Alpinistične novice 39/1988

Umetna stena v Arcu tekmo naredila še atraktivnejšo

Najmočnejša konkurenca doslej – Pri ženskah zmagoslavje Hillove, pri moških pa sta si ga delila Edlinger in Glowacz – Telovadba v steni

Tekmovanje v športnem plezanju Rock Master v Arcu, kjer poskušajo organizatorji zbrati najboljše plezalce iz vsega sveta, je bilo letos že drugič. To je eno izmed redkih tekmovanj, kjer nastopajo samo povabljeni plezalci, je pa zato zanimivejše za gle­dalce, saj vidijo pri delu le plezalsko smetano.
Pravila tekmovanja so bila pravza­prav do popolnosti enaka lanskim, sprememba je bila le ta, da v smereh ni bilo vpetega prvega klina. Za obe konkurenci so imeli pripravljene po dve smeri. Prvo so plezali na pogled (smeri niso poznali), za drugo (težjo) pa so jim pred tekmovanjem dali pol ure časa, da si jo ogledajo in naštudi­rajo, kolikor je bilo mogoče. Bile so dane tudi ocene teh smeh, čeprav so skoraj redno dogaja, da jih sami ple­zalci po tekmi korigirajo. Tako so za fante pripravili prvo z oceno 8a (IX+/ X-), druga pa naj bi bila celo 8b+ (X+). Toda med treningom v tej zad­nji so nekateri že menili, da ni tako velikih težav, kot jih predstavlja takš­na ocena. Dekleta so imela prvo smer s težavami 7b+ (IX), finalna pa 8a.

NA STROPU — Francoz Edlinger med plezanjem. Ob njem sodnik.

Treba je reči, da je bila letošnja konkurenca v Acru izredno močna, saj je pri fantih izmed najboljših ple­zalcev sveta manjkal le Nemec Büllich, ki se doslej ni udeležil še no­benega tekmovanja. Prav vsi drugi pa so bili, enako tudi pri dekletih. Kot že rečeno, tekmovanje je bilo letos v umetni steni in to pravzaprav samo še potrjuje ugotovitev, da bodo tek­movanja v glavnem šla v umetne ste­ne, še celo več – v dvorane. Tako je seveda najlaže ta izredno zanimiv šport približati gledalcem. V Arcu in okolici imajo naravnih sten več kot dovolj, vendar za tekmovanje vsaka ni primerna. Poleg tega, da morejo biti smeri primernih težav, je potreben enostaven dostop za gledalce, kamere in vso infrastrukturo, ki ni tako nepo­membna. Rešitev je samo ena – umetna stena sredi mesta. In gle­dalcev v Acru je bilo ogromno.
Morda še kratek oris, kakšna je sploh umetna stena. V svetu je sicer več proizvajalcev, v načelu pa gre pri vseh za isto stvar. Na železno kon­strukcijo (odrska konstrukcija) pritr­dijo plošče (običajno iz umetnega ma­teriala), na katere potem pričvrstijo oprimke in stope. Po želji seveda in kombinacij (in s tem tudi smeri) je seveda nešteto. Namestijo še svedrov­ce za varovanje in tekmovanje se lah­ko začne. Prednost je predvsem v tem, da si avtor smeri lahko po mili volji naredi nagib stene, previse in strehe. In plezanje po stropu je za opazovalce izredno zanimivo.

ZMAGOVALKA – Med žen­skami je bila najuspešnejša Američanka Lynn Hill

Letošnjo tekmo je tako kot lani za­čel angleški plezalec Jerry Moffat. Po poškodbah, ki so ga pestile tudi še lansko leto, si je zdaj že čisto opomo­gel. Prva smer se je začela z navpično steno, po kakšnih osmih metrih je sle­dila slab meter velika streha, potem pa ponovno rahlo previsno do zadnje strehe, ki pa je merila kar tri metre. Čisto za konec pa še zelo težak detajl do železnega droga, kjer je čakala odrešilna vponka. Moffat se je izka­zal. Bil je že čisto na robu zadnje strehe, potem pa je ob napačnem pri­jemu poletel v zrak. »Imel sem dobre možnosti, da zlezem. Morda bi moral v strehi plezati hitreje«, je dodal na tleh. A bil je vendarle zadovoljen. Na koncu tudi ni imel razloga za nezado­voljstvo, saj je velika večina ostala daleč za njim, pred njim pa so bili Diddier Raboutou, Stefan Glowacz in Patrick Edlinger. Ta trojka je edina prišla do tiste odrešilne vponke na koncu smeri. Kaj vse so počeli v zad­nji strehi. To je bilo pravo akrobatsko plezanje in gledalci kar niso dobro vedeli, kako naj se obrnejo, da bodo te vragolije kar najbolje videli. Tik pred Edlingerjem je bil na vrsti tudi edini jugoslovanski predstavnik Vili Guček, ki si je priboril povabilo na Rock Master 88 z odličnim rezultatom z lanskega svetovnega dvoranskega prvenstva v Grenoblu. Tam si je na­mreč delil 10. mesto in pustil za seboj tudi nekaj tistih, ki so bili letos v Acru. Toda tekma je tekma in letos so pač drugi pustili Gučka za seboj. Po prvem dnevu je bil zadnji, to pa je pomenilo tudi številko 1 naslednji dan. Dekleta so bila na vrsta za fanti in do konca smeri so tudi v splezale tri – Luisa Jovane, Isabele Patisier in Lynn Hill, na splošno presenečenje pa je slavna Catherine Destivelle morala odnehati še pred koncem. Izredno su­vereno sta s smerjo opravili Luisa Jo­vane in Isabele Patisier, medtem ko je imela Američanka Hillova nekaj te­žav. Vse druge pa so končale nastop v strehi na dobri polovici smeri.
V nedeljo so začela dekleta. Paola Pons, ki je bila po prvem dnevu zad­nja, je plezala odlično, tudi zelo lepo in konec je bil zanjo šele sredina veli­ke strehe na koncu smeri. V tistem trenutku najbrž nobenemu izmed prisotnih ni prišlo na misel, da si je s tem priplezala odlično tretje mesto. Šest plezalk za njo (tudi Jovane in Destivelle) je odnehalo mnogo prezgodaj, da bi ji kdo lahko odščipnil vodstvo. Na koncu sta ostali še dve – Patisier, simpatična 21-letna Francozinja je plezala odlično, imela za seboj tudi trimetrsko streho. Čakal jo je le še zadnji meter. Na enem oprimku je bilo treba narediti zgib, se za trenutek zadržati z eno roko, z drugo pa hlasniti za odrešilnim robom. Isabele je po­skusila trikrat, četrtič ni šlo več. Ame­ričanka Hillova je bila do zadnje stre­he na pogled mogoče manj elegantna od svoje tekmice, zato pa je v strehi počela pravzaprav ker je hotela, tudi zadnji gib je naredila na videz z lahko­to in vrstni red je bil jasen. Takoj, ko so jo spustili na tla, je še vse zasopla izjavila: »Imela sem tako veliko tremo!«

VSE BOLJ V UMETNE STENE – Prireditelji plezalskega tekmovanja v Arcu so za letošnjo prireditev postavili 20 m visoko umetno eno. (Foto: Tomo Česen)

Pri fantih je začel naš Vili Guček in žal so tudi v tej drugi smeri vsi drugi dosegli večjo višino. Vzroka za zado­voljstvo seveda ni bilo, toda takšen je šport. Že na naslednji tekmi bo lahko vse drugače.
Najboljši so prišli na vrsto šele na koncu. Godoffe, Tribout, Horhager, Franklin in Goddard so svoje položaje iz prvega dne popravili, nekateri so jih pokvarili. Še posebno je bil slabe volje odličen ameriški plezalec Scott Fran­klin, ki čez prvo streho ni mogel sple­zati samo zato, ker v višino meri le 1,62 m. Prvi je gledalce spravil na noge Tribout, potem Goddofe. Oba sta prilezla do zadnje strehe. Moffat je bil še za malenkost boljši, potem pa so ostali samo še trije, vsi z istim rezulta­tom prvega dne. Raboutou je bil enak kot Tribout, Glowacz pa še mnogo boljši. Ostal je le še Edlinger. Njegova eleganca med plezanjem kot da nima meja. Imeli smo vtis, da zanesljivo hiti k prvemu mestu. V zadnji strehi je že držal oprimek, iz katerega je padel Glowacz. Najbrž je bil tudi sam pre­pričan, da lahko spleza do konca. Po­tem pa, ko je spustil noge in obvisel na eni roki, mu je telo obrnilo, isto­časno pa tudi roko in nič več ni moglo kljubovati težnosti. Tako sta bila z Glowaczem do centimetra enaka. Sprva so nekaj govorili še o superfinalni smeri, ki so jo tudi imeli priprav­ljeno. Potem pa sta oba izjavila, da sta preutrujena in da superfinale ne pride v poštev. Omeniti velja še hitrostno tekmovanje v soboto zvečer, v kate­rem sta nastopila tudi naša Tadej Sla­be in Igor Jamnikar. Vse skupaj je imelo bolj značaj spektakla. Tekmo­valce so varovali od zgoraj, vendar je bilo treba od zadnjega klina do črte splezati še kakšne tri metre. Potem je vseh oprimkov zmanjkalo in plezalec je seveda obvezno padel kakšnih se­dem metrov. V hitrosti je zmagal Jacky Godoffe, Tadej Slabe pa je končal v polfinalu. Končni vrstni red težav­nostne preizkušnje: moški: 1. Patrick Edlinger (F) in Stefan Glowacz (ZRN), 3. Didier Raboutou (F). 4. Jerry Moffat (GB), 5. Jacky Godoffe (F), 6. J. Baptiste Tribout (F), 7. Alex Duboc (F), 8. Philipe Steulet (B), 9. Gerhard Horhager (A), 10. Dale Goddard (ZDA)… 26. Vili Guček (YU), ženske: 1. Lynn Hill (ZDA), 2 Isabele Pattiseir (F7, 3. Paola Pons (I), 4. Luisa Jovane (I), 5. Catherine Destivelle (F).

Tomo Česen

Jesenski sestanek KKA bo v Matki
Načelnik koordinacijske komisije za alpinizem pri PZ Jugoslavije Bo­jan Pollak, sklicuje redni jesenski se­stanek (9. v tem mandatu), ki bo 15. oktobra ob 8. uri v Matki, planinskem domu pod istoimensko steno, 17 km iz Skopja.
Čeprav je dnevni red običajen – pregled realizacije dogovorov in razno – bo razprava morala biti bolj pestra in aktualna. Kako bo s tekmo­valnim plezanjem in ali se bodo vklju­čili v mednarodne tokove? Ponovno bo potrebno pregledati načrt dela in finansiranje dela KKA pri PZ Jugo­slavije. Analizirati bo potrebno poro­čilo o izmenjavi s sovjetskimi alpinisti, pa tudi o delu posameznih republiških KA in še marsikaj. Nekatere KA tudi še niso izpolnile sprejetih obveznosti: o pripravi adresarjev, pregledu plezal­nih območij idr. Ob sestanku KKA bo tudi zvezni seminar za alpinistične in­štruktorje (od 8. do 14. oktobra). KA PZ Makedonije je prevzela organiza­cijo, vodil pa ga bo načelnik KA PZ Slovenije Brane Žorž s sodelavci.
Prijave za seminar sprejema Planinarski sojuz na Makedonija, Komisija za alpinizem i ekspedicije, p. f. 244, 91000 Skopje. Stroške za organizacijo bo krila KKA, za bivanje pa vsak udeleženec sam, oz. KA, ki ga bo delegirala.

Messner tudi slikar
Da bi podpri bavarski fond za zašči­to okolja, je Reinhold Messner, ki ga večina pozna le kot himalajca in pisca planinskih knjig, prispeval risbe jetija. 17 del so menda prodali za blizu 100.000 mark. Njegova risba bo tudi na posebnem plakatu fonda.

Mednarodni dokumentacijski center
V Firencah so se odločili, da pripra­vijo dokumentacijski center o naravnih parkih in drugih oblikah zaščite okolja. Zajemati nameravajo značil­nosti varovanih območij, ekološke aspekte, gradiva o flori in favni in podobno. Center bo namenjen pred­vsem študentom in znanstvenikom ter specializiranim inštitucijam.

Dabarski kukovi
Dabarski kuki so opisani v Poljako­vem vodniku Velebit (PZ Hrvatske, 1969) in podobni ediciji Planine Hr­vatske (PHZ, 1974 in 1981). Z alpini­stičnega stališča pa jih v Planinarskem listu 3/88 predstavlja njegov glavni urednik Stanislav Gilič. Čeprav je prvi vzpon znan že od leta 1969, je še veliko »belih lis«, pa ne le v stenah. Manjka primerne karte, nihče se še ni podrobneje posvetil toponomiji… So pa v teh stenah plezali tudi že sloven­ski alpinisti (predstavljeni sta dve smeri Gradišnika in Miheva iz lanske­ga leta).

Zagrebčani v ZDA
Štirje hrvaški alpinisti Čujič, Mejič, Rogič in Slavica Stojakovič so v ZDA odpotovali 2. avgusta. Za začetek so se preskusili v področju Dewil’s To­wer, kjer so vsi opravili po tri vzpone, med katerimi izstopa Bon Homee. 11. in 12. avgusta so plezali v Južni Dako­ti, točneje v področju igel Needel’s (Čujič je ponovil Split Pin, 5.1 la, Sto­jakovičeva pa smer z oceno 5.9). Dva dni kasneje so plezali že v Boluder Canyonko. Tudi tu so preplezali več zanimivih smeri. Meič in Rogič Athleter Fit (5.1 Od), Čujič pa Countri Club Crack (5.1 Id). V Eldorado Canyonu so plezali med drugim smer Goiness, Frangeline in podobne, v navezi pa tudi SZ raz Bastille, Slavica pa Touch and Go (5.10). 20. avgusta so bili že v steni Diamond (Rocki Mountains), kjer sta Čujič in Stojakovičeva pono­vila Casual (5.10, 400 m), smer ki se zaključi na 4300 m visokem grebenu Long Speaka. Nadaljevali so v Gar­den of d’Gods pri Coloradu Springs, kjer je peščenjak; Man at Work (5.11c)
Obiskali so tudi novo koloradsko plezališče Shelf Road, kjer plezajo ko­maj leto dni in je zelo podobno apnenčastim v Evropi. Tu je Čujič ponovil Heavy Weather (5.12a), Rogič Living in Amerika (5.12ab, Meič Cactus Ro­se (5.11 be) in Slavica Rock Frog (5.10c). Potem so se, konec avgusta, preselili v Canyonland (Utah), kjer je Rogič splezal Super Crack of Dezert.
Načrtovanemu obisku Monument Valleya so se odpovedali, ker so izve­deli, da je plezanje v tem indijanskem rezervatu prepovedano, obiskali pa so področje Joshua Tree. Tudi tu so po­novili več znanih smeri: Rogič Left Ski Track, drugi Sings in Landcape itd. Sedaj pa so v Yosemitskem par­ku, kjer načrtujejo ponovitve in preiz­kus v El Capitanu. V domovino se bodo vrnili 1. oktobra. Doslej so ures­ničili že večino svojih načrtov: spozna­li so večino najbolj znanih ameriških plezališč, se preskusili z njihovimi naj­bolj značilnimi smermi (do IX. stop­nje) in si nabrali številne izkušnje, ki bodo prav gotovo prispevale k nadalj­njemu razvoju hrvaškega alpinizma. Kot so povedali, so ves čas aktivni – kolikor niso na cesti (prevozili so že prek 5000 milj), so v stenah in plezajo, plezajo. Vsak od njih ima za seboj po 30-40 smeri.

Pet dolomitskih sten
Thomas Bubendorfer, 26-letni Av­strijec je v enem dnevu sam preplezal pet znanih dolomitskih smeri, poroča­jo italijanski časopisi, tri v Treh Ci­nah, ter po eno v Marmoladi in Torre del Sella, z ocenami od V do VII. Skupno menda kar 43000 m vertikale. Brez magnezije in helikopterja pa se­veda ni šlo.

Organizacijski odbor za Everest ’89
Zagrebu so ustanovili organiza­cijski odbor za izvedbo odprave Eve­rest ’89. Vodi ga predsednik mestne skupščine dr. Mato Mikič, v njem pa so predstavniki številnih organizacij in vidni predstavniki družbenopolitičnih skupnosti. Cilj odprave, ki jo bo vodil tajnik odbora Darko Berljak, je SZ stena naj višjega vrha sveta. Izbrana smer je v območju Velikega ozebnika (iz Tibeta), ki jo prav sedaj proučujeta vodja odprave in Janez Benkovič iz Kamnika.

Planinarstvo i alpinizam
Planinska zveza Hrvaške (Kozarčeva 22, 41000 Zagreb) je razpisala prednaročniško prodajo 2. izdaje vzgojne edicije Zlatka Smerketa Planinarstvo i alpinizam. Prva izdaja iz leta 1974 (ob 100-ti obletnici organizi­ranega planinstva na Hrvaškem in v Jugoslaviji) je bila zelo lepo sprejeta in hitro razprodana. Kasneje kaj po­dobnega ni izšlo v nobenem naših jezi­kov. Nova izdaja naj bi bila dopolnje­na in prilagojena današnjim razme­ram, imela pa bo 20 poglavij s področ­ja planinstva in alpinizma, seveda tudi alpinističnega smučanja, GRS, speleologije… Bo tudi bogato ilustrirana s fotografijami in risbami, tako da je cena (10.000 din, nakazati pa jih je potrebno na račun PZH 30102-678-5535 z oznako Planinar­stvo i alpinizam vsaj do 1. oktobra 1988) več kot ugodna.

Gneča v Nepalu
Iz Nepala javljajo, da imajo letošnjo jesen v gosteh kar 55 alpinističnih od­prav iz vseh koncev sveta. Kar prese­neča, pa je podatek, da je ministrstvo kar šestim odobrilo vzpon na Everest in – kar tri ga lahko poskušajo prek Južnega sedla! Kaže, da je mamutska spomladanska odprava (japonsko-nepalsko-kitajska) le zahtevala določene odmike od dosedanje prakse.
So pa velike težave s transporti. Cesta v Tibet je menda še vedno pre­trgana na 25 mestih (v dolžini 140 km), pa tudi drugod je potres (ter poplave) pustil globoke sledove.

Češkoslovaški načrt
Alpinistična kolektiva MV ČSTV Praga in Slavoj Višehrad sta pod vod­stvom Petra Schnabla in Jirija Novaka pripravila veliko mednarodno hima­lajsko odpravo, katere cilj sta Ana­purna (8091 m) in Daulagiri (8167 m). Poleg češkoslovaških alpinistov – med njimi sta tudi dve alpinistki – sodeluje v njej tudi pet italijanskih in dva sovjetska alpinista (bila sta tudi člana njihove uspešne odprave na Everest).
V načrtu imajo prvenstveni vzpon na Fang (7647 m), potem pa prečenje vse do Anapurne I, s katere bi sesto­pili po Messnerjevi smeri. Na Daula­giri pa bodo (vzporedno) še drugič poskusili opraviti ponovitev Franco­skega stebra na alpski način, z »lahko odpravo« pa naj bi ponovili tudi Ja­ponsko smer iz leta 1978 (JZ steber). In za konec, če bo primerno vreme, naj bi I. Jan poskušal z vrha tudi smučati.

Franci Savenc

Kočo pri Triglavskih jezerih prenovili
Priljubljena planinska postojanka povečana za 75 ležišč – Slavje 25. t. m.
Planinsko društvo Ljubljana-Matica bo v tem desetletju slavilo že drugi pomembni dogodek. Potem, ko je 17. septembra 1983 slo­vesno odprlo povečani Triglavski dom na Kredarici, ki zdaj ni le naj višja, temveč z 285 ležišči tudi naša največja planinska postojanka, bo 25. septem­bra ob 11. uri odprlo še povečano in prenovljeno Kočo pri Triglavskih je­zerih.
Koča pri Triglavskih jezerih stoji 1683 m visoko v osrčju Triglavskega narodnega parka ob obali Dvojnega jezera na najlepšem predelu znameni­te visokogorske jezerske doline. Zani­manje za ta čudoviti svet ima že dolgo preteklost, prvo stran njegove zgodo­vine pa so napisali botaniki. Prva pla­ninska postojanka je bila zgrajena leta 1880, zatem večkrat prenovljena in leta 1955 zadnjič povečana, tako daje bila z 98 ležišči pomembna triglavska koča.
Naj novejša posodobitev postojanke je bila opravljena v letih 1986 in 1988.
Koča pri Triglavskih jezerih je s po­daljškom povečana za 75 ležišč, s pre­novljeno kuhinjo, štirimi gostinskimi prostori, spalnicami in sanitarijami. Zdaj spada med najlepše postojanke v Triglavskem pogorju. Je na novo prekrita, izolirana in opažena, z vgrajenimi novimi okni ter 175 z vzmetnicami opremljenimi ležišči.
Investicijski stroški za posodobitev postojanke so znašali okrog 250 mili­jonov din. Največ, to je 57% so pri­spevali pokrovitelji in darovalci, ki jih je 230. Društvo je udeleženo z 18%, PZS s 7%, posojila pa znašajo 18%. Torej del naložbe še ni pokrit, kar pomeni, da bo zbiranje sredstev še potrebno.
Slovenske železarne so generalni pokrovitelj. Zaradi izdatne pomoči bodo spalnice postojanke nosile na­slednja imena: Slovenske železarne, Adria Airways, Belinka, Donit, Emo­na, Gorenje, Gorenjski tisk, Gradbi­nec, Gradis, Hermes, IMP IMV. Medex, Mercator, Metalka, Petrol, PZS, Riko, SCT, Slovin, Tekstil, Železarna Ravne.
V imenu generalnega pokrovitelja bo postojanko odprl mag. Jože Žunec, predsednik PO Železarne Rav­ne, nakar bo odkritje spominske ploš­če glavnim udeležencem posodobitve postojanke. O prenovitvi je društvo izdalo posebno zahvalno brošuro Ko­ča pri Triglavskih jezerih, ki imensko navaja graditelje in darovalce te pla­ninske pridobitve.
Pričakujemo, da bo obisk Doline Triglavskih jezer 24. in 25. septembra velik, zato obiskovalce prosimo, da se proslave po možnosti udeležijo tako, da 24. t. m. da ne bodo računali na prenočevanje v Koči in Domu na Komni.

Gregor Klančnik

88 let Češke koče
Tukajšnje planinsko društvo je pripravilo 2. gorski tek za pokal Češke koče, ki praznuje 88 let obstoja in je tudi glavni pokrovitelj te prireditve Proga je bila dolga 4770 metrov s 662 metri višinske razlike. Pri izvedbi teka sta pomagala tudi ZTKO Kranj in SK Jezersko.
Rezultati – moški, do 30 let: 1. Teraž 31:15,90, 2. Zuletič 33:40,23, 3. Katrašnik 34:10,46; nad 30 let: 1. Sta­novnik 32:21,18, 2. Urh 32:36,75, 3. Djuričič 33:59,77; ženske: 1. Trobec 40:01,67, 2. Stanovnik 54:28,01, 3. Slapar 54:29,49.

Rihard Murn