Alpinistične novice 45/1984

Člani odprave »Yosemite 84« dvakrat preplezali El Cap

Najpomembnejša vzpona, ki jih je opravila odprava alpinistov iz Idrije in Ljubljane, sta Shield in Nos – Skupaj nad 80 vzponov

Odpravo »Yosemite 84«, ki je dvakrat preplezala El Capitana, so sestavljali Zlato Gantar, Hine Kranjc in Slavc Svetičič, člani AO Idrija in Darjo Durjava, Pavle Kozjek ter Janez Marinčič iz AO Ljubljana-Matica. Na poti so bili od 10. septembra do 17. t. m., njihovo torišče pa je bilo znano plezalsko središče Yosemite v Kaliforniji (ZDA).
Vzpone odprave v Yosemitih – vseh je bilo več kot 80 – je mogoče razdeliti v tri skupine. Plezali so zelo kratke smeri, dolge le raztežaj ali dva, da so se privadili na značilnosti tamkajšnje granitne kamnine, ob tem pa so postopoma razvijali svoje sposobnosti za prosto plezanje. Najpomembnejša vzpona iz te kategorije bi bila Adreneline (5.11c ali VIII do VIII+), ki sta jo preplezala Gantar in Kozjek ter smer v Royal Arches (5.11d, oziroma VIII+), ki sta jo zmogla ista dva v navezi s Svetičičem. Sicer pa velja za vse, da so med plezanjem obvladovali težavnosti ocenjene s VII+, nekateri pa so mejo svojih sposobnosti pomaknili še za stopnjo višje, do zgornje osme. Svetičič je več takih smeri preplezal tudi prosto (VI do VII-). Do vzponov z oceno 5. 12 (IX) jim je praktično manjkalo le teden dni, toda načrtovani cilj, plezati vsaj stopnjo težje smeri kot doma, so dosegli kljub poslabšanju vremena v zadnjem tednu.
V drugo skupino vzponov, ki so jih opravili spadajo nekoliko daljše smeri, ki so jih seveda tudi plezali prosto. Med temi velja omeniti Moratorium (5.11b 4 R), smer, ki sta jo ponovila Gantar in Kozjek, ter Good Book (5. 10d 6R), ki sta jo zmogla ista dva in naveza Kranjc-Svetičič. Ali pa East Buttress v Middle Cathedral (5.10 c, Kozjek-Svetičič) in enako imenovana smer v El Capitanu (5.10 a, Durjava-Marinčič ter Kozjek-Svetičič), ki sta visoki 300 oziroma 400 metrov.
Big walls, velike stene, so tretja kategorija yosemitskega plezanja. Vrhunec je seveda 1150 m visoka južna stena El Capitana; preskusiti se v njej, preplezati vsaj eno od velikih tehničnih smeri, je sen vsakega alpinista, ki zaide v te kraje. Naši so svoje želje uresničili dvakrat, v tretje pa ni več šlo, ker Kranjc zaradi hudih bolečin v križu ni mogel več plezati.
Kozjek in Svetičič sta 21. septembra pritrdila vivi v prvih osmih raztžajih smeri Salathe in se vrnila iz stene. Naslednji dan popoldan pa sta začela z vzponom. Ponovila sta že preplezano in nadaljevala po smeri Muir v Schield (po tej se vsa kombinacija imenuje). Po treh bivakih, oziroma štirih dneh efektivnega plezanja sta zmogla smer brez posebnih težav. Za spodnji del smeri je bilo značilno prosto plezanje po počeh in ploščah, potem pa so potrebna tehnična pomagala zabitih klinov skorajda ni). V posameznih raztežajih je potrebno zabiti tudi do 40 klinov, neobhodna pa je tudi uporaba specialčkov, zatičev, metuljev itd. Vzpon je namreč ocenjen s 5.10 (po UIAA bi bilo to VII), tehnično pa zaradi zaporednih raztežajev v posamično oceno A3 in A3+ celo s A4.
Naveza Durjava-Marinčič je najprej nameravala ponoviti Tangerine Trip v JV steni El Capa. Toda zaradi hude vročine (35° v senci) sta vzpon po drugem raztežaju opustila. Potem se je začelo slabšati vreme, že v časovni stiski pa sta 3. t. m. začela s smerjo The Nose. Pritrdila sta vrvi v prvih sto metrih smeri, prespala pod steno, naslednji dan pa začela zares. Toda pred njima so bile že tri navèze in skoraj ves dan sta jih morala čakati. Bivakirala sta le 150 m nad vstopom.
Za Nos je značilno, da so v prvih 70% m stene klini (večinoma svedrovci) le na stojiščih ali sidriščih za nihajne prečnice. Za ta del sta porabila dva dni. Za naslednjih 400 m, kjer so od Velike strehe dalje raztežaji opremljeni povprečno s štirimi do šestimi klini, pa poldrugi dan. Za to smer je značilno tehnično plezanje navpičnih in previsnih, ves raztežaj enako širokih in navzven odprtih poči (s pomočjo metuljev) ter tanjših poči, kjer za napredovanje uporabljajo zatiče. V smeri je tudi več zelo dolgih nihajnih prečnic. Vse to je vzrok, da sedaj smer ocenjujejo z A3 (prosto sta premagovala tudi mesta, ki sta jih ocenila s VII).
Obe tehnični smeri, Shild in Nos, sicer res ne spadata več med najekstremnejše v steni El Capitana, ponovitev pa je še vedno veliko dejanje. Vseh 35 raztežajev namreč težave praktično ne popuste pod nekdaj magično mejo VI. stopnje, tehnične pa presegajo predstavo vseh, ki te izjemne stene še niso doživeli v vzponu. To in pa dejstvo, da so zadane si naloge v celoti izpolnili in da so kljub temeljitim pripravam imeli le omejene finančne (in časovne) možnosti, pa tudi potrjuje njihovo oceno, da je bila meddruštvena odprava AO Idrija in AO Ljubljana-Matica »Yosemite ’84« uspešna.

Azijski Yosemiti
Stene v yosemitskem narodnem parku (Kalifornija, ZDA), še posebno pa mogočna El Capitana, so v svetu postale že pojem. Vse več je primerjav. Za italijanske Yosemite imajo Vall di Mello, švicarske Handegg, češke Marenko itd. Manj pa je znano, da za takim poimenovanjem ne zaostajajo tudi v Aziji. Azijski Yosemiti naj bi bili korejski Kyngansan (Diamantne gore) s stenami visokimi okoli 300 m.

Izšel je vodniček za območje Krna
Član soškega AO Edo Kozorog prvič kompleksno predstavlja ta predel
Precej let je že minilo, odkar je vznikla misel, da bi pripravili vodniček tudi za zgornji del Soške doline. Menjavali so se ljudje, združevale in razhajale so se ekipe, dokler pred nekaj več kot letom dni ni poprijel Edo Kozorog. Osnovno gradivo je pričel dopolnjevati z manjkajočimi podatki, nastajale so prve sheme in skice sten ter ostenij. Če bi delo nadaljeval še kako leto bi bil vodniček vsekakor popolnejši pravi, vendarle bolje vrabec v roki, kot golob na strehi.
Najnovejši vodniček za Julijske Alpe ima naslov Krnska skupina, predstavlja pa (na zadnji strani je ličen pregleden zemljevid 1:25.000) stene nad Krnskim jezerom, Drežnico in vas Krn, kar 52 smeri in dve varianti, če štejemo tudi slapove, ki so bili pozimi že preplezani. Zanimiv je tudi podatek, da 1/3 smeri v vodničku ilustrira shema, za večino pa je potek prikazan na skicah. Obseg vodnička je nekoliko manjši kot npr. pri Selli, ima 48 strani formata A5. Risbe so čiste, jasne, še največ pa bi bilo očitati pisalne- mu stroju, s katerim je bil tekst napisan in korekturam; boljša bi bila lahko tudi montaža. Vodniček je mogoče naročit (cena 220 din, za naročila nad 10 kosov pa 200) pri avtorju; Edo Kozorog, Šavlijeva 6, 65220 Tolmin, naprodaj pa bo seveda tudi v ekonomatu PZS in (upajmo) tudi v knjigarnah, ki prodajajo planinsko literaturo.

Po predavanju tudi plezal
Peter Podgornik (AO Nova Gorica) je sredi meseca obiskal Split, kjer je predaval o svojih alpinističnih uspehih. Pokazal je film posnet v J steni v Aconcague ter diapozitive z Grenlanda. Potem pa sta si s Stipetom Božičem vzela dan za plezanje. V Markezini Gredi na Kozjeku sta ponovila Desno, Ljubljansko (2.PP) in Andijino. 19. t. m. pa je Podgornik predaval tudi v Italiji. V rojstnem kraju Richarda Cassina Tagliamentu so ga člani tamkajšnje sekcije CAT sprejeli nadvse prisrčno. Tudi njim je predstavil J steno Aconcague, orisal pa jim je tudi vzpon v J steni Lotseja.

Opis poklicev dodelati
V predlogu za poimenovanje poklicev s področja TK dejavnosti je tudi nekaj planinskih profilov, katerih opis pa bo potrebno dodelati, seznam pa najbrž še dopolniti. Tako najdemo med poklici IV. težavnostne stopnje (kar bi ustrezalo triletni srednji šoli) planinskega vodnika, pri V. stopnji pa gorskega vodnika in gorskega reševalca. Poklicev na ravni višje in visoke šole pa, kakor kaže v planinski organizaciji ni predvidenih(?). Inštruktorji (alpinizma, GRS planinske vzgoje) so izpuščeni, nedogovorjeno je še vedno, ali potrebujemo v planinski organizaciji trenerje in vaditelje, kam bodo vključeni poklici s področja planinskega gospodarstva itd. Rok za pripombe pa poteče že 31. t. m.

Dvoje prvenstvenih
Ob temeljitejših pregledih evidence vzponov se v marsikaterem AO ali AS odkrije še mnogo zanimivega. V knjigi AO Gorje sta zapisana med drugim dva prvenstvena vzpona naveze Slavko Klinar – Tone Špendov (član AO Jesenice), o katerih še nismo poročali. 29. avgusta sta preplezala JVV steno Zoba Kanjavca in smer poimenovala Zobobol (IV, 200 m), dan kasneje pa Cik-cak v S steni Mišeljske glave (IV+/III, 200 m).

Uspel seminar v Kamniški Bistrici
Izpopolnjevalnega seminarja za alpinistične inštruktorje, ki je bil 19. in 20. t. m. v Kamniški Bistrici, se je udeležilo kar 59 IA iz 30 AO in AS, med njimi je bilo tudi osem gostov iz drugih republik. Škoda le, da so skupno turo zaradi slabega vremena odpovedali.
Na razpravo so kartoteke in registracijo IA prepustili članom AO Jesenice. V vsakoletnem poročilu o delu AO/S mora biti poslej tudi seznam aktivnih IA, njihovo registracijo pa bodo vpisovali v knjižice »Izkaznica TK strokovnega delavca«, na osnovi katere je tudi edino mogoče črpati namenska sredstva pri TKS. V naslednjih AR bo objavljen razpis za osnutek značke IA. Vsako leto bodo imeli izpite ter zimski (prvi bo na Uršlji) in poletni izpopolnjevalni seminar. Pri izpitih za sprejem med alpiniste pa bo moral obvezno sodelovati vsaj en IA iz drugega AO.
Seminar, ki ga je pripravil in vodil Jani Bele, član AO Rašica, se je nadaljeval s predavanji. Drago Meteljak je spregovoril o varovanju, ki so ga potem tudi praktično preskusili in se dokopali do pomembnih ugotovitev. Na stojiščih, še posebno v lažjih smereh, morata biti obvezno dve sidrni točki. Ker se sčasoma zaradi izbijanja uničijo razpoke, bi veljalo razmisliti o stalnih stojiščnih klinih, vsaj v najpogosteje obiskanih smereh. Med primerjavo varovanja s polbičevim vozlom in osmico so dali prednost zadnji. Če je nad varujočim veliko klinov, naj bo osmica, skozi katero bo varoval, pripeta na spodnji del plezalnega pasu, varujoči pa na obe sidrni točki. Če pa je klinov malo, je bolje, če je osmica (z zanko) direktno povezana s sidriščem.
V nadaljevanju so si udeleženci seminarja ogledali tudi varovanje s pomočjo amortizerjev (primernejši so kakor kaže, za ublažitev sunka na vmesnih klinih) in sklenili, da bo potrebno tovrstne poskuse temeljiteje (tudi teoretično) obdelati.
Med predavatelji so se zvrstili še Tone Golnar in Peter Markič (o pedagogiki), France Malešič (prva pomoč, toplotni omot), Pavle Kozjek (plezanje v ZDA) in Bine Mlač (vloga IA pri vzgoji in delu AO), na koncu pa so se seznanili še z zametki domače izdelave alpinistične opreme.

Na zadnji (peti) seji sekretariata komisije za GRS so med drugim ugotovili, da je že skoraj pripravljeno obsežno poročilo z zasedanja IKAR, razposlali pa ga bodo vsem postajam, inštruktorjem, JLA in milici pa še GRS drugih republik. Priložili bodo še gradivo o posvetovanju »Človek in pes kot reševalec«, ki je v Švici. Strokovne sestavke je začel razpošiljati tudi IKAR in podkomisije naj bi poskrbele za prevode ter posredovanje zainteresiranim. Pomemben je tudi sklep, naj postaje na svoje vaje vabijo tudi predstavnike AO/S svojega področja in jih na ta način seznanjajo z novostmi. Člani GRS se morajo še bolj vključevati v planinsko in alpinistično šolanje, ob tem pa skrbeti tudi za preventivno dejavnost. Naslednja seja sekretariata bo 11. nov., obdelali pa bodo finančni načrt in program dela, poročila z zasedanja IKAR, problematiko zvez, priprave na zimsko sezono in anketo o delu in vzgoji po postajah.

Mešane naveze v Hochschwabu
Avstrijsko plezalsko področje Hochschwab postaja vse bolj zanimivo. Po večkratnem obisku mariborskih alpinistov ga je pred tednom dni obiskala trojica članov Soškega AO, član jeseniškega AO, največ pa je bilo spet članov AO Kozjak. 20. t. m. sta Franc Bračko in Ljubo Hanzel ponovila Direktno po stebru v S steni Kleiner Winkelkogla (1918 m); VI, A2-3, 250 m, 5.30 h. Cveto Kemperle in Armand Polegek sta preplezala Zahodni raz (IV-V, 300 m) v Schartenspitze, v steni katere sta dva lažja vzpona opravila tudi Boris Aberšek in Jože Uršej. Marko Kogoj in Darko Obid pa sta se spravila v Steber (S stena), ki sta ga prva preplezala Keimel in Kranjc leta 1958, v vodniku pa je ocenjen s VI-, A2, 250 m. Zelo enakomerne težave, ki se vlečejo v dolžino okoli 70 m sredi stene, je Kogoj premagal prosto, moral pa je dvakrat spočiti vpet v kline. Za najtežjih šest metrov (ocena smeri VII+/VI+) je potreboval skoraj uro. Sicer pa tudi o kaki popolni PP niso mogli ničesar izvedeti.
Kogoj in Obid sta PP Severno zajedo (VI/V+, 250 m) v Kleiner Winkelkoglu, navezi Kemperle-Polegek in Bračko Uršej sta preplezali Schinkovo v SZ steni Schartenspitze (IV-V, 250 m), Aberšek-Hanzel pa smer Lavrenčić-Hribar v Grosser Winkelkoglu (III+).

V Dovžanovi soteski
V Dovžanovi soteski so sicer le »stenice« visoke raztežaj ali dva, a jih vendarle vse pogosteje obiskujejo. Poznavalci pravijo, da bi jih drugod, denimo, v Angliji mnogo bolj popularizirali, da ne bi bile le rezerva ali »tolažba« v mrtvi sezoni. Za naš alpinizem pa so zanimive tudi kot zibelka našega (sedanjega) prostega plezanja. V njih sta Američana s Tomazinom leta 1979 prvič pri nas demonstrirala plezanje VII in celo še VIII stopnje. Srečo Rehberger poroča, da je v tem tržiškem plezalnem vrtcu z Nušo Romih PP levo (VIII-) in Centralno (VII), z Jožefom Povšnarjem (vsi AO Kranj) pa Unijo (VIII). Poleg smeri s takimi ocenami so pa tudi lažje, nekaj »problemov pa še čaka na rešitev.

25 udeležencev AŠ v Sarajevu
V Sarajevu so zelo zadovoljni z letošnjo vzgojno akcijo tradicionalnega imena Sarajevska šola alpinizma. Udeleženci (vseh je 25, od tega jih je pet celo iz Subotice) so bili navdušeni nad prikazom, ki so ga bili deležni ob seji koordinacijske komisije za alpinizem na Romaniji.
Poročajo tudi, da mladi vedno bolj zavzeto plezajo, med vzponi pa tokrat omenjajo le poskus. Dragan Ilić s tovariši namreč skuša po novi smeri preplezati 600 m visoko steno Mezića stijene (Čvrsnica). Pripravljajo nadalje posebno številko glasila Staze, ki bo posvečena alpinizmu v BiH, imela pa naj bi tudi barvno naslovnico. Uresničili bodo tudi zamisel Slobodana Žalice, da izda vodniček za Romanijo.

Šola v Šentvidu
Alpinisti PD Rašica iz Ljubljane pripravljajo alpinistično šolo, ki se bo začela 7. novembra ob 19. uri v društvenih prostorih v Domu svobode (I. nadstropje) v Šentvidu. Vodja šole je Janez Kastelic, predavanja bodo ob sredah (prijave so še mogoče), ob četrtkih pa so v istih prostorih redni odsekovi sestanki. Vabijo vse, ki se zanimajo za alpinizem ali pa bi vsaj želeli izpopolniti svoje planinsko znanje.

Na tv in v Cankarjevem domu
Morda se planincem le obetajo boljši časi. V sredo zvečer po poročilih bodo v televizijski oddaji »35 mm-filmska delavnica« prikazali dokumentarni film belgijskega režiserja Marka Sebille DAULAGIRI – Veliki izziv. 52 minut bomo hodili z belgijsko odpravo na 8.172 m visoki himalajski vršac, potem pa bomo še uro poslušali, kaj menijo o alpinističnemu filmu Marjan Ciglič, Tone Frelih, Viki Grošelj, Toni Tršar in Slavo Vajt.
Komisija za planinsko kulturo PZS, ki jo vodi neumorni dr. Tone Strojin, pa obljublja »mali festival planinskih filmov« že za letos. Če bo vse tako kot računajo, bo 3., 6. in 10. decembra v Cankarjevem domu. Ob tem bi radi pripravili še foto razstavo.

Franci Savenc

Hoja in plezanje v gorah sedaj v prenovljeni izdaji
Pri Planinski založbi PZS je izšla tretja izdaja osnov- nega priročnika alpinistične šole – Nove ilustracije
Leta 1970 sta v skriptah za vodje alpinističnih šol izšla tudi sestavka »Plezanje« Tineta Miheliča in »Hoja in plezanje v snegu in ledu« Toneta Škarje, nato pa je France Malešič prizadevno zbrisal pripombe in novosti ter bistveno dopolnil predvsem prvi del. Škarja je napisal še poglavje o vračanju iz težkih sten, Danilo Cedilnik pa je narisal ilustracije.
Leta 1972 je na osnovi teh gradiv izšla prva izdaja učbenika HOJA IN PLEZANJE V GORAH, ki ji je že dve leti kasneje sledila druga. Zanjo je urednik France Malešič zbral še precej novosti, z Jožetom Miheličem sta napisala poglavje o hoji po poteh in brezpotju, Tine Mihelič pa je dodal poglavje o samohodstvu.
V zadnjih desetih letih so se med opremo poleg drugih novosti pojavili zatiči, nove so oblike oklov pri cepinih in kladivih (s tem pa se je spremenil tudi način plezanja), izpopolnili so tehniko plezanja itd. Skladno z vsem tem so novo izdajo učbenika bistveno dopolnili France Malešič, ki je bil ponovno tudi urednik, Zvone Korenčan, Iztok Tomazin in Bine Mlač, s številnimi pripombami pa je sodeloval Danilo Škerbinek. Knjigo krasi 119 povsem novih ilustracij Danila Cedilnika, skrben jezikovni pregled pa je spet opravil Tine Orel.
Pred nami je priročnik, ki v zgoščeni obliki podaja napotke za varno hojo po poteh in brezpotju ter za pleza- nje poleti, pozimi in visokogorskem, ledeniškem svetu. Lično opremljena etu Honeo knjiga bo več kot dobrodošla za vse planince in alpiniste, še posebno pa tiste, ki skrbe za šolanje, po njej bodo segali študenti Fakultete za telesno kulturo, zanjo pa se zanimajo tudi v JLA; saj se po obliki in vsebini lahko meri z najboljšimi tovrstnimi učbeniki v svetu in sprejemljiva je tudi cena 500 din.

E. C.

OD TOD IN TAM

Za akcijo ciciban-planinec
Mladinska komisija PZS pripravlja v sodelovanju z občinsko ZTKO Kranj 9. republiški seminar za vodje skupin v akciji ciciban-planinec. Seminar bo 10. novembra (ob 10. uri) v OŠ France Prešeren na Zlatem polju (Kranj). Rok za prijave poteče 5. novembra (informacije na tel. 061/312-553).

60 let GRS Jesenice
V delavskem domu na Javorniku je bila 19. oktobra proslava 60-letnice gorske reševalne službe na Jesenicah. O njenem razvoju je spregovoril Ludvik Zalokar, ki je bil njen načelnik v letih 1964-72. Najbolj zaslužnim so podelili posebne plakete, v kulturnem programu pa so sodelovali člani DPD Svoboda iz Breznice in Javornika. Postaja GRS Jesenice je ob 60-letnem jubileju izdala tudi posebno brošuro.

Razstava Jaka Čopa
Mladi planinci združeni v mladinski odsek pripravljajo razstavo planinske fotografije Jaka Čopa »Raj pod Triglavom«. Odprli jo bodo 5. novembra ob 18. uri v preddverju Komunalnega centra, odprta pa bo do 9. novembra. Poznavalci del našega najbolj priznanega planinskega fotografa Jake Čopa napovedujejo množičen obisk.