Kamniški občan, 18. november 1985
V nedeljo, 27. oktobra zjutraj, je odšel na Grintovec enaindvajsetletni Lojze Renko, iz Jablaninskega Laza 7, Šmartno pri Litiji, visok 175 cm, svetlo kostanjevih las. Nosi sivo modro bundo, podobno vetrovki, dolge rjave Žametne hlače, vojaške čevlje z gležnarji in rdeč nahrbtnik. Do danes se še ni vrnil domov…?
Takšno obvestilo je prejela Postaja milice Kamnik v torek, 29. oktobra okrog dvajsete ure, in miličniki so začeli obveščati gorske reševalce. Zakaj so svojci reševalce obvestili šele tretji dan po odhodu Lojzeta v hribe? Kaj ga res ni nihče prej pogrešil? Kaj…?
Bilo je oblačno in rahlo je rosilo. Iskati človeka o megli in trdi temi po Grintovcu je neučinkovito in tudi tvegano. Z reševalci iz Kranja smo se dogovorili, da bomo z iskanjem pogrešanega pričeli v sredo, 30. oktobra ob petih zjutraj. Oni bodo pregledali severna pobočja od Kočne do Savinjskega sedla, mi pa vse pristope na vrhove z južne strani od Kočne do Skute. Rutinski dogovor za iskanje pogrešanega je bil opravljen. Odšel je od doma, ne da bi komu zaupal bolj natančno smer poti, za katero se je odločil. Neodgovornost enega je bila preložena na odgovornost gorskih reševalcev, organov za notranje zadeve, v breme družbe.
Res je. Rešujemo brezplačno, toda tudi neplačano delo nekaj stane. Trideset mož je bilo pripravljeno oditi v gore iskat sledi za pogrešanim. Odšli smo, v dežju in vetru, mrazu in megli. Zapustili smo trideset delovnih mest in delovne organizacije so nam opravičile izostanek. Hodili smo dvanajst ur po zasneženih in poledenelih vrhovih v dvomih, ali je pogrešani sploh odšel na Grintovec. Kdo ve? Komu in kdaj je neodgovorni odgovoren? Težko in še ne rešeno vprašanje. Ni drago, če nič ne stane, še ceneje pa je, če neodgovornost plača družba. Do kdaj še? In kdo je družba? Mi vsi, odgovorni in neodgovorni.
Že precej mokri smo se na Kokrskem sedlu razdelili v skupine, ki so bile med seboj povezane z radio zvezo, vodja reševanja pa s postajo milice v Kamniku. Začeli smo z iskanjem po vseh poteh, ki vodijo z Kokrskega sedla na Kočno, Grintovec, Dolgi hrbet, Štruco in Skuto. Vreme se je slabšalo in vrhovi so bili v oblakih.
Ura je bila dvanajst. Bil sem vrh Grintovca in sprejemal poročila skupin iz sosednjih vrhov. Za pogrešanim ni bilo sledi. Padal je dež in pihal leden veter. Severno pobočje Grintovca je bilo zasneženo in hoja je bila precej nevarna. Tveganje je del plačila za naše delo in odgovornost. Kdor tega ne sprejme, ne more biti gorski reševalec. Skupine so vsake pol ure na zvezi. Nič ni novega! Izpod severne stene Grintovca in Skute so se oglasili kranjski reševalci. Našli niso nobenih sledi. Ura je tri popoldne in še vedno tavamo po megli. Mokri smo in premraženi. Bil je že čas, da iskanje zaključimo, do noči moramo biti v dolini. Kje so njegove zadnje sledi, je še vedno skrivnost.
CENE GRILJC
