Alpinistične novice 25/1980

Južna stena Lhotseja vsekakor obeta uspeh
Iz Nepala sta se vrnila Kranjčana Marko Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta preučevala steno Lhotseja (8501 m) — Treba bo pohiteti
LJUBLJANA – Pred dnevi sta se vrnila iz Nepala Kranjčana Marko Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta imela nalogo preučiti južno steno Lhotseja (8501 m). Čeprav iz formalno birokratskih vzrokov uradno res še ni potrjen status naše alpinistične odprave »Lhotse 1980/81«, priprave namreč tečejo skoraj nemoteno. To je pa tudi nujno. Stena je z višino 3200 m ta čas eden največjih problemov Himalaje in če bomo predolgo čakali, nas bodo drugi prehiteli.
Štremfelj in Zaplotnik sta pri­nesla razveseljive novice. Stena je na vsak način vredna truda, je izredno zanimiva, konstantne (in velike!) naklonine, zamišljena smer z manjšimi korekturami v tretji četrtini pa vsekakor obeta uspeh. Pod steno ni videti sledov padajočega kamenja, plazovi pa se takoj spremene v oblak drob­nih kristalov. Baza bo podobna »hotelu« pod Makalujem, na vi­šini 5200-5300 m, vendar še na ledeniški moreni, pa vendar sa­mo nekaj več kot pol ure odda­ljena od stene…
Tudi oprema in celo hrana, ki je shranjena v Nepalu (dan hoda od baze), je v odličnem stanju.
Sklenjeni so že načelni dogovori z dobavitelji sveže hrane. Tudi ve­čino opreme za Šerpe bo mogoče nabaviti v Nepalu. Izpopolniti pa bi veljalo tehniko transporta (vleka v vrečah), marsikaj pa se bo pokazalo tudi, ko bodo po­drobneje preučili vse posneto fo­tografsko gradivo.

Sedaj je znano tudi, da se dr. Nicholas Jaeger (33), pariški zdravnik-raziskovalec in eden najuspešnejših alpinistov zadnjih let, ni ponesrečil (okoli 1. maja letos, točnejših podatkov ni, saj so bili spremljevalci v Khumbuju) v »jugoslovanski smeri«, temveč v smeri, ki so jo uporabili Avstrijci za vzpon na Lhotse Šar.
Kaj vse je nameraval Jaeger, je težko reči. Toda obsežna sku­pina spremljevalcev iz vrst TV in tudi nekatere druge okolnosti kažejo na to, da si je tokrat na­meraval dobiti »ime« tudi v širši javnosti. Doslej so bili njegovi ekstremni vzponi v Alpah, Andih in Himalaji (Everest) ali pa 60-dnevno samotno bivanje (pove­zano z medicinskimi raziskava­mi) na 6768 m visokem Huascaranu znani namreč v glavnem le ožjemu krogu. Nameraval pa je že drugo leto, organizirati daljše bivanje četverice na višini 7300 m in še marsikaj.
Bil je zagovornik teorije, da bi ljudje z dobro organizacijo in pa seveda s popolnim treningom, celo brez kisika lahko nekaj časa delovali tudi na višini 8000 in več metrov. Kako bi to dosegli, pa je želel še raziskati.
Kakor koli, Nicholas Jaeger je prav gotovo spadal med peščico tistih, ki so se doslej najbolj pri­bližali meji človeške zmogljivo­sti: Messner z njegovimi samot­nimi turami, Uemura z dolgo­trajnimi v nemogočih razmerah, Scott s številnimi turami v najviš­jih gorah… Toda tekma za še večjimi dosežki se je zanj žal končala tragično in njegova štu­dija o zmožnostih človeškega or­ganizma bo ostala le v beležkah in osnutku.

FRANCI SAVENC

Planinci odpotovali v Peru
PD Ljubljana – matica je pripravilo trekking v peruanske Ande
LJUBLJANA – V soboto zvečer je odpotovala skupina 14 planincev pod vodstvom M. Rebule in A. Veličkoviča najprej z vlakom do Mulhousa v Franciji, nato pa z letalom v Limo. Pot jih vodi naprej v Cuzco ter po danes najbolj popularni (in tudi naj­lepši) inkovski poti v Machu Pichu. V treh dneh, kolikor traja pohod, si bo­do ogledali še termalne vrelce.
Po treh dneh ogledov Cuzca, ko se bodo udeležili tudi praznika sonca (Inti Raymi), ki je vsako leto 26. juni­ja, bodo poleteli nazaj v Limo. Potem pa še v Huaraz in naprej do Llagune Langanuco, od koder se bodo povzpe­li na Pisco (5800 m). Pred odhodom v domovino, ki ga načrtujejo 8. julija, pa bodo obiskali še zanimiv otoček ob peruanski obali z bogato favno in floro.
Izlet, ki spada v kategorijo trekkingov, planinskih popotovanj, ki so ve­dno bolj zaželena tudi med našimi ljubitelji gora, je pripravilo PD Ljubljana-matica.

F. S.

Japonska smer na Everest
Jasuo Kato je prvi, ki se je na vrh povzpel z obeh strani
LJUBLJANA – Poročali smo že o dvojnem uspehu Poljakov: opravili so prvi zimski pristop na Everest, in sicer prek Južnega sedla, spomladi pa so kot prvi zmogli še Južni steber. Toda to še zdaleč niso vse novice.
Jasuo Kato je sam prišel na vrh Everesta po »kitajski« smeri prek Se­vernega sedla. Zanimivo je, da je s tem prvi, ki se je na vrh povzpel z obeh strani. Povrhu vsega pa so mu po prvem vzponu (26. oktobra 1973) morali celo amputirati precejšen del okončin. In še dva člana te odprave sta ponovila to smer (9. maja), po kateri so doslej uspeli le Kitajci. 11. maja pa sta Takaši Ozaki in Cuneo Šigehiro končala še prvenstveni vzpon prek severne stene Everesta, z ledeni­ka Tongbuk. Uspešna je bila tudi ba­skovska (španska) odprava, ki se je vzpela po klasični smeri. Na vrh sta se 14. maja povzpela njen udeleženec Martin Larburi in eden izmed Šerp.
Pod Everest pa že prihajajo tovori nepalsko-italijanske odprave, v kateri bo tudi Jože Andlovič, zdravnik iz Nove Gorice, precejšen del nepalske odprave pa so izšolali naši inštruktor­ji. Pod Everestom so bili celo že sov­jetski ogledniki, ki so raziskali mož­nosti za vzpon prek JZ stene spomladi 1982.

Junijska številka PV je izredno bogata
Tudi Planinski vestnik se je vključil v raz­pravo pred problemsko konferenco o TK
LJUBLJANA – Junijska številka Planinskega vestnika se na uvodniškem prostoru spominja enega najuglednejših slovenskih planincev, 70-letnika, dr. Marjana Breclja. Ni čudno; saj je njegova živa pove­zanost z našimi slovenskimi gorami pa tudi gorami in planinstvom Jugoslavije dovolj močan razlog za to. Lahko je pisati o človeku, ki je bil tako predan goram in še bolj zato, ker je hoji po gorah, tej najnaravnejši obliki športne rekreacije še vedno zvest in po svoji rednosti zgled mnogim mlajšim.
V času javne razprave o na­daljnjem razvoju slovenske tele­sne kulture je zanimiv intervju PV s predsednikom Taborniške zveze Slovenije Ljubom Jasničem. Na istih straneh sta se »do­bili« dve dejavnosti, ki ju gradivo za bližnjo problemsko konferen­co označuje, »da imata pomemb­no vlogo v razvijanju množično­sti v telesni kulturi in jo uveljav­ljata kot organizacije in društva, katerih dejavnost ni izključno telesnokulturna. Zanju bi zato v naslednjem obdobju morali najti objektivnejša merila za vredno­tenje njihove dejavnosti in v ce­loti izboljšati njihov družbenoe­konomski položaj.«
Starejše planince bo razveselil, mlade pa »poučil« prispevek »Jožov intervju«. Urednik Mar­jan Krišelj ga je posnel na mag­netofonski trak pred sedmimi le­ti, na tiskovni konferenci ob izidu Svetinove Stene, v Planinskem vestniku pa objavil zato, ker bo konec meseca (30. 6.) minilo pet let, kar je umrl Joža Čop. Pripo­ved, prav nič popravljena ali olepšana, je zdaj originalna, šegava, pa spet resna in domiselna.

Dvoje razmišljanj daje priču­joči številki PV posebno težo.

Andreja Dernikoviča je vzpod­budilo Šraufovo predavanje v Kopru na pisanje o notranjih razsežnostih alpinizma, ene skrajnih prispodob človekove iščoče narave. Od alpinizma se prek telesnega napora, ki si ga (v svetu napredka in avtomatizaci­je) nalagamo hote (»športno«) in je laže premagljiv, često v užitku, pa preide avtor do narave. Vsak korak bliže naravi mu pomeni večjo možnost preživetja v skraj­nih življenjskih položajih in na­zadnje se strinja s Tonetom Škarjo – »kaj je največ vredno, kar alpinizem da človeku? Moč, pogum, prvobiten stik z naravo? Morda tudi: prav gotovo pa je neprecenljive vrednosti merilo, ki se oblikuje na meji bivanja: skozenj so videti naši vsakdanji cilji in prizadevanja precej drugačni, kot jih sicer cenimo. Pri tako absolutnem merilu, kot je cena življenja, ne vzdrži primer­jave nobena lažna vrednota«.

Druga misel je usmerjena na februarski pohod na Stol. O tem pohodu smo letos slišali in pre­brali marsikaj; razmišljanje Ma­tije Potočnika pa meri na doslej še nedotaknjeno področje. Ugo­tavlja, da so organizatorji po­stavljali postransko stvar (to je romanje zaradi kartončkov, žigov in značk evidentiranje in do­kazovanje) na prvo mesto. Ob osnovni zamisli pohoda na Stol, kjer naj bi v večji ali manjši meri podoživljali težke vojne okolišči­ne, kjer je pot že sama po sebi cilj in kjer že samo ime »pohod« kaže na pravo vsebino prireditve, je bila po mnenju Matije Potoč­nika »šranga« ob Prešernovi koči precejšnja zabloda. Avtorju gre torej za vsebino pohoda in je proti načinu ravnanja.

Andrina Jager nas spominja, da je za Cirilom Debeljakom – Cicem že 50 let; Matej Šurc se doživeto spominja prijatelja Marka; Dušan Krapež nas popelje v Zlatibor in na Drino; spoz­namo 25 let dela jamarskega klu­ba Železničar v alpskem podzemlju in se seznanimo s planin­skim izobraževanjem (Božo Jor­dan).
Redni obiskovalci gora, poseb­no obmejnih predelov, bodo ve­seli izvlečka iz odredbe o posa­meznih delih mejnega pasu, kjer se državljani SFRJ in tujci smejo gibati ih muditi brez dovoljenja, odredbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu SFRJ 1. II. 1970.
Bogate so rubrike: društvene novice, varstvo narave, iz planin­ske literature, alpinistične novi­ce, razgled po svetu, na kratko, številko pa končuje razpis repu­bliškega natečaja Planinske zve­ze Slovenije za najboljše črnobele fotografije na tri teme: človek v gorah, slovenska planska po­krajina in eksperimentalna foto­grafija s planinsko tematiko.

STANE UREK

Znamka s Kangčendzengo
Kakor kaže niso povsod tako nenaklonjeni »alpinističnim« znamkam kot pri nas, ko ni izšla niti po izrednem uspehu naših alpinistov na Everestu. Menda zato, ker ni bila pravočasno (?) načrtovana. Poljaki pa svoje al­pinistične uspehe spet reklamira­jo tudi s poštno vrednotnico za 6,50 zlota. Na njej je upodoblje­na Južna Kangčendzenga in zemljevid Nepala.

ALPINISTIČNE NOVICE

Ledeniški tečaj je obvezen
Obisk visokih tujih gora prav gotovo terja vsaj osnovno znanje ledne tehnike, vendar pa za pra­vočasen pouk iz ledne tehnike ni pravega zanimanja. In ker se ni primerno učiti na napakah med prvimi lednimi turami, je KA PZS sklenila, naj bo uspešno končan ledeniški tečaj v prihod­nje pogoj za sprejem med alpini­ste, letošnjega pa je prestavila na čas od 25. do 29. t. m., da se ga bodo lahko udeležili tudi sred­nješolci.
Rok za prijavo (tečajnikov in inštruktorjev) se izteče šele jutri. Že v petek zvečer pa se bodo morali vsi, ki bodo sodelovali na tečaju pod Grossglocknerjem, zbrati v koči na Kamniškem sed­lu. Naslednja dneva je na progra­mu namreč skupna tura – kot priprava na tečaj in preizkus pri­pravljenosti.

Mednarodno srečanje v Paklenici?
Zaradi vse večjega zanimanja za prvomajsko srečanje jugoslo­vanskih alpinistov v Paklenici je koordinacijska komisija za alpi­nizem predlagala, naj bi bila ak­cija poslej tudi uradno na pro­gramu PZ Jugoslavije in seveda tudi v proračunu. In če bi bilo le mogoče, naj bi bilo že prihodnje leto v začetku aprila v Paklenici tudi mednarodno srečanje. Le-to bi lahko prineslo našemu alpini­zmu novo uveljavitev, obenem pa bi bilo primeren ekvivalent za vabila, ki jih naša organizacija dobiva na podobna srečanja na tujem.
Za ilustracijo pa poglejmo še nekaj številk o akciji »Paklenica 80«. Po zbranih poročilih se je prvomajskega srečanja samo iz slovenskih AO in AS udeležilo 177 alpinistov in pripravnikov. Vseh udeležencev, letos so prišli prvič celo iz Črne gore, vključno s spremljevalci, pa je bilo okoli 400. Vzponov pa so člani naših alpinističnih kolektivov opravili nekaj prek tisoč. Ko le ne bi za vsemi ostalo toliko nepospravlje­nih odpadkov!

Huljeva smer v Jerebici
V soboto 7. t. m. sta brata Pavel in Peter Podgornik (AO Nova Gorica) opravila prvo po­novitev Huljeve smeri v SV steni Jerebice. Smer je julija 1973 preplezal Lojze Fon-Huljo s to­varišem iz Drežnice, opis pa ni bil znan. Smer, ki sta jo ponavljalca ocenila s VI/V+, 350 m, 7 ur in pol, poteka med Alijevo in Matijevim stebrom – po počeh, kaminih in zajedah. Zgoraj pa se združi z Alijevo smerjo, ki je bila preplezana le kak teden pred tem. Plezanje je izpostavljeno, klini bolj težko prijemajo, skala pa je čvrsta.
V nedeljo 8. t. m. sta Lozej in Velikonja ponovila Centralno poč v Novem vrhu, Gašparič in Padalič pa varianto V raza v isti steni (vsi AO Nova Gorica).

Vodena smer v Dolski škrbini
Franci Topolovec in Samo Žnidar­šič, člana AO TAM iz Maribora sta 6. t. m. preplezala novo smer v Dolški škrbini. V vseh 400 m, kolikor je ste­na visoka, sta imela le dva raztežaja kopna, pa še tam je tekla voda, zato sta smer imenovala Vodena. Ocena III+, 4 ure. Tudi med sestopom k Če­ški koči ju je oviral sneg, zato sta potem raje odšla pod Kogel in nasled­nji dan ponovila še Rumeno zajedo.

Mojstranska direttissima
V soboto 7. t. m. sta Mengšana Metod Škarja in Miro Šušteršič pono­vila Mojstranško direttissimo v Ste­narju. Imela sta slabo vreme z nevihto in kar dvakrat sta se zaradi tega zaple­zala. Sicer pa je bila stena kopna, le med sestopom ju je deloma oviral sneg. Menita pa, da je v Steni dovolj kopno.

Vzponi Tržičanov
Filip Bence je 4. t. m. sam preplezal Matevžev steber v Storžiču. Dan pred tem je Iztok Tomazin na enak način preplezal S raz Palca (avstrijski del Karavank, IV, 350m) in opravil še 2. P Stebra možicev v SV steni Visoke Vrtače (IV/III,250 m). 4. t. m. pa je sam presmučal še Peto žrelo v S steni Storžiča, čeprav razmere niso bile naj­boljše (2. ali 3. smučarski spust).
V nedeljo 8. t. m. so Tržičani kljub dežju plezali v Koglu. Borut Bergant in Marjan Manfreda (Lj. matica) sta ponovila Kamniško, Filip Bence in Dušan Markič Kramarjevo, Tomazin z Ivnikom pa Rumeno zajedo.
V petek 6. t. m. sta v Koglu preple­zala kombinacijo spodnjega dela Kramarjeve in zgornjega dela Kamniške smeri Silvo Kragel (Litostroj) in Pavle Kozjek (Lj. matica).

Vežica je še zanimiva
Vežica je pravzaprav nadaljevanje SZ in Z stene Vršičev, je pa monolitnejša in strmejša od njih, pa tudi višja. Spomladi in jeseni je s številnimi smermi ena najbolj obiskanih v tem predelu. Posebno za smer, ki je po­svečena Geršaku in Grčarju pravijo, da je prava »klasika« z višino skoraj 400 m in oceno V (nekaj mest je težjih, pa tudi lažjih) ter redkimi klini.
Za zadnjo smer, ki sta jo 17. maja preplezala Škarja n Šušteršič smo izvzeli, da sta jo prva preskušala že pokojna Kramar in Močnik (njima sta jo tudi posvetila), za njima pa še ne­kaj navez, od katerih pa je morda katera tudi le zgrešila Perčičev steber. Lani septembra sta jo potem nekaj več kot do polovice preplezala D. Podbevšek ter F. Vetorac – in kot je to že navada – o tem nista govorila naokoli. Pa sta prišla iz Mengša in smer preplezala. Toda že dan za njima sta jo Podbevšek in Vetorac ponovila.
V Vežici je bilo živahno tudi 7. t. m. Milan Vošank (AO Ravne) in Franci Vrankar (Mengeš) sta ponovila smer Geršak-Grčar. Za njima jo je preple­zala še ena kamniška naveza. Idrijča­na Zlatko Gantar in Hine Kranjc ter Zoran Bešlin s tovarišem (oba Lj. Matica) so ponovili Lahovo smer. Le­to sta v sredo 4. t. m. ponovila tudi Lenassi in Škamperle, Rado Fabjan (vsi AO Postojna) pa je tistega dne sam preplezal Neznano smer.

V Rzeniku, Križevniku in Mali Rinki
Postojnska naveza Fabjan-Maver je 7. t. m. ponovila Centralno smer v Rzeniku. Cerjak in Sevčnikar sta 1.t. m. ponovila Dedijevo smer (V/IV+) v predostenju Križevnika. 7. t. m. pa sta Avberšek in Kotnik ponovila Igličevo, Vovk in Lihteneker pa Cicovo varianto le-te v Mali Rinki (vsi so člani Šaleškega AO).

Nič nas ne sme presenetiti
V soboto, 7. t. m. je AO »Rastko Stojanovič« iz Beograda v okviru akcije »Nič nas ne sme presenetiti« v Gornjaku pripravil veliko akcijo.
Kljub slabemu vremenu in celo nalivu so opravili več zanimivih vzponov, prikazali reševanje in podobno. Dobi­li so nedeljena priznanja od vseh opa­zovalcev.

Zagrebška inštruktorska šola
Tudi hrvaško planinsko organizaci­jo nenehno tare vprašanje odkod do­biti oziroma kako vzgojiti dobre stro­kovne kadre. Kaže pa, da so to sedaj v Zagrebu lepo rešili s posebno instruktorsko šolo, ki se je naslonila na nji­hovo VŠTK. Prvo generacijo so že izšolali in zagotovljena imajo že tudi (precejšnja) sredstva za nadaljevanje.
Seveda pa tudi pri njih ne gre vse gladko. Niso še vsi naklonjeni novim oblikam dela. Propadli so tudi vsi veli­ki načrti (odprave) za letos, saj bodo odpravo uresničili le Spličani (v Ande, na področje Alpamayo). Težave so tudi z opremo in denarjem za redno dejavnost. Plezajo pa v glavnem le v Kleku in Paklenici.

Domžalska smer v Planjavi
Brata Borut in Matjaž Veselko sta 30. maja letos preplezala novo (Dom­žalsko) smer v J steni Planjave. Oce­na: V+, 250 m. Smer ima tudi že prvo ponovitev, 7. t. m. sta jo opravila Marko Grad in Janez Vodlan. Ista dva sta v navezi z Violeto Potočar opravila tudi 1.P smeri Stolp v isti steni. 1. t. m. pa sta Marko in Stanka Grad preple­zala Zajedo usmiljenja v Vežici.