Alpinistične novice 41/1988

Galičičeva in Lenarčičeva ponovili Salathe v El Capu

Štirje dnevi in pol za eno izmed redkih ženskih ponovitev – Petra Vencelj v Smith Rocku ponovila Almost nothing

Najbolj znana plezalska področja v ZDA so bila tudi letos deležna obiska naših plezalcev. Največja pozornost je seveda veljala stenam v dolini Yosemite in pa ta čas najbolj obiskanemu centru športnega plezanja – Smith Rocku. Tokrat lahko ugotovimo, da so ton letošnjemu obisku dajala dekleta, tako v velikih stenah kot v kratkih smereh.
Betka Galičič in Ksenija Lenarčič sta v visoki steni El Capitana dosegli izvrsten dosežek. Kot ena izmed red­kih ženskih navez sploh sta ponovili zelo znano smer Salathe Wall, ki je nastala leta 1961 . Priprava na El Capitan je bila pravzaprav že stena Half Doma, kjer sta Galičičeva in Lenarči­čeva v dveh dneh in pol ponovili smer Regular North West Face z oceno 5.9 in A2.
V steno El Capa sta dekleti vstopili 1. septembra in tega dne splezali kar 11 raztežajev. Sledil je spust pod ste­no, dan počitka, nato pa še zadnji vstop v steno. Do roba stene je 35 raztežajev in za to sta naši plezalki potrebovali štiri dneve in pol. Salathe Wall je po novem ocenjena 5.9 in A2 (Nos je npr. 5.8 in Al). Kljub temu, da tudi ženske počenjajo v dolini Yosemite skoraj neverjetne stvari (za­beležena je npr. solo ženska ponovi­tev Zodiaca), gre za eno redkih žen­skih ponovitev Salatheja in za naš da­leč najboljši ženski dosežek v velikih stenah v letošnjem letu.
Obe dekleti, pa tudi Franci Balon, ki ju je spremljal, sta se zatem preselili v Smith Rock. Tudi plezalci iz Kranja so bili tu. Smith Rock je v zadnjih letih postal eden izmed največjih cen­trov športnega plezanja v ZDA, ko­nec koncev sta tu dve najtežji smeri v ZDA.
Petra Vencelj (AO Železničar) se je v Smith Rocku odrezala odlično. Naj­prej je ponovila smer Latin Lover z oceno 5.12 a (VIII + ), potem pa še nekoliko težjo Almost nothing, ki ima zapisano oceno 5.12 ab, kar je po naše okoli VIII+/IX-. Brez dvoma je to najboljši jugoslovanski dosežek v žen­skem športnem plezanju. Največ, kar so naša dekleta splezala prej, je bila smer Tri srca v Dolžanovi (poleg Vencljeve še Jelka Tajnik). Smer Al­most nothing sicer nima tako težkega detajla kot Tri srca, vendar je visoka kar 30 metrov, gre pa predvsem za vzdržljivostni problem.
Betka Galičič je ponovila nekaj smeri na pogled, pri tem je treba na prvem mestu omeniti smer Over Bo­ard z oceno 5.11 bc (okoli VIII-), ter Zebra Direct (5.11 a oziroma VII+ ). Na pogled je ponovila tudi Powder in the Nose in Fred on Air, obe s težava­mi okoli VII. Franci Balon je Over Board ponovil z rdečo piko, na isti način pa Lenarčičeva Fred on Air.
Filip Bertoncelj (AO Kranj) je bil uspešen v Latin Lover (5.12 a), potem v smeri Take a Powder (prav tako 5.12 a). Ponovil je tudi Free Base, ki je sicer ocenjena 5.12 b. Na pogled je ponovil Over Board, potem tudi še Cocain Face z oceno 5.11 c (VIII-/ VIII). Igor Kalan (prav tako AO Kranj) je splezal Almost nothing (5.12 ab), ter Free Base (5.12 a oziroma b), na pogled pa Over Board.
Poleg teh so bili v ZDA tudi člani AO Idrija. Ezio Mlakar in Leo Svetli­čič sta v El Capitanu ponovila East Buttres (5.9.in Ao, 500 m). V East Chatedral Rock sta se jima pridružila še Boris Sedej in Barbara Čibej. Sku­paj so splezali East Buttres (5.9, Al, 350 m). Od krajših smeri je treba omeniti Green Dragon v Glacier Po­int, ki ga je splezal Sedej. Ocena je 5.11 b (okoli VII+/VIII-). Isto oceno nosi tudi Aid Route v Lower Brotherju, ki sta jo ponovila Sedej in Mlakar. Vsi tri vzponi so v dolini Yosemite.
V Smith Rocku pa sta bila še Jožko Krapež in Stojan Rampre. Poleg ne­kaj smeri z oceno VII+/VIII-, ki sta jih ponovila na pogled, je Krapež po­novil še Ring on Fire (5.11 d oziroma VIII) in Licence to Bolt (VIII-).

Osma in deveta stopnja kar po tekočem traku
Dorian Šuc v Verdunu – Močilnik pri Vrhniki ima novo smer – Ponovitve v Beli pri Vipavi – Vrsta drugih vzponov
Pričnimo ta pregled novic iz športnega plezanja v franco­skem Verdunu. Tam je Dorian Šuc (AO Kranj) poleg petih smeri z ocenami 7a+ (VIII+) in 7a (VIII) splezal še Coup de Blues (7b oz. IX-), Cenerantola in Paradis perdu, ki imata obe oceno 7b+(IX).
Močilnik pri Vrhniki ima še eno novo smer. Miha Kuhar (AO Kranj) je desno od Sive Tilije kot prvi splezal Angelsko markizo in ji dal oceno IX-. Siva Tilija, ki ji je Rok Kovač ob prvem vzponu dal oceno IX, ima tudi že drugi vzpon. Miha Kuhar ga je opravil 17. septembra. Precej ponovi­tev je bilo opravljenih tudi v Beli pri Vipavi, koder bo 15. in 16. oktobra tudi tekmovanje v športnem plezanju. Ajo Slamič (AO Nova Gorica) je sple­zal Don Kihota (VIII), Locomotion (VIII) in Perestrojko (IX-). Smer Sužnja Dinozavra ima oceno VIII+/ IX- in 17. septembra jo je na pogled ponovil Marko Lukič (AO TAM). Tretji vzpon je z rdečo piko opravil Miha Praprotnik (AO Matica), za njim pa je smer splezal še Uroš Grilc (AO Črnuče, PD Špik). Grilc je po­novil še Bremzo (VIII), Locomotion (VIII) in Perestrojko (IX-), ter Sančo Pansa (VIII), Aljoša Hribar pa Brem­zo. V Vipavi je Ajo Slamič splezal še tri smeri osme stopnje (Desiree VIII +, Gomora VI1I-/VIII in Ludwig VIII-), medtem ko ima smer Fanatik oceno 1X/IX+ in je najbrž najzahtev­nejša v teh stenah.
V Finkensteinu je Marko Lukič po­novil Mühkübel (IX-) ter Violo (IX), na pogled pa smer Aufnamsprüng (VIII—).
Sašo Prosenjak (AO TAM) je po Kugelsteinu, kjer je splezal Ôstazolo (VIII-/VIII), Super schurla (VIII-/ VIII) in Ubi-jubi (IX-/IX), odšel v Paklenico. Na pogled je ponovil Barbaro (VIII), z rdečo piko pa E. T. (VIII/VIII + ), Stimulo (VIII), Ana­nas, Schogooth in Karenin (vse okoli VIII-). Za konec pa še vest iz Črnega Kala, kjer je Uroš Grilc opravil peti vzpon v smeri Pas de deux (IX).

Vrnitev iz Garvalske Himalaje
Rok Preložnik (Šaleški AO) se je iz Indije vrnil predčasno in poslal kratko poročilo z Garvalskega dela Himala­je, kjer sta plezali dve skupini sloven­skih alpinistov.
Prvo skupino so sestavljali Marjan Frešer, Andreja in Martin Hrastnik ter Franček Knez. V steni Meruja (6400 m) so splezali dve zahtevni pr­venstveni smeri.
Druga skupina v sestavi Andrej Gradišnik, Rok Preložnik in Dani Tič pa je splezala na vrh Satopantha (7075 m) po severnem grebenu. Ko se bodo vrnili vsi, bodo na voljo podrobnejše novice.

Za kategorizacijo do 5. oktobra
Podkomisija za vrhunski alpini­zem pri PZS poziva vse, da po­šljejo svoje vzpone za kategoriza­cijo v prihodnjem letu. V poštev pridejo vzponi, ki so bili opravlje­ni od 1. oktobra 1987 do 30. sep­tembra letos. Najbrž ni treba po­sebej poudariti, da je treba ob sezname vzponov poslati še vso dokumentacijo (skice prvenstve­nih smeri, plezanje prvega oziro­ma drugega v navezi itd). Prijave je potrebno poslati do 5. oktobra na naslov: Bogdan Biščak, Trža­ška 54, 66230 Postojna. Zadnji sestanek PZVA je prinesel tudi nekaj novosti v zvezi s kategoriza­cijo oziroma njenimi sprememba­mi. Na tem sestanku so sprejeli nove kriterije (ostrejše seveda), ki pa bodo veljali šele za leto 1990. Celoten material z novimi kriteriji bodo po pošti dobili vsi alpinistični odseki.

Tomo Česen

Izvidnica za Everest dobro opravila delo
Darko Berljak in Janez Benkovič, ki sta pripravljala pot naši alpinistični odpravi, sta se vrnila v Tibet
Jugoslovanska alpinistična odprava se bo prihod­nje leto povzpela na Mount Everest – prvič s kitajske strani. Izvidnica, v kateri sta bila Zagrebčan Darko Berljak, ki bo vodil odpravo in Janez Benkovič, 29-letni učitelj telesne vzgoje iz Kamnika, je opravila najnujnejše priprave na kraju, od koder bodo začeli vzpon na najvišji vrh sveta. Alpinista sta se vrnila v Lhaso, glavno mesto pokrajine Tibet.
Vzpon na Mount Everest je možen le dvakrat na leto, jeseni in pozno spomladi, tako da so ti termini zasedeni do leta 2000. Doslej so jugoslovanske odprave osvajale najvišji vrh sveta z nepal­ske strani. Nepalci so si s tovrstni­mi alpinističnimi vzponi zagotav­ljali kar precejšen zaslužek. Zdaj, ko so tudi Kitajci sklenili odpreti svoj Tibet pogumnim alpinistom iz vsega sveta, se bo naša odprava povzpela po velikem kuloarju. Vzpon s kitajske strani morda ni lažji, sta povedala Berljak in Ben­kovič, ima pa neko prednost, to pa je, da je moč, ker je tibetan­ska planota na 5000 metrov nad­morske višine, do tu še priti s to­vornjaki, nato pa postaviti tabor nad 6000 metrov visoko, za razli­ko od nepalskih grebenov, kjer so tabori možni največ do 5000 me­trov.
Da je pot s tibetanske planote proti vrhu Everesta vse prej kot lahka, sta se prepričala tudi naša »izvidnika«. Imela sta namreč hu­de težave, ker so tuje odprave najele vse tibetanske jake, tako da sta morala sama nositi več kot sto kilogramov hrane in opreme za terenske raziskave. Zaradi iz­jemno težkih okoliščin si je točko, kjer bodo med vzponom na Mo­unt Everest postavili drugi tabor, ogledal le Janez Benkovič – začel je tudi utirati pot, po kateri ni hodil doslej še nihče, in po kateri bo jugoslovanska odprava prihod­nje leto osvajala najvišji vrh sveta s severozahodne strani stene Everesta.
Berljak in Benkovič sta naredi­la dragocene posnetke terena, ki ga bodo tako še natančneje pro­učili. Naši alpinisti so že dobili dovoljenje kitajske planinske zve­ze za vzpon na naj višjo goro sve­ta. Ko bodo visoke himalajske go­re prezimile še eno zimo in ko se bo začel taliti sneg na njih, bo jugoslovanska odprava krenila prek Tibeta na Mount Everest.

Zorana Bakovič

Vse več obiskov tujih gora
Novice o nekaterih obiskih sploh ne pridejo v javnost – Že nekaj časa ne odhajajo na tuje samo alpinistične odprave
Letos je kar nekaj obiskov tujih gora, ki doslej še niso bili predstavljeni naši javnosti. Nekateri tega posebej niso želeli in so z dosežki seznanili praktično le najbližje, drugi spet niso vedeli, kje se oglasiti… Sicer pa je zbiranje teh podatkov vedno težje; že nekaj časa ne odhajajo v tuje gore le alpinistične odprave, tovrstne informacijske službe pa tudi nimamo več primerno organizirane.

Šaleški AO je načrtoval odhod v afriške gore že lani (v okviru GRS Celje). Letos jih je 21. julija odšlo na pot deset, z njimi pa še 6 trekerjev.

KIBO (5895) – Južna stena in južni ledenik (levo) ter Šaleška smer; trikotniki označujejo mesta bivakov.

Cilj jim je bila J stena Kibuja in Mavenzi. 25. julija so bili že pod steno, 4500 m visoko, kjer so se razdelili v dve skupini. Tri naveze so odšle v Južni ledenik, pogosto prekinjan s seraki in skalnimi čermi, dve pa v steno desno od tega, koder po raz­položljivih podatkih ni plezal še nihče. Ivo Avberšek, Grega Justin, Ivč Kot­nik in Marko Lihteneker so v dveh dneh (16 h) preplezali Šaleško smer (VI/VI-V, 55-85°, 1200 m), ki vodi na rob kraterja. Tudi ostali so srečno dosegli vrh, kjer pa je (zaradi hude višinske bolezni) umrl Silvo Cerjak.

Srbski alpinisti so letos poleti obi­skali sovjetski Pamir, 11 jih je: bilo, vodil jih je Zoran Bogdanovič, akcijo pa so izpeljali kot zamenjavo z alpini­sti z Jalte, ki so bili na Kopaoniku in Prokletijah že marca. Toda ni šlo vse tako, kot so načrtovali. Milisav Ma­rinkovič, Radoslav Milojevič in Mi­lenko Savič so se sicer povzpeli na Pik Korženevske (7105 m), vzpon po sme­ri Borodkina na najvišji vrh SZ Pik Komunizma, pa so morali zaradi ne­sporazuma z upravo tabora prekiniti, potem ko sta Nebojša Dordevič in Albin Poljanec dosegla višino 6500 m.

Trboveljčana Bojana Tomaž in Vito Zavolovšck sta v času od 25. junija do 26. avgusta obiskala Peru in Ekvador. Za aklimatizacijo sta se 12. julija povzpela na Chachani (6087 m). Po ogledih doline Santa Cruz sta se 20. julija povzpela še na Huascaran (južni vrh, 6768 m), najvišji vrh Peruja. Na­daljevala sta v Ekvadorju, kjer sta se povzpela še na Ilinizo Sur (5266 m), Cotopaxi (5897 m ) in Chimborazo (6310 m).

V Andih so bili tudi Mariborčani Viljem Kalamar, Bojan Štumberger in Franci Vogrin. Po razglednih turah okoli jezera Paron so se zaradi novega snega preselili v sosednjo dolino (Llanganuco), kjer pa tudi ni bilo pri­ložnosti za kako zahtevnejšo turo. 14. junija so bili na Chacaltayu (5395 m), devet dni kasneje pa so uresničili svoj osnovni cilj – vzpon na 6056 m visoki Chachani.

Iz ZRN, koder že dalj časa živita, pa še pričakujemo podrobnejše podatke o aktivnosti zakoncev Brakus. Bar­bara in Bogdan, ki sta stalna sodelav­ca agencije Hauser, sta se namreč pred kratkim javila izpod Mustag Ate (7546 m), tretjega najvišjega vrha Pa­mirja, ki je bil prvič osvojen šele leta 1956. 18-članska odprava v kitajske gore, ki jo je vodil Bogdan, je tedaj že imela postavljen tabor III.

Vzponi AO Železarja iz Štor
Navezi Felicijan – Debelak in Turnšek – Žerovnik sta v Ojstrici pono­vili smer Sončnega zahoda, ki je oce­njena VI, A1. To je bila šele prva ponovitev. Prav tako v Ojstrici sta nekaj dni kasneje Felicijan in Debelak kot druga ponovila Jančevo piramido (V+, Al), Žerovnik in Turnešk pa sta prosto ponovila Zmaja (VII). Isto smer sta prosto ponovila še Felicijan in Bevc. Potem pa so v Selli prosto ponovili smer Schour (VII) in sicer Felicijan – Turnšek ter Debelak -Žerovnik, Felicijan pa je s soplezal­ko prosto ponovil Novi južni steber (VII).

AO Železar Štore obvešča, da so 29. septembra začeli z novo alpinistič­no šolo, ki jo bo vodil Jože Zupan. Pričetek je vsak četrtek ob 18. uri v prostorih planinskega društva Železar Štore.

V sredo na smučanje
Borut Črnivec, Dejan Ogrinec, An­drej Terčelj in Andrej Zorčič priprav­ljajo za 5. oktobra predavanje o alpi­nističnem smučanju, ki bo v Mali dvo­rani Cankarjevega doma ob 19. uri. Z diapozitivi (ob glasbi) bodo prika­zali svoj letošnji obisk Peruja in smu­čanje z Artensoraja ter Chacraraja.

American Alpine Journal
Če bi primerjali, koliko je ob­javljenega v zadnji številki ene najpomembnejših alpinističnih glasil sveta American Alpine Jo­urnal o našem alpinizmu v pri­merjavi z nemškim, francoskim in tudi ameriškim alpinizmom, bi bili prijetno presenečeni: več kot vid­no smo zastopani. Med uvodnimi članki sta kar dva naša, vseh pa ni več kot 17. Vlasta Kunaverje opisala prvenstveni vzpon po Smeri Aleša Kunaverja v Z steni Trisula, Silvo Karo pa prek JV stene Torre Eggerja. Prišteli pa bi lah­ko še odlično predstavitev tur na Grenlandiji v zadnjih 10 letih, ki je delo Dolfija Rotovnika in P. Sondergaarda. V tej številki (izi­de le ena na leto) je naš alpinizem dobro zastopan tudi po fotograf­ski plati.

Patagonia bo kmalu prevedena
Knjiga Silvie Metzeltin in Gina Buscainija Patagonia se dobro proda­ja, zatrjujejo v Italiji. To sta potrdila tudi avtorja in k temu pristavila še, da že pripravljajo tudi prevod v nemški in francoski jezik. Knjiga, po kateri bodo zato še toliko bolj raje segali naši alpinisti (obširneje smo o njej pisali letos poleti), je že postala os­novni vodnik za ta, do nedavna še sila redko obiskovan predel sveta.

Nogomet na Korošici
V soboto, 22. oktobra, opoldan bo tradicionalna nogometna tekma na Korošici. Kamničani bodo preskrbeli žogo in sodnika, igralci naj pridejo sami. Tekma ni več v znamenju Kranjci : Štajerci, vabljeni (in zažele­ni) so prav vsi. Edini pogoj je, da se bodo preobuli, da ne bodo igrali v gojzerjih. Ekipi bodo sporazumno izbrali pred tekmo, prijave niso potrebne.

Alpinistični tečaj SPD Trst
Alpinistični tečaji SPD Trst se red­no vrste od leta 1982, ko je bilo ob­novljeno delovanje odseka. Letošnji se bo začel v sredo 5. oktobra ob 20.30 na sedežu Ul. Carducci 8/11, vodil pa ga bo načelnik Davor Zupančič ob pomoči tovarišev. Tečajniki : bodo pobližje spoznali z vadiščem v Glinščici, koder bodo vaje štiri ne­delje, ob sredah pa bodo predavanja.

AŠ v Kamniku
Kamniku so z letošnjo alpinistič­no šolo začeli sredi preteklega mese­ca. Vodi jo Darja Jenko, imeli pa so tudi že prvo skupno turo: Kamniška Bistrica-Kokrsko sedlo-JV greben Grintovca in prek vrha vrnitev čez Kalško goro in Kalca. Šolo imajo ob četrtkih, če je lepo vreme začne ob 16., sicer pa ob 17. uri.

Preteklost, sedanjost ali prihodnost?
Naslovnica zad­njih, 29. Alpinističnih razgledov, opozarja na temne strani našega življenja: pogled na veličastno, toda kar nekam preveč sivo in temačno, steno, skozi rešetke in spodaj pripis – PRETEKLOST, SEDANJOST ALI PRI­HODNOST?
Tudi uvodnik je bolj političen kot bo morda komu po volji. Miro Štebe je za njegov naslov izbral znani verz Jaz, bratje, pa vem za domovino. In k temu še faksimile izjave ob sojenju četverici v Ljubljani, ki stajo pripravi­la KA PZS in uredništvo AR, so pod­pisali pa še številni planinski delavci.
Kot v potrditev naše samoniklosti, je v seriji veliki pionirji alpinizma pr­vič zapis o našem človeku: Miri Mar­ko Debelakovi. Osem strani (in šest- stranski ponatis njenega članka iz PV) izpod peresa Bineta Mlača, napisano morda tudi ob 40-letnici njene prera­ne smrti (imela je komaj 44 let), pa je po mojem prepričanju lahko le uvod v kompleksnejšo predstavitev te iz­jemne gornice. Današnji rod jo kar premalo pozna, čeprav se je uveljavila na številnih področjih.
Tudi intervju s Stanetom Belakom- Šraufom je aktualen. Ne zato, ker bi imel kak jubilej, temveč ker na svoj značilen način načenja tudi nekaj vprašanj, na katere bi (pa čeprav po­stopno) kazalo iskati odgovore. Pi­smo, dva, na koncu in še kaka novička to še podkrepijo. Toda – se bomo daja­li na papirju? Se ne bo našel kdo, ki bi bil voljan prevzeti vlogo organizatorja (dobro pripravljenega) razgovora? Mnogo bi se imeli pogovoriti, mnogo­tere »resnice« in resnice bi kazalo sli­šati v živo in se o njih pomeniti, stro­kovno in argumentirano.
Naročniki lahko dvignejo AR vsak ponedeljek med 17. in 18. uro v pro­storih PZS, Ljubljana — Dvoržakova 9/1.

Bera gorniških filmov vse slabša
Tudi 12. mednarodni festival šport­nih in turističnih filmov (ter video programov) je za nami, bera gorni­ških, o katerih seveda najbolj razmi­šljamo, in ki je po svetu tudi zadnja leta dokaj obilna, pa je vse slabša. Trilogija osamljenega moža (Proffit), edini predvajani film, ni niti približen odsev mednarodne produkcije. Toda če si znamo razložiti, zakaj ni poseb­nega interesa med tujimi avtorji, si preprosto ni moč predstavljati, zakaj »bojkotirajo« festival domači produ­centi? Produkcija res ni velika, toda nekaj naslovov – tudi iz zadnjih dveh let – pa je vendarle mogoče našteti.
Še nečesa ni mogoče prezreti – po­delitve nagrade Nejca Zaplotnika za gorniško literaturo. Čeprav je (osnov­na) dejavnost Interfilma tudi kaj dru­gega, je (na čelu z direktorjem Frelihom) spoznal pomembnost lete in pred dvema letoma je bila prvič pode­ljena – pokojnemu Nejcu Zaplotniku za njegovo Pot. Letos nosi njegovo ime, podeljena pa je bila Tonetu Škarji za Jalung Kang in Matevžu Lenarči­ču za V senci neba (PV 2/1988). France Malešič pa je v imenu Alpinističnih razgledov prisotne na podeli­tvi Nejčevih nagrad presenetil še z (neuradno) predstavitvijo zbornika Naša alpinistična misel. Ima več kot 210 strani in 25 sestavkov, odličnih in celo najboljših; od Juga do zadnjih let, pa ne le slovenskih.

Franci Savenc

Tone Škarja razmišlja o vprašanju slovenskega vrhunskega alpinizma

Vrhunski alpinizem, družbeni ugled, sredstva
Načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS Tone Škarja nam je poslal nekaj zapisanih misli o tem, kako razreševati vpraša­nja slovenskega vrhunskega alpinizma, tako statusno kot gmotno, kajti eno in drugo je nadvse pomembno, če želimo intenzivne razvojne trende tudi v prihodnje ohraniti.
Alpinizem, pravi Škarja, je edina panoga, ki naše planinstvo stalno predstavlja svetu in to zelo uspešno, saj prav največje in najpomembnejše revije (American Alpine Journal, Alp, Vertical, Mountain, Bergsteiger) korektno dokumentirano in dovolj obširno poročajo o pomembnih dogodkih in predstavljajo naše alpiniste. Žal je to dejstvo naši osrednji planinski organizaciji premalo znano.
Kar se nacionalnega stališča tiče, je slovenski alpinizem že zdavnaj prevzel, ali pa sploh vzpostavil idejo, uradno rojeno z ustanovitvijo in s programom Slovenskega planinskega društva v takratni Avstroogrski, danes pa na športnem polju dostojno zastopa Jugoslavijo, kar je vsekakor upoštevanja vredno. Zanimiva je (vsaj skicirana) primerjava z drugimi alpskimi deželami: naši alpinisti so brez dvoma siromašnejši, pa vendar povsem enako­vredni, vendar imajo bistveno manj sredstev, manj gora in najnižje vrhove, Planinska zveza Slovenije pa se, po drugi strani, lahko pohvali z največ planinskimi kočami, ki so tudi najbolj razkošne. Torej gre za nekakšno nesorazmerje.
Zavedati se moramo, da alpinizem predstavlja težnjo sodobnega človeka, kajti gre za šport v naravi, za šport, ki ga človek lahko goji vse življenje, brez dragih naprav in brez umetno razvite energije.
Najuspešnejši način za doseganje vrhunskih rezultatov trajne vrednosti so prav gotovo alpinistične odprave, ki alpiniste nepo­sredno stimulirajo za doseganje najkakovostnejših dosežkov. Kadar je odprav premalo, se kakovosten vrh razprši. In prav to je v teh kriznih časih vsesplošnega pomanjkanja sredstev najresnejša nevar­nost. Z drugimi se slovenski alpinisti lahko primerjajo le v tujini: v Alpah, Himalaji, Andih… Seveda tudi s težkimi vzponi doma naši alpinisti dokazujejo svojo vrednost, vendar le doma. Doslej se naši alpinisti lahko pohvalijo z vrsto vrhunskih uspehov, ki bodo ostali še dolgo v spominu svetovne alpinistične javnosti: južna stena Makaluja, zahodni greben Mt. Everesta. južna stena Daulagirija, prvi vzpon preko severne stene Jalung Kanga, jugoslovanska smer v K 2, južna stena Aconcague, vzhodna in južna stena Cerro Torre.
In še nekaj nalog: slovenski alpinisti morajo svojo problematiko predstaviti najbolj vplivnim družbenopolitičnim dejavnikom in od njih zahtevati javno podporo, bolj kot doslej se morajo vključiti v sredstva javnega obveščanja, predvsem pa morajo poskrbeti za sklad. To je bistveni pogoj za nadaljnje načrtovanje in usmerjanje bodočih akcij. Osrednja planinska organizacija pa se mora zavedati, da alpinizem nikakor ni manj zahteven od smučanja in ga mora kot takega tudi obravnavati.

Mitja Košir