Alpinistične novice 46/1984

Aleš Kunaver

Nepričakovano nadvse žalost­na novica me je globoko prizade­la in pretresla.

Na dan mrtvih – sem po Žalah in gorenjskih pokopališčih in grobiščih obiskal številne znance – gornike. »Kaj znancev že zasu­la je lopata!« Joža Čopa, Matev­ža Freliha, Draga Koreninija, Klementa Juga, mojstranške vodnike, Zvoneta Koflerja, begun­ske talce… Še malo pa nisem mogel misliti, da se jim bo že sedaj pridružil tudi Aleš.
Spet se je zgodilo – kakor že tolikokrat – da ni odpovedal člo­vek, temveč stroj, ki ga je prav ta človek izumil. Kakor pri Nejcu Zaplotniku je tudi pri Alešu Ku­naverju delovala slepa stihija. Vsa izkušenost in izurjenost bo­gatega in razgibanega gorniškega življenja sta bili brez moči.
Lahko zapišemo, da je Aleš umrl v službi naše dežele, ko je nemškemu prijatelju naših gora skušal nazorno pokazati najskri­tejše kotičke Julijskih Alp in njihovih ljudi. To pot za spremembo iz zraka. Taka je bila neizpro­sna ironija in igra usode. Ni bilo ne oprimka, ne stopa, ne klina, ne lestvice, ne vrvi. Samo zrak! Zrak, ki ga je tolikokrat gledal niz strme prepade, prižet ob do­brotno skalo.
Po vseh domačih in tujih go­rah, od Alp do Himalaje, je Aleš na drznih plezalskih vzponih svo­je stopinje in sledove neizbrisno vtiskal v vrtoglave prepade in le­dene strmine Evrope in pred­vsem tudi Himalaje. Kot vodja odprav, nad vse načrtno priprav­ljenih in uspešno izpeljanih no­vih jugoslovanskih poti na naj­bolj odročne in najvišje svetovne gore, je bil za ves naš domači, pa tudi za vrhunski mednarodni al­pinistični svet, pojem neustrašenega, preudarnega gorohodca, nesebičnega prijatelja, žlahtnega tovariša v mnogih usodnih nave­zah, svetovalca, mentorja, preda­vatelja, propagandista… Njegov ustanoviteljski spomin bo častila na vse čase jugoslovanska in mednarodna alpinistična vodni­ška šola v nepalskem Manangu.
Izguba je resnično nenado­mestljiva in vsega obžalovanja vredna. Padel je eden plemičev našega vrhunskega alpinizma in odpravarstva. Tudi Aleš je segel – podobno kot je pesnik Oton Župančič zapisal Jožu Čopu ob njegovi petdesetletnici — »do zadnjih gnezd in prvih zvezd«. Za takim Alešem žalujemo vsi slovenski in jugoslovanski pla­ninci in gorniki vseh rodov in nazorov.
Žene in družine vojakov, mor­narjev, letalcev, rudarjev in alpi­nistov morajo vedno nositi in sodoživljati težo in strah posebej nevarnega in velikokrat tvegane­ga početja svojih dragih. Tako še posebej sočustvujemo ob tem ta­ko krivičnem trenutku in žalost­nem slovesu tudi z Aleševo dru­žino, z ženo Dušico, hčerkama, sinom, bratoma, očetom Sivim volkom. Zagotavljamo jim, da smo ob tej težki uri z njimi in da vsaj del teže te tragike želimo prijateljsko deliti z njimi.
Sočustvujemo tudi zaradi ne­sreče zakoncev Hiebeler in pose­bej še našega pilota Gorazda Šturma, ki je v številnih akcijah naše Gorske reševalne službe uspešno in plemenito posredoval in pomagal reševati nesrečne gornike v naših gorah. Tudi on je umrl v službi naših gora in naše dežele.
Večna slava in zahvala Alešu Kunaverju!
Ohranimo dober spomin tudi njegovim tovarišem v nesrečni zračni navezi, pilotu Šturmu in zakoncema Hiebeler.

Dr. Miha Potočnik

IO PZS potrdil odpravo
Izvršni odbor Planinske zveze Slo­venije je na zadnji seji med drugim potrdil tudi načrt in sestavo slovenske alpinistične odprave Jalung Kang ’85. Med izbranimi so poleg vodje Toneta Škarje, še Tomaž Jamnik in zdravnik Damijan Meško ter alpinisti: Filip Bence, Borut Bergant, Tomo Česen, Janko Humar, Janez Jeglič, Silvo Ka­ro, Franček Knez, Pavle Kozjek, Mar­jan Kregar, Peter Podgornik in Slavc Svetičič: Na pot naj bi krenili v začet­ku marca prihodnje leto, zbranih pa je že več kot polovico sredstev (odprava se mora namreč po dogovoru financi­rati iz dodatno zbranih sredstev). Pre­cejšen del so jih dobili s prodajo kole­darja Gore sveta, ki ga je Planinska založba izdala v nakladi 50.000 izvo­dov (velika večina je že nekaj časa razprodane).

Knjižnica AO Beograd
Čeprav so beograjski alpinisti ne­koliko odmaknjeni od središča alpini­stičnih dogajanj, je lahko njihova de­javnost v marsikaterem pogledu za vzgled. Darinka in Miomir Madjanovič že od leta 1977 uspešno vodita knjižnico AO Rastko Stojanovič. V njej imajo že 3750 naslovov, knjig, vodnikov, kart, katalogov in podob­nega, nekaj tudi izredno pomembnih primerkov. Vsak teden za tovariše tu­di pripravita naše Alpinistične novice in sporočata, da jim veliko olajšajo spremljanje dogajanj po svetu. V kratkem računajo, da bo izšla tudi prva številka njihovega glasila »Smer«.

Še dvakrat PP
Srečo Rehberger (AO Kranj) je sporočil, da je pred tednom dni opra­vil še dve prvi prosti ponovitvi v Dovžanovi soteski. Z Nušo Romih (AO Tržič) je preplezal Veliko zajedo (me­sto VII, 100 m) in Čez lusko (raztežaj VIII- 70 m).

Srečanje mladih alpinistov
Na srečanju mladih alpinistov, ki ga je pripravil CAI v koči Porta (Grigna nad Leccom), nas je zastopala naveza AO Radovljica Blaž Jereb – Tanja Kocjan. Zbralo se je 24 zastopnikov petih držav: Anglije, Avstrije, Ekva­dorja, Italije (z Južno Tirolsko) in Jugoslavije. Čeprav je bilo vreme ne­stanovitno, so lahko tako rekoč vsak dan plezali, saj so stene blizu in nizke. Ob večerih so imeli predavanja z dia­pozitivi. Med drugim sta jih obiskala Ricardo Cassin, nestor italijanskega alpinizma in Cassimir Ferrari, vrhunski specialist za ledne ture. Smeri, ki sta jih Jereb in Kocjanova preplezala, so različne, od tistih visokih le 50 metrov in z oceno III ter IV, do »še­stič« in višine 3250 metrov. Pripravili so jim tudi kulturni program in – tisto, kar je na takih srečanjih najvažnejše – izmenjali so izkušnje ter navezali no­ve stike.

Uspešen tečaj za nepalske GV
Iz Nepala sta se vrnila tudi Vladimir Mesarič-Dado in Branimir Predovič. Bila sta naša zastopnika pri vodenju tečaja za gorske vodnike v Manangu, kjer je Jugoslavija postavila pravo gorniško šolo. Berljak in Gobec sta namreč predčasno odšla zaradi bolezni, Korenčan pa zaradi službenih obvez­nosti. Sicer pa je tečaj lepo uspel in na sklepni turi se je 21 tečajnikov povz­pelo tudi na Pisang Peak (6091 m). Z njimi sta bila na vrhu seveda udi naša dva inštruktorja.

Priznanja FHF 1984
Na četrtem festivalu alpinističnega filma (FHF) v Adršpachu so tudi letos imeli lepo bero. Za najboljša je ura­dna žirija izbrala film »Prva sedmica« Karla Vlčka ter »Lotse Šar« Jirija Stredya in Mirka Šmida (zanimivo je, da je bila ta odprava šele spomladi in da sta filma dokončala v dveh mese­cih, saj sedaj Šmid že spet snema v Z steni Daulagirija). Drugo priznanje so podelili Juraju Polaku za »Bracho, idem«, tretje pa Jiriju Novaku za film »Vsak dan«. Alpinistični eksperti pa so pripravili seveda drugačen vrstni red: Cona smrti (Jožef Rakoncaj), »K desetki« (Helmut Richter) in Prva sedmica. Z anketo so ugotavljali tudi umetniški vtis. Najbolje so gledalci ocenili »Pamir 84« Galfyja in Filipskega, na drugem mestu je bila Prva sedmica, na tretjem pa Greben Tesarža.
V uradnem biltenu (izšli so štirje) organizatorji niso mogli mimo tega, da nas ne bi (spet) ošvrknili: med tistimi, ki so bili vabljeni in so že večkrat pokazali »interes«, so našteli tudi Jugoslavijo.

Kdo naj načne vprašanja?
Tudi v alpinizmu se je potreb­no občasno vprašati: Kako na­prej? Za današnji alpinizem, ki se je znašel na pomembnem razpot­ju (dejavnosti, ki sodijo pod ta pojem so si že zelo različne), velja se posebej. Vprašanje je le, kdo naj zastavi vprašanje, točneje – kdo naj bi pognal kolesje?
Že nekaj naših vrhunskih ple­zalcev je predlagalo, da bi se mo­rali zmeniti in pripraviti nekaj ek­stremnih smeri za proste ponovi­tve v jesenskem in zimskem (tudi spomladanskem) času. V poštev pridejo seveda zlasti stene in ste­nice na Primorskem ter v Dalma­ciji, treba pa bi bilo tudi precej dela in opreme. Ali naj gredo raje na vlak ali z avtostopom na tuje? Stroški za težko smer prek plošč pa tudi niso majhni, hitro naraste­jo, na deset in več tisoč din.
Po drugi strani pa je Peter Ščetinin, ki je po srečanju v Diableretau obiskal Pita Schuberta (sku­paj sta ponovila Vzhodno in zaje­do – VI, 300 m – v Martinswandu pri Innsbrucku), posredoval tudi zanimivo pobudo. Schubert bi bil voljan nekaj smeri v Aniča kuku brezplačno opremiti s specialnimi stojiščnimi klini, ki zdrže obreme­nitve do pet ton (posebni sve­drovci, ki se jih v izvrtine zalepi z dvokomponentnim lepilom pa 20 DM). Toda kdo bo to organiziral, kdo je pristojen za dovolje­nje …?, je le nekaj vprašanj.

OD TOD IN TAM

Dva prvenstvena vzpona
Nail Derviševic in Boris Kovačevič sta preplezala novo smer v Velikim stijenama na Romuni­ji. Smer, ki vodi levo od Eleguntne, sta ocenila z A2, VI, plezala pa sta 8.30 ure. Devriševič pa je v tej steni teden dni pred tem že opravil prven­stveni vzpon, in sicer z Draganom Ili­čem (vsi člani AS Bukovik). Novo smer sta imenovala Modra, njena oce­na pa je V-VI, A2.

Hillary poslanik v Indiji
Novi ministrski pred­sednik Nove Zelandije David Lange, je med drugimi imenovanji Sira Edmunda Hillaryja določil za novega ve­leposlanika v Indiji. Lange je Hillary­ja (65), ki se je s Tenzingom leta 1953 prvi povzpel na Mt. Everest, imenoval »enega najbolj znanih in spoštovanih državljanov Nove Zelandije«. Ob tem pa ima še dolgoletne tesne stike z Indijo. Zadnja leta so v Nepalu pod njegovim vodstvom zgradili več šol, mostov in podobnih objektov, ki bodo prispevali, da se bo tamkajšnje prebi­valstvo lažje otreslo zaostalosti.

Iz poročil
AO Črnuče: Milan Črv in Aljoša Hribar sta ponovila Prečenje, v nave­zah z Alešem Prosenom in Boštjanom Zajcem pa še Staro in Italijansko v Osapski steni. Mirko Kranjc in Dare Šolaja sta z Vilijem Gučkom (AO Trbovlje) preplezala Desno v Dedcu, Marjan Kovač pa je 14. t.m. sam pre­plezal Raz želja (1. SP?) v Zobu in Miškino smer (1. SP, 4. P) v Kalški gori.
AO Domžale: Tatjana Cerar je z Danilom Golobom (AO Kamnik), preplezala Rumeno zajedo v Koglu.
AO Nova Gorica: Mirjam Bizjak, Marko Gašperič in Milan Velikonja so 14. t.m. prečili greben Pihavca (izredno zanimiva tura po sredi Bavšice). Dragan Abram, Robi Rot in Mi­lan Nikolič (Soški AO) pa so istega dne opravili 1. P Kaminske smeri (IV) v J steni Jerebice.
AO Postojna: Rado Fabjan si je pred časom vzel daljši dopust in opra­vil več zanimivih solo ponovitev. Pre­plezal je Levi steber in Centralno v Škrlatici, Krušičevo (z Direktno va­rianto po zajedi) v Špiku in še Sobot­no, Nedeljsko ter Humar-Škarja v J steni Planjave.

Med turnimi smučarji spet največ žrtev snežnih plazov

Plazovi na teptanih smučiščih ponovno opozarjajo, da je človek marsikje zašel v svet, ki mu je lahko kos samo s skrajnimi napori

Na zasedanju podkomisije za plazove IKAR v Malbunu (Liechtenstein) so zastopniki 13 držav in številni poznavalci problematike obdelali dogajanje v preteklem letu ter ponovno načeli nekatere pereče probleme.
V zimi, ki je bila povsod huda in bogata tudi nenadnih, posebno izdatnih snežnih padavin je v ce­loti preminulo 169 ljudi, ki so jih zasuli plazovi v najrazličnejših okoliščinah. Najbolj na udaru so bili spet turni smučarji, bera smrti pa tudi med alpinisti brez smuči in smučarji, ki zahajajo izven zavarovanih in teptanih smučišč ni majhna.
Plazovi so se usipali tudi na ceste in zgradbe, žrtve na tepta­nih smučiščih pa ponovno opo­zarjajo, da je človek marsikje za­šel v svet, ki mu je lahko kos samo s skrajnimi napori in pazlji­vostjo.
V pregledu zasledimo tokrat novo zvrst žrtev – športne sanka­čema motornih saneh, ki v Kana­di, ZDA in Švedski odhajajo že kar nevarno visoko, na strmine, kjer včasih gospodarijo snežni plazovi. Zborovalci so tem pri­pravili opozorilo, v katerem jih vabijo k spoznavanju nevarnosti terenov, kamor zahajajo in pose­bej snežnih plazov.
Dokaj besed je bilo izrečenih na račun žrtev plazov v Himalaji, o čemer smo pisali že pred leti. Dejstvo je in ostane, da je daleč največji delež mrtvih odpravarjev zaradi ledenih in snežnih pla­zov. Hkrati s temi plačujejo vse prevelik krvni davek domači šer­pe, ki v gore pač gredo zaradi zaslužka. Jasno je, da je nesreč vse več, saj odprave ubirajo ve­dno težje in objektivno izredno ogrožene smeri. Manjše odprave, ki jim primanjkuje denarja, so na udaru zaradi načina delovanja. Priganja jih čas in zato pogosto delujejo tudi takrat, ko so objek­tivne nevarnosti zelo velike. Razpravljalci si nismo bili na jasnem, kaj naj bi lahko storili. Odprav prepovedati preprosto ne gre, o šerpah pa bi morala kaj povedati njihova združenja in vlade. Naša javnost je bila že večkrat obve­ščena o elektronskih pripomoč­kih za iskanje zasutih. Problem številka 1 je, da jih še daleč ne premorejo vsi, ki se odpravljajo v nevarnost. Drugi problem pa je v neenotnih frekvencah, ki bremene Evropo. V ZDA in Kanadi uporabljajo samo frekvenco 2.275 HZ in so z uspehi zado­voljni. V Evropi je bila s preizku­si ugotovljena prednost frekven­ce 457 kHZ, vendar je na tržišču mnogo več žoln, ki delajo na 2.275 HZ. Proizvajalci in trmo­glavost na obeh straneh za sedaj ne omogočata pametne rešitve.
Posebna skupina je pripravila slovar na temo snega in plazov ter vsega, kar k temu sodi. Letos je slovar dobil tudi slovenski del in bo tako šestjezičen. Namenjen je vsem, ki si pri študiju pomaga­jo s tujo strokovno literaturo, prav gotovo bo veliko prispeval tudi k temu, da na tem področju ne bo toliko nejasnosti in zmede.

Pavle Šegula