Naši prosti plezalci so se tokrat izkazali v Dolomitih
Plezali so v skupini Sella in tudi v Civetti – Prosta ponovitev Comicijeve v Veliki Cini – Prvenstvena smer v Poperi
Naši plezalci se ne zadovoljujejo več le s prostimi ponovitvami doma, temveč segajo tudi prek meja. Tokrat se jih je največ mudilo v italijanskih Dolomitih. Ob tem je za uvod zanimiva izjava Tadeja Slabeta – Tedija, ki ni ravno brez izkušenj v PP: »Ali so Italijani preradodarni z ocenami, ali pa mi preskopi!?«
V nekaj več kot tednu dni sta »Akademca« Andrej Kokalj in Tadej Slabe ponovila več zanimivih smeri v skupini Sella. Za začetek Schoberjevo in Irmo (obe VIP). In prav ti dve sta ju najbolj razočarali glede ocen. Tretji dan (17. julija) sta ponovila Niagaro, ocenjeno s V+/V (ta pa zasluži svojo oceno!). Da je le redko plezana, je mogoče soditi že po maloštevilnih klinih, varovanje je precej težavno, steno pa izpira še voda iz bližnjega slapu. »Bilo je težje, kot je v naših klasičnih šesticah!«
Po dnevu počitka sta naskočila še Smer Zeni, kot je »uradno« ocenjena s VI, A1-2. Odločila pa sta se za prosto ponovitev (verjetno 1. PP sploh). Vstopnim težavam (VII) je sledila grozeča streha (A 2, ki pa jo je morda mogoče obiti). Pa je vendarle nekako šlo, potem pa je sledil še previs z oceno Al. Njuna končna ocena je VIII za najtežje.
Za zaključek sta prosto preplezala še Schubertovo (uradno VI, A1, za PP VI) in Vinatzerjevo smer (V, A0 = VI). Zadnjo sta z njima plezala tudi Martina in Tine Mihelič.
V skupino Sella sta takoj po zaključku tabora v La Berardu prišla tudi Zvone Drobnič in Pavle Kozjek (AO Matica). Kozjek je najprej z Drobničem prosto ponovil smer Irma (VII, 260 m) v Piz de Ciavazes, potem pa – vse 19. preteklega meseca – še Schober-Kleisl (VII, 180 m, PP) s Tinetom Miheličem. Dva dni pozneje sta nadaljevala s Petrom Čižmekom (Obalni AO). Prosto sta ponovila Abramov raz (mesto VIII, 300 m), ki je po njuni oceni ena najlepših daleč naokoli. V petek sta Čižmek in Kozjek PP še SZ raz Tretjega stolpa (Runggaldier-Senauer, VI+ -VI, 350 m), kar je verjetno sploh prvi tak vzpon, še posebno, ker so najtežja mesta kar precej krušljiva.
V soboto, 23. julija sta Drobnič in Kozjek – že v dežju v zgornjem delu smeri – preplezala še znano smer Cassin – Ratti v Torre Trieste (Civetta).
V skupini Popera in Treh Cinah
Nekaj dni za obisk Dolomitov sta izkoristila tudi Domžalca Janez Jeglič in Silvo Karo. Najprej sta se ustavila v manj znani skupini Popera in se »zagledala« v J steno Pala di Popere. Ker pa nista imela vodnika, sta šla kar po svoje. In ker sta v spodnjem delu našla stekleničico, sta vedela, da nista prva. V koči pa ju je oskrbnik poučil, da sta napravila lepo direktno varianto: V+/IV, 100 m in to ves čas po enem samem kaminu, ki se je čedalje bolj širil.
Še isti dan sta potem odšla pod Tri Cine in naslednji dan, bila je sobota, 23. julija, opravila 1, JPP Comicijeve v S steni Velike Cine. Pravita, da sta dve mesti ocenjeni s VII in da je posebno prvih pet raztežajev zelo napetih; pa še mraz je bil. (Skupna ocena: VII/V-VI, 500 m, 6 h.)
Zaradi slabega vremena sta naslednji dan »skočila« le po Dibonovem razu na vrh (III-IV, 1 h). Za ponedeljek, 25. preteklega meseca pa sta si prihranila smer, ki sta jo prva preplezala R. Desmaison in P. Mazeaud prek S stene Zahodne Cine. Med našimi plezalci sta to smer menda doslej preplezala le Mahkota in Ščetinin pa tudi drugi jo le redko plezajo, kar je občutiti tudi v steni – klini so sorazmerno redki, precej jih tudi manjka ali pa so neuporabni. Navezi Jeglič-Karo pa je vendarle šlo kar dobro od rok, zjutraj sta vstopila, malo čez poldan pa sta bila že čez rob stene (300 m A2-3 in 150 m, IV-V je ocena v vodniku). Sestopila sta po smeri Longija in Löschnerja.
Informacija o plačevanju z devizami in turističnimi čeki NBJ v planinskih postojankah
S sedeža planinske zveze so sporočili nekaj informacij o plačevanju z devizami. V planinskih kočah devizno plačevanje ni dovoljeno, razen v primeru, če ima postojanka registrirano menjalnico. Osebje v planinskih postojankah je dolžno sprejemati dinarske turistične čeke NBJ kot plačilo za opravljene storitve. Niso pa dolžni pri sprejemu turističnih čekov odobravati 10% popust, razen v primeru, če se za to odločijo sami ali če se s turistično organizacijo združenega dela dogovore za pokrivanje popusta. Kolikor se bodo društva odločila za dajanje popusta bodo od OZD dobila ustrezna obvestila, vsa navodila in vzorec pogodbe pa lahko dobe na PZS.
Že sedmi poskus ponoviti Zahodni greben
V načrtu, da bi opravili prečenje Everesta, je največja neznanka »YU smer«
Ko je jugoslovanska alpinistična odprava »Everest 79« pod vodstvom Toneta Škarje uresničila doslej enega naših najbolj velikopoteznih načrtov in je v prvem poskusu preplezala zahodni greben najvišjega vrha sveta, je to precej odmevalo po svetu. Najdaljša smer, edina, ki se izogne zahrbtnemu ledeniku, verjetno ena najtežjih, »morda« celo najtežja .. so se vrstile vse bolj laskave ocene pa vendarle tudi zadržane.
Sedaj, ko vemo, da bo jesenska francoska odprava že sedma, ki ima odobreno, da lahko poskusi ponoviti Jugoslovansko smer, je morda vendarle čas, da se ponovno vprašamo: Ali znamo prav ceniti tisto, kar nam je dala ta odprava in ali smo znali izkoristiti njen dosežek (vsaj) za realno uveljavitev našega alpinizma doma in v svetu?
Jugoslovanska smer po zahodnem grebenu Mount Everesta (8848 m) je po doslej razpoložljivih podatkih edina v Himalaji, ki ima toliko neuspešnih poskusov, da bi jo ponovili. Pri tem pa vemo, da je »tehnika« v steni Lo La pustila vsem, ki prihajajo iz Nepala, na stežaj odprta vrata! Iz Tibeta, koder so spomladi letos poskusili Američani in odnehali menda že pod 8000 m, pa vemo, da ni tehničnih problemov.
Izjemno bogata himalajska jesen
Kot poroča nepalsko ministrstvo, so za letošnjo jesen izdali kar 56 dovoljenj odpravam iz 15 držav. Največ jih bo seveda iz Japonske (10), le malo zaostajajo za njimi Američani (7), in – tokrat prvič – Jugoslovani bomo tudi imeli tri odprave, pa še dva trekinga.
Tudi pri nas so proste ponovitve dokaj definirane
Prosto plezanje je tisto, pri katerem ne uporabljamo »tehničnih« pripomočkov
Ker postajajo proste ponovitve vse bolj moderne, je najbrž prav, da ponovimo nekaj zaključkov iz razgovora, ki ga je pripravila služba INDOK. Kot napotek tistim, ki poročajo, da ne bo nesporazumov; vsem drugim pa v razjasnitev: kaj pravzaprav pomeni PP.
Prosto plezanje je le tisto plezanje, pri katerem ne za napredovanje in ne za počivanje ne uporabljamo »tehničnih« pripomočkov. S tem so mišljeni predvsem klini in zatiči ter razne zanke in podobna pomagala, ne pa tudi magnezija, čeprav je res, da jo že vse prepogosto uporabljajo. Ob tem je treba pripomniti, da vse navedene pripomočke plezalec seveda lahko koristi za varovanje in jih vpenja za primer padca.
Za dvojno PP lahko imamo le ponovitev, ki sta jo opravila povsem prosto oba člana naveze in to menjaje se v vodstvu, če pa si je kateri, lahko tudi enkrat samkrat, pomagal s »tehniko«, če je plezal pretežno kot drugi oziroma varovan od zgoraj… opomba PP (vsaj zanj) ni pravilna, ni poštena. In če je plezalec med poskusom PP morda padel, se mora spustiti nazaj na izhodišče oziroma mesto, koder bo lahko počival prosto, brez da bi mu bila v oporo tehnična pomagala.
Prvenstvo smeri Drobniča in Kozjeka nad La Berardom
Nad vse zahtevna Jugoslovanska smer v Dome de Neige des Ecrins – Druga v Ailefroide Orientale in tretja Pic Sans Nome
Tabor, ki ga je tudi letos francoska ENSA pripravila v La Berardu (pod Dauphinejp), je bil izjemno kvaliteten. 34 alpinistov je bloo iz 14 držav. Iz ČSSR sta prišla Daubal in Šlechta, od Poljakov Marciak in Vermessy, Tinker in Uttley iz Anglije … nas pa sta zastopali kar dve navezi: ljubljanska Drobnič-Kozjek in zagrebška Alikalfič-Bago. Toda zadnja dva sta imela smolo. Po dobrem začetku je namreč Alikalfiču med spustom padel kamen na nogo in moral je v bolnišnico. Potem pa sta oba odšla domov.
JUGOSLOVANSKA SMER – Dome de Neige des Ecrins in Jugoslovanska smer, ki sta jo 7. in 8. julija letos preplezala Drobnič in Kozjek. (Foto: arhiv F. S.)
Zvone Drobnič in Pavle Kozjek, člana AO Ljubljana-Matica sta v La Berard prispela v nedeljo, 3. julija. Ker vreme ni kazalo najbolje, sta naslednji dan vstopila v Directe Madier (V, 330 m) v steni Aiguille Dibona. In res ju je kmalu po začetku plezanja dobila poštena snežna ploha.
Izboljšalo se je šele v četrtek in že navsezgodaj sta vstopila v SZ steno Dom de Neige des Ecrins, in sicer v ledeno smer, ki so jo prvi preplezali Boivin, Diaffrie in Vionnet (ocenili pa z ED). Toda razmere so bile nemogoče in morala bi plezati dobesedno po vodi. Ker tudi naslednji dan, ko ta znova poskusila, ni bilo bistveno bolje, sta po dveh raztežajih iz ozebnika zavila v levi bok izrazitega stebra in si v njem poiskala prehode vse do roba stene. Lahkih raztežajev (vseh je bilo približno 30) pa v novi – Jugoslovanski smeri tako rekoč ni bilo. Temu primerna je tudi (francoska) ocena: ED inf., 900 m, 19 h (z bivakom tri ure pod vrhom). Kamnina, čeprav granit, pa tudi ni najboljša. Zadnjo trditev je Kozjek komentiral: »Saj smo krušljivosti vajeni tudi doma. Toda, ko se mi je v četrtem raztežaju začel desni del poči počasi odmikati pri prijemu in je potem ogromen kamnit blok zgrmel po ozebniku navzdol, jaz pa sem k sreči obvisel na majhnih oprimkih v previsu, sem pošteno podvomil o prislovični trdnosti te kamnine.«
V nedeljo je bila potem v La Berardu manjša slovesnost, ki so se je udeležili tudi gostje, med njimi celo predsednik CAF. V ponedeljek pa so šli spet vsak po svoje. Naša dva na ledenik Glacier Noir, pod steno Ailefroide Orientale. In tu sta v sredo, 13. julija preplezala drugo prvenstveno smer. Spodnji del v letu (50-55°). zgoraj pa v skalah V+/V, ali »po francosko« TD, 800 m, 10 h. V četrtek je Kozjek za konec opravil še tretji prvenstveni (in to solo) vzpon. Preplezal je S steno Pic Sans Nome in jo ocenil: TD inf., 600 m, 3 h. Plezal je ves čas v plezalnikih, saj smer poteka po odlični kamnini. Sestopil je po Severnem razu (D, 3 h).
Priprave na tabor pod Mangrtom
Tudi priprave na alpinistični tabor, ki bo letos hkrati z začetniškim tečajem (le-ta bo od 21. do 27. t. m. na Češki koči, zbor za preskusno turo pa že 6. t. m. v Krnici), normalno potekajo. Pripravljena je večina opisov in shem smeri v Vevnici in Malem Koritniškem Mangrtu, ki jih bodo udeleženci preverili na terenu pred izdajo v obliki vodnička. Tabor bo vodil Peter Podgornik, postal pa naj bi tradicionalen, v spomin na Tamaro in Pavla. Toda akcija je primerna le za izkušene alpiniste (morda starejše pripravnike v njihovi družbi), saj so vse smeri dolge in večinoma tudi težke. Sta pa ti dve steni zanimivi tudi zato, ker so vse smeri, razen Cozzolinove zajede, pozimi še neponovljene.
Nives Boršič in Nino Kurtalj ter Snježana Bilač in Boris Čujič (vsi AO Velebit) so 17. preteklega meseca ponovili Zajedo v Nad Šitom glavi. Dan kasneje je Kurtalj (2. PP, V+, in VI+, V in IV+) s Čujičem preplezal Skrajno levi steber v Velikem Draškem vrhu, Nives in Snježana pa sami Poševno zajedo. V torek pa sta fanta plezala Dolar-Vavken-Kilar z izstopno varianto, dekleti v Kačji stolp.
Deset jih je bilo, vrnilo se jih je 8
Podrobnosti o smrtni nesreči mariborskih alpinistov Iva Veberiča in Srečka Rihterja v SZ
V ponedeljek, 11. julija nekaj po osmi uri, so odleteli. Deset jih je bilo, mladih prešernih fantov – alpinistov. Potem ko so si na hitro ogledali Moskvo, so jih sovjetski tovariši odpeljali v Mineralne Vode in naprej, v alptabor pod Ullu-Ausom. In pred njimi so bile stene in grebeni, ki so si jih tako želeli, zaradi katerih so pripotovali tako daleč.
V četrtek, 14. preteklega meseca so bili že pod stenami. Naveze Fidelj-Podrepšek, Šubic-Zorič in Gomilšek-Žnidaršič so se odločile za skrajno zahodno smer (Daska, 4B), Hansel in Tučič ter Rihter in Veberič pa za osrednji predel stene Ullu-Ausa, za smer Analakova (5B). Oskrbljeni z vsem potrebnim so že kmalu po polnoči pričeli turo.
Šesterica, ki si je izbrala lažjo smer, je bila že ob 10.30 na robu stene. Sledil je sestop po grebenu, najprej na Zahodni vrh, potem pa naprej do sedla in nazaj k mestu, koder so bivakirali. Ko so se ozrli proti osrednjemu stebru, so videli, da sta izplezali tudi preostali dve navezi. Okoli 22. ure so bili prvi že nazaj v taboru.
Naslednje jutro, bilo je 16. julija, so po zajtrku v taboru nekaj časa še opazovali navezi med sestopom. Potem pa so, vsi veseli, da jim gre tako dobro, odšli v sobe, da se domenijo za naslednjo turo. Kratek čas za tem je mednje treščila tragična novica – dva tovariša sta zdrsnila z grebena. Ura je bila tedaj 8.40, nesrečo pa je opazila skupina alpinistov SZ pod goro, ti so takoj obvestili tabor.
Komaj pet minut po prejemu obvestila je proti kraju nesreče že hitela trojka, zdravnik in dva inštruktorja. Pol ure za tem jim je sledila še ekipa 30 alpinistov-reševalcev z vso potrebno opremo. Toda bilo je zaman. Lahko so le obvestili preostalo navezo, ki je sestopala povsem samostojno, o nesreči in pomagali prinesti opremo, ki je ostala na prostoru za bivak. Srečko Rihter in Ivo Veberič sta bila mrtva.
Vodstvo tabora je odpravi potem zelo pomagalo, še posebno pa Litvanec Paulus, ki je bil njihov spremljevalec in vodnik. Trupli so prepeljali v Nalčik, da so uredili vse zakonske obveznosti, potem pa v Moskvo in domov. Pokopali so ju v planinskem duhu. V njun spomin pa bodo sovjetski alpinisti na veliko skalo blizu vznožja gore, na pobočjih, kjer se je zgodila nesreča, vzidali spominsko ploščo. Prevzeli jo bodo že sredi meseca, ko pridejo (v zameno za obisk Kavkaza) v naše gore.
ZADNJI POSNETEK – Ivo Veberič (na levi) in Srečko Rihter na dan odhoda, ko sta se še enkrat postavila pred objektive. Ivo, 23-letni lesarski tehnik iz Maribora, in 22-letni Srečko orodjar v Tobi, sta odhajala v Kavkaz polna načrtov in upov. Bila sta odlično pripravljena, z večletnimi izkušnjami, plezala nista le v domačih gorah, bila sta tudi že v Zahodnih Alpah, italijanskih in avstrijskih gorah, Ivo celo na Grenlandiji. Njuna predzadnja prvenstvena smer, preplezala sta jo v začetku letošnje poletne sezone v Križevniku, se imenuje Smer Humanosti.
Ullu – Tau, na levi glavni in na desni zahodni vrh. Skupaj s tovarišema sta v zamahu preplezala zahtevno (5B) smer Abalakova, ki vodi tako rekoč prav na najvišjo točko gore. Potem so sestopali, malo pod zahodnim vrhom pa sta zdrsnila. Je za hip popustila koncentracija, kot se rado zgodi, je bil kriv južen sneg, napačen korak … tega ne bomo nikoli izvedeli. Po 600-metrskem padcu jima nihče ni mogel več pomagati.
Pomoč KA PZ Srbije
Komisija za alpinizem PZS razpisuje mesto inštruktorja (AI ali GV), ki bo vodil tečaj za inštruktorje alpinizma v Srbiji (od 8. do 16. oktobra letos, Sičevačka klisura, Suva planina). Prijave je potrebno poslati čim prej, najkasneje pa do 20. t. m. na naslov KA PZS. Vse stroške (potne in dnevnice) bodo krili organizatorji, izbor med prijavljenci pa bo opravila naša KA skupaj s KKA.
V Mojstrovki in Travniku
Janez Benkovič je 10. julija s soplezalko ponovil (originalni) Raz Jalovca. Konec naslednjega tedna je po udarniški akciji sam preplezal Poševno zajedo v Planjavi in sestopil po Ipsilonu. Isto sta plezala tudi Lado Podbevšek in Boris Štupar. V nedeljo pa sta Benkovič in Marjan Kregar (vsi AO Kamnik) ponovila Spominsko smer Grega Bregarja v Štajerski Rinki.
V petek 22. minulega meseca sta Benkovič in Metod Škarja (AO Mengeš) prosto preplezala novo smer (Torbar direkt, 5+/4-5, 7 h) v Veliki Mojstrovki, med Zajedo in varianto Debelakove. Za novo smer so značilni lepi prehodi, je pa stena precej navpična in poteka po izrazitih počeh v desnem delu stene. Dan kasneje sta Benkovič in Škarja opravila še 2. P Sveče v Travniku. »V bistvu se strinjava s Štremfljevo oceno V+, A1, toda smer je vendarle težja od klasičnih šestič, kot so Aschenbrenner, Varianta ali pa Zajeda. Pa še hudo nevihto sva preživela v steni,« je po povratku povedal Beni, ki je pred dobrim mesecem diplomiral na Fakulteti za telesno kulturo z zagovorom zanimive teme: kako telesne dimenzije alpinistov (lahko) vplivajo na njihov uspeh na odpravi.
O aktivnosti članov, tolminskega SAO
V času, ko je bil načelnik Soškega AO na odpravi, je poročanje o njihovi aktivnosti zastalo. Niso bili pa neaktivni, kot je videti sedaj. Ponovili so Čopov steber, Steber revežev, Debelakovo v Mojstrovki, Skalaško v Špiku in še nekatere. Marko Kogoj in Darko Obid sta preplezala novi smeri v V steni Črne gore (V, A0/IV, 120 m, 3 h) in Zahodni raz (V-/III-IV, 200 m) v J steni Šoštarja (Kontnega vrha). Nekaj dni pozneje pa je Kogoj z Natašo Laban opravil še en prvenstveni vzpon (Vzhodni raz: V-/IV+, 210 m, 5 h) v Šoštarju, ponovila pasta tudi Hudičev steber v Prisojniku. Janko Humar in Kogoj sta prva preplezala še drugo »tenko pot« v Mali steni (Novi vrh, V, A1, 100 m). Pravita, da bo kot nalašč za PP, saj je kamnina naravnost idealna. V nedeljo, 24. preteklega meseca sta brata Bogomir in Janko Humar nadaljevala z novo varianto na Desno smer v Rušici (A0, V/III-IV, 180 m, 3 h), ki se originalni priključi raztežaj pod križanjem z Diagonalo, po kateri sta izstopila. Nadaljevala sta v Vršacu. Vstopila sta po grapi desno ob Skritem stebru in preplezala »čudovito zajedo«, ki v neprekinjeni črti prereže vso steno do grebena (V+/IV+, 300 m, 3 h). Viktor Golja in Ivan Rejc pa sta 9. julija v 10 urah preplezala 1100 m visoko steno Vršca. Začela sta po Desni Ceklinovi, potem opravila 1. P Humarjeve (V-) in zaključila po Levi Ceklinovi. Vmes sta prva preplezala še varianto čez skalnato ramo l20 m, IV+, odlična kamnina). Naslednji dan sta sestopila po Levi Ceklinovi in potem opravila še 2. P Dopoldanske (IV+, 7 h).
Bili so na Romaniji, Prenju in v Paklenici
Za mlade iz AS Jankovac – Osijek je značilno (morda celo bolj kot za mnogotere druge kolektive), da iščejo alpinistično aktivnost vsepovsod. O tem, da so bili po koncu pouka že v Prenju pa tudi v naših gorah, smo že poročali. Sedaj se je ooglasil Miodrag Bogojevič. Bil je na Romaniji in Prenju, potem pa sta s Krunoslavom Špringmanom preplezala več smeri še v Paklenici: Mosoraško, Trik – Raz za veliko kladivo v Aniča kuku, Union v Kuku od Zagona itd. Lenko Matejčič iz Zagreba je z njim plezal Albatros v Aniča kuku… Sedaj se odpravljajo v Chamonix in švicarske gore.
Šesterica 12 dni v Franciji
Tržičana Filip Bence in Jože Rozman ter člani AO Nova Gorica Simon Bizjak, Robi Rot, Peter Podgornik in Milan Velikonja so se od 9. do 21. preteklega meseca mudili v francoskih gorah. Že drugi dan po prihodu v Chamonix sta Rozman in Podgornik, Bence pa solo, preplezali tri 350 m visoke smeri v Mt. Blanc du Tacul: Direktno (IV+), Ozebnik (V) in Desno (III). Naslednji dan je Rozman sam opravil vzpon po Gervasuttijevem ozebniku in potem še prečil vrhove Mt. Blanca. V torek so bili na »delu« vsi. Bence in Podgornik sta ponovila Gabarouev ozebnik (V+, 800 m) v Mt. Blanc du Taculu in še Centralni greben (III+, 350 m), drugi pa Gervasuttijev in Cherejev ozebnik. 14. julija sta Bence in Rozman preplezala 1000 visoko smer Lagard (V+) v Droatih, Podgornik in Velikonja pa Avstrijsko (IV+, 800 m v Courtih. Uspešni so bili potem spet v ponedeljek, 18. – Bence sam in naveza Rozman-Velikonja so preplezali Jeagerjev ozebnik (V) v Taculu, Podgornik, prav tako sam, pa Gervasuttijev ozebnik. V sredo so v Aig. du Midi preplezali še smer Turnier (V, 900 m, Bence – Rozman) in Frendojevo (IV- V, 1100 m, Podgornik-Velikonja).
Ob tem velja poudariti še, da so bile razmere izjemno slabe. Vreme je bilo sicer lepo, kar preveč, temperature pa tako visoke, da tudi ponoči ni pomrznilo. To pa pomeni padajoče kamenje, gnil sneg, slapove …
Proste ponovitve v Steni
V četrtek, 14. julija sta navezi Blagoje Mičkovič (AO Beograd) in Branko Ognančevič (AO Velebit Zagreb) ter Aleksandar Anič-Predrag Kostič (oba AO Beograd) opravili 1. PP Direktne na Črni graben (z direktnim vstopom). V tretjem raztežaju jih je presenetila celo nevihta, da so morali vedriti, pa so bili vendarle že po šestih urah v Bavarski, po kateri so izplezali v Slovensko in po njej sestopili. Ognančevič, ki ima največ skušenj iz PP, je smer ocenil s VI, VI\ V+ … Dva dni za tem sta Mikovič in Ognančevič PP še Skalaško s Čopovim stebrom. Za njima je plezala še češka naveza, Petr Boril, ki ima med drugim za seboj tudi »Dom Kihota« v Marmoladi (VII), s partnerjem, toda zaradi težkih nahrbtnikov sta se nekajkrat morala prijeti za kline. Za ilustracijo še ena izjava Ognančeviča: »Čop je mnogo lažji od Črnega grabna.« Mislil je seveda na prosto ponavljanje.
Sicer pa so mladi beograjski alpinisti, o katerih vemo zelo malo, v Vratih opravili še več zanimivih vzponov, o katerih pa še nimamo točnih podatkov.
Za 80-letnico SPD Trst
Slovensko planinsko društvo Trst se že pripravlja na 80-letnico, čeprav jo bodo uradno slavili šele prihodnje leto. Vključili so se v pripravo odprave, ki naj bi septembra odšla v J steno Anapurne (osnova bodo alpinisti iz matične domovine). Za prihodnje leto pa načrtujejo celo samostojno v Karakorum. Veliko pa je še nalog, ki so si jih zastavili na drugih področjih.
Bila sta na Condoririju
Željko Perko (AO Tržič) je odšel takoj po prihodu iz Andov na morje in – vrnil se je z nogo v mavcu. Je imel pa zato tokrat dovolj časa, da je razložil, kako je bilo v Boliviji. 19. junija sta s Črnilogarjem odrinila k akumulacijskemu jezeru, ki so ga leta 1977 zgradili pod Condoririjem (5656 m, sedaj menda 5900 m?) za vodovodno omrežje La Paza. Srečala sta se s tremi Dunajčani, ki jim ni uspelo, zvečer pa je prišla še 15-članska odprava iz Padove. Naslednji dan sta vzpon srečno opravila in se še isti dan vrnila v bazo (4500 m). Perko meni, da je bila to njegova najtežja visokogorska tura izven Himalaje. Prvi jugoslovanski pristop na to goro pa je leta 1964 opravila odprava Akademskega AO.
Na kratko
AO Tržič: Erna Pančur je z Mirom Kranjcem (AO Črnuče) 19. julija preplezala Belač-Zupan v Šitah, dan kasneje Zajedo in 23. z Borutom Bergantom in Dušanom Markičem še Mansardo v Planji.
AO Vipava: Od 22. do 24. preteklega meseca so imeli tabor na Češki koči. V petek so plezali predvsem v Grintovcu, v soboto je naveza Darko Hrovatin-Oton Baglost ponovila Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, Marko Fabčič in Davorin Kodele pa sta opravila 2. PP. Trikota. Kodele je potem izjavil: »Če je za Zajedo Šit obveljala ocena VI, VI-, ključno mesto v Trikotu pa je težje od kateregakoli v Zajedi, predlagam VI + in še eno mesto VI-, sicer V+A, V in lažje.«
AS Ajdovščina: Herman Dragin in Aleksander Pregelj sta v minulem mesecu ponovila Hudičev steber v Prisojniku, v Steni pa Bohinjsko, smer Sandija Wisiaka in Zahodno zajedo.
AO Matica: Navezi Darjo Durjava-Ničo Kregar in Janez Marinčič-Zoran Radetič sta ponovili Varianto v Travniku, Maja Dolenc in Kregar pa sta 23. julija preplezala Severni raz (V+, 800 m) Malega Koritniškega Mangrta.
AO Slovenj Gradec: Sašo Prosenjak je s Silvom Babičem ( AO TAM) 20. julija preplezal Zajedo Travnika. Jože Kremser in Jože Štalekar pa sta 20. ponovila Aschenbrennerjevo v Travniku, dva dni kasneje pa še Zajedo v Šitah.
AO Trbovlje: Matevž Lenarčič in Boris Simončič sta 16. julija opravila 3. P Čebelice v Frdamanih policah. Dan kasneje je Lenarčič sam preplezal Skalaško z Ladjo v Steni. Potem pa sta Vili Guček in Aco Srdič ponovila Varianto v Travniku, Zajedo v Šitah in Trikot v Dolgem hrbtu, Lenarčič in Simončič pa sta 23. minulega meseca preplezala Raz in Obraz Sfinge.
Delovne zmage v naših gorah
Novo kočo na Kamniškem sedlu (na sliki) so odprli v soboto 23. julija v okviru proslave 90-letnice ustanovitve PD Kamnik, ki je bilo ustanovljeno 19. 7. 1893 kot prva podružnica Slovenskega PD.
Ob 90-letnici ustanovitve slovenske planinske organizacije (SPD) so med številnimi akcijami tudi pomembne otvoritve prenovljenih, razširjenih ali tako rekoč povsem novih planinskih postojank.
Odprli so že bivak v Z steni Krna, povsem prenovljeno Zavetišče pod Špičko in v soboto, 23. julija tudi tako rekoč povsem novo postojanko na Kamniškem sedlu. Konec meseca bo na vrsti Pristava na Menini, 4. septembra bosta pa kar dve otvoritvi: ob 80-letnici planinstva v občini Jesenice bodo odprli novo kočo na Golici, na Ermanovcu pa bodo imeli »delno« otvoritev – prav tako novega – doma Triglavske 31. udarne divizije. Potem bo otvoritev na planini Razor, 17. septembra pa največje slavje – otvoritev povečanega in prenovljenega Triglavskega doma na Kredarici. Konec meseca bo potem še otvoritev na Klemenči jami, 2. oktobra pa bodo Bovčani odprli novi dom Petra Skalarja na Kaninu. Samo otvoritev postojank na Stolu in pri Krnskih jezerih je bilo potrebno preložiti na prihodnje leto.
Franci Savenc
Kaj morajo vedeti planinci o nevarni vročini
Vroče poletje skriva tudi za planince nevarnosti, med katerimi je tudi vročinska kap
Letošnje dolgotrajno vroče poletje skriva tudi za planince nevarnost pregretja telesa z možnimi hudimi in najhujšimi posledicami – vročinsko kapjo. Pogoji so velika vročina – 25° in več, soparno vreme in negiben zrak, pri čemer odpove človekov mehanizem za regulacijo telesne toplote, ko ni možno ali je oteženo oddajanje viška toplote v okolico. Vlažen zrak ne more več sprejeti znoja, slednji tudi ne more izparevati, če ni vetra in podobno.
Kakor so planincem pa eni strani v korist razmere v gorah, kjer je ponavadi nižja temperatura, ohladitve, vetrovi, pa je že narava hoje združena z velikim ogrevanjem, saj je znano, da se pri hoji le četrtina energije porabi za premikanje, tri četrtine pa za – največkrat nepotrebno – ogrevanje. Tako se neugodni zunanji pogoji povezujejo z dogajanjem v telesu, zavoljo česar se nevarnost še povečuje. Če se teh neugodnih posledic vročine oziroma pregretja ne zavedamo, lahko z nesmotrnim ravnanjem tveganje še povečamo: če se zadržujemo v kotanjah, jarkih, od sonca obsijanih grapah in povsod tam, kjer se lahko kopiči mirujoč, pregret zrak. Isto velja tudi za ledeniška območja. Veliko pripomore k pregretju neprimerna obleka, zlasti obleka iz tkanin, ki ne prepuščajo vode in zraka in, ki jo planinci dostikrat nosijo tudi takrat, ko bi to zaradi zunanjih razmer sploh ne bilo potrebno. V posebej neugodnih razmerah zadošča za pregrevanje že naleganje nahrbtnika.
Nedavno sem opazoval in srečeval na poti čez Prag pod Kredarico množice planincev, ki so se vzpenjali proti svojemu cilju sredi vročega, pregretega dne, ko skoraj nikjer več ni bilo najmanjše sence in je mirujoči zrak z vso težo legal na ljudi, obremenjene z zajetnimi nahrbtniki.
Ponekod so cele skupine počivale in se niso potrudile, da bi le malo naprej našle zaščito v senci in ob curljajoči vodi, s katero bi si bilo mogoče ohladiti in osvežiti preznojena telesa.
V gorah je nekdaj vladalo načelo rane ure. Človek mora na pot še v temi ali vsaj preden se zdani. Hoja je lagodnejša, v hladu manj naporna. Človek se v nekaj urah prebije v višje lege, kjer so temperature nižje in razmere za hojo in bivanje znosnejše.
Planinci bi se morali izogibati hoji in izletom, ki začenjajo sredi dopoldneva, še zlasti če gre za športno aktivnejše osebe, ki mislijo, da bi morali vsak vrh osvojiti »v naskoku« in v najmanj polovico krajšem času, kot je to navedeno v raznih vodnikih. Kdor organizira izlet, mora to brezpogojno upoštevati. Če ni ugodnih prometnih razmer na dan pohoda, naj bodo udeleženci v kraju izhodišča že prejšnji večer in tam naj prenoče. To je res nekoliko dražje, a če vzporejamo višjo ceno in nevarnost vročinske kapi, je odločitev lahka in jasna. Posamezniki in vodje skupin se morajo zavedati, da v teh pretirano vročih dnevih hoja v vročini ni primerna za močne osebe, da so bolj ogroženi tisti, ki se nacejajo z alkoholnimi pijačami in ki menijo, da morajo za vsakim vogalom prižgati cigareto.
Močno preznojeni planinci naj vedo, da jim manjka telesne tekočine in da je to treba čim prej nadomestiti. Voda je sicer res boljša kot nič, vendar pretirane količine spet niso koristne, ker bremene srce, povrhu pa telesu z novim znojenjem odvajajo nujno potrebne mineralne snovi in ga slabe. Piti je torej treba ustrezne tekočine: mleko, čaje in napitke, ki vsebujejo sol in druge minerale. Odlična je tudi primerno slana juha, ne zametujmo enolončnic in zelenjavnih juh.
Menda ni potrebno posebej naglaševati, da razna poživila ne sodijo niti v nahrbtnik, še manj v prebavni trakt, saj se nam ne sme muditi, marveč nasprotno – v obdobjih pretiranih temperatur so nam še toliko bolj potrebni izdatni počitki in ohladitve. Izogibajmo se hujšim naporom!
Na možnost stanja pred vročinsko kapjo pomislimo, če naletimo na človeka, ki ga muči glavobol, ima močno povečan pulz in število vdihov, ki ga sili na bruhanje, ali če bruha, negotovo hodi, kaže znamenja zmedenosti, ima povečano telesno temperaturo (prek 40°), ga celo že mučijo krči ali je brez zavesti.
Taka oseba naj takoj neha sleherno gibanje, namestimo jo v senco, če je blizu voda ali sneg, jo izdatno hladimo. Naredimo umetno senco z deli oblačil. Odpeti je treba oblačila, sleči odvečno obleko, pomaga tudi pahljanje, pitje hladnih pijač. Po potrebi je potrebno umetno dihanje in seveda čimprejšen transport v dolino in v roke zdravnika. Vse to si pa lahko prihranimo, če spoštujemo pravilo: rana ura zlata ura!
Pavle Šegula
