Mar smo dosežke v alpinizmu doslej vrednotili previsoko? – V svetu je alpinizem izredno napredoval, zato se dosežki merijo z novimi kriteriji – Organiziranost je na nizki stopnji
Da je danes alpinizem predvsem šport, resda z marsikatero komponento, kakršne pri drugih ne zasledimo, ne pa način življenja, kot smo ga nekdaj označevali, je najbrž jasno. Ko mu skušamo poiskati mesto v naši družbi in primerjati dosežke alpinistov, pa naletimo na vrsto nejasnosti in različnih tolmačenj.
Mnenje nekaterih je, da je organiziranost našega alpinizma primerna, sicer ne bi imeli uspehov. Pa je kar potrebno pogledati resnici v oči: organiziranost našega alpinizma še nikoli ni bila na tako nizki stopnji kot sedaj, dosežki zadnjih let pa tudi niso več na ravni svetovnih.
Ob uspehih na Everestu in še prej Makaluju pa v južni steni Lotseja in vzponu prek stene Daulagirija, Jalung Kangu je trditev morda pretirana, tolikokrat slišani, da je slovenski in z njim jugoslovanski alpinizem v evropskem in svetovnem vrhu. Smo precenjevali dosežke?
Poudariti pa velja, da je alpinizem v svetu izredno napredoval in da se dosežki danes merijo s povsem novimi kriteriji. Uveljavljajo se celo usmeritve, ki smo jih nekdaj imeli za negativne. Vsi, ki tokovom niso sledili, so se nenadoma znašli v senci. Alpski način plezanja v Himalaji je postal prestižnega pomena v najširšem pomenu — tudi nacionalnem – zato velja zastaviti vse moči za njihovo uspešnost. Večje odprave, sestavljene iz najboljših in seveda primerno treniranih alpinistov pa lahko pričakujejo tudi večji uspeh. Seveda pa se prav tu vključimo v začaran krog finančnih sredstev, ki jih je vse težje dobiti, poleg tega pa že tako pičle finančne možnosti črpajo skupine, ki z resnimi odpravami nimajo nič skupnega. Nemalokrat pri nabiranju sredstev celo bolje uspevajo kot selekcionirane skupine alpinistov s kvalitetnimi cilji.
Kaj lahko vržemo na tehtnico kvalitete po Daulagiriju? Aconcaguo (1982) in Fitz Rov (1983) in morda še lanski Manaslu? Dejanja (razen prvega) v tujini niso imela posebnega odmeva. In kako tudi bi, ko od vodij naših odprav včasih še primernih poročil ni mogoče dobiti. Na predavanja v tujini, prikaze filmov in podobne manifestacije pa je bolje, da ne mislimo.
Primerjave z alpinizmom v velikih alpskih deželah kot so Anglija, ZDA in morda celo Japonska bi bile seveda nerealne, saj imajo za seboj vse drugačen gospodarski potencial s profesionalizmom in mentorstvom. Primernejša bi bila primerjava z »vzhodnim« alpinizmom. Z dosežki poljskih alpinistov bi se morda lahko primerjali kvečjemu na področju himalaizma, seveda v letih največjih dosežkov naših odprav. Imajo pač trdnejšo in bolj množično organizacijo. Po njihovih zadnjih dosežkih pa je primerjava skorajda nemogoča. Alpinisti ČSSR, ki so bili še nedavno ob robu, so izredno napredovali. Samo lani so bili na Everestu, po dokaj zahtevni smeri; na K-2, drugem najvišjem vrhu sveta, njihove tovarišice so dosegle višinski rekord na Čo Oju (8201 m). Opravili so še dva prvenstvena vzpona prek skrajno težkih sten Lotse Šara in Daulagirija. Drugi obisk Himalaje so več kot odlično izkoristili tudi Bolgari. Njih ponovitev Jugoslovanske smeri združenega s precenjeni gore je v svetu precej odmevala. Člani uspelih navez so postali junaki socialističnega dela in prejeli so še vrsto drugih priznanj.
Alpinizem ni le Himalaja
Na področju športnega plezanja tudi naši alpinisti že dokaj suvereno obvladajo VIII. stopnjo. Brez resnejše sistemske podpore, vsak zase išče najbolj primeren način treninga … In le od daleč lahko spremljajo mojstre X. stopnje, ki že iščejo pot naprej. V Paklenici med prvomajskimi prazniki ni manjkalo mladih, ki so plezali sedmice, pa tudi več. Kot bi hoteli javno demonstrirati, da vidijo svoje mesto predvsem med športnimi plezalci. Večina je plezala le raztežaj, dva dolge smeri, a le redki so iskali preizkušenj v steni Anica kuka. Kljub temu velja, da nam naraščaja ne manjka! Toda kdo bo poskrbel za njihov pravi razvoj?
Z načini dela, kot smo jim priča, si ne morejo obetati napredka. Ob lanskem obisku škotskih gora so naši predstavniki ocenili, da ne zaostajajo za tamkajšnjimi plezalci v ledenih slapovih. Žal pa jim od tedaj nihče več ni poslal kakega podobnega vabila, da bi lahko znova potrdili svoje sposobnosti in se tudi mednarodno uveljavili. Temu pa se ne gre čuditi, saj smo se za številna vabila, ki so jih v povojnih letih že izkoristili naši alpinisti, oddolžili le z vabili na dva mednarodna tabora. Z opisi domačih dosežkov v tujih revijah pa se seveda ne bomo uveljavili v tujih revijah.
Ekstremno smučanje prav tako premalo življenjsko sodi k alpinizmu. Nekaj lanskih uspelih smukov zato lahko imamo le za prve lastovke. Ob ocenjevanju tekmovalnega smučanja alpinistov prav tako ugotavljamo stagnacijo. Tradicionalna tekmovanja so opustili ali pa je udeležba na njih le senca nekdanje. Nadomestil za tovrstno aktivnost pa tudi ne iščemo. Priljubljenih rallyjev v tujini se zato udeležujejo le še nekateri najbolj zagnani posamezniki, seveda na svoje stroške in povsem neodvisno od organizacije.
Osnova vsega pa je klasični alpinizem Udejstvovanje v »pravih« stenah, reševanje plezalskih problemov in zimski alpinizem je primerjalno najtežje ovrednotiti. Z našo kategorizacijo si nimamo kaj pomagati. Zaradi zastarelosti razvoj le zavira. Nekaj bi pomenila morda primerjava vzponov, ki so jih na enakih terenih opravili naši in tuji alpinisti. Lanskim zimskim dosežkom v Zahodnih Alpah ne bo moč veliko dodati, na tujem pa smo ostali skoraj praznih rok.
Utrip alpinizma ni izmerjen
Res je škoda, da z analizo tako množičnih akcij kot je vsakoletno prvomajsko srečanje jugoslovanskih alpinistov, ne poskušamo »izmeriti« utripa našega alpinizma. Če bi imeli podatke o številu udeležencev in njihovi aktivnosti in najpomembnejših turah, bi lahko dobro ocenili tudi stanje po posameznih republikah ter kolektivih.
Za AO Celje je iz poročila razvidno, da so imeli na srečanju 7 alpinistov in 8 pripravnikov, ki so skupno opravili okoli 100 vzponov. Med njimi tudi 3. PP (29. 4.) Primorske: Matej Banič, Andrej Primožič. Ista dva in Guček iz AO Trbovlje so 1. maja preplezali (1. PP) Depresijo (predlagajo oceno VII). Za Utopijo 85, ki jo je Primožič ponovil 2. t. m. z Američanom Hiltnerjem, pa predlaga oceno VIII.
Tudi pri Domžalčanih že nekaj časa nismo poročali. V Paklenici jih je bilo 13, od tega šest alpinistov. Opravili so (okoli) 100 vzponov. Med mladimi sta se lepo izkazala Tatjana Cerar in Dušan Nemec, Ciril Jeglič in Borut Veselko sta ponovila Hidrogliser in Petrovo varianto.
Tretji AO, ki ga zadnje čase redko zasledimo v naši republiki, deluje v okviru PD IMPOL. Od 27. aprila do 3. t. m. je bilo njihovih članov v Paklenici kar 20 (skupaj s tečajniki), opravili pa so 188 vzponov.
Iz Škofje Loke smo dobili statistično obdelano poročilo: 21 članov AO, 189 vzponov, od tega štirje VII. stopnjo. 25 šeste itd. Omenjajo pa tudi težave. Nekdo jim je stalno podiral šotore, pravijo, da tudi kraj ni bilo malo.
Iz AO Litostroj imamo le podatek o solo vzponih Silvestra Kraglja, ki pa jih je opravil že pred prazniki. Sam je ponovil Jenjavi in Funkcijo. Nekaj podatkov je potrebno dodati še iz poročila AO Trbovlje: Vili Guček in Andrej Kmet sta prosto ponovila tudi Klin (VIII) in Funkcijo (enotna ocena VII-). Kmet je s Simono Škarja preplezal (oba PP) tudi Union. 12. t. m. pa je Guček (z Daretom Juhantom) PP tudi Netopirja v Osapski steni. Ocena VII+/VI+.
Franci Savenc
Lučka bela in Robanov kot z Logarsko dolino
Drugi vodniček Toneta Golnarja pokriva preostalo ostenje Savinjskih Alp
Pred nekaj več kot dvema letoma je izšel plezalni vodniček za Logarsko dolino. Ker tedaj ni bilo časa, pa tudi preveč gradiva bi se nabralo, so del Savinjskih Alp izpustili. Takoj nato pa so se lotili nadaljevanja, in kljub nekaterim težavam tehnične narave je pred nekaj dnevi izšel še drugi del. Tudi tega dela je avtor Tone Golnar, pri ilustracijah mu je pomagal Silvo Babič, pomočnikov pa je še več.
Okoli sto smeri, tri četrt s shemami, 22 fotografij za osnovno področje, v dodatku k prvemu vodniku (za Logarsko dolino) pa je še nekako 40 smeri z dopolnili. V tradicionalnem formatu (in več ali manj tudi tehniki) in na 120 straneh, tako da je vodniček kar zajeten, a vendarle dovolj pregleden. Motijo pa predvsem premalo jasni odtisi fotografij (isti problem kot v prvem delu). Škoda je tudi, da dogovor o vsebini in načinih podajanja, ki se je v zadnjem času že kar lepo uveljavil pri nas, ni zajel vseh, ki pripravljajo tovrstno literaturo. (Morda je še čas, da ga dopolnimo in bi tak kot standard lahko služil vsaj vodničkom, ki se jih bodo posamezniki šele lotili). Cena vodnička še ni določena, verjetno pa bo med 350 in 400 din.
Srečanje športnih plezalcev
Organizatorji akcije »Sport Roccia 85« se resnično trudijo, da bi bilo njihovo prvo mednarodno tekmovalno srečanje športnih plezalcev na kar najvišji ravni. Izbranim mladim plezalcem, ki bodo sodelovali nudijo celo povrnitev stroškov in dobre šotore v bližini prizorišča. Pripravljena so tudi številna priznanja in nagrade (absolutni zmagovalec bo med drugim dobil zlati žeton v vrednosti 3.000.000 lir).
Za varnost (varovanje) bodo skrbeli gorski vodniki, obvezna pa bo čelada, plezalni pas in vpeti bodo morah vse varovalne kline. Za vsako nespoštovanje pravil pa je predvidena diskvalifikacija.
Prvi preskus bo v (3-6) že »opremljenih« smereh visokih 20-30 m, ki bodo težavnosti V.-VIII. stopnje. Predviden je maksimalen čas za plezanje, vsak vzpon pa bodo posebej točkovali (in kaznovali: izpuščanje klinov, padec, pomoč z vrvjo ali klinom). Drugi preskus bo hitrostni v smereh visokih okoli 30 m s težavami okoli VI + (maksimalen čas 9 minut), Točkovali bodo glede na razliko med i najhitrejšim in najpočasnejšim, točke pa bodo odločale le za končno razvrstitev (ob enakih rezultatih). Ocenjevali bodo stil in eleganco.
Kategorije bodo tri: od 16 do 30 let, od 31 do 40 in nad 40. Uvrstitve pa bodo ločili za preskus v težavnosti. hitrosti ter stilu in eleganci in še za kombinacijo. Razglasitev rezultatov in podelitev priznanj bo 7. julija, tekmovanje pa se bo začelo 5. julija s srečanjem v kampu in morebitnim izbirnim tekmovanjem, če bo prijavljencev več kot 60.
Srečanje alpinistk
Tradicionalni RHM (Randes-vous Hautes Montagnes), srečanje alpinistk z vsega sveta, bo letos v vasi Prati di Tivo v Apeninih na višini 1465 m. V vasi je hotel za petičnejše in kamp, tako da za tiste, ki bodo imele s seboj šotore, s spanjem ne bo problemov. Srečanje, ki bo od 24. do 30 avgusta, organizirata Silvia Metzeltin in Susi Mufer. Naša KA PZS je taka srečanja doslej v glavnem obšla.
Veleslalom pod Raduho
Na Grohatu je bilo 11. t. m. prijetno razpoloženje. Slabo vreme je sicer verjetno poglavitni krivec, da se je tekmovanja alpinistov udeležilo le 24 članov devetih odsekov. Toda tekmovanje, ki so ga alpinisti iz Črne tokrat pripravili drugič, mora postati tradicionalno, so vsi zatrjevali.
Med alpinisti sta bila najhitrejša Maks Boldin in Luka Karničar (AO Jezersko) s časom 2,48.53. Za njima se je uvrstila dvojka postaje GRS iz Prevalj Jure Mavrič – Rok Zagernik (3,16.26), tretja pa sta bila Armand Polegek in Rastko Vrečko (4,07.98, AO Kozjak – Maribor). V nedeljo je bil še »pravi« veleslalom, z elektronskim merjenjem časa, ki ga je organiziral SK Črna. Med planinci ekipno so se najbolje uvrstili spet Jezerjani (90.96) pred PD Črno (91.75) in PD FECOR (92.47). Posamezno pa sta bila v skupini do 15 let najhitrejša Saška Fužir (31.25) in Robi Kranjc (29.35), do 25 let Natalija Fužir (31.77) in Janez Krč (30.17). do 35 let Lenka Repanšek (36.71) in Vili Sant-ner (29.75), med najstarejšimi pa Franc Plesec (31.20).
Vodnik bo resnično internacionalen
Druga izdaja vodnika Dietra Hasseja Meteora bi morala iziti sicer že te dni, toda v želji, da bi ga kar najbolj izboljšal, dopolnil, avtor še ni končal. Kot zanimivost lahko omenimo, da je pripravil povsem novo simboliko in da bo tolmač šestjezičen. Poleg nemščine še v angleščini, italijanščini, francoščini, grščini in slovenščini.
Vabijo na tek v Kamniško Bistrico
Postaja GRS Kamnik prireja 23. maja drugi tek Mengeš – Kamniška Bistrica. Začetek bo ob 17. uri pred Hidrometalom v Mengšu, pot pa bo tekače vodila skozi Kamnik in Stranje v Stahovico ter Kamniško Bistrico (21 km, 270 mn višinske razlike). Po trije v vsaki kategoriji bodo prejeli priznanja, štartnine ni, tekmovalcem bodo dali nekaj okrepčila v Kamniku in Stahovici, oskrbeli pa bodo tudi prevoz obleke. Prijave bodo sprejemali uro pred startom na Gorenjski cesti (pred Hidrometalom). Tekmovali bodo v štirih kategorijah, alpinistke in alpinisti ter gostje – ženske in moški.
Tridnevno mednarodno tekmovanje
V Opavi na Češkoslovaškem bo od 2. do 4. avgusta veliko mednarodno orientacijsko tekmovanje (IOF, kat. B), ki ga pripravlja zveza za orientacijski tek UV ČSTV Praha. Kotizacija je 50 do 110 Kčs (odvisno od kategorije), prijave pa sprejemajo do 1. junija na naslov: Slavoj Tomeček, Holasick 7, CS 747 05 Opava 5.
Polomil je zmaja
Iztok Tomazin (AO Tržič) se z Belakom odpravlja na Daulagiri, njegova želja pa je bila, da bi poleg (prvenstvenega) vzpona izvedel tudi višinski rekord za polet z zmajem. Toda boji se, da iz tega ne bo nič, ker je med treningom uničil svojega zmaja, denarja za novega pa ni. Vendar pa mu je tedaj (12. t. m.) uspel smuk po desnem žlebu v SV ostenju Vrtače. Plezalna ocena je I—II, 250 m, smučarska pa S6/4-5.
Vrsta prvih ponovitev v Kleku
Boris Čujić in Srečko Meič (oba AO Velebit – Zagreb) sta 11. t. m. opravila prvo ponovitev Čeljabinske v Kleku. Smer sta preplezala prosto (V+/IV, prej VI, Al; V+, IV+) razen nekaj metrov »tehnike« v prvem raztežaju, kjer se je Čujič kot prvi zaradi pomanjkanja klinov in sumljive kamenine raje varoval. Takoj za tem sta preplezala še Steber Podkleka (AO, V/III-1V+, 100 m, 2 h, 1. P). Tega dne sta Branko Ognančevič in Zoran Stankovič (prav tako oba AO Velebit) preplezala levo od Kitare »Švercersko smer«: IV+/II, 90 m. Naslednjega dne so nadaljevali. Čujić je opravil 1. (S) P Zelene, ki jo je ocenil s IV/II-III. Tudi Bacilček (AO, IV+) sta prva ponavljala Čujič in Meič tega dne.
Pozdravi iz Meteore
Med prvomajskimi prazniki je bilo nekaj jugoslovanskih alpinistov tudi v grški Meteori. S pozdravi so se oglasili člani OA Bukovik iz Sarajeva, peterica članov AO Zagreb Matica pa je sporočila, da so plezali le lažje smeri.
Možnica in Koritnica
Edo Kozorog in Igor Škamperle sta že predstavila naslovnico in del vsebine novega plezalnega vodnička Možnica in Koritnica, ki naj bi izšel še pred koncem meseca. Z opisi in shemami sta zajela 101 alpinistično turo, 83 plezalnih smeri in 18 slapov. Lepo pregledna je tudi karta področja, ki bo na zadnji strani ovitka.
Po dolgih letih zatišja in potem posameznih izdaj, se je, kakor kaže, le odprlo. Po Tomazinovem Storžiču (300 din) Kleku (350 din) Borisa Čujića, smo dobili sedaj še vodnik za savinjski del Kamniških in Savinjskih Alp.
Za Osapsko steno
Sekretariat komisije za gorsko reševalno službo pri PZS, je obravnaval tudi pobudo obalnega PD Koper za zagotovitev reševanja v Osapski steni. Sklenili so, da skrb za sedaj zaupajo ljubljanski postaji in da izšolajo vse alpiniste iz AO Koper, ki so primerni za pripravnike GRS. Za lažje reševalne posege na tem področju pa bodo storili vse potrebno za ustanovitev reševalne skupine.
»Fane 1984«
V drugi letošnji številki (3-4/1985) glasila PZH Naše planine je za uvodnik poročilo lanske hrvatske alpinistične odprave v Fanske gore. Zapis je zelo podroben in dobro argumentiran. Skoraj enako obsežno je drugo nadaljevanje popisa trekinga Peru-Bolivija-Čile. Urednik dr. Željko Poljak je spet prispeval »karikaturo« o tem, kako se pripravi planinski izlet. Tretjino zvezka pa obsega ponatis gradiva o zgodovini hrvatskega planinstva.
ID
