Primorski dnevnik, 7. junij 1990
Partizanska bolnica »Franja« v soteski Pasice nad Cerknim, bo od nedelje dalje spet sprejemala tisoče in tisoče obiskovalcev in občudovalcev tega enkratnega spomenika človekoljubnosti našega narodnoosvobodilnega boja. Od udora, ki je zaprl dostope v sotesko in uničil ali močno poškodoval bolnišniške objekte in inventar v njih, je poteklo leto in pol. V tem času je neuničljiva volja ljudi ob solidarnosti doma in v tujini z zavestjo, da gre za dolg. do naše slavne novejše zgodovine, naredila malodane čudež. Toda vanj je bilo vloženega ogromno napora od preučevalnega in raziskovalnega do fizičnega, da o organizacijskem in finančnem niti ne govorimo. Zmogla ga je takratna in današnja generacija, prva iz čustvenega odnosa do let boja in trpljenja, druga iz spoštovanja NOB in spoznavanja, da je bolnica Franja naš narodni ponos.
Obnavljanje Franje je potekalo v treh glavnih fazah, ki jih sintetično povzemamo po tekstih, ki so jih pripravili strokovni sodelavci operativnega odbora za sanacijo: dr. Mihael Ribičič z Geološkega zavoda Slovenije, dipl. ing. arh. Franc Vardjan z Restavratorskega centra in ravnatelj Mestnega muzeja v Idriji prof. Samo Bevk, skupno s predsednico Operativnega odbora Ivico Kavčičevo, motor celotne akcije.
Neposredno po zrušenju kameninske gmote nad sotesko Pasice je bilo nujno najprej sanirati kameninski odlom z grozečo previsno odlomno steno, da bi bil vstop v sotesko sploh mogoč. Z miniranjem je bilo treba zmanjšati povprečni nagib stene na naklon okoli 60 stopinj in nato z mrežnimi zasloni preprečiti padanje manjših kosov in drobcev navzdol.
Geološki zavod, ki je prevzel sanacijo odloma, je izdelal projekt od vrtanja, miniranja, odstranitve odstreljenega materiala iz soteske do zaključnih del. Dela so se pričela zgodaj spomladi 1989 in so potekala nad 80 m visoko prepadno steno, zato so bili potrebni posebni varnostni ukrepi. Na greben nad odlomom so s helikopterji JLA in RSNZ prepeljali vso vrtalno in minersko opremo in napeljali na stotine metrov kabla za dovod komprimiranega zraka od kompresorjev v dolini do vrtalne garniture na grebenu.
Miniranja so izvajali postopno od južne strani odloma proti severni. Po vsakem miniranju so odstranili material v strugi potoka z buldožerji tako, da so spet vzpostavili pretok vode in naredili prostor za na novo odstreljeni material. Skupaj so bila štiri večja masovna miniranja in več manjših. Pri tem so se sproti pojavljali in tudi reševali prej nepredvideni problemi, saj je pri prvem miniranju prišlo do sekundarnega podora na severni strani v količini okoli 4000 kub. metrov. Ta dodatna nepredvidena količina materiala v soteski je zaprla odtok vode iz soteske, ki pa se zaradi propustnosti grušča in hitre akcije gasilcev k sreči ni dvignila preko tal najnižjih barak in ni povzročila dodatne škode.
Po končanem miniranju je nastala nova stabilna oblika brežine odloma, ki pa so jo morali zaščititi z mrežo, ki jo je v skalo zasidralo specializirano podjetje za urejanje hudournikov, kar so storili še na drugih mestih soteske.
S temi deli so bili vzpostavljeni šele pogoji za ponovni pristop do partizanske bolnice Franje skozi sotesko, nato pa je bilo treba pripraviti še dohodno pot, saj je bila prejšnja slikovita, povsem uničena.
Bolnica Franja kot spomenik osvobodilne vojne Slovencev in še zlasti kot spomenik humanosti, je bila deležna kontinuirani skrbi seveda že pred katastrofo s permamentnim vzdrževanjem in ustreznim zbiranjem sredstev v ta namen, prav ta sredstva pa so bila izredno dobrodošla v prvi fazi sanacijskih ukrepov.
Posledice naravne ujme na bolnišniških objektih so bile velike. V celoti je bila porušena oziroma raztreščena baraka za ranjence skupaj z bunkerjem in inventarjem od pogradov, lončene peči, odej in stare elektrifikacije. Zelo poškodovani sta bili operacijska baraka in izolirnica. Poškodovana je bila tudi nevidna konstrukcija, saj je močan pritisk ob usadu barako dobesedno zazibal in celo premaknil. Najbolj prizadeti sta bili tudi baraki za rentgen in kuhinjo, čeprav zunanji videz ni dajal tega vtisa. Tik pred nesrečo na novo postavljeni kiosk s centralnim elektroinštalacijskim sistemom, je dobesedno zasulo.
Ker je od prej obstajala izdelana projektna dokumentacija, ki jo je izdelal IBE Ljubljana, je bilo možno takoj pripraviti obnovitvene rešitve z vsemi kalkulacijami in potrebami za nabavo materiala, sočasno pa je potekala naporna in uspešna akcija, da zatrpana dolina ne povzroči nastanka jezu, ki bi potopil celotno bolnico Franjo.
Sama rekonstrukcija objektov se je začela z odstranjevanjem zdrobljenega lesa in kamenja, čiščenjem struge, obnovo zidkov in temeljev ter gradnjo objektov. Bistvo vsega dela je bilo v avtentičnosti rekonstrukcije. Vse je bilo najprej dokumentirano, izdelana je bila lokacijska dokumentacija, gradbena ekipa Zidgrada je pripravila in obnovila teren, posebna ekipa mizarjev in tesarjev pri Mestnem muzeju Idrija je pod nadzorstvom Restavratorskega centra pričela graditi lesene barake, nakar je bilo treba vanje namestiti celotni rešeni in restavrirani inventar, poskrbeti za zunanjo ureditev in varovalno kar najbolj avtentično prevleko barak. To delo je stalno spremljal nekdanji bolničar Franje Danilo Šuligoj, ki je barake izvirno poslikal tudi med vojno.
Dela v prvi in drugi fazi sta vodila in opisala dr. M. Ribičič in ing. Vardjan, toda do odprtja bolnice je bilo treba storiti še mnogo stvari, za kar je bil zadolžen ravnatelj muzeja Idrija prof. Samo Bevk ob podpori članov republiškega in občinskega odbora za sanacijo.
Dosedanji opis poteka obnovitvenih del se je nanašal do sredine oktobra 1989. Naslednja faza je bil odvoz nasutega materiala (okoli 15.000 kub. m), ki je ostal v soteski od spomladanskega miniranja in ga je voda počasi, a vztrajno pomikala navzdol. To premikanje materiala je seveda povzročilo veliko uničenje vegetacije vzdolž celotne dolžine potoka Čerinščica. Ker pa bi odplavljanje materiala z vodno stihijo lahko trajalo tudi tri leta, so se odločili za odvažanja materiala v dolino s tovornjaki. Ta dela so sprva izvajali idrijski gradbinci, kasneje pa privatniki iz Splita in Makarske na osnovi najcenejše ponudbe. K sreči je prišlo na pomoč tudi deževje, ki je očistilo sotesko vse do naravne nivolete potoka Čerinščica. V začetku leta 1990 pa so s čiščenjem celotne struge potoka pričeli idrijski gozdarji, marsikaj pa bo iz struge potoka še morala odnesti voda sama. Medtem so strokovnjaki Soškega gozdnega gospodarstva iz Idrije pripravili tudi projekt ozelenitve.
Tako je bila pripravljena pot za naslednjo fazo sanacije, t. j. obnovo vseh sistemov, mostovžev, ramp, dvižnega mostička in stopnišč, ki preko slapov vodijo do same bolnišnice. Ta dela je na osnovi projekta inž. Vardjana marca začel idrijski Zidgrad oz. njegova delovna enota iz Cerknega, ki je tudi dokončno obnovila celotni dostop od parkirišča do mostičkov v soteski.
Vzporedno so potekala dela v restavratorskih delavnicah pri zasebnikih in muzejih v Ljubljani, Kopru in Novem mestu, pa seveda akcija za pridobitev uporabnega dovoljenja za odprtje objekta, kakor tudi informativnopropagandna akcija za ponovno turistično prezentacijo bolnice Franje.
Seveda se je v vsem času saniranja in restavriranje tega zgodovinskega objekta nadaljevalo tudi zbiranje velikih finančnih sredstev, ki je dalo nad pričakovanjem velik rezultat, ki predstavlja ob požrtvovalnosti obnoviteljev najbolj zgovoren dokaz navezanosti slovenskih ljudi na narodnoosvobodilno preteklost in njene neuničljive moralne vrednote.
Jože Koren
