Alpinistične novice 4/1982

Primorska odprava že naskakuje Aconcaguo

Južna stena J vrha je izredno zahteven cilj, ki ga doslej še nihče ni preplezal – Naši alpinisti pod goro niso povsem sami
Aconcagua, v jeziku aymara tudi Kon-Kawa ali Snežna gora, kulminira s kilometrskim grebenom med glavnim (S) in južnim vrhom. Sicer pa je goro videti že z obrežij Tihega oceana, zahvaljujoč tudi velikim snežnim površinam (snežna meja je na 4600-4800 m). Iz njih se izdvaja kar sedem ledenikov, ki se spustijo tudi zelo nizko (do 3700 m). In če k temu prištejemo, da je zaradi velike izpostavljenosti pogosto deležna hudih in hitrih vremenskih sprememb, da je posebno zahrbten »beli veter«, ki najpogosteje dviga snežne zastave okoli vrha in da so temperature pogosto podobne polarnim, potem je uvrstitev Aconcague med težke gore že upravičena. Še posebno, če gre za južno steno, v katero se je namenila 1. primorska alpinistična odprava.

ZAHTEVNA NALOGA – Južna stena Aconcague se pne 3000 m visoko nad Plaza Francia, na katerem so naši alpinisti postavili bazni tabor (okoli 4100 m). Skrajno levo je smer Japonca Hasegave. S polno linijo je označena »Klasična« ali Francoska smer. Pike v spodnjem in zgornjem delu pomenijo t. i. Messnerjevo – Direktno varianto. Črtice kažejo približen potek Mednarodne smeri, črte in pike pa Argentinske, ki začenja spodaj na desni. Foto: arhiv F. S.

Vemo, da je šestnajsterica naših (od tega jih devet tvori alpinistični del) srečno prispela v Buenos Aires. In če jim je šlo vse po sreči, imajo sedaj aklimatizacijsko obdobje že za seboj, pred njimi je torej le še osrednji cilj – preplezati južno steno J vrha, ki je doslej ni zmogel še nihče.
Za prvim pristopom (1897 M. Zurbriggen) po severni strani (Ruta Norte, podrobnosti o njej smo objavili na tej strani 4. t. m.) se jih je do leta 1934 zvrstilo še šest, preden je bila preplezana nova smer – Poljska po vzhodnem pobočju. Južna stena Aconcague s 3000 m višine pa je čakala vse do leta 1954. Tega leta je v Argentino pripotovala 8-članska francoska odprava. Ob močni podpori tedanjega predsednika Perona, pa tudi drugih, jim je šlo vse kot so si lahko le želeli. Po daljšem opazovanju so se nato odločili za Centralnisteber, tehnično zelo zahteven, toda najvarnejši. Dolgo časa jih je nato motilo slabo vreme, toda ob zadnjem naskoku, jim je po šestih bivakih vendarle uspelo.
Leta 1966 sta prišli pod južno steno Aconcague kar dve odpravi in obe sta uspeli v prvenstvenem vzponu, čeprav ne Mednarodna, ne Argentinska smer še zdaleč nista tako lepo izpeljani kot Francoska. Ta je bila tudi prva ponovljena (21. januarja do 7. oz. 8. februarja 1973) in sicer od dveh navez Argentinske zveze. Obe sta (prvič!) po steni tudi sestopili. (Od tedaj je bila ta smer še večkrat plezana. Japonska dvojica jo je 1980 preplezala celo v vsega petih dneh Ivan Girardini jo je »presoliral« v treh dneh. Ima že zimsko ponovitev itd.)
Južnotirolska odprava (šest članov, med njimi tudi Reinhold Messner) si je leta 1974 zamislila »direttissimo« in v veliki meri tudi uspela korigirati Francosko smer. Po svoje izreden podvig pa predstavlja vzpon Japonca Hasegave, ki je lani februarja preplezal osrednji ozebnik, ki se konča na sedlu med obema vrhovoma.
Zaenkrat sameva torej res le levi del južne stene; strma južna pobočja južnega vrha, ki jih zgoraj zapira visoka in strma skalna stopnja. Sem so se nameniti primorski alpinisti.

FRANCI SAVENC

Zadnja vest, ki pa so jo člani odprave poslali iz Mendoze že 5. t. m. je, da imajo vse urejeno, da so jih naši izseljenci v Buenos Airesu lepo sprejeli in, da bodo najbrž 9. t. m. v bazi. Drugi pa so že pred njimi. Dva španca plezata Francosko smer, v J steni sta tudi že dva Američana, napovedanih pa je še nekaj odprav v steno. Še več jih je na severni strani. In – lepe pozdrave pošiljamo vsem!

Sedanja snežna odeja je zahrbtna in nevarna
Sren in led sta že povzročila vrsto nesreč, ki bi morale postati kar najbolj resno opozorilo – Odrekajmo se nerazumnim podvigom

Deževje prve dni novega leta je snežno odejo v nižjih legah ponekod pobralo, kjerkoli pa jo je premočilo ali namočilo, se je kasneje razvila plast srena, ponekod tudi ledu, na kar mora misliti vsakdo, ki se podaja v gorski svet. Ne mislimo tu samo na višje predele, tudi predgorje z višinami pod tisoč, pa do dva tisoč metrov in čez sodi k temu, torej gore, ki imajo včasih tudi pozimi kar dosti obiska.
Sitnosti so že na dostopnih poteh in stezah: kolikor so te kaj prida izhojene, so bolj primerne za prvake v umetnostnem drsanju kot za pohlevne planince. Hoja ni samo utrujajoča in naporna, nalezemo se lahko tudi bunk ali še česa hujšega. Upoštevati velja, da po gozdnih kolovozih pozimi pogosto vlačijo les, da so nevarno gladki in, zlasti v sestopu, pomenijo veliko tveganje za naše ude in zdravje.
Posebno pozornost je treba posvetiti gladkim goličavam nad gozdno mejo in posekam. Te na prvi pogled niso videti nevarne, zato nas zavedejo, da smo pogumnejši, kot bi smeli biti. Če je snežna odeja zasrenjena ali poledenela, je zato tudi gladka in zdrsa brez ustreznih pripomočkov ne bomo mogli zadržati. Brž ko pa zdrsnemo, dobi telo hitro večjo hitrost, ustavi pa se ponavadi šele tedaj, ko z vso silo trešči v kako zapreko – skalo, drevo ali pa po navpičnem padcu prek kakega skoka. Posledice so praviloma hude. To nam kaže dogajanje preteklega tedna, ko so se zdrsu nezahtevnega sprehajalca na Tolminskem pridružile hude nesreče smučarja ter celo vajenih gornikov in reševalcev nad Bohinjem. Pred leti se je primerila na Livku podobna vrsta smrtnih nesreč otrok in odraslih na pobočjih, kjer se običajno brez nevarnosti smučajo tropi smučarjev. Seveda ne gre za nobeno posebnost; posebnost je le ta, da ljudje nikakor nočemo prisluhniti nasvetom in dobronamernim navodilom. Nekateri jih gladko preslišimo, drugim se zdi, da bi zaradi tega trpel njihov ugled in bi veljali za boječe.
Tako včasih raje (nehote) tvegamo življenje in ga tudi izgubimo, namesto da bi se odrekli nekemu podvigu ali pa se podali na pot z opremo, ki tjakaj sodi – z derezami in cepinom, če ju seveda znamo uporabljati.
Naj dodam še nekaj kritičnih misli k dogajanju v Bohinju. Nesreča je z vso težo povezala tipično početje lahkomiselnih ljudi, ki tako zelo zaupajo vase in svoje znanje, da se jim nobena stvar ne zdi pretežavna, da bi se ji kazalo odreči. V naših gorah in na naših smučiščih so prepovedi in znaki zapore redko v rabi, če pa so, so seveda namenjeni vsem in jih naj vsi tudi upoštevajo. Ena sama izjema in prekršek potegne za seboj še tiste, ki bi ubogali, čeprav neradi. Taki slabi zgledi (pa četudi jih dajejo osebe, ki so sicer v tistem predelu dobro razgledane) potemtakem niso na mestu.
Drugo plat kaže tragedija reševalcev, ki so v nevarno početje morali po svoji prostovoljni dolžnosti. Če bi ne bilo klica na pomoč, bi vsak ostal na varnem v dolini pri svojih opravkih ter ne bi tvegal in izpostavljal svojega življenja. Na to ljudje res vse prepogosto in kot po pravilu pozabljamo spet in spet.
Reševalci niso nikakršni angeli varuhi z neomejenimi sposobnostmi, ki se jih nesreča na daleč izogiba. Če jim uspe toliko in toliko podvigov, je to zaradi tega, ker so na svoje delo privajeni in praviloma nevarnosti ne podcenjujejo. Tvegajo pa vedno, če nič drugega to, da se v nemogočih vremenskih razmerah in naporih vsake vrste igrajo z zdravjem, kar se jim neredko pokaže na stara leta, ko se oglasi bolezen.

PAVLE ŠEGULA

Mali steberv severni steni Šit
Dve ponovitvi v steni Ojstrice in prvenstvena nad Tamarjem F. Kneza

Franček Knez (AO Impol, Slovenska Bistrica) je lani jeseni nekoliko »upočasnil« svoj tempo. Plezal je nekoliko manj kot do tedaj, toda še vedno sodi med naše najbolj aktivne plezalce. Tudi v zimski sezoni. 27. decembra je z Mojco Mazej (AO Celje) preplezal slap Kristal (50-60 st., 2 h) nad Logarsko dolino. Na zadnji dan lanskega leta je Knez z isto soplezalko ponovil Gobo, varianto Medo v sestopu, Pero in še enkrat Meda. V soboto 16. t. m. sta z Lidijo Painkiher (Akademski AO) v sedmih urah opravila prvo zimsko ponovitev PrečenjaOjstrice (7 h). Sestopila sta po Vzhodni grapi. Dan kasneje sta že vstopila v Herletovo smer in jo v petih urah in pol tudi ponovila. To je po znanih podatkih šele druga zimska ponovitev (in prva brez bivaka), za celjsko trojno navezo Cankar-Šrot-Zupan, ki jo je preplezala v dneh od 9. do 11. t. m. V torek 19. t. m. pa so Franček Knez, Matjaž Pečovnik in Milan Romih (vsi AO Impol) opravili še zimski prvenstveni vzpon v S steni Šit. Vstopili so v vpadnici raza desno od Bohinjske smeri. Mali steber, kot so imenovali novo smer, so ocenili s IV+, A0, plezali so jo šest ur, zgoraj pa so izplezali po smeri Jesihove.

F. S.

Tudi pozimi dela ne bo manjkalo
Zimski alpinistični tabor, turni smuk brez meja in smučarsko prvenstvo

Na sestanku KA PZS, ki je bil 19. t. m., so obravnavali vrsto pomembnih akcij. Med nje sodijo prav gotovo zimski alpinistični tabor, začetniški zimski tečaj, turni smuk brez meja in smučarsko prvenstvo slovenskih alpinistov.
Zimski tabor naj bi poživil zimsko aktivnost vseh slovenskih alpinistov, lahko pa bi bil tudi dobro izhodišče za mednarodno uveljavitev našega zimskega alpinizma. Organizacijo bo predvidoma prevzel jeseniški AO, tabor pa naj bi bil prvi teden februarja v Martuljku. Za zimski začetniški tečaj (21.-27. marca) je KA PZS že rezervirala prostor v Domu na Komni, pred tem (28. februarja) pa bo še preskus kondicije in smučarskega znanja.
Turni smuk brez meja je nova akcija. UIAA ga je zaupala Italijanom, pričel se bo v Trstu, na našem ozemlju, kjer bo vodil Stane Belak, pa bodo udeleženci obiskali Bohinj, Komno, Bovec in Kanin, kjer se bodo spet vrnili v Italijo.
Za smučarsko prvenstvo slovenskih alpinistov bodo spet veljala tri tekmovanja. Organizatorjem bo KA prispevala po 2.000 din za kritje organizacijskih stroškov.
Na sestanku so člani KA obravnaval tudi vrsto drugih vprašanj, največ pozornosti pa je pritegnila razprava o registraciji Akademskega AO in šmarnogorskega, ki nista pravočasno predložila poročil za lansko leto. Odločitev bo moral prinesti sestanek načelnikov, ki bo letos že februarja.

MIRO ŠTEBE

Narodni park Nizke Tatre
PRAGA – Najmlajši narodni park v ČSSR zajema 201.000 ha površine v osrednjem delu Nizkih Tater. To je gorstvo, ki je z rekama Vah in Hormad oddaljeno od Visokih Tater, iz granitnega hrbta pa se najvišje dviga z vrhom Dumbier (2045 m).

Dvakrat v enem dnevu
CHAMONIX – Jean Marc Boivin je odličen alpinist in tudi – zmajar. 6. septembra 1979 se je spustil z višine 7600 m, z vrha Matterhorna se je spustil po vzponu prek S stene itd. Lani pa je dvakrat preletel Mer de Glace. S tovarišem sta se najpreje povzpela na enega od vrhov na desni strani ledenika in – v 20 minutah sta bila 700 m nižje na drugi strani. Potem pa še na drugo stran, 3733 m visoko in nekaj po 21. uri sta svojo »turo« končala s poletom prav do Chamonixa.

Desni raz Rjave skale
Darko Hrovatin in Davorin Kodele (oba AS Vipava) sta 16. t. m. preplezala Desni raz v S steni Rjave skale; pod žičnico na Vogel. Smer, ki po razpoložljivih podatkih doslej še ni bila preplezana (vsaj pozimi ne), sta ocenila s 75/40-60 st., spodaj 30st. Visoka pa je okoli 750 m in plezala sta jo okoli sedem ur.

Novogoriška vzpona
Marko Gasparič in Milan Velikonja sta 16. in 17. t. m. ponovila Levo smer v Mangartu (V+, 80 st.). Kljub toplemu vremenu so bila vsa težja mesta povsem zaledenela. V soboto, 16. t. m. pa sta Igor Badalič in Simon Bizjak (vsi člani AO Nova Gorica) ponovila Zimsko smer v Malem Koritniškem Mangartu z direktno varianto (IV+, 70 st.). Sestopila sta po Sestopni grapi (50 st.).

Nedeljska smer v Planjavi
Miran Marinjak, Janez Slokan in Miro Šušteršič (vsi AO Mengeš) so v soboto, 16. t. m. v štirih urah ponovili Nedeljsko smer v JV steni Planjave. Razmere so imeli dobre, motili so jih le veliki vodni slapovi in mokra skala, saj je bilo hudo vroče.

Vzponi članov AO Rašica
Stane Mokotar in Lado Vidmar sta v soboto. 16. t. m. preplezala slap v bohinjski Soteski (100 m, 60-65 st.), dan za tem pa slap pod Hudičevim žlebom. Nadaljevala sta po žlebu, v katerem so bili skoki že precej kopni, in po grebenu na vrh Prisojnika (skupno okoli 1000 m stene). Trojna naveza Marta Cergol, Niko Novak in Milena Radež pa je v soboto ponovila Pripravniško grapo v Mali Mojstrovki, naslednji dan pa Zahodno grapo v Vrhu Kraj sten (2R IV, nato 35-40 st., 300 m). V soboto sta Tone Štamcar in Borut Železnik ponovila Centralno smer v Z steni Planjave, Janez Kastelic in Žnidaršič (vsi člani AO Rašica) pa Steber in Šijo Brane.

Tri nove v Matkovem kotu
Srečko Rihter in Zdenko Zorič sta 16. in 17. t. m. opravila drugo zimsko ponovitev smeri Ogrin – Omersa v S steni Ojstrice. Franci Bračko, Andrej Šavora in Marko Šubic so v soboto, 16. t. m. preplezali novo smer (Arkada: IV, 70/50 st., 400 m, 5 h) v Sevinjaku, 1694 m, v Matkovem kotu. Istega dne so Tone Golnar, Ljubo Hansel in Dušan Savič preplezali še dve novi smeri v Matkovem kotu. Najpreje so v Matkovi Kopi (1957 m) preplezali Centralno grapo in jo ocenili 70/50 st., III, 700 m, 3 h, sestopili pa so po Sestopni grapi (tudi PrV) z oceno 50/30-45 st., 700 m, 3 h.

Slovenska inJugova smer
Slovensko smer v Steni je letos prvi ponovil menda Boštjan Kekec (AO Škofja Loka), in sicer 14. t. m. V nedeljo, 17. t. m. pa so jo preplezali (potem, ko so ugotovili, da za kaj drugega razmere še niso primerne) Zvone Drobnič, Lidija Honzak, Janez Marinčič (vsi AO Matica), Janez Sabolek (Akademski AO) in Matjaž Fistrovec ter Janko Humar (Soški AO). Dan za tem so Fistrovec, Humar in Honzakova preplezali še Jugovo smer v Stenarju.

Tečaj in vzponi
Člani AO TAM iz Maribora so za 29. novembra pripravili kratek tečaj za začetnike, ki so ga imeli na Klemenči jami. Trinajst se jih je povzpelo na Ojstrico, nekaj jih je v tem času plezalo tudi v Paklenici. 9. t. m. so imeli v Ruški koči na Pohorju občni zbor. Med alpiniste so sprejeli: Mirka Galuna, Davorina Gomilška in Huberta Marina, med pripravnike pa: Silva Babiča, Darinko Lečnik, Arturja Nerada in Matjaža Šuena. Teden dni kasneje pa so plezali v Ojstrici. Navezi Drago Kavnik-Samo Žnidaršič in Stanko Horvat-Matjaž Šuen sta ponovili Nemško grapo ter se po Južnem grebenu povzpeli na vrh Ojstrice.

Daulagiri 81
Uradna predstavitev našega prvega alpskega vzpona v Himalaji bo v četrtek, 28. t. m., ob 19. uri v dvorani Kina Komuna. Udeleženci I. slovenske himalajske alpinistične odprave, ki jo je vodil Stane Belak-Šrauf bodo z diapozitivi prikazali, kako je potekal vzpon prek južne stene osemtisočaka Daulagirija.

Celjani nad Okrešljem
Člani AO Celje so v soboto 16. t. m. s pripravniki opravili pristop na Malo Rinko. Slavko Cankar in Brane Povše pa sta preplezala Steber Štajerske Rinke. Isto smer so dan kasneje ponovili še navezi Bojan Jevševar-Andrej Palir in Franc Čanžek-Aco Pepevnik. Zdenka Volavšek in Franc Horjak sta se tega dne preko Hudega praska povzpela na Mrzlo goro. V ponedeljek pa sta Čanžek in Pepevnik preplezala še Avrikelj in sestopila po Poševni grapi (vsi v Mrzli gori).

Zanimivo prečenje Kočne
Luka Karničar (AO Jezersko) je 10. t. m. opravil prvo ponovitev v S grebenuKočne, ki ima zanimivo ime »Izgubljena rokavica« (70/40-50 st., 320 m). V prvih dveh raztežajih je imel zelo krhek led. V soboto 16. t. m. je isti opravil zanimivo prečenje Kočne. Steno je preplezal po Desni smeri (II-III, 40-60 st.) do SZ grebena, po njem nadaljeval na vrh (t. j. vsega skupaj okoli 1200m višinske razlike), sestopil pa je po J steni in deloma JZ stebru (1100 m, 45-50 st.). V nedeljo pa so imeli Jezerjani skupno turo. V JZ steni Babe so preplezali Grapo (III/II, 40 st., 700 m), povzpeli pa so se tudi na Ledinski vrh.

Številne ture članov AO Škofja Loka
Zdenka Demšar in Boštjan Kekec sta 8. t. m. preplezala Grapo v Veliki (Koroški) Babi in po njej tudi sestopila. V četrtek 14. t. m. sta Mitja Kovačič in Zvone Peterlin ponovila Uroševo grapo v Nad Šitom glavi. Istega dne ponoči sta potem Filip Klemenčič in Franc Langerholc opravila prvo zimsko (in tudi v celoti) ponovitev Srečne smeri v V. Koroški Babi. Razmere sta imela dobre, sestopila pa sta po Ogledniški. V soboto sta Kekec in Franc Vidic ponovila Centralnosmer v Veliki Babi in sestopila po Grapi. Simon Peternel in Stane Stanonik sta opravila prečenje Košute, Marko Lušina in Marjo Šmid pa sta ponovila Pripravniško v Mali Mojstrovki. V nedeljo pa so Franci Balon, Mitja Kovačič in Jani Rezek prečili od Bogatina do Podrte gore. Langerholc in Damjan Vidmar pa sta preplezala Grapo v Suhem vrhu (2645 m). Za ta vrh nad Pišnico doslej še nismo imeli podatkov o alpinističnih turah. Za to smer pa sta plezalca sporočila, da jo je okoli 400 m (40 st.), na vrhu pa skok (IV+, k) in je tako izrazita, da je ni mogoče zgrešiti.

V Radovljici pričeli z A
V četrtek 14. t. m. so v Radovljici znova pričeli z alpinistično šolo, ki jo bo letos vodil AI Borut Kersnik, ki bo po odhodu Mirka Pogačarja na odsluženje kadrovskega roka prevzel tudi načelništvo. V programu imajo sedem predavanj, deset vaj v vrtcu, pet skupnih tur, dva tabora in ledeniški tečaj pod Grossglocknerjem.
Precej pa so bili letos tudi že v gorah. 3. t. m. so opravili turni smuk z Viševnika, dan kasneje so Blaž Jereb ter Anette in Tanja Kocjan (obe AO Impol, ostali AO Radovljica) preplezali Osrednjo grapo v Viševniku. V soboto 9. t. m. jih je bilo v Uroševi grapi (Nad Šitom glava) kar osem. V nedeljo so Borut Kersnik, Blaž Jereb, Tanja Kocjan in Vili Tavčar preplezali grapo desno ob Meniskusu, po katerem so sestopili. Zvone Andrejčič in Vili Božič pa sta v Srednji peči (Karavanke) preplezala Levo, Desno in Vzhodno grapo. Teden dni kasneje je Andrejčič sam preplezal še Zahodni greben Vrtače.

Strokovna komisija za alpinizem
Na Ravnah že več let deluje pri ZTKO strokovna komisija za alpinizem, ki povezuje praktično vse koroške alpinistične kolektive (problem je z AO Slovenj Gradec, ki je na območju druge občine), pripravlja AŠ, tečaje, tabore in odprave ter skrbi za inštruktorski kader, pa tudi za razporejanje finančnih sredstev. Komisijo od 18. t. m. dalje vodi Rok Kolar (doslej Engelbert Vravnik).
Komisija si je zastavila nalogo, da do konca meseca pripravi izpiske iz vseh arhivov in obdela še preostale vprašalnike, ki so jih posredovali starejšim tovarišem. To bo namreč osnova obsežne naloge, »Razvoj alpinizma na Koroškem«, ki bo vseboval tudi plezalni vodnik za Raduho, Peco in Uršljo goro. Domenili so se tudi, naj se tabora AO Slovenj Gradec na Okrešlju (prične se 27. t. m., vodil pa ga bo Rajko Štalekar), udeleže tudi člani drugih alpinističnih kolektivov, začetniški tečaj komisije pa bo od 12. do 14. februarja na Uršlji gori.

Bivak dobro prestaja zimo
Zoran Bešlin in Maja Dolenc sta 11. t. m. preplezala Bobnarja v Brani in ponoči sestopila po Bosovi grapi. To sta dan pred tem preplezala tudi Jernejšek (Akademski AO, ostali AO Ljubljana-matica) in Ida Vidmar, v soboto 16. t. m. pa Boris Bertoncelj sam. Tega dne je Drago Metljak, ki je vodil dela za postavitev novega bivaka pod Skuto, s tovarišem opravil prvi pregled. Novi objekt dobro prestaja zimo, je suh in zaenkrat tudi še čist. 11. t. m. sta Mejak in Krevelj opravila vzpon po Meniskusovi grapi, prečila Robičje in preplezala še Uroševo grapo.

Češkoslovaški alpinisti odložili prihod
Češkoslovaški alpinisti, ki bi morali priti v naše gore že danes, so sporočili, da zaradi tehničnih težav ne morejo priti pred 1. marcem. Namenjeni so v Vrata in Tamar, kot so sporočili, pa bodo s seboj prinesli tudi diapozitive, da bi prikazali svojo aktivnost v domačih stenah, predvsem peščenjaku, skupini Mt. Blanca, Bergelu, Kavkazu, Hindukušu itd. Kako je s skupino poljskih alpinistov, ki so se tudi pripravljali na prihod v naše gore v tej zimski sezoni, pa še nismo prejeli sporočila.

Zasavci v Kamniških Alpah
Matevž Lenarčič in Boris Simončič sta v soboto 16. t. m. ponovila Direktnosmer v Štruci, dan za tem pa preplezala še J greben Skute. Mitja Andrenšek in Vili Guček (vsi Zasavski AO) sta v soboto preplezala Grapo v Jezerski Kočni.

Množičen obisk Kavkaza in Pamirja
MOSKVA – Mednarodnih alpinističnih taborov, ki jih je lani pripravila posebna skupina pri federaciji alpinizma ZSSR, se je udeležilo rekordnih 550 alpinistov iz 25 držav. V Kavkaz in Pamir so pripotovali celo iz Kanade, ZDA, Mehike in Japonske, med udeleženci pa je bila tudi skupina hrvaških alpinistov itd.

Skalolazenje tudi v Švici
BERN – Lani so tudi v Švici organizirali (prvo) tekmovanje v plezanju. Pripravili so ga v previsnih skalah Ibergerer v SV delu države in je bilo razdeljeno v tri dele. Prosto plezanje smeri s težavami od IV+ do VI-, hitrostno plezanje po sovjetskem obrazcu in še posebej težko plezanje previsnih odsekov. Vsi tekmovalci so bili seveda zavarovani od zgoraj, gledalcev pa ni manjkalo.

PLANINSKI VESTNIK / december 1981
Zadnja lanska številka Planinskega vestnika začenja svoje pripovedi s prispevkom Janeza Dolenca »Mladi vrh v osvobodilnem boju«. Napisan je bil ob 40-letnici poljanske vstaje, ko so v Poljanah odkrili Šubičevo fresko Poljanska vstaja; predvojne spomine, geografske značilnosti dopolnjuje z medvojnimi dogodki – sami podatki, ki so še kako dobrodošli obiskovalcem tega dela Slovenije.
Urednik se je odločil prav, ko je ponatisnil zapis o DRENOVCIH Marijana Masterla. Delovanje te tovarišije je za naše planinstvo in za smučanje tako pomembno, da se bi ga morali pogosteje spominjati in še podrobneje raziskati.
Anton Andrejšič je napisal iskriv članek posvečen Ivanu Vertlju, ki ga večina planincev pozna po vzdevku »Hanza«, (tako rekoč vsi pa vedo za Hanzovo pot v severni steni Prisojnika), ob njegovi 85-letnici; Viki Grošelj ponuja v sestavku za knjigo Lhotse ’81 »Vetrimo glave« nekaj malega za pokušnjo. Originalno, dvoplastno, obešenjaško, doživeto, čvrsto – obetajoče.
Luka Karničar poroča o plezanju v stenah Durmitorja, kjer so trije člani AO Jezersko opravili 30 vzponov, med njimi 4 prvenstvene. Matevž Lenarčič je napisal ob naskoku na zmrznjeni slap v Tamarju prav lepo zgodbo. Kratko, nekajminutno planinsko branje nudijo E. Meško »Klopotec«, F. Avčina »Kaj zmore Gams in S. Sreša »Ati. Triglav«.
Janez Bizjak piše odmevom na Lhotse ’81 pod rob, da bi morali nekatera dejanja alpinisti sami obesiti na veliki zvon. Nihče tega ne bo storil namesto njih. Tako tujina skoraj bolje pozna in ceni storitve slovenskih alpinistov, kot pa domača javnost V svetu domišljavcev in povprečnežev vrhunski alpinisti ne bi smeli biti skromni!
Z. Korenčan in D. Metljak izčrpno poročata o mednarodnem srečanju o varnosti v alpinizmu in novostih pri navezovanju in o vrveh; v pomoč so številne ilustracije in skice.
Številko dopolnjujejo številni prispevki v rednih rubrikah, lepe planinske fotografije in mednarodni alarmni signali v gorah, ki jih moramo poznati.

Januar 82
Uvodnik je v novoletni številki posvečen aktualnemu planinskemu utripu (T. Banovec), nato pa takoj sledi poročilo o slovenski alpinistični odpravi v južno steno Dhaulagirija, po višini (8167 m) šeste gore na svetu; enega od treh velikih problemov Himalaje, (ocenjenega kot najnevarnejšega), so rešili slovenski alpinisti.
E. Meško piše o Golici; vnovič se oglaša S. Sreš, to pot sta tema njegovega pisanja bela Raduha in mokri Smrekovec. L. Karničar poroča o vzponu na Veliki Klek v megli prek črnih stolpov, Boris Simončič pa nam zapušča globoka doživetja dveh plezalcev, ki si v nekem trenutku bolj kot vsega drugega želita čez steno; prosita in gora ju razume, da želita vsaj kdaj pa kdaj živeti in doživljati drugače kot drugi.
Tine Orel nas v spominskem članku opominja na bogato življenjsko pot pokojnega Andreja Stegnarja, ki so ga gore spremljale vse življenje, mu neštetokrat dajale zavetja v revolucionarnem delu, planinstvu pa je ostal zvest do zadnjega.
Eden najzanimivejših prispevkov prve letošnje številke PV prihaja izpod peresa Andreja Kranjca, ki poroča o jami pod ledenikom Castelguard. Ob osmem mednarodnem speleološkem kongresu v Kanadi je imel priložnost obiskati kanadski kras in si ogledati to znamenitost!
Dr. Silvo Kristan z Visoke šole za telesno kulturo je raziskal, kakšen je delež šolske telesne vzgoje pri vzgoji in izobraževanju za planinsko udejstvovanje. Delni povzetek raziskave objavlja PV; izvemo, da je vpliv obvezne telesne vzgoje v osnovni in srednji šoli v korist planinstva veliko premajhen.
Pavle Šegula piše o plazovih doma in v Evropi za sezono 80/81.
Kritičen pogled na statistiko plazov kaže, da so bili v prejšnji sezoni največkrat prizadeti turni smučarji, smučarji na obrobjih organiziranih smučišč pa so jo največkrat odnesli z zdravo kožo.
Društvenim novicam, Varstvo narave, Iz planinske literature, Alpinističnim novicam, Razgledu po svetu so priložili kazalo 81. letnika Planinskega vestnika.

STANE UREK

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja