Alpinistične novice 45/1988

Gerhard Horhager je svojo akrobatsko smer ocenil X-

Avstrijski plezalec je Paklenici tako prispeval drugo smer desete stopnje – Beat Kammerlander je zaman poskušal v Maratoneti

Konec preteklega meseca sta v kanjonu Paklenice ple­zala dva odlična avstrijska plezalca: Gerhard Horhager in Beat Kammerlander. Slednji je poskušal srečo v najtežji smeri, ki ima oceno 8b (X). Vendar v Maratoneti, ki je delo odličnega Italijana Manola (po vzponu z rdečim krogom je prišel še enkrat in jo splezal z rdečo piko), tokrat zanj ni bilo možnosti.
Mnogo uspešnejši pa je bil Horhager saj je Paklenici prispeval drugo desetko. Poleg bolvana, kjer vas opozorijo, da je do Aniča luke še 15 minut, stoji še večji bolvan. Horhager je v njem zavr­tal štiri svedrovce in novi smeri po uspešnem vzponu dal oceno 8a+ oziroma po UIAA X-. Gre za precej akrobatsko plezanje, saj je tričetrt smeri streha, preostanek pa previs. Vsekakor dober izziv Paklenice za najboljše svetovne plezalce. Vemo namreč, da je v stenah Paklenice sicer veliko smeri, žal pa je večina sedme in osme stopnje, medtem ko tistih z višjimi težavami ni veliko.
Marko Lukič (AO TAM) je bil zadnji mesec dni zelo aktiven, konec septembra je v Paklenici najprej ponovil eno novejših sme­ri (po vsej verjetnosti so jo spleza­li tujci) z imenom Chandra. Smer vstopi iz tolmuna, 30 metrov od Horhagerjeve smeri po potoku navzgor. Lukič je težave ocenil okoli VIII. Vstop je precej zahte­ven in morda še podatek, da mora biti potok brez vode, sicer je zače­tek nemogoč. Zatem je Lukič opravil drugi vzpon v Kitajskem sindromu (trije raztežaji, VIII+).
Prvi in tretji raztežaj je ponovil na pogled, drugega pa z rdečo piko.
Na pogled je potem ponovil še Levo smer (VIII-), na področju Hare Kršina. Za konec pa je do­dal še eno novo smer levo od Italijanske. Ocenil jo je VIII+, nosi pa ime Magic Moon. Potem se je preselil v Osp in ponovil med drugim še zadnje Rehbergerjeve smeri. Četrti vzpon v Jonagoldu (IX) je opravil 23. t. m., tri dni zatem je ponovil še Polnočnega kavboja (IX, peti vzpon) in istega dne šele drugi vzpon v Božičku (IX-). Naslednji dan je bil uspe­šen še v smeri Branko. Tudi to je šele drugi vzpon. Rehbergerjeva ocena VIII+, vstop je zahteven. Po Brankotu pa je Lukič odšel še na Črni Kal in kot peti plezalec ponovil še Legalise (IX).
V Mišji peči sta bila uspešna mlada Zaplotnika (oba AO Kranj). Luka je ponovil Preo­brazbo (IX+) 22. t. m., Nejc pa naslednjega dne. To sta bila osmi in deveti vzpon. Če se še malo povrnemo v Osp, potem je treba omeniti šesti vzpon v smeri Paris-Dakar (IX-), ki ga ima od 29. t. m. dalje Igor Kalan (AO Kranj). Andrej Kokalj (AAO) je tu splezal Ded­ka mraza (VIII+), na Črnem Kalu Zidarsko poč (VIII), medtem ko je Živčka (VIII+/IX-) v Dolžanovi soteski preplezal že septem­bra. V Zidarski poči je bil uspešen tudi Bojan Leskošek (prav tako AAO). Na Črnem Kalu je bila ponovno ponovljena Mandarina (VIII+/IX-), uspešen pa je bil Bojan Počkar (AO Železničar).
Končajmo ta pregled vzponov športnega plezanja še z dvema vzponoma, ki sta bila opravljena v kratki steni pri Železnikih. Damjana Klemenčič je opravila prvi ženski vzpon v smeri Paintimento, ki nosi oceno VIII. Smer San Pedro (ocenjena je IX) pa je ponovil mladi Aleš Jensterle (oba sta člana AO Škofja Loka),

Bence sam v Triglavu
V severni steni Triglava je 15. t. m. Filip Bence (AO Tržič) v štirih urah preplezal kombinacijo Peternelove smeri in Čopovega stebra. Glede na razmere v visokih stenah so to najbrž eni od zadnjih vzponov pred novo zimsko sezono.

Meru East – popravek
V zadnjih alpinističnih novicah je v članku o dveh naših novih smereh v steni Meruja East v Garvalski Himalaji prišlo do manjše napake. V smeri Zlomlje­no kladivo je bila tretji član naveze (poleg Kneza in Martina Hrastnika) Andreja Hrastnik in ne Marjan Frešer, kot je bilo ob­javljeno.

Tomo Česen

Stvaren odsev različnosti
Planinski vestnik spoštuje planinski pluralizem – Komu dati prav? Agitatorjem množičnosti ali naravovarstvenikom?
Kaj vse sodi v planinstvo? Množični pohodi na Triglav, politični govori na planinskih srečanjih, gradnje in obnove planinskih koč, reševalne akcije, proslavljanja častitljivih jubilejev, alpinistična potepanja, odprave v Himalajo, odkrivanje podzem­skega sveta, problemi onesnaževanja gora in potovanja po daljnih, skrivnostnih deželah in sanjarjenja in smeh in smrt in še in še… Odsev teh tako raznolikih dogajanj je tudi osrednje glasilo sloven­skih planincev – Planinski vestnik.
Tudi oktobrska številka ni izjema. Začne se z govorom Jožeta Smoleta na letošnjem dnevu planincev, vmes je izjava »ob sojenju četverici v Ljub­ljani«, (ki so jo objavili tudi v zadnji številki Alpinističnih razgledov) sledi pa rubrika namesto komentarja z na­slovom Množice na Triglavu. Tu avtor urednik Vestnika Marjan Raztre­sen – opiše poznopoletne gneče Triglavanov (to je tistih »planincev«, ki sicer ne hodijo v hribe, temveč se na vsak način hočejo povzpeti na naš naj­višji vrh), hkrati pa tudi spretno upra­viči njihova početja. Takole zapiše: »Marsikdo, ki ni bil nikoli planinec, in ki se je odločil povzpeti samo enkrat v življenju na Triglav, spozna na tej strmi poti čare gorskega sveta in se zapiše planinstvu; ljubezen do gorske­ga sveta ga potem vodi še v druge gore… Na Triglav tedaj prav gotovo ne gredo kakšen septembrski konec tedna.« Na isti strani vidimo fotografi­jo množice zbrane na prireditvi na Jančah, nekaj listov dalje pa podobno sliko, ki prikazuje skoraj dvatisočglavo množico pri kapelici na Veliki planini. Podpihovanje množičnosti, ki (kot je bilo zapisano v enem izmed prejšnjih Vestnikov) že samo po sebi predstavlja dovolj velik problem, da jo ni treba še dodatno propagirati. Takšnega mnenja je tudi Miha Kuhar, ki v svojem kritičnem prispevku v od­mevih na koncu Vestnika zapiše, da so nekateri iz Triglava naredili bezni­co, kjer lahko vsak počne, kar se mu zljubi.
In še drug primer nasprotujočih si mnenj (v istem Vestniku)! Gregor Klančnik opiše gradnjo »lepotice iz narodnega parka« prenovljeno in po­večano kočo pri Triglavskih jezerih, Kuhar pa (v istem članku) Klančnika sprašuje, kaj je z odplakami v Triglav­skem domu na Kredarici.
Tu je še tretji primer, ki zelo nazor­no pokaže protislovje – in to na pri­meru enega samega človeka. V Korist­nih premišljevanjih ob 200 letnici Do­lomitov – članek je vzet iz nemškega časopisa – namreč beremo, da so tu­ristični delavci Trentina za to prilož­nost kupili Messnerja, seveda z name­nom, da bi s proslavami, kjer sodeluje tudi on, čim več iztržili. Vendar pa si taisti Messner, ki tako pomaga pove­čevati turistične številke, kot član ekološke skupine »Mountain Wilder­ness« tako goreče prizadeva ohraniti nedotaknjeno gorsko divjino.
Kakorkoli že, priznati je treba, da Vestnik spoštuje planinski pluralizem. Vseeno pa se bralec lahko vpraša, komu dati prav? Agitatorjem množič­nosti ali naravovarstvenikom …? Ostaja dilema, ali še naprej graditi in posodabljati koče, nadaljevati nove in nove poti, ali pa zajeziti množice turi­stov, ki v gore prinašajo dolinske na­vade; zapreti plezališča; na gorske ce­ste pa postaviti zapornice? Obstaja pa še vmesna pot, na katero v svojem članku opozarja tudi Miha Kuhar. To je vzgoja mladih planincev, ki bo naj­bolje pripomogla k spremembi odno­sa do gorskega okolja.
Pričujoča številka Planinskega vest­nika prinaša tudi vrsto literarnih član­kov. Osebno mi je najbolj všeč suge­stiven prispevek Petra Čižmeka, ki si je sposodil naslov pri Exuperyjevem Malem princu. Avtor se spominja do­godka, ko med obiskom italijanskih Dolomitov, v množico turistov zagle­da tudi slepega moža. V Petrovih mislih, ki se mu porajajo ob pogledu na slepca, ni pomilovanja, niti patetike; pač pa tudi tale čudovita misel, ki je tesno povezana z motom v tej zgodbi: »Prav nič ni več važno, kakšna imena nosijo vrhovi v daljavi, važno je le, da jih lahko ogledam in vidim s svojimi očmi.«
Preberemo lahko tudi dva izredno zanimiva dogodka povezana s Hima­lajo. Oba sta povzetka iz drugih revij. Prispevkov naših alpinistov o podo­življanju vzpona na drugo goro sveta K2 pa še ni. Urednik sicer bralce ob­vesti, da kljub dogovoru, zapise o de­lu na gori do zaključka (razen enega) še nihče ni poslal. Čeprav slovenska odprava vrha ni dosegla, pa smo bral­ci Planinskega vestnika prepričani, da so naši fantje doživljali zanimive in napete trenutke, ki jih je bržkone vredno popisati v našem planinskem glasilu.

Matej Šurc

Odprava Trango Power znanilec novega
Mnenje uredništva Bergsteigerja ob pogovoru z Berndom Arnoldom, ki je ponovil našo smer
Zakaj se je odprava DAV poimenovala Trango Power, avtor članka, ki so ga objavili v zadnji številki Bergsteigerja, ne navaja, zato pa precej zanimivosti, ki bodo verjetno vzbudile (tudi) komentarje.
Pod vodstvom Hartmuta Münchenbacha so v Pakistan od­potovali Kurt Albert, Bernd Ar­nold, Wolfgang Güllich, Wolf­gang Kraus, Martin Leinauer, Thomas Lipinski, Jörg Schne­ider, Martin Schwiersch in Jörg Wilz. Skupina, v kateri so bili ob vodji še trije alpinisti, je hotela ponoviti Norveški steber v Veli­kem Trangu, drugi pa so se na­merili v Brezimeni Trango, toč­neje v Jugoslovansko smer v J steni (le kje so dobili podat­ke o njej, ko celo komisija za odprave v tuja gorstva PZS ni mogla dobiti uradnega poročila in so šli v svet le nepopolni po­datki!?). Medtem ko prva skupi­na zaradi slabega vremena ni uspela (prišli so nekako do 2/3 smeri), je bila druga kmalu na vrhu. 7. septembra sta (po dveh dneh plezanja uspela Bernd Ar­nold in Martin Schwiersch, ob njih pa še trojka Kurt Albert, Wolfgang Güilich ter Hartmunt Münchenbach. Zanimivo je dej­stvo, da sta Albert in Güllich plezala ves čas prosto in sta tako opravila tudi prvo prosto pono­vitev (z rdečo piko). Njuna oce­na je VIII+/VIII.
»Po tem uspehu smo usahni­li,« je med razgovorom povedal Arnold, »kljub temu pa smo šli še enkrat v Norveški steber. Pa smo spet odnehali in med sesto­pom, ko smo pobirali opremo, sem padel v ledeniško razpoko, 25 m globoko! Imel sem res iz­redno srečo, izvlekli so me le lahko poškodovanega,« je povedal. Je pa potrebno to izjavo je­mati z rezervo, zakaj zdravniki so ugotovili »le« trikratni zlom medenice, nekaj zlomljenih re­ber in notranje poškodbe. Da ni bilo kar tako, govori tudi dej­stvo, da so ga tovariši reševali kar 14 ur. Toda po treh dneh je bil vendarle že v Münchnu, na specialni kliniki in dobro oskrb­ljen.
»Pa vendarle upam, da bom že za Božič spet plezal,« je po­tem še pribil Arnold, daleč najuspešnejši plezalec vseh časov v Saški Švici (DDR, peščeni stolpi ob Labi). Sodelavci Berg­steigerja so ga morali seveda po­iskati na kliniki, kjer bo še nekaj časa v zdravniški oskrbi.
28. septembra so se vrnili v München še drugi veseli, da se je vendarle vse še kar srečno končalo in spet polni načrtov. »Bilo je čudovito, takoj ko bo mogoče gremo spet tja dol.«
Uredništvo zaključuje članek z ugotovitvijo: Z doslednim pre­nosom športnega plezanja (de­janj in mišljenja) v visoke gore, se prav gotovo odpira spet nova stran alpinizma in dokončno sta jo odprla morda prav Kurt in Wolfgang.

Carter v Ljubljani
H. Adams Carter, urednik ene najvplivnejših alpinističnih revij Ame­rican Alpine Journal, bo prihodnji te­den obiskal Ljubljano. Čeprav se v našem glavnem mestu oglasi več­krat, je njegov tokratni obisk deležen še posebne pozornosti: Planinska zve­za Slovenije mu bo namreč podelila zlati častni znak v priznanje za pomoč pri uveljavljanju našega alpinizma v svetu.

Himalajski vodniki
Pri nas se vsakokrat posebej razve­selimo, ko izide kak nov primerek vodniške literature. Ponekod je to del dobro razvite turistične industrije in vedno nove izdaje so nekaj samo po sebi umevnega. Malo manj velja to za specialne alpinistične vodnike. Toda tudi teh je že za lep koš, različnih, od takih, ki obravnavajo le določeno ste­no – po novem tudi plezalni vrtec, plezališče – pa do izbirnih, kot je Pause. Jan Kielkowski, Poljak, ki se­daj živi v Düsseldorfu, pa je zasnoval serijo himalajskih vodničkov. Prvi je izšel (v sodelovanju s H, D. Greulom) v dokaj bogati izdaji, v knjigotisku, zadnji pa so na pogled že zelo podobni našim vodničkom. Polni so podatkov, brez leporečja, sistematično urejeni, krase pa jih tevilne perorisbe sten in grebenov vseh obravnavanih »alpini­stičnih« objektov iz vsemogočih zor­nih kotov. Omenjene so vse odprave, vsi poskusi in vse uresničitve načrtov. Škoda le, da ni ob tem še navedb literature (virov), morda tudi biblio­grafij – avtor namreč vse to ima.
Najprej je Kielkowski izdal serijo treh vodničkov za ožje področje Everesta, sledila je Kangčendzenga (s Kumbakarno, 3 zvezki), pa Makalu (2 zvezka), sedaj nastaja še Čo Oju.

Sovjetski mednarodni alpinistični tabori 1989
Sovjetski komite za šport in sovjet­ska planinska organizacija namerava­ta tudi v prihodnjem letu pripraviti številne mednarodne alpinistične ta­bore v različnih sovjetskih gorskih po­dročjih, kot so Pamir, Altaj, Kavkaz itd. Srečanja alpinistov bodo v vseh letnih časih.
Dodatne informacije (najkasneje do 31. decembra letos) dajejo na na­slovu: Vodstvo mednarodnih alpini­stičnih taborov: Luzhnezkaja Quay 8, SIJ. Moskva. 119 270 (USSR), tel.: 290-37-64.

Odšel je Fritz H. E. Wiesener
V 88. letu starosti je umrl Fritz Her­mann Ernst Wiesener, honorarni so­delavec UIAA in vsestranski alpinist, ki je plezal ekstremne smeri vse tja do svojega 87. leta. Po rodu je bil Ne­mec, od leta 1929 pa je živel v Združe­nih državah. Kot prvi se je povzpel na dobro znani Hudičev stolp v Wyomingu in na Mount Waddington v Bri­tanski Kolumbiji.
Njegov največji alpinistični uspeh je verjetno povezan z odpravo na K2 leta 1930, ko je skupaj z ameriškimi kolegi moral obrniti tik pod vrhom druge gore sveta. Že takrat so plezali brez uporabe dodatnega kisika.
Fritz H. E. Wiesener je za plezalce odkril izredno privlačno gorovje Shawangunk v zvezni državi New York, ki je po njegovi zaslugi postalo najbolj obiskano plezalsko središče vzhodnih Združenih držav, sam pa je tod začrtal najbolj popularne smeri. Med obiski starega kontinenta je najraje plezal po vzhodnonemških peščenjakih.
Bil je tudi odličen smučar. Sicer pa je delal kot kemik v tovarni, ki je izdelovala smučarske maže za potrebe ameriških gorskih vojaških enot.

Franci Savenc