Alpinističnih himalajskih novic (še) ni prav v izobilju. Peter Hámor, Nives Meroi in Romano Benet, ki kot nekakšni poslednji Mohikanci držijo zadevo pokonci, bodo poskušali preplezati novo smer v zahodni steni Kabruja (7412 m), in se tako izogniti aklimatizaciji za Yalung Peak (7590 m), ki je njihov glavni cilj. Kot je Peter zapisal v sporočilo 30. aprila jih je po 10 dneh v baznem taboru in po močnem vetru, ki jih je prisilil, da prekinejo vzpon na 6000 metrih, vreme končno spustilo višje. Upajo, da se bodo razmere v steni v enem ali dveh dneh izboljšale in bodo lahko ponovno poskusili za prvi poskus vzpona.
Ena od vesti, ki prihaja z najvišjih gora, je bila v preteklem tednu tudi nesreča pri sestopu, ko je salzburški poslovnež in alpinist umrl v nesreči na Ama Dablamu (6814 m). Gre za Martina Horneggerja iz Tennengaua. 64-letnik je padel prejšnjo soboto (26. aprila 2025) po uspešnem vzponu na vrh. Bil je solastnik in generalni direktor podjetja Martini Sportswear GmbH, ki proizvaja in distribuira funkcionalna oblačila za prosti čas. Nekaj plezalcev so z ene najlepših gora reševali s podvesno dolgo vrvjo, pripeto pod helikopterjem, tako da je bilo kar pestro.
ALPINISTIČNO SMUČANJE
Veseli tobogan
Drejc Kokelj je zaradi napovedane otoplitve 29. aprila »že« ob 22:50 štartal iz Kota. Neprijeten občutek v gozdu, kjer vse naokoli šumi, ga je spremljal na začetku poti. Napoved je obetala dopoldne brez oblačka, noč pa je bila jasna, kar je omogočilo, da je vse do Doma Valentina Staniča s psi na smučeh napredoval brez težav. Spodaj je bil sneg rahlo južen, višje pa se je oblikovala skorja, ki se ni predirala. Ker je bil prezgoden, se je odločil za kratko okrepčilo v zimski sobi, ki je po njegovem mnenju lepo prenovljena.
Presenetilo ga je, ko se je po počitku zbudil in zunaj zagledal v gosto meglo z vidljivostjo manj kot pet metrov. Navigacija proti severovzhodni steni Triglava mu je tako povzročala precej težav. Do Staničevega doma je bilo še nekaj smučin, naprej proti Kredarici pa jih ni več našel. Ravno ko je že razmišljal o prekinitvi ture, se je za trenutek zjasnilo in vstop v steno se mu je prikazal pred očmi. Od tam naprej ga je ponovno spremljala gosta megla, vendar je šel brez težav, saj je to steno že obiskal prej.
V steni je naletel na sitno skorjo, ki se je predirala, kar je upočasnilo napredovanje. Bolj kot počasnost ga je skrbelo, da skorja ne bo popustila. Ko se je približeval grebenu, se je končno začelo jasniti. Sonce je občasno segrelo sneg ravno dovolj, da je snežna skorja začela popuščati. Na samem vrhu Triglava je snega še veliko, saj je od Aljaževega stolpa vidna le zastava. Prehodi na grebenu pa so narejeni zgolj za silo.
Ob sedmih je pričel s smučanjem. Greben je bil v odličnem stanju s petimi centimetri južnega snega na trdi podlagi, medtem ko je bil Veseli Tobogan že preveč odjenjan, saj je bilo na njem dvajset centimetrov južnega snega. Smuka je bila posledično težja, vendar mu je uspelo odsmučati celotno smer z enim 5-metrskim oddrsanjem tik pred izstopom iz Tobogana, kjer je bil prehod širok le en meter.
Ko se je smer priključila smeri S sedla na ledenik, je strmina nekoliko popustila. Izstop iz stene pa je zahteval skok čez tri metre skalne in ledene stopnje, zaradi skromne snežne odeje. Ko je v Kotu zaključil smuko na višini 1490 metrov, je spoznal, da je z vrha Triglava prišel brez snemanja smuči—čeprav je bilo do Staničevega doma potrebno narediti nekaj korakov peš. Po njegovem mnenju bo sneg v Kotu zdržal (le) še nekaj dni. https://gore-ljudje.net/novosti/odsmucan-veseli-tobogan/
Smučanje po steni s Col de l’Aiguille Verte (54/55 E3)
Zadeva je znana kot ena najstrmejših vztrajnih ledenih sten v Alpah in je ne gre podcenjevati zahteva kontrolirane zavoje za več kot 700 m spusta.
Še ena smučarska: Marinellijev ozebnik
Marinelli … legendarni smučarski spust po vzhodni, kar himalajski steni Monte Rose. Čeprav le malo ameriških smučarjev ve za to linijo, velja za eno največjih, če ne celo za največjo smučarsko smer v Evropi. Ta mitska proga je bila scena legend, kot so Hillary Nelson, Andreas Fransson in Chris Davenport. Večina ljudi, ki zadevo smučajo, so zelo izkušeni gorski vodniki ali profesionalni smučarji. Redko jo smučajo neodvisne amaterske skupine, in to z dobrim razlogom. Ko je uslužbenka, kateri sta se prijavila Seamus Dolan in Gold Scott, prijavila v kočo Monte Rosa, slišala, da je to njun načrt, ju je pogledala, kot da misli, da bo naslednji dan reševanje. Marinelli ponuja kar 2500 m, včasih pa tudi do 3200 m skupnega spusta. Smučati je mogoče na več različnih načinov. Do nje lahko pridete prek Silbersattle ali Zumsteinspitze (obe na približno 4500 m nadmorske višine). Približno na polovici smeri je možnost smučanja po ozebniku vse do ledenika spodaj ali pa po Crestone Marinelli in levo na naslednji ledenik. Crestone Marinelli je objektivno varnejši, saj je ozebnik neposredno v središču skalnih podorov, serakov in plazov vzhodne stene. Za spodnjo polovico sta se odločila smučati po Crestone Marinelli, ker je očitno bolje zadrževal sneg. Marinelli je tako resen in nevaren, kot so lahko smučarski spusti. To progo sta Američana preučevala eno leto, kot da bi bila druga služba, in še vedno ju je strašila, saj je zadeva krepko povezana s samozavestjo, Na srečo so se zvezde poravnale in to sanjsko progo sta smučala v večinoma precej dobrih razmerah, …
Če samo malo pokukamo (v) preteklost, sta (tudi) Borut Črnivec in Andrej Terčelj 5. julija 1993 presmučala vzhodno steno Monte Rose – takrat z oceno: VI. Na Zumsteinspitze (masiv Monte Rose, 4563 m), sta se povzpela z juga, iz doline Alagua, da bi bila pred smučanjem kar najbolj spočita, čeprav sta se dobro zavedala, da se s tem odpovedujeta spoznavanju smeri in razmer v njej (sta pa potem ugotovila, da je od zgoraj pravzaprav boljši pregled nad smerjo ker je teren precej konkaven).
V ponedeljek, 5. julija sta začela s smučanjem ob osmi uri, in sicer kakih 15 m pod vrhom, ker je bil le-ta kopen. V vzhodni steni so bile razmere zgoraj zelo dobre, v spodnjih dveh tretjinah pa je bil sneg povsem gnil, globoke drče, ki so jih izdolbli plazovi, pa so še dodatno otežkočale prehode in orientacije, ki je sploh eden glavnih problemov te mogočne stene. Kot sta Borut in Andrej takrat poročala, so ključna mesta v Marinellijevem ozebniku dve področji serakov, kjer je orientacija še posebej težka in prehodi zelo zahtevni (približno 50°). »To je bila moja daleč najbolj zahtevna smučarska tura doslej,« je na primer smuk ocenil Črnivec. »Precej težja tudi od onega z Lenspitze, ki sva ga opravila pred dvema letoma, čeprav sta enake ocene. Tehnično bi sicer bila po naših kriterijih res lahko le »petica,« toda če upoštevamo vse druge okoliščine …! Če le malo zgrešiš, si hitro lahko v strminah s 60 in več stopinjami naklona.« In še srečo z vremenom sta imela, saj se je že zgodaj popoldan razdivjala nevihta, ponoči pa je bilo celo na višini 4000 m le okoli 0°C. »Smučala sva sorazmerno hitro, le poldrugo uro sva rabila do vznožja.« Pa tudi sicer sta bila izjemno hitra: samo 48 ur sva potrebovala za pot v Švico, vzpon in smučanje ter povratek nazaj v Ljubljano.
Dodajmo še, da je bil Damiano Marinelli (1843 – 1881 ) italijanski alpinist in raziskovalec, ki je za tiste čase opravil zavidljiva »podjetja«. Leta 1881 si je Marinelli z vodnikom Battisto Pedranzinijem zadal ambiciozen cilj, da prepleza vzhodno steno Monte Rose in doseže Punta Dufour. 8. avgusta sta omenjena v družbi Fernanda Imsenga in nosača Alessandra Corsija dosegla 3400 m, a jih je zasul ogromen plaz. Rešil se je le nosač Corsi, ki je zaostal. Trupla plezalcev so našli tri dni kasneje v globoki grapi. Strmi ozebnik, iz katerega se je odlomil plaz, se je tako kot greben nad njim preimenoval v Canalone Marinelli.
Prečenje masiva Mont Blanc po strminah od juga proti severu
Benjamin Védrines in Nicolas Jean sta skozi 4 dni splezala na nekatere najbolj ikonične vrhove in opra’0vila izvrstne smučarske spuste …
OD TOD IN TAM
Južne stene (že) vabijo
Alpinisti, ki niso močno podvrženi pomladanskemu obprazničnemu odhodu v tujino, se že ozirajo po stenah, kjer je bila plezarija zaradi precej toplega vremena že kar vroča. Z Jermance se je Matic Jošt in Žan Zdovc že ozirala proti Koglu, a sta šla plezat moderne smeri, ki se ne končajo na robu stene. V Repov kot in južno steno Planjave, kjer sta tudi Odsev in S ketne …
Martin turn – Peklar-Podbevšek (V/IV)
Jernej Štukel in Miha Kitek sta 29. aprila po službi splezala 5 konkretnih raztežajev (40 – 50 m) v steni nad Kopišči, ki sta jo splezala Dušan Podbevšek in Borut Peklar pred dobrimi 50 leti kot prva v steni, kjer je še obilica možnosti. Dule je bil kot zelo mlad plezalec zelo talentiran in je zmogel marsikatero smer, ki so ji ostale težave. Po Everestu 79 pa mu je volja za prvenstvene kar usahnila.(?) Žal pa so začeli planinopisci vrivati klenemu bistriškemu posestniku in kmetu, rokovnjaču Martinu Jermanu še j, tako da, hmm, … V teh in drugih dneh je K. Bistrica splošno znana kot (meščansko MKK) leglo klopov in tudi Jernej in Miha sta jih precej obrala doma. V stene bo treba pa kar pohiteti, saj se tudi Konec vstopnin in omejitev ne bo mogel izogibati v nedogled, …
Plezalno potovanje v Italijo
Izvrsten plezalec, ki že ob prvi otoplitvi komaj čaka na jesen in spet nižje temperature, se je tokrat odpravil k sosedom v Italijo. Čeprav mu je bilo težko osredotočiti se in poskusiti glavni projekt, piše, da se je spet veliko naučil in opravil dva zelo dobra poskusa po trad-icionalnih smereh.
Dobra plezalna miselnost ga je spodbudila tudi k bliskovitemu poskusu v The Doors (najtežji raztežaj 8a+), novi večraztežajni smeri v dolini Ossola.
Climb Istria
Velikonočne počitnice v Istri so bile v znamenju ženskih (po)dvigov z impresivnimi vzponi nekaterih najmočnejših mladih plezalk v okolici!
Izstopala je 13-letna Avstrijka Ella Grad v Buzetskem kanjonu. V sektorju Pengari je hitro splezala smer Too late (8a) in višjo in bolj tehnično smer Skitalica (7c+) v drugem poskusu!
Tudi nemška plezalka Mona Kellner je pustila svoj pečat, ko je v bližnji Pandori premagala strmo smer Neytiri (8a). Nato se je preselila v Mišjo peč, kjer je v drugem poskusu splezala Popaja (8a+) in klasični Mozaik (8a).
14-letna nadarjena Slovenka Brina Vrhunc Grgič se je pridružila akciji v Mišji peči, ko je preplezala eno najpogosteje ponavljajočih se smeri, legendarno Samsaro (8a).
Poljska plezalna ekipa v Mišji peči je bila prav tako aktivna. Vodila jo je plezalka Basia Ciszynska, ki je vpela verige Corta (8a). Tudi njena soplezalca Lukasz Debowski in Jasiek Gurba nista razočarala z Marjetico (8b).
V Italiji, v sektorju Strapiombi delle Vergini v dolini Val Rosandra je Slovenka Nina Landekar opravila vzpon v Adelante (8a) in s tem ponovno pokazala moč in odločnost današnjih plezalk.
Sara Sedej – Vsakoletni spomladanski izlet v Arco!
Razgledi počitnice pica, jacuzzi, … življenje je lepo!
Najlepši pogledi so rezervirani za tiste, ki si jih upajo poiskati
Tečajniki alpinistične šole AO Kamnik, ki so nekoč nabirali znanje, jemali prve izkušnje s trdim delom in zagnanostjo delali prve pogumne korake proti svetu alpinizma v domačih pečeh Bergantove gore (pod Starim gradom), se sedaj, kot je moderno, raje vozijo plezat nad Vipavo, ki jih je sprejela – in so uživali …
KNJIŽNE POLICE
Zbirka zgodb
Zaplezane zgodbe so zapis spominov, anekdot in pripetljajev Tomaža Žgajnarja, alpinista, gorskega reševalca in člana alpinistične glasbene skupine Godba vertikale. Večji del zgodb je posvečenih gorništvu in gorskemu reševanju, pozornost bralca pa pritegnejo tudi avtorjeva doživetja v jamah, kanjonih in na divji reki. Zgodbe o pogumu, o nepremišljenih ravnanjih, gorskih reševanjih in prijateljstvih, ki se stkejo skozi gorništvo, podajajo svež, izviren pogled na življenje generacije alpinistov in plezalcev osemdesetih in devetdesetih let. Vsekakor je tudi za nepoznavalce zanimivo odstreti kakšen list domačega, a nepoznanega sveta, kakšen del reke, kakšen stenski ali kolesarski utrinek, morda alpinistično smer v manj znanih, a plezalsko popularnih kotičkih naših gora.
Pisanje ima nekatere vzgojne elemente, saj dobro prikazuje, da je mogoče tudi v zahtevnejših situacijah ravnati modro, doživeto pa Tomaž Žganjar popisuje tudi mnoge zdrse, napake v dojemanju, razumevanju in stranpoti – torej vse, kar je zaplezano.
Zaplezane zgodbe so avtorjevo tretje samostojno literarno delo. Po dveh romanih, ki vsebujeta mnogo avtobiografskih elementov, a tudi nekaj fikcije, se zdi, da skuša avtor v najnovejšem delu prav po gorniško slediti in izraziti osebna doživetja. 
Prelistaj Zaplezane zgodbe
ZGODE IN NEZGODE
Nekaj desetmetrski zdrs med oddrsa(va)njem v ozkem snežnem žlebu
Hud padec v katerem čelada reši življenje
ARHIV
Trst – plezalne telovadnice na pragu mesta – Italija / 1986 / 40′
ID
