Delo, 3. avgust 1981
Iskra iz dimnika zanetila požar v planinskem domu na Planini Jezero – Večmilijonska škoda – Pomoč helikopterja RSNZ in planincev
BOHINJ, 2. avgusta
»To soboto bi morali planinci končati z obnovo koče, toda… Poglejte, kaj je od nje ostalo,« je še vsa pod vtisom opoldanskega požara minuli petek dejala oskrbnica Sap-Viatorjeve koče na Planini Jezero nad Bohinjem, 57-letna Julka Flere. Dom je povsem uničen, škode doslej še niso ocenili, je pa gotovo večmilijonska.
Skozi dimnik je v petek okrog poldneva padla iskra na suhe smrekove skodle planinske koče PD Sap-Viator iz Ljubljane. Ogenj se je hitro razširil. Domačina iz Stare Fužine in nekaj planincev niso mogli kaj dosti pomagati, ogenj pa je začel razpihovati še zahodni veter. Od planinskega doma na višini 1450 metrov so po požaru ostali le še ožgani zidovi nekdanje sirarne, ki so jo leta 1975 vzeli v najem ljubljanski planinci.
»Z Jožetom Mikljo sva z otovorjenima konjema šla proti koči, ko je začelo goreti« je povedal 33-letni Lojze Pekovec, doma iz Stare Fužine. Oba sta naredila vse, da bi pogasila ogenj, toda kmalu sta lahko le nemočna opazovala, kako v plamenih izginja šestletni trud planincev. Vnela se je tudi bližnja pastirska staja, zagorele so tudi skodle sosednje staje, vendar je Lojzetu Pekovcu ta ogenj uspelo pogasiti.
»Z vrha steze, ki se prevesi na planino, sva ob 11.15 ugledala plamena pri večjem dimniku (od krušne peči). Stekla sva tja in s strehe začela metati goreče skodle. Na podstrešju, kjer so bila skupna ležišča, so še nekateri drugi planinci gasili ogenj s štirimi gasilnimi aparati, toda medtem je zapihal zahodnik in razpihal ogenj po vsem ostrešju. Morali smo se umakniti. Bali smo se, da bi ogenj prišel do bližnjega gozda. Jože je stekel proti več kot uro oddaljeni planinski koči na Vogarju in od tam navzdol v Staro Fužino, kjer je o požaru obvestil gasilce,« pripoveduje Lojze Pekovec.
Čez dobro uro so bili na planini gasilci iz stare Fužine in Stu- dorja in preprečili, da se ogenj ni razširil na bližnji gozd. Popoldne so jim s helikopterjem RSNZ pripeljali manjšo, 500-litrsko črpalko in cevi in iz 150 metrov oddaljenega jezera pod kočo so črpali vodo in jo zlivali na pogorišče, ki je še vedno tlelo.
»Prijateljica je na skupnih ležiščih pospravljala, jaz pa sem bila v kuhinji, ko sta pritekla k meni planinca, ki sta prva opazila ogenj na strehi. Ničesar nismo mogli narediti,« je vsa bleda pripovedovala oskrbnica.
Zjutraj je zakurila v štedilniku, dopoldne pa v peči. Kaže, da je skozi ta dimnik ušla iskra in padla na od sonca segrete smrekove skodle. Še popoldne je v uničeni shrambi, kuhinji, kmečki sobi in še dveh sobah še vedno tlelo in gorelo. V domu, letos so ga odprli 21. junija, je bilo prostora za najmanj 45 obiskovalcev.
»Od leta 1975 imamo v najemu nekdanjo sirarno, v teh letih smo jo preurejali in opremljali. Več kot 8 tisoč prostovoljnih ur smo vložili v dom,« je povedal Miha Primc, predsednik PD Sap-Viator.
MIRKO KUNŠIČ
