Slovenski Cerro Torre je zmagovalec 38. filmskega festivala v Trentu
Silvo Karo, Janez Jeglič in Boštjan Korber so pobrali kar dve nagradi – Modernizacija programa in tematsko vsiljevanje nekaterih avtorjev sta potisnila pravi alpinistični film v ozadje
Kot že mnogo let doslej je bil tudi minuli teden Trento v znaku alpinističnega in nasploh avanturističnega filma, kajti že 38. mednarodni filmski festival je bil v tem mestu pod Dolomiti. Že samo zaporedna številka festivala pove, da gre za tradicionalen, dobro utečen dogodek. V informacijo nekaj številk; približno 140 filmov so producenti prijavili za festival, selekcijska komisija jih je v tekmovalni program uvrstila 90.
V pisano sestavljeni festivalski žiriji bili alpinisti Fúlvio Mariani, gomilici pisatelj Joseph Zoderer, urednik španske alpinistične revije Dario Rodriguez, režiser alpinističnih filmov Jean-Jacques Languepin in dva »čista« filmska režiserja Andras Kovacs in Walter Knoop.
Ob filmih je bilo precej zanimivih prireditev, pogovorov in seminarjev, vse to skupaj pa je letos pravzaprav dajalo smisel festivalu.
Zapisati moramo odkrito in naravnost, da me je prvič po osmih letih zahajanja v to alpinistično svetišče, letošnji festival pustil hladnega, če ne rečem, da me je razočaral. Ne samo ali predvsem zaradi filmov, ki jih je festival prikazal, saj so med njimi nekatera tudi zelo dobra dela, razočaral me je s svojo preveliko tematsko odprtostjo.
Festivalski programerji, v želji po medernizaciji programa ali pa zaradi tematskega vsiljevanja nekaterih avtorjev, popuščajo v profiliranju festivalske orientacije do te mere, da Trento, ki je bil leta in leta festival alpinističnega filma, to preprosto ni več. V preglomaznem festivalskem programu najrazličnejših atraktivnosti, se je letos alpinistični film – torej nukleus festivala — skoraj povsem izgubil. Prepustil je mesto zmajarskim, padalskim, smučarskim, kajakaškim in podobnim šokantnostim, ekologiji narave in živali in celo igranim filmom; speleologije, ekspedicije in dobrega vzpona pa ni bilo nikjer. Res je, tudi nekateri filmi omenjenih vsebinskih skupin so bili dobro posneti in zaigrani, še bolje zmontirani, toda kar je poglavitno, dajali so povsem drugo barvo festivalu, ki v žanrskem smislu ni več tisto, kar je in naj bi bil. Škoda, kajti izkazalo se je, da programska modernizacija za vsako ceno na festivalu ni dobra.
Vseeno pa filmi, ki zaslužijo pozorno gledanje in obravnavo, kažejo več svojih karakteristik. Številni, predvsem francoski avtorji, iščejo in poudarjajo zgolj spektakularnost podviga, naj gre za ekstremno smučanje z Mont Blanca, letalske akrobacije v alpskih dolinah, zmajarstvo in kolesarjenje po Himalaji, smučanje po peščeni podzemski jami in podobno. Razumljivo je, da taki filmi nimajo nobene pripovedne ali celo izpovedne konstrukcije, saj so zasnovani samo na nizu atraktivnih posnetkov.
Filmska reportaža še vedno samo sledi dogajanju in ga v ničemer ne nadgrajuje. V reportaži ni zaslediti nikakršnega vnaprejšnjega avtorjevega izraznega hotenja ali opredelitve. Ta »neosebnost« predvsem televizijske reportaže postaja dolgočasna in nezanimiva, saj onemogoča vsakršno gledalčevo identifikacijo z junaki podviga. Zanimivo pa je to, da je teh produkcij reportaž in njihova ponudba čedalje več. Reportaža tudi nima nikakršne trdne dramaturško-režijske konstrukcije, ki bi pogojevala samo formo filma. Tipično za te izdelke je tudi to, da avtorji ne znajo odmeriti še znosne dolžine reportaže, da redkokateri znanjo tudi smiselno zaključiti.
V žanru alpinističnega filma letos ni bilo odpravarskih filmov, čedalje bolj prevladujejo filmi o prostem plezanju, kjer avtorji spet težijo k atraktivnosti in poudarjanju tveganja in je plezalec kot osebnost v »drugem planu«.
Med bolj zanimivimi filmi ne gre prezreti kanadskega filma OSAMLJENA POT režiserjev Vica Sarina in Suzanne Cook. V spominsko obarvanem filmu se po skorajda štiridesetih letih srečamo z Johnom Huntom in Dawo Tenzingom, ki podoživljata prvo ekspedicijo na Mount Everest. Podoben pridih zgodovine nosi v sebi tudi španski film POSLEDNJI IZZIV režiserja Sebastiana Álvara Lombe Film pripoveduje o nesreči dveh španskih alpinistov Alberta Rabade in Ernesta Navarre v Severni steni Eigerja leta 1963, ko sta umrla zaradi snežne nevihte pri poskusu prvega španskega vzpona v tej steni.
Zame je bil najboljši film festivala poljski film MOJ MALI EVEREST režiserja Miroslawa Dembinskega. Gre za precizno zamišljen in odlično zrežiran in od kadra do kadra natančno zmontiran film, ki ga je njegov avtor najkrajše opisal »da je to film, kjer gore niso samo skale, jame in previsi. Gore so lahko tudi vsakdanje težave, s katerimi se srečujejo ljudje«. Filmska pripoved je mestoma farsič-na, drugje spet sentimentalna, kakršno je pač življenje, o katerem pripoveduje. Alpinizem je v tem filmu samo metafora, ki, če sodim po odzivu v ki-nodvorani, je in ostaja univerzalna.
Letošnji festival je uspešno prikazal tudi slovenski film CERRO TORRE – JUŽNA SMER, ki so ga kot avtorji podpisali Silvo Karo, Janez Jeglič in Boštjan Korbar. Uspešno zato, ker so avtorji za ta film dobili kar dve nagradi — srebrni encijan za najboljši alpinistični film, hkrati pa tudi nagrado mednarodnega združenja alpinističnih zvez za najboljši alpinistični dosežek na filmu. Nagradi sta zasluženi in utemeljeni tudi v obrazložitvi, češ da je filmu kljub svoji preprostosti uspelo poudariti smisel alpinizma.
Že dolgo slovenski alpinistični film ni bil tako uspešen v Trentu.
Med dodatnimi dogodki festivala ne gre prezreti podelitve tradicionalne nagrade ITAS za gorniško literaturo. Letošnja nagrajenka je Marina Jarre za zgodovinski roman ASCANIO IN MARGHERITA. Podeljena je bila tudi specialna nagrada za fotografsko izredno bogato monografijo DOLO MITI, POKRAJINA IN LJUDJE.
Poleg literarne nagrade ITAS, sc organizatorji festivala tudi letos pripravili že 4. mednarodni sejem gorni ške literature. Sodelovali so založnik iz 12 držav, celo iz daljne Avstralije Jugoslovanskih založnikov v Trentu n bilo, najbrž je do tja predaleč. Hkrat pa nekdo na Planinski zvezi Sloveniji spet ni naredil »svoje domače na loge«.
V Trentu smo prisostvovali števil nim posvetom in dvema spominskim obeležjema. Na prvem so se prisotni spomnili Jerzyja Kukuczke in Marc Bouvina, dveh zdaj že pokojnih obi skovalcev Trenta; na drugem pa s predvsem italijanski alpinisti poskus: h na novo ovrednotiti alpinizem Paul Preussa in ga povezati z današnjo po jo »k nemogočemu«.
Med prisotnimi osebnostmi leto njega Trenta je bil zagotovo največ zvezda Tomo Česen, ki pa s svc skromnosti vseh promotivnih možnosti, ki so se mu ponujale kar same, znal ali pa ni hotel izkoristiti v celoti.
TONE FRELIH
PREJELI SMO
Plezalcem v razmislek
Najbrž je res, da je plezalcem, ki se ukvarjajo s prostim plezanjem v naravnih in umetnih plezalnih stenah, pravzaprav vseeno, kako se njihovi športni zvrsti reče. Zagotovo se ne ubadajo s filozofskimi in terminološkimi vprašanji svoje ljubljenke. V imenu športne kulture pa se vendarle kaže potreba po smiselnem in logičnem poimenovanju sleherne športne zvrsti pa tudi plezanja, ki osvaja svet. Čeprav v izraz športno plezanje vedno bolj prihaja v ušesa in že poganja korenine, bi o njem le kazalo temeljito razmisliti.
Izraz športno plezanje je namreč nesmiseln. Če namreč priznavamo, da je plezanje šport, potem je atribut »športno« pred plezanjem povsem odveč, pravzaprav je logično nedopusten. Kaj pa sploh je to »športni šport«? Nesmisel takšne sintagme si lahko predočimo, denimo, s primerom košarke. Mar ni nenavadno, pravzaprav nesmiselno, če rečemo »športna košarka«? Ah še drug primer: jazz je ena od glasbenih zvrsti in bilo bi nelogično, smešno in nesmiselno, če bi govorili o »glasbenem jazzu«. Se dva podobna primera: sadna hruška, rastlinska trava.
Ne nazadnje pa je tudi alpinistika šport. In to ne od jvčeraj. Že ob praznovanju 50-letnice prve gorniške organizacije na svetu (Alpine Club v Londonu), leta 1907(!), so se Angleži hvalili, da so »našli in razširili največji in najpomembnejši šport sveta«. Tudi Henrik Tuma v svojem znamenitem Pomenu in razvoju alpinizma že leta 1930 piše o gorskem in alpinskem športu, kamor poleg plezanja uvršča še veleturistiko (čemur bi denes rekli hoja po visokogorju) in alpinsko smučarstvo (kar danes imenujemo turno smučanje ali pa tudi alpinistično smučanje). »Alpinistika je športno uveljavljanje v visokih gorah iz ljubezni do gor«, pravi Tuma. Če pa je alpinistika tudi šport, bi potemtakem tudi plezanje v alpinistiki utemeljeno šteli za športno plezanje. Zakaj je prosto plezanje v naravnih in umetnih stenah »športno«, ono drugo, se pravi alpinistično plezanje, pa ni »športno«?
Treba bo opraviti sintezo bistvenih znakov enega in drugega plezanja in temu ustrezno poiskati pripadajoči termin. Ponuja se nekaj rešitev (ki pa sploh niso nove), toda nobena ni semantično in logično »čista«, vsekakor pa so boljše od izraza »športno plezanje«. Izraz »športno plezanje« res ne zdrži nobene resne kritike.
Dnevni časopis seveda ni prostor za izčrpno obravnavo tega vprašanja, zato je ta zapis treba razumeti predvsem kot izziv za temeljitejšo obravnavo.
SILVO KRISTAN
Za ponovno izhajanje AR
Komisija za alpinizem PZS je na zadnji seji obravnavala tudi problem izhajanja Alpinističnih razgledov. Uredništvu in glavnemu uredniku Sreču Trunklju so dali vse priznanje za oživljene AR in kvalitetni rasti, ki je bila dosežena v zadnjih dveh letih. Toda – že nekaj časa vse miruje, ker je premalo denarja. Če bo v celoti potrebno kriti stroške poslovanja, mora biti cena (vsaj) 40 din, so ugotovili, izhajali pa naj bi še naprej štirikrat letno. Trunkelj se je obvezal, da znova pripravi finančni načrt, KA pa razpošilja vsem AO/S formular za evidentiranje naročnikov (dosedanjih in novih). In le če bo interesentov dovolj, oz. če bodo izračuni pokazali, da bo imelo uredništvo AR na razpolago dovolj sredstev, se lahko nadejamo novih številk. Pohitite in pomagajte, da vključimo med naročnike vse zainteresirane!
Enotni izpiti za alpiniste
Letos sta zaradi slabih snežnih razmer odpadu’ kar dve »šolski« akciji KA, pri usposabljanju kadrov je opaziti (preveliko!) različnost pri izvajanju preskusov, znanja naraščajnikov so vse bolj pomanjkljiva… Vodstva AO in AS včasih promovirajo alpiniste kar »po domače« itd. Vse to je znano že nekaj časa, da bi napravili (spet) več reda, se je sedaj K A PZS odločila da da v razpravo predlog, naj bi tudi izpiti za alpiniste bili enotni, na republiškem nivoju, lahko pa so seveda organizirani po regijah. Čimprej žele razčistiti tudi razlike v podajanju snovi, od AO in AS pa pričakujejo več skrbi za šolanje, mislijo pa postaviti tudi zahtevo po podrobnejšem dokumentiranju le-tega.
ALPINISTIČNE NOVICE
Ledeniški tečaj
Podkomisija za vzgojo in izobraževanje pri KA PZS organizira od 15.-17. junija ledeniški tečaj pod Grossglocknerjem (na ledeniku Pasterza). Cena tečaja je 180 din (tretjino krije KA PZS). In 150 do 200 ATS za stroške prenočevanja.
Ker je število udeležencev omejeno, tečaj pa je primeren tudi za planince, ki bi radi varno v visokogorje, naj se zainteresirani kar najhitreje prijavijo; naslov: Planinska zveza Slovenije (z ledeniški tečaj), Dvoržakova 9, 61000 LJUBLJANA. Pripišite telefonske številke (za lažje sporazumevanje, v primeru potrebe po predstavitvi) in ali imate lastni prevoz.
Tečaj bo razdeljen na dva dela. V prvem bo teoretični in praktični prikaz gibanja po ledeniku, uporaba opreme in reševanje iz razpok, v drugem delu pa je predviden plezalni vzpon na Grossglockner ali Fuscharkarkopf. Tečaj bosta vodila Tone Golnar in Bine Mlač.
Novice iz Argentine
Novembra lani so v kordobski provinci organizirali novo »Planinsko zvezo«. Manjši klubi so namreč jeze na FAS A, ker ob planinstvu (v našem pomenu besede) združuje še smučanje. Toda — ali bo imela nova (krovna) organizacija kaj več uspeha? Že pred leti so Huerta, Bertonce, Brignone in še nekateri že organizirali nekaj podobnega (poznavalci pravijo, čisto na argentinski bum-bum način). Imeli so zvezo, ne pa tudi klubov. Vse je slonelo na Brignoneju, ki je izdajal celo revijo… in ko je odnehal, je vse propadlo. Izgleda, da v Argentini manjka ljudi, ki bi bili sposobni voditi samostojno planinsko organizacijo.
Še vedno pa imamo v Bariločah Slovensko planinsko društvo. Ni več tako delavno, kot nekdaj, toda aktiven je že drugi rod in kljub osamljenosti nadaljujejo s tradicijo. Tonček Arko pa celo vodi organizacijo poklicnih GV, ki se uspešno razvija predvsem po njegovih zaslugah. Spet so opravili tečaj, promovirali nove vodnike ipd. In med novimi GV je tudi Silvia Fitzpatrick (na fotografiji), trenutno najboljša argentinska alpinistka. Je vsestranska in na (sedaj že drugi) tekmi v Bariločah, ki jo je z veliko prednostjo dobil Sebastian de la Cruz — tudi o njem smo že večkrat pisali – je bila celo četrta. Vendarle Silvijo, za katero vsi priznavajo, da je čeden deklic, kličejo »bruja«, čarovnica; v pol leta sta se ji smrtno ponesrečila kar dva partnerja. Je pa polna načrtov in letos namerava priti celo v Evropo, da prepleza S steno Eigerja.
F. S.
Brodway v Koglu
Matjaž Jamnik in Miha Kajzelj sta v četrtek 31. maja opravila (eno prvih) ponovitev smeri Brodway v J steni Kogla. Za smer, ki je visoka 110 m in ocenjena VII, A 1 sta potrebovala nekako štiri ure. Sodeč po številu klinov, so smer najbrž že ponavljali, toda za prosto ponovitev bi bilo potrebno poprej dobro urediti stojišče pod ključnim delom – prehod s strme plošče v navpično – in namestiti varovanje (je le vložek).
Bolgari v Karakorumu
Kar dve bolgarski odpravi sta letos v Karakorumu. Prva, ki si je za cilj izbrala Broad Peak (8047 m), je 7. maja že odpotovala iz Islamabada v Skardu, druga pa je 15. maja šele odšla iz Sofije. Pripravili so jo v društvu Vitoša, vodi jo Ana Taparkova – Penčeva, cilj pa je Kinshoferjeva smer v Diamirski smeri (Nanga Parbat, 8125 m).
Mathias (Hias) Rebitsch umrl
Ljubitelji planinske literature poznajo delo Mathiasa Rebitscha Srebrni bogovi. Novembra 1968, vsega le leto dni po prvem natisu (Die Silbernen Götter, Nymphenburska založba, München, 1967), je izšlo pri Založbi Obzorja v prevodu Lilijane Avčin, kot peta knjiga zbirke Domače in tuje gore. V začetku šestdesetih let je Rebitsch o svojih andskih dogodivščinah v Ljubljani tudi predaval in tedaj smo se — med pripravami na našo prvo odpravo v Ande — z njim menih tudi o njegovih prednikih iz okolice Postojne.
Mathais Rebitsch je umrl v Innsbrucku star 78 let. Biografi ga štejejo med najuspešnejše avstrijske alpiniste. Veliko je deloval tudi izven Evrope. Z nedavno umrlim Paulom Bauerjem se je 1938 udeležil odprave na Nanga Parbat, na pobočju katerega je dosegel spoštljivih 7300 m. Še 1954 je bil v nemško-avstrijski odpravi, ki je raziskovala JV stran Rakapošija; bil je tudi na enem tamkajšnjih vrhov, visokem 6845 m. Vsekakor pa se je najbolj proslavil s svojim arheološko-alpinističnim raziskovanjem Andov, Pune de Atacame.
FRANCI SAVENC
Diplomsko delo A. Kokalja
Alpinizem tudi v preteklosti ni bil ravno redka tema diplomskih del na Fakulteti za telesno kulturo oz. nekdanji VŠTK v Ljubljani. Po novem pa bo verjetno prevladovalo plezalstvo, ki bo očitno dobilo poseben poudarek tudi v novih študijskih usmeritvah.
Diplomsko delo Andreja Kokalja, ki mu je bil mentor dr. Rajko Šugman, konzultant pa mag. Bojan Leskošek, je »Razvoj prostega in športnega plezanja«. To je obsežno delo, ki bo dobrodošlo vsem, ki se bodo lotih tega področja. Kokalj je za obdelavo svoje naloge — kot sam navaja – uporabil zgodovinsko primerjalno metodo povezano z razgovori, v obilni meri pa je izkoristil tudi dokumentacijska gradiva.
V uvodnem delu je prikazal razvoj (prostega) plezanja v treh žariščih: Alpah, češkem peščenjaku, Fontainebleau in Severni Ameriki. Zanimivo je tudi poglavje »Moderna doba športnega plezanja v svetu«, ki mu sledita pregledu dogajanj v Jugoslaviji in Sloveniji. Ne manjkajo tudi podatki o tekmovanjih, pa zapis o organiziranosti ter pregled razvoja lestvic za ocenjevanje plezalskih težav.
Glede na to, da se pri nas poglobljeno še nihče ni posebej ukvarjal ne s tovrstno terminologijo ne z analizo vzrokov ter pojavov povezanih s plezalstvom (podobnih del je malo tudi še v svetu), bo prav zanimivo ..slišati poglobljene ocene dela – če bo do njih seveda prišlo (kar do sedaj ni bilo običajno).
FRANCI SAVENC
Meritve za boljše nasvete
Bojan Leskošek se ukvarja z raziskavo o športnih plezalcih – Velik odziv in zavzetost plezalcev med testiranjem
LJUBLJANA – Športno plezanje je v izrednem razmahu. Brez znanosti, le z empirijo, zato ne gre več. Da pa bodo strokovnjaki lahko svetovali, potrebujemo meritve, kar najbolj natančne in opravljene na kar največjem vzorcu.
Vse to seveda vemo že nekaj časa, toda do začetka raziskovalnega projekta »Nekatere morfološke, motorične in funkcionalne dimenzije kot faktor uspešnosti v športnem plezanju«, ki ga je konec marca letos sprožil mag. Bojan Leskošek, ni bilo storjeno praktično še nič.
Mag. Bojan Leskošek, tudi sam plezalec in sedaj tudi selektor jugoslovanske reprezentance za svetovni pokal, je o dosedanjih dosežkih povedal:
Meritve smo opravljah v okviru Inštituta za kineziologijo, pomagala pa mi je zlasti dr. Mirjani Bravničar za morfološki in funkcionalni del. Pri sami izvedbi pa je sodelovalo 11 merilcev, v glavnem študentov in diplomantov FTK ter psiholog Peter Markte, ki je proučil nekatere osebnostne lastnosti in psihološko pripravo plezalcev. S posebnimi vprašalniki pa smo zbrali socialno-demografske podatke, podatke o vrsti in količini treninga ter plezanja v zadnjem obdobju, za nekatere pa smo opravili še analizo krvi, ki omogoča izračun »prehranske zmogljivosti« po metodi znanega ameriškega avtorja R. Haasa.
Meritev se je udeležilo 17 plezalcev, med njimi sta tudi dva iz Hrvaške..ali skoraj vsi najboljši od tistih, ki se udeležujejo tekmovanj. Manjkah so le nekateri, ki so bili poškodovani oz. so zaradi kakih drugih razlogov (prekinitev treninga, odhod na tuje) prekinili trening. Bile so to prve take meritve v Jugoslaviji.
Že v aprilu in maju so vsi udeleženci meritev prejeli svoje rezultate (razen psiholoških, ki so še v pripravi), strokovno oceno rezultatov in prve, grobe napotke za trening, s katerimi naj bi izboljšali svojo pripravljenost. In čeprav še ni opravljena celotna analiza zbranih podatkov, rezultati že dajejo dokaj jasno predstavo o trenutni pripravljenosti in perspektivnosti naših plezalcev.
Čeprav so mnogi tekmovalci še mladi (17-20 let z nekako dvema letoma tekmovalnega staža), je pri večini že opaziti pomanjkljivosti v pripravljenosti, pa tudi v sposobnostih in lastnostih, ki jih je s pravilnim treningom mogoče razmeroma hitro razviti do želene ravni. To še zlasti velja za gibljivost (zlasti v kolčnem sklepu) ter moč, zlasti za maksimalno, pa tudi vzdržljivostno, predvsem v rokah in ramenskem obroču ter trupu, v manjši meri pa tudi v upogibalkah prstov.
Slabo stanje nekaterih osnovno – motoričnih in funkcionalnih sposobnosti (aerobna kapaciteta) kaže na prezgodnjo oz. preozko usmerjenost na specifično plezalski trening. Po drugi strani .pa izredno dobra pripravljenost, zlasti pri nekaterih starejših tekmovalcih, kaže na težave pri realizaciji teh potencialov (na tekmovanjih), kar je verjetno posledica slabše psihološke pripravljenosti oz. nepoznavanja prave tehnike psihološke priprave. To pa niti ne preseneča, saj v priprave, tudi naših najboljših, (še) ni vključen psiholog. Pozabiti pa tudi ne smemo, da je tovrstno strokovno delo — zaradi »mladosti« športnega plezanja, predvsem pa pomanjkanja denarja – še v povojnih.
Na splošno pa imamo v raziskovalni ekipi vtis, je ob zaključku razgovora omenil mag. Bojan Leskošek, da smo kljub nekaterim začetniškim pomanjkljivostim dobro zastavili. Še zlasti smo zadovoljni nad odzivom plezalcev in njihovo zavzetostjo med testiranjem. Mnogi, pa ne le tisti, ki so se udeležili prvih meritev in tudi plezalke, izražajo željo, da bi tovrstne meritve pripravljali tudi v bodoče. Interes plezalcev za meritve »profila sposobnosti« in izdelavo individualnih načrtov treninga se kaže tudi v tujini, saj so tovrstne storitve že vključene v redno ponudbo zahtevnejših plezalnih tečajev.
FRANCI SAVENC
