Alpinistične novice 44/1990

V Skalnem gorovju obiskali Mt. Assiniboine in Mt. Robson

Tomazin in Virk splezala novo smer v kanadskem Matterhonu – Tomazin soliral steno Robson in izvedel zahteven skok s padalom
KRANJ — Pred dnevi se je iz Skalnega gorovja v Kanadi vrnila še druga skupina slovenskih alpinistov. Iztok Tomazin, Martina Zupančič (oba AO Tržič), Tatjana Cerar in Tomo Virk (oba AO Domžale) so se tja odpravili konec meseca avgusta. Cilje so v celoti dosegli, čeprav so bile razmere v stenah zaradi suhega poletja zelo slabe.
Za začetek so se lotili najlepše kanadske gore Mount Assiniboine, ki mu pravijo kanadski Matterhorn. Tomazin in Virk sta severni steni 3. oktobra najprej ponovila znano Chouinardovosmeri (V+, 1000 m), naslednji dan pa sta desno od nje opravila prvenstveni vzpon in ga imenovala Srebrni rog (VI-, 1000 m, 8 ur).
Naslednji cilj je bil približno 400 km oddaljeni Mount Robson, sicer najbolj zahtevna gora skalnega gorovja. Iztok Tomazin je opravil odmeven solo vzpon v severni steni po smeri Callis-Davisz novima variantama v spodnjem in zgornjem delu V+/V, skupna višinska razlika 100 m). Vzpon je začel 9. oktobra po skalnem stebru desno od originalne smeri, z nočjo se je lotil orientacijsko zahtevnega ledenega slapu ledenika Berg, potem pa je po nekajurnem bivaku stopil v zgornji del stene. V prvi polovici tega dela se je naklonina gibala med 65 in 90 stopinjami, v drugem pa med 50 in 70 stopinjami. Ves čas je plezal levo ob sloviti Emperor Face. Vmes se mu je zlomil cepin, zelo tvegan pa je bil tudi izstop do roba stene po ostrem grebenu med severno in zahodno steno, ki je objektivno precej nevaren. Brez nevarnosti ni minil tudi sestop po Kainovismeri v SZ ste­ni, kjer je padel v ledeniško razpoko ob vznožju stene. Le dan po njegovem prihodu v dolino pa se je slap ledenika tako po­drl, da je postal neprehoden.
Po Robsonu so se vsi preselili v gore narodnega parka Banff, kjer so med drugim plezali tudi v najbolj znani tamkajšnji kopni steni Yamnuska. Tomazin pa je v Bugaboo Spire (slovito gorovje Bugaboos) sam ponovil JV ste­ber po Kainovi smeri (V, 70 sto­pinj, 500 m).
Z vzponi so nadaljevali na skrajnem zahodu Kanade, v Squamishu, ki velja za najpo­membnejši center skalnega ple­zanja v tej državi. Večino vzpo­nov so opravili v steni Apron: Virk in Cerarjeva Bloodlost direkt (VII+:, 250 m, Virk prosto na pogled), Tomazin in Zupan­čičeva pa Sparow-Mickey Mouse(VII+/VI, 250 m, Tomazin pro­sto na pogled). Med dolgim po­vratkom proti vzhodu so zaradi pomanjkanja časa plezali le kraj­še smeri v nekaterih plezališčih, Virk je med drugim prosto na pogled splezal eno smer z oceno VIII-.
Med cilji, ki so si jih zastavili na začetku, pa ni bilo samo ple­zanje, ampak tudi kakšen zahte­ven skok s padalom. Tomazin je tako skupaj z dvema Kanadčanoma opravil izredno zahteven skok prek 600 metrov visoke in previsne stene Squamish Chief, dolgo turnejo pa so končali v Torontu, kjer je imel Tomazin uspešno predavanje z diapozitivi za naše izseljence. Sponzorji slovenske meddruštvene odprave v Kanado so bili Air Canada, Planinski društvi in alpinistična odseka iz Tržiča in Domžal, TKS Tržič, Rocksport, Jugotekstil, Planika, Center za informacijski inženiring Ljublja­na, Knjižnica Domžale, Porenta, GT Sport Globočnik, Jelovica, v Kanadi pa so na pomoč prisko­čili tudi naši izseljenci.

TOMO ČESEN

Anapurna 90/91
LJUBLJANA – Kmalu bo na pot odšla naša druga zim­ska odprava v Himalajo. Pri­pravljajo jo v okviru Planin­ske zveze Zagreba, vodil jo bo Darko Beljak, v njej pa bo tudi šest slovenskih alpini­stov. Odprava namerava opraviti prvi (sploh in s tem seveda tudi zimski) jugoslo­vanski vzpon na Anapurno (8091 m), z vrha pa naj bi tudi smučali in poleteli s padalom. Dodaten, pravzaprav čisto svoj cilj, pa ima Slavko Svetičič, ki želi sam in na alpski način preplezati zahodno ste­no Anapurne.

FRANCI SAVENC

Šola je dobila novo streho
Tečaj šole v Manangu je opravilo 25 novih gorskih vodnikov — Na šoli še veliko dela v prihodnjih letih – Komercializacija šole
LJUBLJANA — Iz Nepala smo se vrnili inštruktorji letošnjega tečaja za nepalske gorske vodnike. Na tečaju so sodelovali dr. Matija Horvat, Jani Bele, Luka Karničar, Dado Mesarič, vodil ga je Peter Markič, Klemen Kobal pa je skrbel za delo na strehi.
Nepalci so letos poslali na tečaj 25 tečajnikov in svojega inštruktorja Ra­mala Bhandarija. Tečajniki so bili v glavnem brez odpravarskih izku­šenj, kot vodniki treningov pa si tudi niso pridobili nobenih alpinističnih znanj.
V Katmandu smo prišli 10. avgusta. Že pri pregledu tečaj niške opreme smo ugotovili njihovo neizkušenost, saj so bili zelo slabo opremljeni. Kat­mandu smo zapustili 15. avgusta in po osmih dneh hoje prišli v Manang. Zgradba šole je bila v zelo slabem stanju. Dva dni smo porabili za čišče­nje stavbe in okolice. Tečajniki so okrog postavili šotore, saj zaradi adaptacije strehe ni bilo možno stano­vati v šoli. Prek leta tu živi star oskrb­nik, ki pa skrbi le zase, do šole pa nima pravega odnosa. V njej so živele njegove koze. Francozi, ki imajo po našem začetnem še nadaljevalni tečaj, tudi ne storijo ničesar za šolo, zato je ta vsako leto v slabšem stanju.
Program začetnega tečaja je kombi­nacija alpinistične šole, tečaja reševal­ne in vodniške tehnike. Po uvodnih predavanjih in praktičnih vajah iz pr­ve pomoči in skalnega plezanja smo odšli na ledenik pod Gangapurno. Tam smo vadili hojo z derezami, upo­rabo cepina, plezanje v ledu in reševa­nje iz ledeniške razpoke. Ledenik je zelo primeren za vaje, saj se še isti dan lahko vrnemo v šolo in tako odpadejo težave s transportom kuhinje.
Po vrnitvi v šolo smo nadaljevali s tečajem po ustaljenem programu. V zadnjem delu tečaja pa smo odšli na Čulu Far East. Po dveh dneh hoje smo prišli v bazni tabor. Tri noči za­pored je, močno snežilo in zapadlo je veliko novega snega. Vrhu smo se morali zaradi obilice novega snega in nevarnosti plazu odpovedati.
Po povratku v šolo smo imeli še izpite, počistili šolo in okolico ter se 11. septembra odpravili nazaj v doli­no. Inštruktorji in 4 tečajniki smo se vrnili prek prelaza Torong, drugi pa po dolini Marsiandija. Zaradi prazni­kov nismo dočakali podelitve diplomin značk novim gorskim vodnikom, vseeno pa smo se s tečajniki srečali na skupni večerji in se prijateljsko poslo­vili. Vsi inštruktorji, ki smo bili v Manangu že prejšnja leta, smo si bili edi­ni, da tako pristnih odnosov nismo imeli še z nobeno generacijo tečaj­nikov.
Vzporedno s tečajem pa smo imeli še eno pomembno nalogo. Zamenjati je bilo treba dotrajano streho. Prejš­nja streha je bila ravna, vendar je zaradi velike površine taka rešitev problematična. Postavili smo novo le­seno konstrukcijo, namestili izolacijo in prekrili streho, ki ima sedaj obliko dvokapnice, z valovito pločevino. Ne­palci so prispevali ves potrebni mate­rial, mi pa smo plačali transport mate­riala iz Katmanduja do šole in plačo za delavce, ki smo jih najeli v bližnji vasi. Kot zanimivost naj povem, da je cena transporta večja, kot pa je na­bavna cena materiala v Katmanduju. Ves potrebni les smo dobili v bližini šole, kar je precej zmanjšalo stroške. Vseeno pa je vse skupaj stalo 11.000 dolarjev.
Dela so potekala po načrtih in pod vodstvom Klemena Kobala. Streho smo postavili v rekordnih desetih dneh. To je bilo mogoče, ker smo inštruktorji in tečajniki ves svoj prosti čas preživeli na strehi. Vsak se je lotil dela, za katerega je bil najbolj uspo­sobljen in tako smo pokrili vsa po­dročja. Pri tem je treba pohvaliti prav vse inštruktorje, ki so poleg alpinistič­nega znanja pokazali še veliko spret­nosti in pripravljenosti za delo. Tudi tečajniki so prispevali svoj delež, saj so razumeli, da pravzaprav vsi skupaj delamo za njih.
Za prihodnja leta pa ostaja še veli­ko dela. Treba je nadzirati učilnico in tako urediti prostore za inštruktorje in zdravnika ter pokriti tudi ta del s plo­čevino. Večina potrebnega materiala je že v šoli, naročili smo tudi ves po­trebni les. Popraviti je treba tudi veči­no oken. Dela je torej še dovolj. Naj­prej pa je treba elektrificirati stavbo. Sedaj gre napeljava mimo šole, saj nihče od nepalske planinske zveze ni uspel napisati prošnje za elektrifikaci­jo. Ves potrebni material je že na mestu, prošnjo pa smo v njihovem imenu napisali mi.
Nepal v zadnjem času pretresajo ve­like politične spremembe, od katerih je odvisna tudi prihodnost šole. Ko­nec leta so volitve v predsedstvo Pla­ninske zveze Nepala. Šerpe so pri­pravljeni zamenjati dosedanje velja­ke, ki so jim te funkcije le vir zaslužka in ugleda. Pričakujejo tudi naše nada­ljuje sodelovanje. Pri nas pa tudi ne bo šlo več kot do sedaj. Državne pod­pore že dolgo ni več, vsakoletne im­provizacije in prosjačenja pa tudi ni­majo perspektive. Rešitev je verjetno v komercializaciji šole. Za amatersko organizacijo ne bomo več mogli slediti potrebam šole. V Manangu bomo or­ganizirali tečaje za planince, ki bodo spoznali osnove gibanja v visokogor­ju, povzpeli pa se bodo tudi na enega od bližnjih šesttisočakov. Za organi­zacijo takih tečajev se že zanimajo naše privatne turistične agencije, ki bi tako lahko popestrile svojo ponudbo. Del izkupička s teh tečajev pa bo na­menjen vzdrževanju šole. Ponudimo lahko nekaj, kar drugi nimajo – biva­nje v mananški šoli.

PETER MARKIČ

Miš – maš v Mrzli gori
Franci Horvat ter Blaž in Božo Razlag so 14. oktobra letos plezali v J steni Mrzle gore. Začeli so na zgornjem koncu Amfiteatra (ob poti na Savinjsko sedlo), levo od Slovesa in smer, ki so jo poimenovali Miš – maš, ocenili z A0, IV/III, 200 m. Na robu pa so naleteli na opuščeno pot, za katero jim nihče ne ve točno pove­dati, od kod in kam vodi.

Sovjetska v J steni Lotseja
Sedaj je že znano, da so sovjetski alpinisti plezali v osrednjem stebru južne stene Lotseja, torej desno od Slovenske smeri in da so postavili kar šest višinskih taborov. Zaključni vzpon, ki sta ga Bjeršov in Karatejev začela v T6 na višini 8400 m, pa je menda kljub temu trajal kar 12 ur. Sestopili so seveda po smeri vzpona.

Alpinistična šola
Alpinistični odsek Rašica bo v le­tošnjem letu začel z alpinistično šolo v četrtek, 8. novembra, ob 19. uri. Vse zainteresirane vabijo v Dom svo­bode v Šentvidu.

Odprava Alpe-Adria 5. novembra
LJUBLJANA – Mednarodna alpinistična odprava Alpe-Adria Sagarmatha 90 se bo vrnila na zagrebško letališče 5. novembra 16.10. Planinska zveza Slovenije pa ji bo ob 18.30 na Dvoržakovi 9 v Ljubljani priredila sprejem in tiskovno konferenco. Čeprav je bilo delo odprave moteno z bo­leznijo tržaškega plezalca Marca Sternija in predvsem z izpadom vodje Tomaža Jamnika, ki je celo moral zapustiti odpravo, je razen vzpona na Lotse odprava 7. ok­tobra izpolnila načrt:
– Najpomembnejši je vzpon Marije Štremfelj: 13. ženska na Everestu, njen drugi osemtisočak, absolutni jugoslovanski žen­ski višinski rekord.
– Andrej in Marija Štremfelj sta prvi zakonski par, ki je skupaj dosegel vrh Everesta.
– Janezu Jegliču je bil to prvi osemtisočak, mesec dni prej sta s Silvom Karom preplezala za­hodno steno Bagirati III.
Everest je kot najvišji osemti­sočak tudi najbolj oblegan. Jugo­slovani smo leta 1979 preplezali Zahodni greben, ki je še vedno najtežja smer nanj. Spomladi 1989 je nanj prišla makedonska odprava (Grošelj sam tudi na Lotse), jeseni 1989 pa je zagreb­ška odprava z več Slovenci za ti­betanski strani odnehala približ­no na 8.000. m.

T. Š.

Za ponovno izhajanje AR
Alpinističnih razgledov, v naši gor­niški javnosti več kot čislanega občas­nika, že nekaj časa ni na spregled. Zaradi finančnih in drugih težav je zadnja uredniška ekipa odnehala, no­ve pa poskušajo zaman.
Vse, ki bi bili voljni kakorkoli po­magati, da bi AR ponovno izhajali, vabimo na sestanek, ki bo danes ob 17. uri v prostorih Planinske zveze Slovenije, na Dvoržakovi 9/II.

Beli vrhovi Zelene celine
V sredo, 31. t. m., ob 18. uri bo v prostorih KS Gradišče, Rimska 24 v Ljubljani, predavanje Tineta Miheli­ča o južnoameriških gorah pod naslo­vom Beli vrhovi Zelene celine. Preda­vatelj je sodeloval na več odpravah, tudi na prvi leta 1964, Ande pa je večkrat obiskal tudi sam, tako da ima o njih res veliko povedati. Ob izbra­nih diapozitivih in njegovem komen­tarju bodo reproducirali tudi original­no glasbo.

Česnovo predavanje 21. novembra v CD
Velika dvorana Cankarjevega do­ma bo v sredo, 21. novembra, ob 19. uri gostila alpinista Toma Česna. Rdeča nit multivizijskega predavanja (štirje projektorji) bo njegova razvoj­na pot, ki je letos dosegla trenutni vrhunec z vzponom v južni steni Lotseja, ki ga označujejo za enega od zgodovinskih prelomnic alpinizma. Prav o Lotseju bo govoril 14 minut dolg film (16 mm) Katedrala Lotse. Vstopnice za Česnovo predavanje so že na voljo pri blagajni CD, ki pripo­roča, da si vstopnice zaradi morebitne ponovitve predavanja čimprej preskr­bite.

Najvišji vrhovi kontinentov v Cankarjevem domu
Maja letos je Vikiju Grošlju (na sliki) uspel spust na smučeh z Elbrusa (5642 m). Obenem pa je bil to njegov šesti najvišji vrh kontinenta, na kate­rega se je povzpel v zadnjih šestih letih, leta 1985 je bil na Kilimandžaru, 1986 na Aconcagui, 1987 na McKinleyu, 1988 na Kosciusku, 1989 na Eve­restu in letos na Elbrusu.
V torek 13. novembra ob 19. uri bo v Cankarjevem domu javnosti prvič predstavil celoten projekt. Kot sam pravi bo to: »Potovanje od tihomor­skih obal Avstralije, prek otožnih ru­skih ravnin, vročega ledu Afrike, sa­motne Aljaske in skrivnostnih Andov, do nezemsko visokih snegov Himala­je, na katerih so božanstva resničnost ljudje pa le privid.«
Glede na zanimanje za njegovo lan­sko predavanje 4 x 8000 priporočamo nakup vstopnic v predprodaji. Pri bla­gajni CD so na voljo že od danes dalje.

Na najvišji ravni
V nedeljo, 4. novembra, točno opoldan se bo na Korošici začela tra­dicionalna nogometna tekma, ki je znana tudi kot »nogomet na naj višji ravni«. AO Kamnik jih je začel prire­jati pred desetimi leti in prvotno so bile to tekme med kranjskimi in šta­jerskimi alpinisti. Zadnja leta je vse manj pomembno članstvo, tudi prija­ve niso potrebne, to so preprosto sre­čanja alpinistov od vsepovsod, nogo­met pa je za sprostitev.

Tomo Česen – Sam
Knjiga velikega formata (240 mm x 318 mm), 160 strani, 118 barvnih fotografij, 80 tipkanih strani teksta – to je knjiga našega alpinista, ki mu ves svet priznava, da je trenutno naj­boljši na svetu. V njej ne prepoznamo Toma Česna le kot izjemno nadarje­nega in sposobnega alpinista v vlogi nekakšnega »plezalnega stroja«, tem­več tudi kot navadnega človeka iz ko­sti in kože. V njej lahko preberete o neznanih straneh človeške duše, razgaljene v preizkušnjah, kakršnih človeško bitje doslej še ni prestalo. Tako kot pri plezanju Česen tudi pri pisanju o gorah ubira svoja, nova po­ta. Ne zanima ga, kdaj in kje temveč zakaj in kako.
(iz recenzije Tineta Miheliča)