Prva ženska ponovitev Debele Berte
Opravili sta jo Ksenija Lenarčič in Katja Kozin – Vzponi v Dolomitih
Kakšne tri leta nazaj je razvoj dogodkov v našem ženskem plezanju, tu mislim predvsem visoke stene, kazal na svetlo prihodnost. Vendar so se sicer redki, pa zato res dobri dosežki, hitro ustavili. Lansko leto je z vzponi Galičičeve in Lenarčičeve spet kazalo bolje, letos pa je bil prvi takšni vzpon pravzaprav ponovitev (prva ženska, sicer pa celo druga) Spominske smeri Boruta Berganta v Triglavu, ki sta jo opravili Ksenija Lenarčič in Katja Kozin (obe AO Matica). Ti dve sta 23. julija v severni steni Šit kot prva ženska naveza ponovili Debelo Berto, ki ima vsega skupaj šele štiri ali pet ponovitev (eno tudi solo). Težave v tej smeri so zlasti tehnične narave, saj je ocena A3, ostalo pa je do V+. Lenarčičeva in Kozinova sta do roba stene potrebovali 12 ur plezanja, dan pred tem sta obe prosto ponovili Zajedo Šit.
V Dolomitih pa sta nekaj dobrih vzponov opravili Mariča Frantar in Alenka Jamnik (obe AO Rašica). V Civetti sta v Torre Venezia splezali smeri Andrich-Fae in Ratti-Panzeri (obe V+), v Torre di Valgrande pa smer Carlesso-Menti (VI-, A2, 450 metrov). V najmanjši Cini sta splezali še Cassinovo smer (VI, 200 m).
Nova smer v Mont Templu, presenečenje za Kanadčane
Hiter vzpon Bojana Počkarja, Bojana Pograjca in Nejca Škofa v enem dnevu – Pohvale domačih alpinistov – Naši načrtujejo še nekaj sten
Skalno gorovje Kanade je bilo cilj tričlanske mini odprave, ki je odšla na pot konec junija. Bojan Počkar, Bojan Pograjc in Nejc Škof (vsi so člani AO Železničar) so si v stenah tega izredno obsežnega področja zadali za nalogo splezati kakšno zelo zahtevno prvenstveno smer in tako pokazati alpinistični javnosti Kanade vrednost našega plezanja.
Stene v tem pogorju so dostopne od dveh ur, nekatere pa so oddaljene tudi do treh dni. Izbira je velika – ledene stene, kombinirane, samo skala – cela ostenja skoraj brez smeri. Takoj po prihodu je fante sprejelo slabo vreme s popoldanskimi nevihtami. V čakanju na ugodne razmere v visokih ledenih stenah sta Počkar in Škof 28. junija v južni steni Yamnuske (visoka je od 400 do 500 metrov, široka pa okoli 2 kilometra in pol) preplezala novo smer z imenom S sončne strani Alp, težave ocenila VIII/VII-, za vzpon pa potrebovala 5 ur in pol.
Takoj zatem se je trojica odpravila pod severno steno Mont Templa, ki s svojimi 3543 metri sicer ni kdo ve kako visok vrh, ima pa zato toliko bolj zahtevno steno, ki je visoka do 1200 metrov. S seboj so vzeli le najnujnejšo opremo, tako da bi lahko hitreje napredovali. Domači alpinisti so jim sicer obetali večdnevno plezanje, vendar se je zgodilo prav to, česar Kanadčani niso verjeli. Naši alpinisti so steno splezali v 16 urah in že samo to je vzbudilo dovolj veliko pozornost. Slovenska diretisima, kot so jo poimenovali, je visoka 1050 metrov. Spodnjih 700 metrov je izključno ledna plezarija, in sicer večina 55 stopinj, na nekaterih mestih pa tudi do 75 stopinj naklona. Ta del so vsi trije splezali nenavezani. Zgornjih 350 metrov skale pa je zelo navpičnih. Najprej so štirje raztežaji kombiniranega plezanja (dereze gor-dol), potem pa do roba stene samo še skale. Počkar je v tem delu plezal v plezalnikih, čeprav so bila nekatera mesta prekrita s požledom. Teh zadnjih 350 metrov je npr. bolj zahtevnih kot pa Ameriška direktna v Druju. V vsakem raztežaju so težave konstantne, vedno VI, pa Al in A2, dva raztežaja so ocenili VII-.
Omenjen vzpon je v Kanadi naletel na zelo ugodne odmeve, poleg prvenstvenega vzpona tudi hitrost. V Templu menda redkokatera naveza ponovi katero od dveh že obstoječih smeri (ocenjeni sta okoli V) v enem dnevu. Čestitke pa so našim fantom veljale tudi zato, ker sta bili ti dve smeri prve smeri katerihkoli alpinistov iz Evrope.
Zdaj čakajo na ponovno izboljšanje vremena, kajti stena Mt. Robsona ali pa npr. Mt. Assiniboine ponujajo še veliko prvovrstnih izzivov. Vse je pravzaprav odvisno od vremenskih razmer, kajti do sten je kakšne dva dni hoje, vreme pa se tudi v teh gorah nenapovedano sprevrže.
V Les Curters slabe razmere
Švicarsko smer v tej smeri sta 21. julija ponovila Simona in Tone Škarja. Plezala sta 12 ur in imela precej slabe razmere v ledu.
Solo ponovitve Karničarja
Davo Karničar je v zadnjem julijskem tednu opravil tri zahtevne solo vzpone v stenah nad Jezerskim. Solo ponovitve v Stebru jutranje zarje (VI-) in Jernejevem stebru (VI- obe sta v Dolgem hrbtu) so prvi solo vzponi, vzpon po Zavrnikovi smeri v Dolški škrbini pa je 2. solo ponovitev. Poleg tega je v navezi z Drejcem Karničarjem prosto ponovil Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu. Ocena za prosto ponovitev je VII+.
Tekmovanje mladih plezalcev v Chamonixu
Tekmovanje, ki je bilo 23. in 24. julija na umetni steni v dvorani v Chamonixu, se je udeležil tudi Nejc Zaplotnik (AO Kranj). V svoji skupini kadetov je med 14 tekmovalci zasedel 9. mesto. Kasnejši potek tekmovanja je pokazal, da bi glede na njegove siceršnje sposobnosti bila uvrstitev še mnogo boljša.
Proste ponovitve klasičnih smeri
Smer JLA v Šitah sta ponovili navezi Žerovnik-Pšeničnik in Turnšek-Debelak. Poleg te so vsi štirje na enak način splezali še Varianto v Trayniku. Aco Pepelnik (vsi AO Železar Štore) in Silvo Babič (AO TAM) pa sta v Turski gori prosto ponovila smer Kotnik-Verko z oceno VI+.
Na K2 imajo naši težave z vremenom
Celotna naša odprava na K2 je 20. julija odšla na hrib, vreme je bilo namreč zelo lepo. Toda že naslednji dan se je vse skupaj obrnilo na slabše in začelo je snežiti. Naslednji štirje dnevi so si bili bolj ali manj podobni, temperatura pa se je v baznem taboru spustila celo do minus 20 stopinj. Stanje 25. julija je bilo: Belak in Svetičič sta čakala v taboru III, ker pričakujejo izboljšanje, drugi pa so bili v bazi. Vsi so zdravi. Odhod iz baze načrtujejo 9. avgusta.
Raz Sfinge prosto na pogled
Vzpon je opravil Marko Lukič – Še ena nova v Dolžanovi Soteski
Prosta ponovitev Raza Sfinge v severni triglavski steni nosi oceno VIII+, nekaj podobnega kot Jenjava smer v Paklenici. Marko Lukič (AO TAM) je obe zmogel prosto na pogled, vendar za Raz Sfinge, ki ga je splezal pred dnevi (plezal je v navezi s Sašom Prosenjakom); meni, da je še zahtevnejši od Jenjeve. Še pred tem uspešnim vzponom v Triglavu, je Lukič v Ospu opravil zdaj že šesti vzpon v Poročni noči (IX). V avstrijskem Kugelsteinu pa je ponovil smer Hrtlicska, kjer so še večje težave. Ocena je IX+, smer pa je delo najboljšega plezalca tega področja, Thomasa Hrovata. Pri omenjeni smeri gre za vzdržljivostno plezanje v previsni plošči s težkima detajloma na začetku in koncu. To je bil šesti vzpon doslej. Lukič je v Dolžanovi soteski splezal še Bogove (IX) – tako je zdaj to smer, ki vse do letos še ni imela ponovitve, splezalo že dvanajst plezalcev.
Dolžanova soteska ima od 29. julija še eno novo smer, imenuje pa sc Proces. Splezal jo je Miha Kuhar, visoka je okoli 12 metrov (v njej so štirje svedrovci), ocena pa je IX-. Poteka v spodnji steni, takoj levo od Drobnih nežnosti, na levi strani pa jo omejuje tudi črta. Na začetku je nekoliko lažje plezanje z navzdol obrnjenimi oprimki, potem pride na vrsto previs, zgornji del smeri pa predstavlja plošča z zelo zahtevnim detajlom na koncu.
Iz Dolžanove le še to, da sta Sašo Prosenjak (AO TAM) in Miha Praprotnik (AO Matica) ponovila Mozartove in Tri srca (obe VIII+). Na Močilniku pri Vrhniki sta Tilijo (VIII) ponovila Praprotnik in Tomo Česen, Praprotnik pa na Črnem Kalu še Zidarsko (VIII).
Finale Ligure sta obiskala Mirko Krajnc in Jelka Tajnik. Krajnc je na pogled ponovil Placca degli onesti (6c, VII+ ), med drugim pa še Passami ascensore (6c+, VIII-). Tajnikova pa je poleg nekaj lažjih smeri ponovila tudi Flash Katmandu in Placca degli onesti, obe z oceno 6c (po UIAA VII+). Po vrnitvi domov pa sta se odpravila v steno Šit nad Tamarjem in tam kot druga ponovila Blagoslov, ki ponuja dokaj zahtevno plezanje (prosto VII-, sicer okoli VI, A0).
Tomo Česen
Kugy – deželan treh narodov
Uvodna tema julijske in avgustovske številke Planinskega Vestnika razmišlja o poetu Julijskih Alp – O dosežkih naših v tujih revijah
Vsebina letošnje dvojne, poletne številke PV je bogata in raznovrstna. Uvodni članek je posvečen 130-letnici rojstva Juliusa Kugyja. Avtor Tone Strojin ugotavlja, da je imel ta humanist, znanstvenik-samouk, alpinist in velik ljubitelj gora take lastnosti, ki so ga kot človeka dvignile nad nacionalizem in ustvarile zanimivo ter vsestransko osebnost. Kugy se ni zapiral v meje nobene narodnostne skupnosti, prav zato ga hočejo imeti za svojega tako Tržačani kot Slovenci ali Korošci. Pripadal je tistemu prostoru, ki ga danes imenujemo Alpe – Jadran. Njegova prizadevanja in nasploh njegova osebnost je potemtakem zelo aktualna tudi v sedanjem času, ko si (vsaj v Evropi) prizadevamo za izbris meja med narodi.
S Kugyjem je povezan tudi prispevek Ksenje Rozmanove z naslovom Angleži, Kugy in zahodna Slovenija, napisan za londonski The Alpine Journal. Znano je, da so mnogi Angleži, ljubitelji pustolovščin in neznanih dežel tudi veliki občudovalci naših Alp. Zato so Kugyja poprosili za prevode njegovih knjig, kar je bilo pomembno tudi za njegovo eksistenco. Pisanje je bilo zanj skoraj edini vir dohodka.
Nek članek, žal nepodpisan (tudi ni znano odkod je povzet) govori o športnem plezanju kot športu prihodnosti. V nekaterih deželah je postal že kar obvezna rekreacija množic, zato pa zadeva na precejšnje ovire. To je dejavnost, ki je tudi v nekaterih zahodnoevropskih deželah že zdavnaj prerasla njihovo organiziranost, zato tudi že razmišljajo o lastni, samostojni zvezi, saj je planinska organizacija plezalcem pretesna. Športno plezanje postaja tudi predmet znanstvenih, najbolj pa športnomedicinskih raziskav. Kot vsaka množična dejavnost, tudi plezalstvo povzroča onesnaževanje okolja, poseganja v prvobitnost narave, ki so domovanja redkih živali, povzroča tudi kaljenje miru, divje prenočevanje, nenadzorovana kurjenja… Nekateri so zato že mnenja, da bi se športno plezanje omejilo izključno na zaprte prostore – telovadnice in dvorane. V članku so ti problemi zgolj nakazani, saj vprašanje o prihodnosti tega športa ostaja odprto, vseeno pa je tudi to pomembno, ker naše plezalstvo pestijo zelo podobne težave.
V zadnjem času se v tujih revijah precej pogosto pojavljajo članki o naših alpinističnih uspehih na različnih koncih sveta. Vestnik zdaj našteje le nekaj primerov. Vedeti je treba, da objava odmevne reportaže v kaki ugledni gorniški reviji z uspelimi posnetki, denimo o uspehu Jegliča in Kara v južni steni Torreja povzroči verižno reakcijo, kar pomeni, da tudi druge publikacije ne bi rade spregledale določenega alpinističnega dejanja.
Za sedaj s tujimi revijami uspešno sodelujeta le Ines Božič, ki je stalna dopisnica v torinskem Alpu (pred kratkim je tu na kar dvanajstih straneh predstavila Paklenico, odlične fotografije pa je prispeval Janez Skok, omenja Vestnik), in Franci Savenc, ki vzdržuje stike z mnogimi gorniškimi kronisti in publicisti iz različnih držav ter tudi iz naših republik. Prav bi bilo, da bi tudi našo korespondenco s tujino še razširili, saj imamo dovolj ljudi povezanih z gorami, veliko pa je tudi takih, ki poleg tega znajo tudi spretno sukati planinska peresa.
Najbolj koristen članek v tem Vestniku so gotovo napotki Janeza Bizjaka, kako priti na Grossglockner in na Mont Blanc. Objavljen je ob pravem času, saj se nekateri jezijo, da je v Vestniku premalo idej ter navodil za planinske izlete. Bizjak kratko, jedrnato, brez vsakršne reklame opiše najugodnejše možnosti dostopov na dve gori, ki ju prav v teh poletnih mesecih oblegajo planinci z različnimi izkušnjami, med katerimi je tudi veliko Slovencev.
Sledijo prispevki z nasveti; kako si pri hoji v hribe pomagamo s palicami, potem svarila pred nenadnimi vremenskimi preobrati v visokih gorah in pa nekaj sklepov s posvetovanja zdravnikov GRS, kako laiki poleg zdravnikov lahko pomagajo pri planinskih nesrečah.
Edini intervju za letošnjo dvojno številko Vestnika je pripravila Bogi Pretnar – pogovor z Matjažem Fistravcem, enim redkih, ki skuša alpinizem približati ljudem skozi oko kamere, s katero prav zdaj spremlja našo odpravo na K2.
Drugi del revije je zapolnjen z literarnimi prispevki, bolj ali manj stalnih dopisnikov, povsem na koncu, že na platnicah pa je fotografija Janeza Janše, ki je tudi alpinist. Zraven piše, da je tri dni pred aretacijo splezal zahtevno smer Netopir v Ospu. Kmalu potem je alpinistični odsek pri SPD Trst poslal brzojavko Raifu Dizdareviču s prošnjo, naj alpinistu Janši dovolijo obrambo s prostosti, pozneje pa je njegov matični odsek Železničar iz Ljubljane izrazil ogorčenje zaradi ravnanja z njihovim članom.
Tako se tudi Vestnik z omenjeno fotografijo gorniškega tovariša pridružuje protestu svobodoljubne javnosti, ki se zavzema za civilne zakone sodobne civilne družbe.
Matej Šurc
Nova smer prek Južnega sedla
Čeprav ne manjka informacij vseh vrst in od vsepovsod, se vseeno pogosto zgodi, da tudi o zelo pomembnih alpinističnih dogodkih izvemo šele posredno, od sodelavcev na tujem, ker imajo pač boljše »zveze«. (Sicer se pa tudi njim dogaja, da gredo agencijske novice v koš, neredko že kar pri nacionalni agenciji).
Naveza dveh Američanov, Kanadčana in Angleža je maja delovala na območju ledenika Kangčung, na tibetanski strani Everesta. Posrečilo se jim je poiskati dostop na Južno sedlo (doslej so nanj vodile smeri in variante le z nepalske strani), ki so ga dosegli na dan zmage, 9. maja. Tri dni kasneje je Londončan Steven Vanables že zasadil cepin v vršno gmoto Everesta, Robert Anderson in Ed Webster pa sta prišla le na Južni vrh. Med sestopom je Vanables, ki ima za seboj tudi že vzpon na Šiša Pangmo, moral bivakirati (8500 m visoko), prsti na nogi pa so mu ozebli.
Franci Savenc
Kredarica ima 280 ležišč
Postojanka je z racionalizacijo pridobivala vsako leto po nekaj ležišč – Tudi pri dopolnjevanju pomagajo delovne organizacije
V Triglavskem domu je ob tretjem pohodu borcev na Triglav 22. julija prenočevalo okrog 280 ljudi, kar pomeni, da je bila postojanka zasedena. Borci so se naslednji dan 23. julija povzpeli na vrh Triglava, kjer je bila tudi kratka slovesnost ob podpisu listine, s katero je Zavarovalna skupnost Triglav pri Aljaževem stolpu prevzela pokroviteljstvo nad objekti vrhu Triglava
Triglavski dom je zopet dokazal umestnost povečanja in prenove, saj poleg drugih bližnjih postojank služi množičnemu obisku Triglava. Primeren je tudi za planinska srečanja, slovesnosti in podobno. Vsi obiskovalci, domači in tuji, hvalijo dosežke posodobitve te naše najvišje gorske postojanke.
Vsebina prispevka Petra Frankla, objavljenega v Delu 20. junija 1988 pa je povzročila nekaj zmešnjave. Bralci so dobili občutek, da smo se zopet lotili, neke druge prenove in povečave Triglavskega doma. Resnica je v naslednjem:
Nobena investicijska naložba ne sme mirovati, ko doseže načrtovano zmogljivost. Tudi planinske postojanke morajo živeti in se razvijati dalje. S pomočjo 55 podjetij, ki imajo na spominski plošči doma vklesana svoja imena, ter 371 drugih darovalcev, ki so vpisani v spominski brošuri Triglavski dom, smo na Kredarici dobili postojanko, vredno prestopa v tretje tisočletje. Dne 17. septembra 1983 smo slovesno odprli novi del triglavskega doma s kuhinjo, jedilnicami, sanitarijami in 120 ležišči. Leto zatem smo pridobili posodobljeni stari del postojanke, skupna zmogljivost se je povečala na 200 z vzmetnicami opremljenih ležišč. S tem pa še nismo mirovali.
Predvsem s pomočjo iniciativnega gospodarja Janka Rekarja smo z racionalizacijo prostora vsako leto pridobili nekaj ležišč, v kuhinji izboljševali opremo, v novi jedilnici postavili točilnico, zboljševali oskrbo z vodo, tlake na hodnikih in spalnicah preurejamo tako, da jih je lažje čistiti. Postojanka ima sedaj 280 ležišč, saj je tudi na stisnjenih ležiščih skupnega ležišča prijetneje spati kot dremati na klopeh.
Poleg vlaganja lastnih sredstev PD Ljubljana-Matica, ki Triglavski dom upravlja, so nam tudi pri dopolnjevanju priskočile na pomoč delovne organizacije. Med njimi Lesnina, Plutal, Lip Bled, Iskra Kranj, Gorenje Titovo Velenje, Kolinska, Elektrokovina Maribor, pojavljajo pa se še druge. Pomembne so tudi podarjene helikopterske ure od Belinke, Donita in drugih. Lesnina in Plutal sta za petletno obdobje 1986-1990 sprejela pokroviteljstvo pri vzdrževanju postojanke na Kredarici, zato je delež teh pri vzdrževanju najbolj viden.
Letošnja pridobitev je avtomatsko električno črpanje vode iz ledenika, prispevek Elektrokovine. Poleg urejevanja okolice gradbeni poseg izvajamo v gospodarskem kotu, stiku starega in novega doma, kjer se čez zimo nakopiči do 10 m visok zamet in običajno do julija onemogoča dostop po zadnjih stopnicah v kuhinjo in točilnico. Ko se tali sneg, na strehah povzroča tudi škodo, zato smo se odločili, da mu s prizidkom vzamemo prostor, pridobimo zaprto skladišče in stopnišče, uporabno tudi pozimi.
Prepričani smo, da so s takim gospodarjenjem na Kredarici vsi obiskovalci zadovoljni, predvsem pa je to zadoščenje za tiste, ki so žrtvovali svoja sredstva in delovno ustvarjalnost. Tudi Jakob Aljaž bi bil srečen, če bi se zbudil, nad bogatenjem njegove zapuščine. Hvala vsem, ki izražate pripadnost, povečujete varnost in dostop k Aljaževemu stolpu, svetilniku slovenskega naroda.
Gregor Klančnik
