Po zaslugi Horhagerja so v Avstriji dobili prvo 8c
Najprej je opravil tretji vzpon v Les Specialistes, potem pa je dodal se težjo Wagnis Orange – Lynn Hill ponovita Chouco
Očitno je avstrijski plezalec Gerhard Horhager v odlični formi. Po drugem mestu na tekmovanju v Nimesu je bil v Arcu nekoliko slabši (deveti), hitri vzponi najtežjih smeri, ki jih je opravil še pred temi tekmovanji, pa ga postavljajo med najboljše svetovne plezalce.
Izkazal se je v Verdonu, kjer je za Triboujem in Edlingerjem kot tretji splezal Les Specialistes (8b+), ki je bila ob prvem vzponu proglašena celo za prvo 8c na svetu. V začetku avgusta je Horhager plezal v Geisterschmidwand pri Kufsteinu na Tirolskem. Njegov cilj je bila 20 metrov visoka in vseskozi previsna stena, ki je ponujala nekaj zelo zapletenih detajlov. Horhager se je z njo ukvarjal približna 20 dni, in ko je smer splezal (dal ji je ime Wagnis Orange), je dal oceno 8c. Glede na to, da je pred njo ponovil Les Specialistes, potem je skoraj gotovo, da gre morda za (skupaj z Wall Stret v ZRN) smer, ki je prav v vrhu najtežjih. Vendar to še ni vse. V ZRN je ponovil tudi Moffajevo smer Stone Love, ki ima oceno X+ (8b+). Zanjo je porabil samo tri dni, kar je manj od Moffata in Güllicha, ki sta bila poleg Horhagerja edina uspešna v tej smeri.
Američanka Lynn Hill je v Buouxu kot druga za Destivellovo uspešno splezala Chouco. Zaradi nizke rasti je morala ameriška plezalka uporabiti posebne kombinacije gibov. Če bi odslej plezali v tej smeri na njen način, potem bi bila ocena celo 8a (prej 8a+). Spomnimo se samo, da je bila Chouca prva smer v Franciji z oceno 8b.
Stefan Glowacz je poleg Siance Tenant (8a), ki jo je ponovil na pogled (o čemer smo že poročali), na enak način splezal še Liz Taylor is rich z oceno 7c+. Crime passionel (8b) je ponovil v enem samem dnevu, potem pa je stenam Verdona dodal še eno svojo smer, Wet Willi ima oceno 8b+. Tudi Didier Raboutou ne zaostaja z vzponi na pogled.
V Traversesu je tako preplezal Photo de voyage (8a).
V San Nicolu je Andrea Gallo ponovil Mariacherjevo smer Kendo z oceno 8b. Mariacher je splezal še eno novo, in sicer Looping, ocena pa naj bi bila 8b ali celo 8b+. Znano Flashdance (8a) je Marc Le Menestrel uspel preplezati že v drugem poskusu in za vse skupaj potreboval le 15 minut.
V Arcu je Grilc ponovil Superfinale 86
Z Rehbergerjem in Lukičem je to tretja naša ponovitev te smeri
Superfinalna smer, ki je bila na tekmovanju v Arcu leta 1986, ima oceno 7c+ (IX+), kot tretji naš plezalec pa jo je zadnji oktobrski dan preplezal Uroš Grilc (AO Črnuče). V Finkensteinu v Avstriji je splezal še Can-Can (VI- II-/VIII) in Karin-Silvia (VIII), na Napoleonovi cesti nad Trstom pa še Ratataplan (VIII). Te smeri je uspel ponoviti tudi Samo Gostič (AAO).
Risnik pri Divači ima novo najtežjo smer Kačje leto. Poteka v desnem delu stene, je visoka približno 15 metrov in ima pet svedrovcev za varovanje. Prvi vzpon je opravil Franci Rojko, težave pa ocenil IX.
Sedmi vzpon v Poročni noči (IX) je 30. oktobra opravil Robi Jamnik. Še pred tem je v Beli nad Vipavo splezal Solidarnost (VIII), že v začetku prejšnjega meseca pa tudi Soleo (VIII+/IX-) v Dolžanovi soteski. Prav tako sedmi vzpon ima tudi že Paris-Dakar (finalna smer iz Ospa 88), ki je ocenjena IX-. Prvega novembra jo je ponovil Bojan Počkar (AO Železničar). Nekaj dni pred tem je ponovil tudi Zidarsko poč (VIII) na Črnem Kalu.
Likar Srečko (AS Logatec) se je iz Paklenice vrnil z dvema dobrima vzponoma na pogled. Tako je splezal Shoogotha (VIII-) in Karenin (VIII-).
V Anič kuku pa je v navezi prosto ponovil Albatrosa (VII+).
Za konec pa še novica iz Škofje Loke: v steni v kasarni je Franc Langerholc ponovil smer, ki ima oceno VIII+, v Ospu pa tudi Miklavža (VIII).
Tudi letos odličen v El Capu
Xaver Bongard je morda za nepoznavalce dokaj neznano ime, tisti, ki spremljajo dogajanja, pa so zanj prvič slišali lansko leto. Ta odlični švicarski plezalec je namreč leta 1987 v steni El Capitana opravil dva izredno zahtevna solo vzpona. Ponovil je Iron Hawk z oceno A4+, 5.9 (brez fiksnih vri je potreboval 8 dni) in Lost in America, ki je še težja. Ocenjena je A5, 5.10, z dvema dnevoma priprav pa je Bongard zanjo rabil devet dni. Oba vzpona sta bili prvi solo ponovitvi in Bongard je takoj vzbudil pozornost alpinistične javnosti. Tudi letošnje poletje je ponovno sam opravil še en ekstremen vzpon. Gre za smer v levem delu EL Capitana, imenuje pa se Jolly Roger. To je bila šele sprva ponovitev te smeri, seveda prva solo Smer je ocenjena A5, 5.10, od Bongarda pa je zahtevala devet dni plezanja. Zanimivo, daje lansko leto prav to smer poskušal sam splezati Doug Englehirk (sodeloval je pri prvi ponovitvi Lost in America), vendar ni uspel.
Tomo Česen
Naše planine 9. do 10. 1988
Predzadnja letošnja številka hrvaške planinske revije Naše planine ima za uvodnik članek novinarja Vladimirja Drobnjaka, sedaj dopisnika Vjesnika v New Yorku. Ponatisnili so ga iz dnevnika, obravnava pa Medvednico, »domačo goro« Zagrebčanov.
Berislav Mokos (AO Željezničar, Zagreb) je opisal vzpon po Walkerjevem stebru v Gr. Jorasses, ki sta ga letos poleti opravila z Dragom Frelihom iz Železnikov. Tako gre tudi naprej: številka je zelo bogata, težko bi našli kako zvrst planinske aktivnosti, ki ni zastopana v njej vsaj med novicami.
Posebej velja omeniti še članek Halida Čauševiča iz Sarajeva »Traktat o človeku koji se penje«. Že leta 1968 je napisal članek Človek in stena, ki je izšel v istem glasilu, ekipa, ki je izbirala najbolj tehtne »idejne članke«, ga je uvrstila v nedavno izšlo zbirko Naša alpinistična misel. Že samo do dejstvo govori, da ga je vredno preučiti, ne le prebrati. (Morda najdemo kje celo mesto za objavo prevoda, saj tovrstnih člankov pri nas ne izide prav veliko).
Alpiniste pa bo morda pritegnil članek »Zagrebčani 1989 na Everest«. Kitajska je Planinski zvezi Zagreba odobrila poskus v območju Velikega ozebnika in – prihodnje leto krenejo.
XIV. dan varstva pred snežnimi plazovi
Podkomisija za plazove pri komisiji za GRS v sodelovanju s komisijo za vzgojo in izobraževanje PZS razpisuje XIV. dan varstva pred snežnimi plazovi, ki bo v 17. in 18. decembra v Republiškem centru za obrambo usposabljanje v Poljčah pri Begunjah. Pričetek bo 17. dec. ob 13. uri z analizo nesreč v sezoni 1987/88 ter predavanjem o snegu, ukrepi varstva, pripomočkih za iskanje zasutih itd. Zvečer bo predvajanje filma »Plaz, nevarnost za smučarja«, v nedeljo pa praktično delo na terenu.
Od Triglava do Triglava z Aleševo kamero
Tako kot že trikrat doslej, bo tudi letos v Cankarjevem domu prikaz diapozitivov Aleša Kunaverja. Njegova soplezalca, Stane Belak-Šrauf in Tone Sazonov-Tonač nas bosta popeljala v leto 1968, ko so v dramatičnem osemdnevnem vzponu kot prvi pozimi preplezali Čopov steber v S steni Triglava. Danilo Cedilnik – Den nam bo prikazal življenje v (Aleševi) šoli za gorske vodnike v Nepalu. V tretjem delu predavanja pa bomo prisluhnili originalnim magnetofonskim zapisom pogovorov baza – stena, ki so nastali med odpravo v južno steno Lotseja.
Slikovno gradivo je delno Aleševo, delno pa so avtorji predavatelji. Pri Lotseju so vključeni tudi posnetki Filipa Benceta, Vanje Matijevca in Petra Podgornika. Vsi ti posnetki pomenijo tudi slikovno dopolnitev knjige (z naslovom Aleš Kunaver), ki bo prihodnji mesec izšla pri mariborski Založbi Obzorja.
Predavanje »Z Aleševo kamero – od Triglava do Triglava« bo v Srednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, v sredo 9. novembra ob 19. uri.
Iwa To Yuki vse več o plezanju
Najbolj znana japonska alpinistična revija Iwa To Yuki ima tudi v letošnji decembrski (ne zamujajo!) številki največ prostora namenjenega športnemu plezanju. Začenja (po naše končuje) se z odlično barvno reportažo s tekem za svetovni pokal; en posnetek je celo z zadnje, ki je bila na Jalti (SZ), sicer pa je poudarek na Arcu. Tudi v tekstnem delu, kolikor lahko presodimo, ima plezalstvo prednost. (Na tabeli »Rock Master ’88« najdemo tudi našega Vilija Gučka.) Vmes so še reprodukcije številnih črnobelih plezalskih fotografij, od tistih, ki prikazujejo razpoloženje na tekmah (z gledalci tudi na Japonskem nimajo težav), pa do plezanja »kar tako« in treninga v umetnih stenah. Zelo veliko je tudi recenzij planinske literature. Uredništvo jo, kakor kaže, dobiva od vsepovsod, saj poleg domače redno predstavljajo tudi številne angloameriške izdaje, pa tudi nemške in francoske. Sodeč po fotografijah, so zadnji čas aktualne tiste o jadralnih padalih.
AŠ tudi na Akademskem AO
Akademski alpinistični odsek bo letošnjo alpinistično šolo začel v četrtek, 10. t. m. ob 19. uri. Začetek bo v njihovih prostorih na Kersnikovi 4 v Ljubljani.
Franci Savenc
Helikopterji so v gorah nepogrešljivi
Krog porabnikov helikopterskih storitev se tudi pri nas nenehno širi – Letalska enota milice zadovoljuje vse potrebe v Sloveniji – Razvoj terja tudi načrtno ureditev helidromov
Jugoslavija je dežela velikih nasprotij. Imamo močno in drago JLA in nobenega zunanjega sovražnika, imamo notranjo bolezen organizma pa nobenega učinkovitega obrambnega mehanizma, imamo najrazvitejšo administracijo in najnižjo družbeno produktivnost, imamo najštevilnejši profesionalni politični aparat in največjo brezposelnost, imamo pa tudi širok aparat za splošni ljudski odpor in helikopterske enote v JLA in milice, a na terenu nobenih helidromov.
Planinci so zaradi aktivnosti na hribih, zlasti v visokogorju za pomoč pri oskrbovanju, gradnjah, nadzorovanju množičnih pohodov in za reševanje ponesrečenih prvi spoznali, da se brez helikopterskega sodelovanja ne morejo več sodobno organizirati. Zlasti v osemdesetih letih, ko se je pohodništvo v planine razvilo v pravo množičnost in je bilo posebno v Julijskih Alpah potrebno razširiti postojanke in sproti obnavljati zavarovane poti, je bil helikopter pogoj uspešnosti.
V zadnjem desetletju so bile posodobljene postojanke na Doliču, na Stolu, Špički, Triglavski dom na Kredarici, Koča pri Triglavskih jezerih, povečujejo Planiko in urejajo Vodnikov in Staničev dom.
Helikopter je omogočil, da je bilo tudi naj višje jugoslovansko gradbišče, na 2515 m visoki Kredarici, sodobno organizirano, da so uporabljali gradbene stroje in materiale kot v dolini, da je postojanka primerno opremljena in da ima sedaj 285 z vzmetnicami opremljenih ležišč. Enako velja za Kočo pri Triglavskih jezerih, ki v čudoviti visokogorski dolini, daleč od voznih poti, ne bi mogla postati primerna postojanka s 190 ležišči. Tako bo tudi s Planiko in drugimi postojankami.
Letalska enota milice dobrodošla
V Sloveniji imamo srečo, ker je Republiški sekretariat za notranje zadeve pravočasno ugotovil, kaj helikopter pomeni za varovanje notranjega reda, urejanje prometa, reševanje ljudi ter imovine v primeru naravnih nesreč in drugih nevšečnosti. Letalska enota milice Slovenije LEM je naš blagodar, ki zadovoljuje tudi civilne potrebe, je nenehno na razpolago, piloti in drugi člani posadk so ne oziraje se delovni čas, pripravljeni opravljati svoje delo in pogodbena dela za druge, med katerimi brez dvoma zavzema planinstvo pomembno mesto.
Poseben problem za LEM je tesno sodelovanje z Gorsko reševalno službo. To je odgovorna in nevarna dolžnost, ki jo je LEM vedno uspešno opravil. Ponesrečence iz visokih stenskih polic v nekaj minutah prenese v bolnišnico in jim podarja življenja. Že samo z rešenimi planinci LEM opravičuje svoj obstoj.
Širok krog odjemalcev
Planinstvo je verjetno prvi odjemalec LEM ni pa edini. Potrebujejo ga žičničarji pri gradnji in vzdrževanju, planšarji za staje in nujen prenos živine v dolino, meteorološka služba, lovci, Triglavski narodni park, industrija in rudarstvo, radio in televizija, geologi in geometri ter drugi. Misel, ki je nekaj časa krožila med planinci o lastnem helikopterju, je nora. To ni avto, ki ga je možno voziti in parkirati kjerkoli. Helikopter je zapleteno in drago transportno sredstvo, ki mora ustrezati predpisom zračnega prometa, mora poleg šolanih pilotov imeti mehanike, stalno vzdrževanje, rezervne dele, hangar in še kaj. Helikopter mora torej imeti tudi svojo bazo, ne delegatsko, temveč letališko. Vse to LEM ima, zato je integriranje vseh helikopterskih storitev v tej enoti slovenske milice edino pravilna rešitev. Ko je LEM z razumevanjem celotnega slovenskega gospodarstva leta 1987 dobil dodatni helikopter AN 412, ki je sposoben prenesti tudi tone težka bremena, za sedaj pokriva vse potrebe v naši republiki, potrebno bo le stalno obnavljanje letalske flote, zmogljivost helikopterjev pa naj bi se postopoma povečevala. Edino kar na Slovenskem pogrešamo, so urejeni terenski helidromi.
Terenski helidromi nujni
Za ta problem se ne zmeni niti JLA, niti SLO in teritorialna obramba, lotil pa se ga ni tudi RSNZ. To stanje demantira našo hvalo o visoki borbeni pripravljenosti in samoobrambni sposobnosti, ko pa za helikopterje, tako vojaške kot civilne, ni poskrbljeno, kje na terenu naj bi imeli svoja izhodišča in sedišča.
Planinci se za Triglavsko pogorje in zahodne Karavanke poslužujemo rekreacijskega igrišča na Prodah v Mojstrani in za Bohinjsko gorovje pašnika Vorančkica v Stari Fužini. To pa je čista improvizacija, sicer z vednostjo in odobritvijo krajevnih skupnosti, pa vendar ne brez očitka planinskim društvom Ljubljana-Matica, Gorje, Javornik Koroška Bela in drugim, ker se kot nepovabljeni gostje pojavljamo s svojimi tovori za prenos na gorske postojanke in eksponirane poti.
Dokler vprašanje terenskih helidromov ne bo načrtno rešeno s pristankom krajevnih skupnosti, izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ureditvijo tlaka, ki onemogoča dviganje ostrega zdrobljenega peska drugih, naprav za civilne, vojaške in reševalne potrebe ter seveda ne nazadnje z reguliranjem pravice in dolžnosti lokalnih organov, imajo delegati pristojnih krajevnih teles pravico govoriti: »Kdo nam je privlekel to nadlogo.« Če za parkiranje pobirajo pristojbino, je jasno, da tudi posluževanje helikopterjev, letanje nad glavami in hišami, mora biti plačana storitev.
RSLO naj bi bil koordinator
Helidromi so dokaz vojaške pripravljenosti, zato morajo biti za njihovo ureditev v prvi vrsti biti zainteresirane vojaške inštitucije, Republiški sekretariat za ljudsko obrambo in drugi. Da imamo na tem področju po občinah in v republiki zaposlenih dovolj ljudi, je splošno znano. Tudi krajevne narodno obrambne načrte bi morali kompletirati tako, da bodo v primeru potrebe piloti helikopterjev vedeli, kje naj pristanejo, kje bodo pobrali orožje in operativne enote in podobno.
Dve leti je minilo, odkar sem s podobnim prispevkom v Delu opozoril na vprašanje terenskih helidromov, zlasti na območju Julijskih Alp, Zgornje Savske doline, Bohinja in doline Soče. Od takrat se ni nič premaknilo, zato poskušam z novim apelom zbuditi interes za to konkretno opravilo. Iti moramo s časom.
Gregor Klančnik
Velikemu Slovencu v spomin
V srednji dvorani Cankarjevega doma bo v torek, 15. novembra, ob sedmih zvečer, prireditev z naslovom Z Aleševo kamero od Triglava do Triglava (V spomin Alešu Kunaverju).
Dušica Kunaver, ki je si dogajanje v Cankarjevem domu zamislila, je pripravila naslednji program: Stane Belak-Šrauf in Anton Sazonov-Tonač bosta govorila o Čopovem stebru, Danilo Cedilnik-Den bo predaval o Šoli za gorske vodnike v Nepalu, slišati bo moč tudi izvirne magnetofonske zapise pogovorov baza-stena, nastalih na odpravi Lhotse 81, prebrani pa bodo tudi odlomki iz knjige Aleš Kunaver, ki bo decembra izšla pri založbi Obzorja Maribor.
Tri Američanke na Everestu
Naposled so tudi Američani dočakali, da je njihova rojakinja stopila na najvišjo goro sveta. 29. septembra letos je vrh Everesta dosegla 29-letna alpinistka iz Portlanda (Oregon) Stacey Allison v spremstvu šerpe Pasang Gyalzena. Nekaj dni pozneje je vrh osvojila tudi Peggy Joan Luce. Vodja uspešne ameriške odprave je bil James Frush.
Več publicitete je bila deležna velika odprava iz Wyominga, ki jo je vodil Courtney Skinner. Urednik American Alpine Journala Adams Carter, ki tudi Slovencem redno poroča o najpomembnejših alpinističnih dogodkih v ZDA (jutri bo obiskal tudi Ljubljano) sicer piše, da za zdaj še ni na razpolago podrobnejših podatkov o omenjeni odpravi. Carter domneva, da so prišli nekje do 7500 metrov visoko, toda če gre verjeti časniku Christian Science Monitor, je Everest osvojila vsaj ena članica te odprave, 50-letna Susan (Sue) Cobb.
Stacey, Peggy in Sue so se tako vpisale v klub Everest, kjer je zdaj skupaj z njimi že devet deklet.
Tudi sicer so bili Američani zelo delavni na severni (tibetanski) strani Everesta. Dva Američana, Kanadčan in Anglež so najprej po prvenstveni smeri splezali do južnega sedla. Kanadčan se je tam zaradi težav z višino moral obrniti, drugi trije pa so se napotili proti vrhu Everesta. 12. maja so dosegli južni vrh, odkoder je edino Anglež Stephen Venables nadaljeval proti glavnem vrhu, ki ga je tudi dosegel, potem pa je še isti dan bivakiral tik pod južnim vrhom. Njegova pot v dolino (podvig smo v AN že omenili) se je potem sprevrgla v pravo kalvarijo. Po treh dneh nečloveških naporov, v snežnem viharju – z vseh strani so tudi grozili plazovi – je 17. maja naposled prišel v dolino. Utrpel je hude zmrzline.
Dr. Steve Boyer, ki se je 9. maja letos s tovariši povzpel na Anapurno, je nato z mednarodno odpravo (vodil jo je Francoz Benoit Chamoux) poskusil doseči vrh Everesta. Plezali so po severni strani, skozi Hornbeinov ozebnik – in morali obrniti le 200 metrov pod vrhom. Na kratko smo poročali o vzponu Buhlerja, Habelerja in Zabalete, ki so 3. maja na alpski način osvojili Kangčcndzengo (8586 m). Osupljiva novost je ta, da je Habeler za pot od velikega platoja do vrha potreboval le 5 ur, ostala dva pa več kot 10 ur. Ameriški alpinisti so letos (večinoma kot člani mednarodnih odprav ali navez) poskušali osvojiti Menlungtse (Anglež Andy Finshawe in Alan Hinkes sta dosegla le zahodni vrh), na Manasluju pozimi nista uspela Andrew Evans in Poljak Andrzej Machnik, enako se je zgodilo tudi s Keithom Brownom in nekim Avstralcem na severni strani Čo Oja. Prišla sta 7600 metrov visoko. Skupina na Barutseju je, po besedah vodje Jamesa Bruga, že premagala največje težave na severnem grebenu, vendar so morali na 6500 metrih obrniti in to zaradi pomanjkanja opreme.
Američane sta aprila v Himalaji prizadeli nesreči; na Ama Dablamu se je smrtno ponesrečil Charlie Eckenfelder, ker se mu je pretrgala vrv, na Pumoriju pa je omahnil v smrt Christian Leibundgut, potem ko sta z Johnom Tuckeyem že osvojila vrh.
Preselimo se v Karakorum, ki mu letos Američani veliko dolgujejo. Noben njihov alpinist se (sodeč po podatkih Adamsa Carterja) letos ni povzpel na nobenega pakistanskega osemtisočaka. Dve močni ameriški odpravi sta poskušali na K2, kjer nista prišli višje kot do 7500 metrov. Junija je zaradi slabega vremena na Hidden Peaku obrnila odprava, ki jo je vodil Ethan van Matzre.
Posebej nesrečna je bila odprava, katere člani so bili Gary Speer (vodja), dr. Chip Woodland, Phil Boyer in Gary Silver. Po številnih (16-dnevnih) nenavadnih zapletih z birokracijo v Islamabadu in stavkami nosačev jim pakistanska vojaška policija ni dovolila prvenstvenega vzpona na Hidden Peak. Zato so se odločili za sosednji Gašerbrum H. Tam jih je zaustavilo izredno slabo vreme z obilnim sneženjem in morali so obrniti le slabih 100 metrov pod vrhom. Med sestopom je zaradi izčrpanosti podlegel Gary Silver. Adams Carter med alpinističnimi dogodki v gorah Novega sveta, najprej omeni zimski vzpon Verna Tejasa na Mount McKinley. To je drugi tovrsten vzpon, vendar je Japonec Naomi Uemura, ki je pozimi kot prvi sam stopil na naj višji vrh Severne Amerike na sestopu za vedno izginil.
Hrvatska in slovenska komisija za alpinizem o prihodnosti plezalnih tekmovanj
Tekmovalno plezanje – da, toda kako?
Športno (tekmovalno) plezanje, ki ima svoje korenine v alpinizmu, je širši javnosti zaenkrat še dokaj neznan šport, vendar doživlja v zadnjem času nesluten razvoj. Vse bolj odmevna plezalna tekmovanja privabljajo največje plezalske zvezde z vsega sveta (tudi nagrade, darila sponzorjev, so mamljive) in ob plezališčih se zbira vedno večja množica gledalcev. Ta šport trka tudi na vrata olimpijskih iger, saj bo plezanje v Barceloni leta 1992 demonstracijska disciplina.
Niti mednarodna planinska organizacija (UIAA), oziroma izvršni komite za športno plezanje pri UIAA, ne stoji ob strani, saj je letos v ZDA, Franciji, Španiji in SZ pripravil štiri poskusne tekme za svetovni pokal, prihodnje leto pa naj bi tudi redno organizirali niz takšnih tekmovanj. Pri nas imamo odlične in perspektivne plezalce, ki so se že izkazali na nekaterih mednarodnih tekmovanjih, nimamo pa še organizacijskega telesa, ki bi skrbelo za osnovne potrebe športnega plezanja. Zato sta se pred dnevi na pobudo mednarodnega sodnika UIAA Ivica Piljiča iz Splita sestali komisiji za alpinizem pri planinskih zvezah Hrvatske in Slovenije, kjer je tudi največ zanimanja za tovrstni šport. Najprej so se morali sprijazniti z dejstvom, da bodo pristopnino (1000 Švicarskih frankov) za vključitev v mednarodno tekmovalno ligo UIAA, morali plačati sami, kajti za enkrat so naleteli na gluha ušesa tako pri odgovornih na Planinski zvezi Jugoslavije kot tudi pri Jugoslovanskem olimpijskem komiteju. Dogovorili so se o prihodnjih tekmah za jugoslovanski pokal, v okviru katerih nameravajo pripraviti vsaj 6 plezalnih tekmovanj. Le tako bodo lahko oblikovali tudi skupino najboljših plezalcev, ki bodo zastopali našo državo na mednarodnih prvenstvih. Hrvaški in slovenski plezalci so se dogovorili tudi o nujnosti izdelave umetne stene, v pokriti dvorani, o virih financiranja plezalnega športa in o ustanovitvi koordinacijske komisije za športno plezanje. Omenjeni sestanek prav gotovo predstavlja pomemben korak na poti k še boljšim rezultatom v tekmovalnem plezanju pri nas, vendar (vsaj po dosedanjih izkušnjah sodeč) ostaja vtis, da je prihodnost tega novega športa še naprej odvisna od vztrajnosti, prodornosti in iznajdljivosti predvsem – plezalcev samih.
Matej Šurc
