Alpinistične novice 23/1985

Naši alpinisti redki gostje zanimivega gorstva Tien Šan

Visoke stene, surova klima in malo tujih alpinističnih skupin so poglavitne značilnosti »Nebeških gora« – Deset članov odprave

SVOBODNA KOREJA – Več kot tisoč metrov visoka stena s smermi, med katerimi nobena nima ocene pod 5 a, dve v centralnem delu (št. 4 in 5) pa sta ocenjeni celo s »sovjetsko« 6. (Arhiv INDOK)

Od vzhodnega roba Turanskega nižavja, prek Kitajske, vse do mongolske meje se razprostira gorstvo, ki ga večina pozna po imenu Tien Šan, po naše Nebeške gore. Na JZ se veže na Pamir, na vseh drugih straneh pa gorstvo obkrožajo velike Centralnoazijske puščave. Niti ena izmed rek, ki tu izvirajo, ne doseže morja, vse počasi izginejo v pesku.
Tien Šan je najvišji ob sovjetsko-kitajski meji (Pik Pobedi 7436 m, Han Tengri, 6990 m, Marmornaja stena…), vendarle je ta predel za­radi političnih vzrokov za sedaj (še posebno za tujce) zaprt. Pa tudi sicer v Tien Šan redko zaidejo tuji alpinisti. Letos pa se bo, kakor ka­že, to posrečilo Jugoslovanom. Po številnih prošnjah je namreč prišlo dovoljenje za Kirgiški hrbet. Ta skupina se dviga zahodno od vozla najvišjih vrhov, kjer se gorstvo cepi na več osnovnih grebenov; Kirgiški hrbet je najbolj severozahodni.
Višina gora v Kirgiškem hrbtu je do 4900 m. vendar so stene visoke do 1500 in celo 2000 metrov. Če­prav ob robu puščave, so gore v veliki meri vkovane v sneg ter led (k sreči ni serakov), pogosti pa so orkanski viharji. Alpinistično naj­bolj zanimive so stene Svobodne Koreje, Baljan-Baši, Pik Simagina, več glava Korona itd.
Literature, ki bi alpinistično obravnavala Tien Šan, skorajda ni, zato so primerjave težke. Zanimiva je bila predvsem ameriška odprava (organizirana po načelu izmenjave, tako kot bo naša), ki je bila V Kirgiškem hrbtu leta 1976. Številni odlični plezalci so temeljito obdela­li steno Svobodne Koreje in še ne­katere. Henry Barber je na primer preplezal – seveda sam – tisoč me­trov visoko steno v vsega petih urah…
Naša desetčlanska odprava, ki jo vodi Mariča Frantar, bo odšla na pot 18. junija z vlakom, saj so vse druge variante mnogo predrage (praktično vsa sredstva si morajo namreč zagotoviti sami, enako kot kritje stroškov za sovjetske alpini­ste, ki bodo pri nas od 20. avgusta do 8. septembra). V dveh dneh bodo v Moskvi, v Frunze bodo polete­li z letalom, potem pa naprej s to­vornjaki. 21. julija računajo, da bo­do spet doma.

• Člani meddruštvene odprave »Tien Šan ’85« so: Matej Bank in Aco Pepevnik, člana AO Celje, iz Kamnika sta Cene Berčič in Bojan Pollak, zakonca Mariča in Slavko Frantar sta člana AO Rašica iz Ljubljane, Soški AO – Tolmin bosta zastopala Edo Kozorog in Ivan Rejc, iz Titovega Velenja pa se jim bosta pri­družila člana Šaleškega AO Ivan Kotnik in Vid Preložnik.

Po povratku iz sovjetskih gora bodo člani odprave pripravili po­seben bilten. Z njim bodo pred­stavili vse udeležence, gore, ki jih bodo obiskali in svoje dosež­ke, z njim pa si žele zagotoviti tudi del sredstev. Cene oglasov v tem biltenu so od 5.000 do 40.000 din, tekste za oglase pa sprejema pisarna PZS na Dvoržakovi 9.

Planinski kotiček
Radijski »Planinski kotiček« je zdaj na sporedu vsak torek ob 17. uri. Uredništvo II. programa se je za to odločilo na predlog uredni­ka rubrike Marijana Krišlja, ker so bili za to objektivni razlogi. Petek popoldan je namreč za pla­ninstvo čas, ko se ljudje na ture že odpravljajo in morajo podatke, ki bi jim utegnili koristiti, že pozna­ti. Torek je primernejši, pa še možnosti za posvetovanja o turi je več. ID

ID

Natanko po 19 letih
Natanko pred devetnajstimi le­ti, dne 3. junija 1966, je bil objav­ljen članek Francija Savenca »Uspešen začetek za alpiniste«, ki pomeni začetek rednega sprem­ljanja alpinističnih dosežkov v Delu. Leto kasneje smo začeli ob­javljati redni rubriki Planine in ljudje ter Alpinistične novice.
Zanimiva (in poučna) je pri­merjava vsebin. Pred 19 leti so v Paklenico zahajali še sila redki, je razvidno iz prvega članka. Leta 1966 je bilo 17-člansko zastopstvo Akademskega AO med prvomaj­skimi prazniki menda edino pod steno Aniča kuka. Ante Mahkota in Peter Ščetinin sta (29. aprila 1966) prva preplezala Velebitaško smer v enem dnevu, brez bi­vaka. Tisto leto so — spet za razli­ko od zadnjih let – naši alpinisti že maja marljivo plezali tudi v najvišjih stenah. Že omenjena na­veza je sredi meseca ponovila Aschenbrennerjevo v Travniku, te­den dni kasneje Carlesso – Sandri v Tržaškem stolpu (Civetta) itd.
Časi se spreminjajo, z njimi al­pinizem in seveda tudi poročanje o njem. Ocenjevanje, brez kate­rega si tudi najobičajnejšega po­ročanja ni mogoče zamisliti, pa je (bilo in najbrž tudi še dolgo bo) obarvano subjektivno. Zato ne bi bilo prav, če bi ne omenili: z da­našnjim dnem prevzema Alpini­stične novice Tomo Česen (Pševska 6a – 64000 KRANJ). Njemu je poslej tudi potrebno pošiljati vsa sporočila za AN.

Vse več planinskih revij na tujem
Zanimanje za gorniško literaturo po svetu, kakor kaže, narašča. Katalogi so polni novih na­slovov, že tako dokaj številnim revijam pa se skoraj vsako leto pridruži po nekaj novih. Poljaki so lani štartali z dvema novima glasiloma, Bivin, Piola, Profit in njim podobni so začeli izdajati »Vertikal«, največ publicitete pa ima zadnji čas italijansko glasilo Alp.
Prva številka revije Alp je prijetno presenetila: na kvalitetnem papirju, obsežna (112 strani velikega formata), z odličnimi, večinoma barvnimi foto­grafijami, z za tujino ne pretirano ce­no (4,500 Lit) itd. To je prvi italijanski planinski mesečnik (La Montagna iz­haja na tri mesece) in zajema vsa geo­grafska področja ter vse dejavnosti, od varstva narave, do športnega ple­zanja, literature in kartografije, opre­me, postojank. .. Omeniti velja čla­nek o plezanju v steni ob »mamut­skem« slapu Angel v Venezueli, pri­spevek o Everestu. v katerem je ome­njen tudi izreden uspeh jugoslovanske odprave, med najpomembnejšimi pla­ninskimi kartografskimi hišami je omenjena tudi Planinska zveza Slove­nije (žal že z nekoliko zastarelimi po­datki) in odlično je predstavljen plezalski raj v Verdonu.
Razmere pri nas so žal precej dru­gačne. Izvršni odbor PZS je, denimo, znova razpravljal o krizi Planinskega vestnika. Število naročnikov pada. stroški vrtoglavo rastejo in uredniški odbor je predlagal radikalne ukrepe: razrešitev za celotno vodstvo, združi­tev z Obvestili in Alpinističnimi raz­gledi itd. Problemov je resnično veli­ko, zato je potrebno zares hitro ukre­pati. O težavah in usmeritvi bo že na prvi seji razpravljal tudi GO PZS.

V Peči nad Gabrovko
Peč nad Gabrovko je ime, ki je bilo že nekajkrat omenjeno med alpinistič­nimi novicami. Plošče, ki so značil­nost sodobnih »plezališč«, sorazmer­na bližina Ljubljane, v vznožju pa mlad alpinističen kolektiv, vse to daje področju svojstven pečat. Tudi vzponi postajajo v Peči vse bolj zanimivi.
Andrej Kmet ter Metod in Simona Škarja so 18. maja v Peči preplezali novo smer: Ajej; 7/5-6, 5 h. Oba fan­ta, ki sta vzpon zmogla prosto, sta kot najtežje mesto ocenila prečnice v dru­gem raztežaju ter streho tik pod ro­bom stene. Varovali so ves čas le z zatiči in metulji. Teden dni kasneje se je Kmet vrnil in s Tadejem Slabetom sta preplezala še eno novo: Try to fly; 8+/6-7, 3h. O imenu smeri pa je pove­dal: »Čeprav bo kdo mislil, da dajemo zadnje čase novim smerem angleška imena zato, ker je tako moderno, mi­slim, da ne gre le za to. Težavnost smeri pa se z imenom, takim ali dru­gačnim, tako nič ne spremeni.«
Plezala sta tudi Metod in Simona Škarja. Opravila sta prvo ponovitev v smeri Osrednji steber. Metod, ki jo je ponovil prosto, ji je dal tudi »novo« oceno: VII-. V nedeljo pa so – vise na vrvi – zavrtali še nekaj novih lukenj za svedrovce. Z njimi (šest jih je vseh) so opremili ploščo, ki že po prvih osmih metrih kar dobre tri metre visi prek vpadnice, potem pa je vse do vrha skoraj povsem navpična. Nova smer je torej »nadelana«, preplezana pa še ne. Tega, da bo zelo težka, pa seveda ni potrebno posebej poudar­jati.

V Koglu je (še) vedno
Zadnji mesec je bilo pod JV steno Kogla velikokrat zelo živahno. O vseh vzponih je zato nemogoče poročati. Izbrali smo zato le nekatere zanimi­vejše. Bogdan Biščak in Igor Škamperle (oba AO Postojna) sta 17. maja PP Tržiško (najtežje mesto, previs nad gredino, ocenjujeta s VI, ostalo V+), nato pa še Šolar – Zajc. Biščak je opravil še PP Rumene zajede (z Marjanom Rudolfom. Isto smer in na enak način je naslednji dan ponovil tudi Mirko Kranjc z Jelko Tajnik. Na­daljevala sta s Spominsko smerjo. O več ponovitvah v tej steni so poročali tudi člani AO Rašica. Med njimi velja omeniti žensko ponovitev (19. maja) smeri Češnovar – Srakar, ki jo je opravila naveza Špela Jenko – Mari­ča Frantar. O prosti ponovitvi Tržiške poroča tudi Igor Škamperle (opravil jo je s Frančiško Podnar). Andrej Štremfelj se je po »razgibavanju« v Osapski steni, kjer sta z ženo Marijo — oba prosto — ponovila Medota, Pero in Luknjo, odpravil v Kogel. Z bratom Markom sta preplezala Zupa­novo (prav tako oba PP), z Jožefom Povšnarjem pa Tržiško (2xPP) in Ru­meno zajedo. Zadnjo soboto v maju sta z Marijo preplezala Kamniško v Koglu, dan kasneje pa z Igorjem Kalanom (PP) v hudem mrazu Centralno v Dedcu.
Več podatkov so nam poslali tudi iz AO Mengeš. Janez Kešnar in Janez Slokan sta na dan mladosti ponovila Rumeno zajedo, Dare in Smiljan Bo­žič pa (prvi PP) naslednji dan smer Šolar-Zajc. Isto sta ne enak način ponovila tudi Ines Božič (Obalni AO) in Janez Skok (Akademski AO), ki sta dan pred tem prosto preplezala tudi Zajedo usmiljenja v Vežici. Na­veza AO Ljubljana-Matica Igor Jamnikar – Miha Prapotnik pa je v sobo­to PP Rumeno zajedo in Šolar-Zajc, v nedeljo pa še (na enak način) Kamni­ško smer.

Sejem rabljene opreme
Kupiti primerno planinsko ali alpi­nistično opremo pri nas ni prav lahko. Doma je skoraj ne izdelujemo, za uvoz pa tudi ni sistematično urejeno. Nekaj sicer zaleže »polprivatna proiz­vodnja«, toda za vse potrebe ne zado­stuje, šepa pa tudi obveščenost o mož­nostih.
Pripravljenost članov mladinske ko­misije PZS, da uresničijo davno željo po organizaciji sejma rabljene opre­me, je zato hitro obrodila sadove. 8. junija med 9. in 17. uro bo mogoča prodaja, nakup in zamenjava planin­ske in alpinistične opreme v ljubljan­skih Križankah. Za svetovanje bodo skrbeli člani G RS, ki bodo prikazovali tudi barvne diapozitive (v Viteški dvorani). Pripravljajo tudi prodajo planinske literature. Morda bodo pri­sotni tudi nekateri proizvajalci, da bi demonstrirali uporabo svojih proiz­vodov.

S Kotovega sedla
Tisti, ki so bili pred tednom dni na Kotovem sedlu, pripovedujejo, da so bila pobočja pod Jalovcem vsa polna smučarjev. Toda – prevladovali so Avstrijci, pa tudi Italijani niso manj­kali. Vseh, vključno z udeleženci tra­dicionalnega srečanja VTK, Je bilo prek 100. Razmere so bile ugodne, posebno v srednjem delu. Več jih je smučalo tudi skozi Jalovčev Ozebnik.

Vrednost Jugoslovanske smeri
Jugoslovanska smer po Z grebenu Mt. Everesta (8848 m) še naprej pri­dobiva na vrednosti – poročajo poz­navalci. Tudi letošnja ameriška od­prava, čeprav izredno močna (20 alpi­nistov in 15 šerp) in tehnično odlično opremljena, je namreč ni uspela po­noviti. Kaže, da je odpovedala prav logistika vzpona, po kateri so naši al­pinisti znani v tujini. Tabor 4 so imeli Američani na koncu Zahodne rame, bil je odlično opremljen (alpinisti so spali z dodatnim kisikom), toda prek 8000 metrov vseeno niso prišli. Potre­bovali bi tudi mnogo več šerp, če bi si hoteli tako opremiti še T 5.

Kačji jezik
Andrej Gosar (AO Slovenijašport) je 25. maja presmučal Kačji jezik v S steni Velikega Oltarja. Bil je to četrti smuk po smeri, ki je (smučarsko) oce­njena s S5 + , 200 m in S4,200m, V-.

Sistematično proučuje Klek
Boris Čujić-Inky, katerega vodniček Klek je bil tudi pri nas lepo sprejet (v prodaji je po 350 din), še naprej načrtno raziskuje Ostenje Kleka in njegovo vznožje. Ker je 25. maja ostal sam, se je lotil kar solo ponovitev. V vzhodni steni Velike Klečice je opra­vil 1. P Rekognoscirajoče smeri (V_+/ IIMV) in preplezal še novo smer »Ružno pače« (V+/IV). Za zaključek je ponovil še smer Drobac-Paulič, prvo smer v Kleku sploh, v Mali Klečici Dopolnjeno Stankovo (IV-) in Iznenadenje (IV+), pa še PČK (IV/III, I. P) v kamnitem stolpu, ki je nekoli­ko odmaknjen od glavne stene.

Preplezali so Rakapoši
Še eden izmed problemov, ki so se ga prvi lotili naši alpinisti, je rešen. Revija Climber poroča, da so ameri­ški alpinisti preplezali raz v osrednjem delu S stene Rakapošija (Karakorum). V zgornjem delu smeri, ki jo je lani začrtala naša odprava, so naleteli na tehnične težave, ki so jih ocenili kar s 5.9.

Omama v Novem vrhu
Edo Kozorog je z Mirom Fonom (oba Soški AO) 26. maja opravil 1. PP smeri Omama v J steni Novega vrha. ki jo je lani prvi preplezal Slavc Svetičič. Pravi, da je precej težka, da ima vsaj pet ekstremnih mest (nad VI. stopnjo) v vsega dveh raztežajih, naj­težje pa bi zaslužilo vsaj oceno VII+, če ne VIII-.

Namesto na tekmovanje
Prvi kandidat za mednarodno tek­movalno srečanje športnih plezalcev, ki bo od 5. do 7. julija v bližini Torina, Tadej Slabe, ne pojde v Italijo. V torek zvečer je moral zaradi hudih bolečin k zdravniku, ugotovili so vnetje slepiča in kmalu nato so ga tudi že operirali. Ves trud in pospešen tre­ning, ki se mu je zadnji čas povsem posvetil, je bil torej zaman. Ob še tako skrbni negi do poletja zamujene­ga namreč v nobene primeru ne bo mogel nadomestiti. Še posebej, ker organizatorji sporočajo, da so zaradi velikega zanimanja dvignili mejo te­žav na XI – Po neuradnih podatkih ostajata tako naša edina predstavnika Vili Guček (AO Trbovlje) in Metod Škarja (AO Mengeš).

V južni steni Pece
Andrej Gradišnik (AO Ravne) in Tomo Jeseničnik (AO Črna) sta 26. maja preplezala novo smer v J steni Pece. Kolčnovo smer (tako sta jo ime­novala v spomin na Milana Kolarja, ki se je pred leti ponesreči v francoskih Alpah in je tod prvi poskušal) sta ocenila s V+, Al.

Obiskala sta Paklenico
Tudi konec maja ni prekasno za Paklenico. Bogdan Biščak in Rado Fabjan (AO Postojna) sta 25. maja ponovila Velebitaško, Ljubljansko in Desno tržiško, naslednji dan pa še Kačo, vse seveda prosto. V ponede­ljek pa je bil v Albatrosu uspešen le Fabjan, Biščak pa je moral enkrat pri­jeti za klin. V Klinu, ki sta ga tudi hotela PP, pa se je dokončno zatakni­lo: na najtežjem mestu je Biščaku »počil prst« in tudi Fabjan se je moral potem enkrat prijeti za klin.

Tragična sezona
Zadnjo zimo je v švicar­skih gorah pod snežnimi plazovi umr­lo 55 ljubiteljev gora. V najhujši ne­sreči, ko je zasulo avtobus in osebni avto. je umrlo kar 11 ljudi.

Franci Savenc

PREJELI SMO

Prva makedonska transverzala
Pred časom ste objavili moj »pogled veznih in neveznih planinskih poti« v Jugoslaviji V njem je bilo navedeno, da v SR Makedoniji nimajo svoje transverzale. Ta podatek je potem Hinko Lebinger demantiral, češ da so celo že izdali dnevnik..
Pisal sem PD Elma v Skopje, naj mi sporoče vsaj najnujnejše podatke. 20. maja sem končno dobil tudi odgovor na moja vprašanja. (Podobno obvesti­lo so menda poslali tudi vsem jugoslo­vanskim PZ.) »Prva makedonska transverzala« bo uradno odprta 14. julija letos na slovesnosti, ki bo v pla­ninskem domu na Ljubotenu. Ob tej priložnosti bodo organizirali tudi večdnevni pohod po transverzali.
Transverzala je visokogorska, od pohodnikov zahteva precej kondicije, in ker ni (predvsem na začetku) pla­ninskih objektov, tudi primerno opre­mo (šotor, spalno vrečo). Markirana je s posebnimi oznakami: rdeč krog z rdečo piko in črkami EM. Ker pot mnogokje vodi prek prostranih pašni­kov, ji je posebno v megli, velikokrat težko slediti. Transverzala se začne v vasi Vratnica, konča pa v Crveni vodi. Dolga je okoli 160 km in ima osem kontrolnih točk. Za dokaz obhoda se – tam kjer ni žigov – potrebne foto­grafije (pohodnika z značilnostmi kontrolne točke).
Revija Vikend je (3. 12. 76) objavi­la, da so transverzalo »začrtali« že leta 1975, prvi so jo menda prehodili člani PD Elma (študentsko društvo na elek­trotehnični in strojni fakulteti skopske univerze). V vodniku, ki je sedaj na razpolago, pa piše, da je bila odprta leta 1985. V arhivih imajo menda tudi posebno prilogo časopisa Nova Make­donija z dne 28. 9. 1955, ki je v celoti posvečena makedonskemu planinstvu in tej Tz.
Vodnik za Prvo makedonsko tran­sverzalo, ki je obenem tudi dnevnik, je mogoče napočiti na naslov Mijalčo Božinovski, VI. »Ankarska» br. 31/38 – 91000 Skopje. Predhodno pa je po­trebno nakazati na žiro račun PD »Elma« št. 40100-678-20514 200 din (z oznako »za transverzalni dnevnik«), pismu za naročilom pa priložiti odrezek položnice. Vodnik je v makedon­skem jeziku (in cirilici), kot dodatno literaturo pa priporočam knjigo Dunaša Krivokapiča »Šar planina«, ki jo je izdala založba Turistička štampa iz Beograda leta 1969 in topografske karte VGI Kačenik 3 in 4, Prizren 4, Debar 2 in 4 ter Ohrid 2.

Tone Andrejčič, Studenčice – Lesce

Dobro počutje pred naskokom

JUGOSLOVANSKA SMER -Pot, ki je vodila našo odpravo na vrh Jalung Kanga

Naveza Bergant-Česen je 21. aprila sporočila v bazo, da namerava naslednji dan na vrh – Vreme je kazalo dobro, upali so na najbolje

Naš sodelavec Tomo Česen, član slovenske alpinistične himalajske odprave na Jalung Kang, ki se je s ponesrečenim Borutom Bergantom povzpel na ta 8505 m visoki himalajski vrh, nadaljuje svoj dnevnik. Prvi del svojih zapisov nam je poslal že izpod Jalung Kanga, ob vrnitvi odprave pa se je spet lotil pisanja.

15. april – Postavljen je bil tabor 3 na višini 7350 m. Bence, Jeglič in Podgornik so imeli pri postavljanju šotora kar težave, pihal je močan veter, pa še precej mraz je bilo. Naslednji dan so napeli vrvi čez strme skale do vršnega platoja. Plezanje je bilo na mesta zelo težavno, saj so gladke plošče ocenili s VI. težavnostno stopnjo na višini okoli 7500 m. Bence in Podgornik sta potem odšla še malo višje in se na višini 7600 m obrnila. Tega dne so iz baze odšli Humar, Kozjek in Kregar, za njimi so bili na vrsti Karo, Knez in Svetičič, za njimi pa midva z Bergantom. Vreme nam je šlo na roke, dopoldan je bilo jasno, popoldan pa sem ter tja malo megle in za kratek čas snežinke.

18. april – Z Bergantom sva odšla na enko. Šerpe so še za naprej zagotavljale lepo vreme.

19. april – Kozjek je dosegel mesto tabora IV na višini 8100 m, Humar in Kregar pa sta na višini okoli 7800 m obrnila in tam pustila del opreme. Z Borutom sva odšla na dvojko in mimogrede v strmem žlebu pod taborom zamenjala fiksno vrv. Z nama sta bila še dve šerpi.

20. april – Proti štirici sta odšla Karo in Knez in pobrala puščeno opremo na platoju. Ta dan sta postavila tabor IV, Karo je tam prespal, Knez pa se je vrnil.

Z Bergantom sva imela na dvojki težave s šerpami. Proti trojki je z nama odšel samo eden, drugi zaradi prebavnih težav ni mogel. Tako sva morala opremo, ki smo jo nameravali vzeti s seboj, še malo zreducirati. Na poti proti taboru 3 sva srečala še Svetičiča, ki je imel težave z višino in se je vračal proti bazi. Na trojki sva srečala še Kneza. Zvečer je Karo iz štirice sporočil, da se dobro počuti, čez kakšno uro je bil že nekoliko slabši in povedal, da se bo naslednji dana vrnil nazaj. Vreme je bilo čedalje boljše, vetra je bilo vse manj.

21. april – Z Borutom in šerpo smo zgodaj zjutraj odšli proti štirici. Na najtežjem delu sva čez gladke in previsne stene, kjer je bila že fiksna vrv, pritrdila še lestev. Šerpa je kljub vsemu komaj prišel čez gladke skale. Vetra skorajda ni bilo, mraz pa precejšen. Srečali smo se s Karom, ki je sestopal. Proti taboru IV potem ni bilo posebnih tehničnih težav, vendar je bil ta vršni plato, ki je vodil do našega zadnjega tabora, izredno dolg. S šerpo sva prišla do šotora v taboru IV, ki je bil postavljen v ledeniški razpoki, ob drugi uri popoldan, Borut je bil za nama kake pol ure. Sicer sem pa tudi šerpo le težko prepričal, da je nesel do konca. Nato se je takoj odpravil nazaj proti trojki.

Z Borutom sva govorila z bazo in sporočila, da greva naslednji dan proti vrhu. Oba sva se še zvečer precej dobro počutila, vreme je kazalo dobro in vsi smo upali na najboljše.

Tomo Česen

(se nadaljuje)