Naslednji dnevi pod Daulagirijem odločilni
Pošta slovenske alpinistične odprave »Daulagiri 81« je potovala v domovino tri tedne
Dež, ki je motil slovensko alpinistično odpravo »Daulagiri 81« v dneh od 24. do 26. septembra, je po svoje prispeval, da smo dobili obsežnejše poročilo Staneta Belaka o potovanju iz Katmanduja do baze.
Šele 11. septembra so se lahko odpeljali iz glavnega mesta Nepala v Pokaro. S šestčlansko ekipo sta tudi Sirdar Kazi Šerpa in zvezni oficir Mohan Khadka ter nosači za 56 tovorov. Naslednje dni je šlo potem po pravilu: Zjutraj sonce, popoldne dež, ponoči vesoljni potop… Toda moštvo je ostalo zdravo, le z nosači so imeli občasne težave. Po petih dneh so z običajne turistične poti zavili na zahod, čez severno Kali Gandaki, proti Begi in naprej. 20. preteklega meseca je zmanjkalo steze. Najprej so si morali s kukriji izsekavati prehod v tri metre visokem bambusu. Kmalu so morali zgraditi tudi prvi most. Potem so odslovili večino nosačev in jih obdržali le deset, da bi jim znosili opremo v bazni tabor. To je moralo biti hudo garaško delo. V reko so valili skale, napeli vrvi in zgradili še tretji most. Končno so (23. septembra) na ledeniški moreni le postavili prvi šotor baznega tabora (3.950 m), ki so ga lepo opisali z enim samim stavkom: Trava jesenskih barv, v bližini voda, do ledenika pa četrt ure.
Letošnji monsum je bil izredno močan in se je zavlekel skoraj do konca septembra. Zato je stena razmeroma kopna (snežiti je začelo 24. sept.), kar zna povzročiti precejšnje težave. Na srečo pa je odprava dokaj zgodnja, zdrava in dobro pripravljena.
Za prvo aklimatizacijsko turo so si izgleda izbrali še nepreplezani Manapati (6.380 m) v podaljšku JZ Daulagirija. In če se je južna stena medtem umirila jo bodo te dni poskušali preplezati v alpskem slogu. Tisti, ki so jo že videli, vsaj na slikah, vedo kaj je to: 4.200 m izredne strmine, plezanje do višine 8.167 m, brez višinskih taborov, kisika in pomoči tovarišev… Zato so tudi vse odprave, ki so se doslej namenile v to steno, obrnile že pod njo.
Kdo je samohodec iz Rogljice?
Le redko se zgodi, da poizvedovanja med alpinisti ne obrode sadov. Vzponi res nimajo občinstva, zaradi pregleda pa jih je potrebno vnesti vsaj v arhiv. Zato – kdo kaj ve o samohodcu, ki je 15. avgusta letos plezal Osrednji steber Rogljice?
Sestanek KA PZS
V torek ob 17. uri bo 29. seja komisije za alpinizem PZS, na kateri bodo razpravljali med drugim tudi o odpravah v prihodnjem letu, v načrtu je tudi samostojna ženska, o seminarju za inštruktorje in zboru načelnikov, kadrovanju alpinistov v JLA in delu podkomisij. Podkomisija za kvalitetni alpinizem, ki bo imela sestanek prej, pa bo skušala začrtati delo selekcij in pripraviti program zimskih vzponov v tujih gorah.
Načrtno proučujejo ostenje Raduhe
V steni Raduhe smo odkrili nekaj starih smeri – poročajo alpinisti iz Raven in raziskovalna naloga, ki smo jo sprejeli, se vedno bolj oblikuje. Sicer pa moramo pohiteti, saj bo drugače preveč podatkov za vedno pozabljenih. In resnično je že veliko narejenega, tako da bo šel lahko vodniček najbrž kmalu v tisk. Naloga pa s tem seveda še zdaleč ne bo opravljena, potrebno bo raziskati vse pripombe in še marsikaj.
V severni steni Velike Raduhe so Igor Ježovnik, Stanko Mihev in Anza Štornik v nedeljo 18. t. m. preplezali novo smer. Jesenska so jo krstili, ocenili pa s IV/II-III, 3 h.
Desna in Leva smer
Tone Golnar in Zdenko Zorič sta 17. t. m. ponovila Desno v Ojstrici, dan za tem pa z Jožico Verbovšek (AO Celje drugi AO Kozjak) se levo smer v isti steni. Ljubo Hansel in Matjaž Fištrovec pa sta ponovila grapo v Fuscherkarkopfu (nad glocknerskim ledenikom).
V Kanceljnih in Goličici
Milan Černilogar in Slavko Svetičič (oba AO Idrija) sta 10. t. m. preplezala novo smer v Z steni Kanceljnov ob Planji. Ocenila sta jo s V-III-IV, 400-500 m. 5 h. Pet dni kasneje sta prišla še enkrat pod steno in preplezala še smer ob centralnem kaminu (v njem sta našla pet klinov z zankami za spust). Plezala sta nekoliko desno ob njem po kamnih in zajedah. Za to steno je značilno, da je spodnji del zelo krušljiv, zgoraj pa je skala odlična.
16. t. m. pa sta Černilogar in Svetičič preplezala novo smer še v sosednji Goličici. Smer v njeni S steni sta ocenila s IV+/III-IV, 3 h.
Predsedstvo o alpinizmu in odpravah
V petek popoldan bo v Kamniški Bistrici redna seja predsedstva Planinske zveze Jugoslavije. Na dnevnem redu sta tudi poročili o odpravi Lotse 81 ter delu koordinacijske komisije za alpinizem in seveda obravnava vseh letošnjih zveznih akcij. Pripravljen je tudi predlog novega priznanja (plakete), ki naj bi ga podeljevalo predsedstvo in srednjeročni načrt za obdobje 1981-85.
Tragedija na Mašerbrumu
Poljski klub Gorski je pod vodstvom nam dobro znanega Piotra Mloteckega (Kangbačen 74) letos priredil tudi odpravo na enega najvišjih še neosvojenih vrhov v Karakorumu. Odločili so se za JZ vrh Mašerbruma (7806 m. glavni vrh meri v višino 7821 m). Zygmunt Andrzej Heinrich, Marek Malatynski in Przemyslaw Nowacki so se na vrh povzpeli 17. ali 18. septembra. Med sestopom je prišlo do nesreče, v kateri sta Malatynski in Nowacki umrla.
Akademiki v Paklenici
Bojan Leskošek in Bor Štrancar (VŠTK, drugi Akademski AO) sta 17. t. m. opravila prvo ponovitev smeri Užas v Debelem kuku (V+,A1/IV+), pri čemer je Štrancar plezal prosto in izjavil, da po njegovem težave ne presegajo V+. Dan kasneje sta preplezala še Mravljico z direktnim vstopom po zajedi (prav tako v Debelem kuku) in več drugih smeri. Andrej Kokalj in Tadej Slabe pa sta ponovila Celjski steber v Čuku, Figovo, Centralne kamine itd.
V Špiku in Temenu
Blaž Jereb in Miro Pogačar sta 17. t. m. ponovila Cizljevo smer po razu Špika. Dan kasneje je Pogačar z Zvonetom Andrejčičem (vsi AO Radovljica) preplezal še Medvoško smer v Temenu (Rjavina).
Poledenel vstop
V sredo 14. t. m. sta Tomo Česen in Matej Kranjc v vznožju Vežice naletela na poledenel vstop v Akademsko smer. Zato sta odšla naprej in v Vršičih ponovila Kamniško in Rekrutsko ter sestopila po Smeri brez imena. Česen pa je nato sam preplezal še Preložnikovo. Dan kasneje je Nejc Zaplotnik s soplezalcem ponovil Šolar-Zajc (spominsko) smer v Koglu. V nedeljo pa sta Česen in Marija Štremfelj (vsi AO Kranj) v čudovitem vremenu ponovila Skalaško v Špiku.
Tudi v Novi Gorici pričenjajo z AŠ
Alpinistični odsek pri PD Nova Gorica bo pričel z redno alpinistično šolo v četrtek 5. novembra. Imeli bodo redna predavanja (vsak četrtek ob 19. uri) v prostorih EGSC na Cankarjevi 10, ko bodo tečajniki obvladali osnovno znanje, pa bodo odšli tudi v plezalni vrtec na Čavnu, pozimi na primerne zasnežene vrhove, na Prehodavcih ali Kaninu bodo dvodnevne vaje zimskega plezanja itd.
Tamara Likar in Milan Velikonja sta 17. t. m. preplezala novo smer (Betka: spodaj IV-V, A0, 400 m, višje še 500 m lažjega terena) v JV steni Mangarta. Nova smer je v osrednjem delu stene in po grapi lepo vidna že iz dolin.
Isti dan sta Igor Badalič in Mirjam Bizjak preplezala novo vstopno varianto (II-III, 300 m) na smer Prinčič-Wagner v SSZ steni Jalovca. V nedeljo pa sta v isti steni, le bolj levo, preplezala še novo smer – Smer padlih gamsov (v zatrepu Koritnice je bil tega dne velik pogon) IV, 400 m.
Izpiti pred začetkom nove AŠ
Pripravniki AO Rašica iz Šentvida pri Ljubljani te dni opravljajo še zadnje izpite za sprejem med alpiniste. Vodstvo odseka namreč želi, da bi bili opravljeni pred začetkom nove šole, ki se bo začela v četrtek 29. t. m. ob 19. uri v društvenih prostorih (Dom svobode). Tega dne bo tudi vpisovanje in kandidati bodo izvedeli vse podrobnosti.
Člani AO Rašica pa tudi plezajo. Tine Bucik in Janez Kastelic sta 18. t. m. ponovila Akademsko v Vežici, Niko Novak in Andrej Žnidaršič pa spominsko smer dr. Zavrnika v Dolški škrbini.
Prosta ponovitev Rumene zajede
Janez Jeglič in Jože Sitar sta 17. t. m. opravila (drugo?) prosto ponovitev Rumene zajede v Koglu.
Silvo Karo in Borut Veselko sta 14. t. m. preplezala smer Češnovar-Srakar v Koglu, v nedeljo (18. t. m.) pa je Jeglič z Brnetom Zupančičem (AO Rašica, drugi AO Domžale) preplezal Hornovo smer v Jalovcu in takoj za tem še Direktno v Kotovi špici. Zadnjo smer sta, kakor kaže, plezala nekoliko bolj desno (po zajedi) od originalne.
Vodstvo AO Domžale nam je tudi sporočilo, da so v četrtek ob 19. uri sicer že začeli z letošnjo alpinistično šolo, da pa bodo nekaj časa še sprejemali nove kandidate. Priti je potrebno kar na predavanje, ki je na programu vsak teden ob istem času.
Gor in dol po Steni
Franček Knez si je tokrat privoščil nekaj predaha. Potem, ko je s Mojco Mazej 3. t. m. preplezal novo Rilčkovo smer (II-III, 3 h) v levem delu predostenja Križevnika, je spet plezal šele 15. t. m. Bilo je vetrovno. oblaki so se spustili do sredine Stene, preplezal pa je Zahodno zajedo, sestopil po Jugovem stebru in nadaljeval po Direktni na Črni graben, v sestopu pa po Bavarski, V Direktno smer je vstopil naravnost, vendar je po 40 m zajede našel kline, na koncu celo svedrovec in zanko. Kdo je plezal tod, pa žal še ne vemo.
V pripravi je velik terminološki slovar
Parižan Paul Brasset je že lani pričel v okviru mednarodne planinske organizacije pripravljati terminološki slovar (z osnovnimi frazami in stavki, ki se najčešče uporabljajo v gorah). Osnovo v štirih jezikih (francoskem, nemškem, angleškem in italijanskem) so sedaj dobile vse članice UIAA, da jo dopolnijo še z izrazi svojih jezikih. Za hrvatsko področje se je pri nas oprijel dela Stanislav Gilić, za slovensko pa Pavle Šegula. Ob tem je zanimivo še, da so se za trojezični slovar domenili tudi na zadnjem srečanju Tri dežele, pri Planinski založbi PZS pa je tudi že pripravljen predlog za izdajo takega slovarja.
Ženski alpinizem
Februarja prihodnje leto bosta k nam pripotovali kar dve zelo močni tuji skupini alpinistov. O dvajseterici češkoslovaških alpinistov, članov njihovega reprezentančnega društva, ki jo bo vodil Jan Krch, smo že poročali, pride pa tudi skupina poljskih alpinistk in alpinistov iz Lodza, ki je zaprosila za pomoč Maričko Frantar, s katero so se seznanili na srečanjih. Zanimajo jih predvsem stene nad Krmo in Tamarjem.
Maja Dolenc (AO Matica) in Marička Frantar (Akademski AO) sta 6. septembra opravili eno redkih ženskih ponovitev v Koglu. Plezali sta Tržiško in Virensovo. Za prvo pravita, da jo v zgornjem delu le redki ponove, komaj so opazni sledovi. V nedeljo 18. t. m. pa je Marička Frantar, ki ima letos za seboj že 25 tur, z možem Slavkom preplezala še Smer (Krušičevo) po levem stebru Trapeza Debele pečí. Pravita, da je to ena najlepših smeri v tem ostenju, je pa to ena redkih ponovitev (2. P?).
Franci Savenc
Ljudje in plazovi v pretekli zimi
Na zasedanju podkomisije za plazove IKAR, ki je bila v Bovcu, so ugotovili, da je bilo minulo zimo v Evropi 129 žrtev plazov
Novice o snežnih razmerah v pretekli zimi so nas pogosto navdajale z upi, da bo skromna snežna odeja prizanesla s plazovi in da bo žrtev manj kot pretekla leta. Domače izkušnje in prav tako podatki, ki smo jih zbrali na nedavnem zasedanju podkomisije za plazove IKAR v Bovcu, pa so upe razpršili in ponovno pokazali, kako nebogljen je človek, če ne zna ali če noče prisluhniti dogajanjem v naravi in jih oceniti v svoj prid.
Podkomisija za plazove pri naši GRS je letos ugotovila šest primerov plazov, od katerih sta imela dva smrtne posledice. Umrl je lovec na strminah Petačevega grabna takorekoč v predmestju Ljubljane, na Kosovem pa je plaz na cesti zasul stoenko z osmimi potniki – smučarji ter jih šest ubil. V štirih primerih pa so se s plazovi spogledovali planinci in alpinisti med zimskimi vzponi na Stolu, Kočni, pod Polhograjsko Grmado in v severni steni Triglava. Verjetno je bilo podobnih primerov še več, vendar nam o njih ni nič znanega.
V Bovcu smo obravnavali dogajanje v državah, članicah mednarodne komisije za reševanje v gorah in našteli kar 129 mrtvih, o čemer nam podrobneje govori zbirni pregled. Za razliko s preteklim obdobjem. ko so daleč prednjačile žrtve na obrobjih organiziranih smučišč, se je v sezoni 1980/81 teža nagnila na stran planincev in alpinistov, ki so bili na turnih smukah in pohodih s smučmi. Razmerje je praktično 2:1, kar pomeni, da si bodo v prihodnje turni smučarji morali skrbneje izbirati smeri in ture ter bolj upoštevati snežne razmere. O slednjem smo razpravljali tudi na seji podkomisije ter ponovno sklenili, da kar najtopleje priporočamo preverjanje stabilnosti snežne odeje z znano in preprosto norveško metodo. Kakor je bila zima povečini skopa s snegom ter so zaradi tega nekatera središča zimskega športa po svetu delovala okrnjeno ali celo ostala zaprta, pa so v Franciji 20. januarja pustošili snežni plazovi ter prizadejali za osemdeset milijonov frankov škode. Porušenih je bilo več deset zgradb in prav toliko poškodovanih. Plazovi so onesposobili nekaj žičnic in vlečnic, električne napeljave, mostove in brvi. Za- radi teže snežne odeje na strehi se je podrla vaška dvorana v vasi Notre Dame des Milières, drugod je plaz pahnil 320 tonski most trideset metrov daleč po strugi.
Med posebnostmi velja omeniti smrt dveh norveških ribičev, ki ju je plaz ugonobil na njuni barki v bližini obale strmega fjorda. Nesreč v vozilih je še vedno mnogo (približno 20 odstotkov), zato v Franciji, Švici in Avstriji že postavljajo samodejne zaporne naprave na cestah: ponekod v Franciji pa so se od- ločili, da bodo vzeli pod nadzor tudi nedotaknjene terene okrog organiziranih smučišč ter s tem poskusili zmanjšati število žrtev. Nekateri so celo razmišljali, da bi prepovedali smučanje na terenih, ki niso zanesljivi, vendar v učinkovitost prisile nihče ne verjame. Ponovno smo ugotovili, da ob nesrečah še najbolj učinkovito pomagajo tovariši in sopotniki zasutih, kar pomeni, da je še nadalje treba ljudi osveščati, seznanjati z nevarnostjo in načini kako pomagati zasutim. Po drugi strani so med uspešnimi reševalci še vedno na prvem mestu lavinski psi, ki jih je sedaj v Evropi 986, med njimi 30 slovenskih. Lavinske žolne so še vedno premalo v rabi, čeprav so že dokazale svojo učinkovitost.
Pavle Šegula
Vzgojeni v naravo
Oktobrska številka Planinskega vestnika se začenja z uvodnikom, povzetem po govoru Martina Koširja ob dnevu planincev
»Množic v naših planinah se ne smemo bati! Brez ljudi so planine mrtva lepota. Narava sicer plačuje naši blaginji davek in vse več je prizadetih predelov ne le v planinskem območju, ampak tudi v ravnini, ob vodah in drugod… Zavzemati se moramo za saniranje vseh virov onesnaževanja narave in seveda za tisto, kar je najvažnejše – za vzgojo naših ljudi, ki prihajajo v naravo, v planine. Razvijati moramo njihovo zavest, da prihajajo v naravo kot njeni največji prijatelji in občudovalci!«
To je poglavitna misel uvodnika v najnovejši številki Planinskega vestnika, povzetega po govoru Martina Koširja ob dnevu planincev 13. septembra na Krvavcu, kjer se je zbralo zares veliko planincev in kjer je slavnostni govornik naštel še številne druge naloge slovenskega planinstva. V osrednjem delu vsebine desete številke PV sta predstavitvi dveh manj znanih planinskih poti. Božo Jordan razgrne pred bralcem krožno pot spominov NOB občine Domžale, ki ima kot markacijo izbrano »D (domžalska pot); Janko Ferlinc pa nas popelje v osrčje Slovenskih goric in popiše pot od Lenarta do Zavrha, po pokrajini, ki je večini manj znana – pa vseeno zelo zanimiva. Iz pogovora z Mirko Fetihom zvemo za nekaj podrobnosti o delovanju komisije PZS za stike s tujino; kot eden rezultatov se kaže že šesti obisk ameriških planincev, članov znanega kluba Sierra. Svoj dolg do ljudskega blaga poravnava PV to pot s tremi pripovedkami o iskalcih zlata v Bogatinu. Po pripovedovanju Antona Rutarja, Ivancetovega očeta z Ozidja pri Čadrgu, jih je za objavo priredil Janez Dolenc, ilustrirala pa Jana Dolenc. Dodan je krajši slovarček manj znanih tolminskih besed. Ubesedenim planinskim doživetjem je to pot posvečenih pet prispevkov, Peter Vovk piše o Fridrihštajnskipoti. In če nisi gluh za tople besede, te zamika, da bi mu sledil v samoto, tja proti koči pri Jelenovem studencu. Matej Sure je porabil doživljaj na Rudnici za črtico Zdaj pa sem…; vrla Vipavka Nada Kostanjevic je znala iz drobtinic (obisk Rožnika, Vipavska trgatev in obisk Rašice) skovati vzoren planinski spis, poln zrnc resnice; dipl. inž. Dušan Krapeš predstavlja svoj vsestransko spoštljiv odnos do Nanosa; Stanko Sreš pa s Stolom in brátonsko smerjo (v resnici hojo po brezpotju in spust po strmem žlebu, ki se je srečno končal) končuje ta del PV.
F. E. se je lotil enega največjih problemov pri oskrbovanju planinskih koč – transporta. To je eno prvih vprašanj gospodarskih odsekov PD in ga društva različno rešujejo. Še najbolj je znano klasično oskrbovanje s konji, ki pa ga moderni prijemi že izpodrivajo. Tovorne žičnice so podaljšek rešitve iz prve svetovne vojne, sodoben transport pa je prepuščen helikopterjem. Sorodno vsebino obravnava ing. Pavie Šegula, ki je zbral podatke o planinskih kočah v Avstriji in o težavah pri oskrbovanju. odvažanju odpadkov, odnosih med oskrbniki in društvi ter o kategorijah koč. Tudi to pot obsegajo redne rubrike skoraj polovico revije. V društvenih novicah začutimo, kako po PD kar poje od delavnosti; pri opozorilih na planinsko literaturo je objavljena doslej najpopolnejša in zares poglobljena ocena Zaplotnikove knjige Na poti k cilju. Nič čudnega – saj jo je napisal Mitja Košir. V rubriki varstvo narave je zastrašujoč prispevek o kakovosti pitne vode v ZDA, kjer postaja očitno, da je čista voda pojem, ki že sodi v preteklost. V alpinističnih novicah je objavljena kratka kronika himalajske zimske sezone 80/81, v razgledih po svetu pa so izredno zanimivi opisi in analiza gorskih nesreč v Švici leta 1980.
Stane Urek
