Zaplotnikova knjiga Pot je drzna novost
Pred dnevi je izšla pri Cankarjevi založbi knjiga Pot našega znanega alpinista, edinega Slovenca, ki je stal na treh osemtisočakih
Pred dnevi je izšla knjiga Pot, alpinistični – pa ne samo alpinistični – življenjepis Nejca Zaplotnika, ki ga še najbolj poznamo kot edinega Slovenca, ki je stal na treh osemtisočakih – Makaluju, Gašebramu I in Everestu.
Čeprav imamo Slovenci razmeroma precej alpinistične literature, pomeni Zaplotnikova knjiga drzno in dobro novost. Drzno zato, ker zlepa ni kdo pripravljen tako brezkompromisno pred bralce razgrniti svojega življenja, svojih čustev, duše, svojega svetovnega nazora, če hočete. In dobro zato, ker je napisana izredno lepo in tekoče, pa naj gre za jezik, opise doživetij ali razmišljanja.
Pa tudi zapeljiva je, nevarno zapeljiva. Zaplotniku je bila težka mladost ( »in zapustila mi je ponos, ki se ob najtežjih ponižanjih rojeva v malem človeku: ponos, sovraštvo in sanje v lepše, boljše in pravičnejše,« pravi o materi) močan vzgib za njegovo usmeritev, za pot v alpinizem. In ta pot je sama v sebi tako utemeljena, tako lepa in pustolovska, tako drugačna od zapletenosti vsakdanjega življenja, tako romantično in prvobitno pravična (dejanju sledi nagrada, napaki kazen), da bi človek že po nekaj straneh knjigo najraje odložil, oblekel kavbojke in star pulover in se šel potepat – po hribih, gozdovih, puščavah, torej kamorkoli, le da bi bil stran od urnikov, voznih redov, obrazcev.
Skratka tja, kjer je srečati človeka še praznik. Knjige seveda ne moreš odložiti, moraš jo prebrati v enem dahu. Razdeljena je na poglavja, ki obravnavajo začetek, vzpone v naših gorah, Himalajo, Afriko in tako naprej, torej različna prizorišča ene in iste poti: Našel sem pot, Noči in dnevi, Afrika, Samo za pse in alpiniste, Tabor 5, Skriti vrh, Še pojejo ptice v gozdu, Boginja mati zemlje in Torong La se sveti v mesečini. Ko knjigo prebereš, se je moraš lotiti znova: tokrat počasi, bolj preudarno, zato pa globlje. In spoznaš, da se nihče ne more iztrgati zemeljski težnosti. Vidiš, kako je svet velik za tistega, ki se upa – pa le za toliko časa, da potem še bolj trdo spozna, kako tesni so zemeljski prostori. Kako je človek razpet med hrepenenjem po nedosegljivem in med nogami, ki so priklenjena na tla. In kako tistega, ki hrepeni višje, ta razpetost boli še bolj, kot pa onega, ki vdan v usodo strmi v tla. Da pa je kljub temu en sam trenutek resnične višine, morda tudi iluzije, vreden tega večjega trpljenja, tudi večje osamljenosti. Osnovni motiv za človekovo doseganje višjega, boljšega, lepšega je tista rdeča nit, okrog katere je Zaplotnik spredel zgodbe svoje Poti.
Knjiga je mnogo lepša in mnogo bolj dragocena, kot je videti na zunaj. Izšla je pri Cankarjevi založbi kot žepna knjiga, kar je po eni strani škoda, po drugi pa bo zaradi nizke cene dobila mnogo več bralcev, kar omenjeno pomanjkljivost odtehta, če ne celo preseže. Za konec še tole. Kar nekaj alpinistov je že napisalo svoje zgodbe: lahko so veseli, kajti tisti, ki bodo šele prijeli za pero, se bodo morali hudimano potruditi.
Tone Škarja
Bohinjske stene v vodniku
Gradivo, ki ga je začel zbirati Marko Šurc, so dopolnili njegovi tovariši
Precej časa je že minilo, odkar smo dobili zadnji plezalni vodnik, zato bodo bohinjske stene deležne toliko večje pozornosti. Gradivo je pričel zbirati Marko Šurc in ko se je januarja 1980 v zasneženi Steni prekinila njegova kratka, a uspešna življenjska pot, je imel večino zbranega. Njegovo delo so prevzeli tovariši v AO Bohinj, največ so prispevali še Lojz Budkovič, Janko Humar in Bernarda Arh.
Urejeno gradivo s skicami je prevzel France Malešič s sodelavci in če ne bi bilo težav s papirjem, bi bil vodnik, morda bi mu lahko glede na zadnjo prakso in obseg rekli tudi vodniček, že v začetku poletne sezone na voljo alpinistom. Tako pa ga je Planinska založba PZS dobila šele v petek in ga že začela razpošiljati.
Sicer je brez ovitka in fotografij, zato pa poln jasnih skic in shem, opisi vseh znanih smeri v Bohinjskih stenah pa so osrednja vsebina. Taka je prva kompletna plezalska predstavitev tega zanimivega predela naših Alp. Za 40 din je vodnik (formata A4) mogoče dobiti v ekonomatu PZS, Ljubljana – Dvoržakova 9.
Razgledi so se uveljavili
V enajsti številki vrsta zanimivih prispevkov – O odpravi na Lotse razmišlja Luka Karničar
Ko je bila 30. oktobra 1979 razmnožena prva številka glasila komisije za alpinizem PZS Alpinistični razgledi, so le redki verjeli, da se bo tako uveljavila; veliko je bilo poskusov, a nobeden ni bil uresničen. Sedaj pa si slovenski alpinizem že težko zamišljamo brez podatkov in misli, ki imajo oznako AR.
Na rjavem ovitku 11. številke je risba J stene Lotseja z včrtano smerjo, ki jo je preplezala naša odprava. O odpravi, oziroma o uspehu in neuspehu, pa v AR razmišlja Luka Karničar. Ob velikih pionirjih alpinizma in Grandes Jorassih sta zakonca Bine in Nada Mlač, ki sta se doslej izkazala kot najbolj zagnana sodelavca, posebej za to številko pripravila pregled zanimivih gorskih skupin v Evropi, ki so lahko alternativni cilj, kadar je nad Chamonixom slabo vreme. Bojan Pollak je napisal sestavek »Nekaj kar tako«, ki ga bo morda površen bralec tako tudi jemal, v množici besed pa skriva odgovor na vprašanje: Kaj (vse) je alpinizem? Nadaljuje se razprava »o jezikovnih problemih planinskega pisanja«. Tokrat je prispevek pripravil Vladimir Škerlak. Škoda le, da se vse vrti okoli pobude, ko je že jasno, da bi »Planinsko jezikovno razsodišče« vsaj v AR potrebovalo svoj stalni kotiček. V drugi polovici so še sheme plezalnih smeri (in poučne opombe ob vzponih v Koglu), razni odmevi, poročilo o seminarju za AI in himalajska kronika. Za konec pa dva nadvse pomembna tehniška članka: prevod Boivinovih razmišljanj o lednih (in snežnih) ter kombiniranih smereh, ki bi ga moral temeljito proučiti vsak alpinist, ter sestavek Jožeta Rožiča o plezalnih pasovih. Kateri je primeren in kateri ne? Vprašanje, ki bi si ga lahko zastavila naša podkomisija za opremo in varnost in še lažje bi ga obdelala, zaradi možnosti vključitve v delo UIAA. Ob tem je pobuda posameznika toliko pomembnejša in upajmo, da bo našla posnemovalce.
V številki je tudi kratka »žalostna novica«. Letošnja naročnina je 150 din in vsi AO bodo prejeli obvestilo s položnico, koliko morajo nakazati, da bodo za svoje člane še prejemali Razglede. Zanimanje je veliko, naklada pa žal omejena in le za interno uporabo.
Slabe razmere v Alpah
Kar po vrsti se javljajo naveze, ki so tudi po dalj časa bivale v Franciji, največ v Chamonixu in nad njim, pa so se domov vrnile brez težje ture. Nekateri so močno razočarani in napovedujejo, da se bodo še vrnili, le da se razmere ustale.
Novogoričani v Alpah in doma
Kljub slabemu vremenu sta Tamara Likar in Pavel Podgornik v Franciji opravila dva zanimiva vzpona. 14. julija sta opravili prvo našo mešano ponovitev Švicarske (TD, 65 st., 800 m) v Les Courtes in nenavezano sestopila po Chevalier-Labour, ki tudi dosega 55 stopinj naklonine. Potem sta raje odhitela v domačo Trento. Tu sta 23. preteklega meseca opravila 3. P in prvo mešano Sivega ideala (spominska smer Alešu Zorcu: V+, 500 m), in sicer brez bivaka. Nekateri člani AO Nova Gorica pa so sedaj odpotovali v francoske Alpe. Doma sta plezala le še Milan Velikonja in Peter Podgornik. 22. julija sta ponovila Popoldansko v Vršacu, dan kasneje pa Kaminsko v Srebrnjaku in Likar-Markič v Zapotoškem vrhu.
V Mt. Blanc du Taculu
Člana AO Rašica Tine Bucik in Niko Novak v Chamonixu prav tako nista imela sreče z vremenom. 13. julija sta opravila prečenje Mt. Blanca, dva dni kasneje sta se povzpela po žlebu Chere v Mt. Blanc du Taculu (SV stena, 66-75 st., 380 m) in sestopila po Levem grebenu (III), v četrtek pa preplezala še Jeagerjev ozebnik (IV) v Mt. Blanc du Taculu.
Welzenbachova v Gr. Charmozu
Ines Božič (Obalni AO) in Janez Benkovič (AO Kamnik) sta 18. in 19. preteklega meseca preplezala smer Welzenbacha in Merkla v S steni Grandes Charmoza. Vsega sta plezala okoli 15 ur, izstopila po Heckmayerjevi varianti (malo ledu in še ta je bil slab!) in bivakirala na vrhu. Po hudi nevihti sta nato sestopila po ozebniku med Greponom in Charmozom na zahodno stran, pri čemer ju je hudo ovirala megla.
Še dve novi v Steni
Franček Knez (AO Impol) in Smiljan Smodiš (AO Celje) sta bila spet v Vratih. 25. julija sta najprej preplezala smer ob Bohinjski, ki sta jo imenovala KB – spominska. Vstopila sta šest metrov desno od Bohinjske, ki sta jo višje gori prečkala in potem plezala levo od nje do izstopnih polic. Ocena: III+, 3 h. Še isti dan sta ponovila Gandijevo smer. V nedeljo pa sta preplezala Vijugo med Jugovim stebrom in smerjo Šavelj-Župančič. To sta ocenila s III-IV, 3 h.
Kamini v steni Kalškega grebena
Andrej Dernikovič in Rastislav Samotorčan (oba Obalni AO) sta 21. julija preplezala levi del vzhodne stene Kalškega grebena, kjer so poskušali že za letošnje Novo leto. Zaradi izrazitega kamina sta smer imenovala Kamini (domnevata namreč, da je prvenstvena), ocenila pa sta jo s IV+/II-III, 180 m, 2 h.
V skupini Gran Paradiso
Člani AS Sežana, ki se jim je pridružil še Borut Slapernik (AO Tržič), so bili sredi julija na »potepu« po Alpah. Iz koče Gnifetti pod Mt. Roso jih je pregnalo slabo vreme v Aosto. Tu sta se Olenik in Slapernik po S vesini (35-45 st.) povzpela na Tresento (3609 m), katere vrh so isti dan po normalni smeri dosegli tudi Bernetič, Škapin in Šonc. Bili so tudi na Ciarforonu (3642 m) po SV grebenu (II, z varirnto do 50 st.), sestopili pa so po severni vesini (spodaj 45, zgoraj 55 st., 400 m). Na koncu so se po normalni smeri povzpeli tudi na Gran Paradiso, iz Brentskih Dolomitov pa jih je pregnalo slabo vreme.
Steber v Dolgem hrbtu
Matjaž Fištrovec in Matjaž Roter sta 22. julija ponovila Trikot v Dolgem hrbtu. Tone Golnar in Ljubo Novak pa sta istega dne preplezala novo smer – Steber (IV-V, 220 m) – med Trojko in smerjo Jana Platenshusa. Novo smer, ki skupaj z zgornjim delom meri kar 600 m, sta preplezala povsem prosto, le za orientacijo sta ponavljalcem malo nad vstopom pustila zabit klin. 19. julija sta Franci Bračko in Marjan Koren preplezala Direktno v Štajerski Rinki, Tone Fidelj in Zdenko Zorčič (vsi člani AO Kozjak) pa Igličevo.
Novice iz Zasavja
Vili Guček in Bojan Šprogar sta 1. julija opravila prečenje Križa, turo, za katero menita, da bi bila lahko prvenstvena (III-IV). Začela sta v veliki rdeči grapi, potem pa prečila desno na S greben Križa, po katerem sta na koncu izplezala na vrh. Preplezala sta tudi novo (menda doslej tretjo) smer v domači Krvavici: A 1, V/IV, 150 m, 2 h. Šprogar z Bojanom Pajkom (vsi so člani Zasavskega AO) je 17. julija opravil še pristop na Mt. Blanc du Tacul, 22. in 23. pa sta ponovila (5. JP) Frendojevo smer v Aig du Midi. Komaj sto metrov pod vrhom ju je zajelo neurje, morala sta bivakirati, naslednji dan pa sta se skoraj do večera mučila, da sta ušla iz stene (po desnem, ledenem izstopu).
26 smeri v Storžiču
Čeprav poletje (vsaj pri nas) ni najbolj naklonjeno sistematičnemu delu na področju alpinizma, če seveda izvzamemo plezanje kot fizično manifestacijo le-tega, so vendarle izjeme. France Malešič je npr. opravil že prek dve tretjini redakcije zbranih opisov smeri v Raduhi, Iztok Tomazin pa poroča, da končuje pripravo opisov za ostenje Storžiča. Zbranih ima 26 smeri od Petega žrela na levi, do Desne smeri in Prečenja. Manjkajo pa še meritve višin, ki jih bo potrebno opraviti s primernimi višinomeri.
Nad Okrešljem in Korošico
Silvo Babič in Joka Tučič (oba AO TAM) sta 21. julija ponovila Direktno v Štajerski Rinki. Franc Langerholc (AO Škofja Loka) in Rado Markič (AO Jezersko) pa sta od 21. do 23. julija ponovila Beli raz in Centralni steber v Dedcu ter Kamniško v Vršičih.
OD TOD IN TAM
Sam na Daulagiriju
Hironobu Kamuro, 29-letni japonski alpinist, se je sam povzpel (in brez kisika) na 8167 metrov visoki Daulagiri. Za vzpon je potreboval vsega le teden dni, šerpa, ki ga je spremljal iz baznega tabora (5000 m), pa ga je zapustil že v prvem višinskem taboru na 5700 m. Vzpon je opravil po SV grebenu noseč s seboj vso potrebno opremo in hrano. Iz bivaka (7600 m) pod vrhom je odšel 2. julija ob pol šesti zjutraj, za sklepni vzpon pa je potreboval 13 ur.
Smuk z Elbrusa
V letošnjem zimskem taboru »Kavkaz 81« je bilo 76 alpinistov iz Avstrije, Poljske, NDR, ČSSR in Švice. 69 se jih je povzpelo na najvišji vrh Kavkaza Elbrus in se potem v dolino spustilo na smučeh. Pet avstrijskih alpinistov je bilo celo na obeh vrhovih Elbrusa.
Messner na Xixabangmi
Reinhold Messner je svoji beri vzponov na osemtisočake dodal še en vrh. Z Mutschrechnerjem sta se konec maja povzpela na 14. najvišjo goro sveta – 8012 m visoko Xixabangmo (Šiša Pangmo) v Tibetu. Vzpon sta začela iz višinskega tabora na višini 7000 m, dan zatem pa sta bila že pri tovariših, ki so taborili na višini 5200 m.
Invalid na sedemtisočaka
Norman Kraucher, 40- letni angleški alpinist, ki ima že 20 let namesto stopal protezi, je pred dnevi odpotoval v Južno Ameriko z željo, da se povzpne na najvišji vrh Aconcaguo (6959 m). To pa ni njegov edini načrt, saj računa še na vzpon vrh Nuna (7135 m) v Himalaji. Obe njegovi potovanji bosta pod pokroviteljstvom komiteja za mednarodno leto invalidov.
Poljaki na Novi Zelandiji
Kot poroča Jožef Nyka, so bili poljski alpinisti (KW Katovice) pod vodstvom Jerzija Kukuczke dalj časa v nacionalnem parku Mount Cook, kjer so kljub zelo slabemu vremenu preplezali tudi dve novi smeri: Direttissimo v JZ steni Malte Brun (3176 m) in smer v desnem delu J stene istega vrha. Obe novi smeri so ocenili s IV-V. Del skupine je obiskal tudi Sinje gore v Avstraliji.
Izbrali so znak
Alpinistična organizacija SZ se še naprej vneto pripravlja na prvo pravo himalajsko odpravo, ki naj bi prihodnje leto po novi smeri preplezala JZ steno Everesta. Zadnja novica govori o slovesnem izboru emblema odprave. Vsi člani odprave pa so (spet) na treningu v Pamirju – sistematične in sila intenzivne priprave trajajo že več kot dve leti – opremo pa bodo preskusili med vzponom na Pik Komunizma (7495 m).
Manj nesreč, več mrtvih
Članice IKAR, mednarodnega komiteja za reševanje v gorah, so zbrale podatke o svoji dejavnosti. Podatki povedo, da je bilo leta 1978 27.255 reševalnih akcij, leto kasneje pa približno 2.000 manj (25.364). Zmanjšalo se je tudi število rešenih in ranjenih, žal pa se je kar za 35 odstotkov povečalo število umrlih. Leta 1978 jih je bilo 652, leta 1979 pa kar 979. Največ nesreč je bilo zaradi neprevidnosti in precenjevanja sposobnosti, na splošno bi lahko rekli, ker obiskovalci ne spoštujejo osnovnih planinskih pravil.
Sam na Makaluju
Robert Schauer, 27-letni študent iz Gradca, se je 25. aprila letos sam povzpel na peti najvišji vrh sveta, 8481 m visoki Makalu. Bil je udeleženec 12-članske avstrijske odprave pod vodstvom Hannsa Schella, na vrh je odšel iz tabora na višini 7800 m po SZ grebenu, in to brez kisika.
Franci Savenc
Češkoslovaški planinci na transverzali
Slovensko planinsko transverzalo obiskuje skupina iz ČSSR
Začelo se je leta 1975, nam piše inž. Jan Zvánovec iz Prage, ko se nas je nekaj članov Československe svaze turistiky odločilo, da prehodimo celotno Slovensko planinsko transverzalo vse od Maribora pa do Kopra, tako, da bi bili upravičeni tudi do značke. PZS smo takoj zaprosili za dnevnike in izdelali načrt.
Julija 1976 smo prehodili transverzalo od Jezerskega do Trente. Dve leti kasneje smo začeli v Mariboru, prečili Pohorje, Vzhodne Karavanke in Kamniške Alpe do Jezerskega. S posebnim veseljem smo spoznavali Grintovce, kjer so plezali prvi češki alpinisti pred 80 leti (Češka koča). Prihodnje leto pa nameravamo obiskati še zadnji del transverzale Predmeja-Koper. In če bo šlo vse tako, kot računamo, pridemo avgusta 1982 v Ljubljano po značke.
Začelo nas je dvanajst, sedaj se je skupina zmanjšala na pet takih, ki imamo absolviran že celoten program. Računamo pa, da bomo našli še precej pospeševalcev, saj radi razlagamo, da kdor prehodi to pot, spozna najlepše kraje Slovenije. Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pri tem pomagali, oskrbnikom, ki so nas vedno lepo sprejeli, pa tudi markacistom, ki res vzorno skrbe za to dolgo pot.
PV zvest konceptu
Julijska številka Planinskega vestnika prinaša med drugim pogovor z vodjo odprave v južno steno Lotseja Alešem Kunaverjem
Tudi julijska številka Planinskega vestnika je izšla redno, brez zamud, tako kot se za eno naših najstarejših revij spodobi. Vsebina ostaja zvesta zamišljenemu konceptu; škoda morda, da poletna številka ni še bolj konkretna, da ne vsebuje še več gradiva za neposredno planinsko prakso poletnih mesecev.
Razumljivo je na prvem mestu, na uvodniškem, J stena Lotseja. Čeprav smo o odpravi lahko prebrali in slišali veliko, se zdi uredniški intervju z vodjo VIII odprave na Himalajo Alešem Kunaverjem in načelnikom KOTG pri PZS Tonetom Škarjo vražje originalen in postavlja mnoge stvari na prava mesta. Lotse je mogočna gora in kot pravi Aleš Kunaver (prvi del pa si je urednik sposodil za naslov), »je gora, ki ti vzame pol neba, ko stojiš pod njo, drugo polovico pa dobi za nagrado tisti, ki pride na vrh te gore!« Zato lahko danes, po preteku nekaj časa, še trezneje gledamo na dejanje, ki so ga opravili naši alpinisti. Pa tudi prihodnost vrhunskih odprav je zdaj začrtana.
Naslednje strani pričujoče številke glasila PZS so namenjene opisom nekaterih izletov, tur, vzponov in intimnejših doživetij. Borut Korun poroča o spustu s kajakom po neznanih soteskah Unca (pritoka Une). Pavle Kozjek opisuje prvi zimski plezalni vzpon po Čihulovi smeri v severni steni Široke peči. Danilo Cedilnik se je oglasil z razmišljanjem V zanki svetlobe, ki s svojo silovitostjo na moč spominja na črtico F. Erjavca o boju med mravljami. Nada Kostanjevic se je spet oglasila iz Vipavske doline in originalno opisala obisk pri gospodinji Anici na RTV postojanki Krvavec. Ciril Zupanc natančno popisuje novo planinsko pot Postojna-Pivka. Kratek, toda kremenit je popis poti na Čaven Stanka Stresa. Lepa tura, čeprav naporna, primerna za čas, ko so druge, više ležeče poti še pod snegom. Niko Žuraj nas v prispevku »Čez Pohorje« opominja na velike možnosti, ki nam jih nudi Pohorje za sprehajalno smučanje pozimi, pa tudi v pozni jeseni in zgodnji spomladi.
Magister Silvo Kristan z VŠTK se je spet oglasil. Iz teorije za prakso obravnava smotrno uravnavanje telesne temperature na planinskih pohodih. Piše o znojenju, vročini, nevarnosti podhlajevanja, žeji in nadomeščanje izgubljene tekočine.
Kot ponavadi so stalne rubrike spet bogate. V Društvenih novicah se med drugim spominjamo sedemdesetletnic Andreja Moreta-Gandija in Franceta Kreuzerja, smrti Lojzeta Petelinška, pišejo o pobratenju med PD PTT Ljubljana in PSD Poštar Novi Sad, o planinskem srečanju med bovškimi in rezijanskimi planinci, poročajo o delovanju številnih drugih PD, o savinjski planinski poti in o trimski transverzali Stojna (PD Kočevje).
Rubrika Varstvo narave v PV je najboljša rubrika te vrste na Slovenskem. V njej je vselej vrsta prispevkov z vsega sveta, seveda tudi domačih; vsi nas navajajo k razmišljanju, kam gremo in kaj vse bomo morali narediti, da bomo ohranili naravo, da bomo branili okolje za zanamce.
Mitja Košir zelo ugodno ocenjuje deseto številko Alpinističnih razgledov, zvemo za krizo francoske planinske zveze in za vrsto »drobtinic« z vseh vetrov.
Številko končuje nekaj verzov J. Dolenca. Nastali so na vrhu Škrbine v pogovoru s samotnim encijanom. Mislim, da jih prenese tudi časopisni papir! »Odsev neba modrine, odpev srca vedrine si ti, moj encijan! Sama sva tu na gori, tam daleč svet je nori ostal, moj encijan! Le cveti v gorskem miru, ko svet divja v prepiru … Srečno, moj encijan!«
Stane Urek
PD Bovec sodeluje z Rezijani
Priprava »Ta visoke Rosojanske poti« jih je združila s člani GAR
Rezijo, še vedno po malem skrivnostno deželico, ki nas s svojo prvobitnostjo preseneča na vsakem koraku, so letos Bovčanom temeljito predstavili tovariši z onstran Kanina, ki so združeni v Gruppo Alpinistico Resiano. Z diapozitivi so jim predstavili tudi svoje delo, ki kaže že lepe sadove, čeprav so organizirani šele nekaj let. Posebej se odlikujejo alpinisti s številnimi težkimi turami v Zahodnih Julijcih, Karnijskih Alpah in Dolomitih, bili pa so tudi že v Andih.
Čeprav je njihov klub maloštevilen, so se pred dvema letoma lotili velikopotezne naloge – pripraviti transverzalo po gorah, ki obdajajo Rezijo. In prav priprava »Ta visoke Rosojanske poti« je združila PD Bovec in Gruppo Alpinistico Resiano. Bovčani so jim namreč priskočili na pomoč pri gradnji od sedla Med Babam in vrhom Kanina, ki poteka po jugoslovansko-italijanski državni meji.
Čeprav so še določene formalne ovire, zaradi česar še ni znano, kdaj bodo odprli pot, imajo že vse pripravljeno, celo vodnik. V njem bo prostor za tri kontrolne žige: na Žrdi, Krnici in Laški Planji. Za pot pa računajo, da bo trajala okoli 15 ur.
Boris Mlekuž
