Česen uspel sam tam, kjer so poskušale že številne odprave
Prvenstveni vzpon po Slovenski smeri na Lotse je posvetil Alešu Kunaverju – Vzpon je trajal dobrih 45 ur plezanja, skupno 62 ur
LJUBLJANA — Sanje, načrt, poskus in uresničitev. Skoraj trideset let je zajetih v teh štirih besedah in pojmih. Južno steno Lotseja je Aleš Kunaver prvič videi jeseni leta 1962. Iz spomina so so rodile sanje, ob drugih odpravah tudi načrt in spomladi 1981 ga je velika odprava skoraj uresničila. Po dvomesečnem garanju ni bilo več moči za najtežji del, zgornjih 400 metrov. Morda bi ena ali dve vrhunski navezi na alpski način imeli več možnosti, je bilo vse več prepričanih. A vse zahteva svoj čas.
Zanimivo je, da so bili vsi pomembnejši poskusi zadnjih let narejeni prav tako. Najvišje so prišli Poljaki (8300 m), vendar izpod Lotse Šara.

JUŽNA STENA LOTSEJA – Tomo Česen. Smer, kot jo je po telefonu opisal
Tomo Česen je plezal tam, koder si je zamislil že doma: na splošno v smeri iz leta 1981, na spodnjem, srednjem in zgornjem predelu snežišč nekoliko bolj levo, zgoraj pa bolj naravnost proti vršni glavi.
Aklimatiziral se je po smeri na Lotse Šar, najvišje do 7200 m. V steno je vstopil 22. aprila ob 17. uri in plezal do 8. ure naslednjega jutra. V tem delu ga je kljub noči ogrožalo padajoče kamenje. Ob 13. je nadaljeval in ob 23. po strmem žledu dosegel vznožje skalnega stebra na višini 8200 m. Noč je bila za bivakiranje zelo težka, mrzla in vetrovna. Zjutraj 24. aprila ob 5. uri se je lotil najtežjega dela. Skala je bila slaba, posne žena in za 50-70 m visok prag je porabil dobre tri ure skrajno napornega in nevarnega plezanja. Naprej se je svet položil, vendar je bil greben globoko zasnežen in zato plezanje naporno. Dosegel je jugozahodno ramo, prečil je vmesno škrbino in po strmem grebenu 24. aprila 1990 ob 14.20 dosegel najvišji vrh Lotseja – 8516 m. Vreme je bilo slabo: veter 100 – 130 km na uro, megla in snežilo je. Ves sestop je potekal v slabem vremenu in zaradi novega snega so se nenehno prožili plazovi. Spuščal se je najprej po smeri vzpona, pozneje pa je sledil klinom in ostankom vrvi iz leta 1981. Zaradi megle in plazov se je ustavil na višini 7300 m in bivakiral skoraj ves naslednji dan. Opolnoči 26. aprila je nadaljeval in ob 7. uri zjutraj dosegel vznožje 3300 mm visoke stene. Bil je zelo zdelan, vendar brez poškodb.
Za vzpon je porabil dobrih 45 ur čistega plezanja, za celotno odisejado pa 62 ur. V steno je vzel 3 litre pijače in 3 – 4 kg hrane, spalno in bivak vrečo, kratko ležišče iz armaflexa, pomožno vrv in nekaj plezalne opreme, vendar je večino stvari pustil na zgornjem bivaku. Kuhalnika ni imel. V teh suhih podatkih je vsebine za cel roman.
Bil je 51. človek na Lotseju in prvi solist pokojnemu Alešu Kunaverju, velikemu navdihovalcu slovenskega himalajizma.
Od 28 odprav, kolikor jih je bilo to pomlad v Nepalu, so do konca aprila uspele le tri: nepalska vojaška na Everest, ameriška na Ama Dablam in Česnova jugoslovanska na Lotse.
Uspeh Toma Česna že odmeva doma in po svetu, čestitke dežujejo z vsega sveta. Nemci so na TV njemu in Lotseju posvetili celourno oddajo, glavne ocene pa bodo šele prišle. Vendar bo skupna lahko le ena: to je največje alpinistično dejanje našega časa. Po alpinističnih merilih je čisto na načelih ideala – človek sam na težki in visoki gori. Vzpon je sicer Tomu Česnu izpil del duše, a delček uspeha je zdaj last vsakega Slovenca. V napornih časih zavest o tem krepi hrbtenico.
»Lahko rečem, da mi je vzpon izpil del duše,« je med drugim izjavil v telefonskem pogovoru Tomo Česen.
Vsi trije člani odprave – Tomo Česen, Jani Kokalj in Tomaž Ravnihar – se bodo ta četrtek, 10. maja, vrnili na Brnik. Točno uro bomo sporočili, ko bodo imeli potrjene vozovnice iz Züricha ali Münchna v Ljubljano.
TONE ŠKARJA
Tako gre na Česnov način
»Andrej, Nejc in Pavel (Štremfelj, Zaplotnik in Podgomik) so pri poskusu, da bi se prebili proti vrhu, prodrli že tako visoko, da bi nas dejansko en sam znosen dan lahko pripeljal na vrh. Vendar danes ni tak dan. Ves zgornji del stene je v oblakih.« Tako nekako sije 19. maja 1981 v dnevnik zapisal vodja odprave Aleš Kunaver. »Bil je štiriinšestdeseti dan odprave, trajala je že torej dvakrat dalj kot normalne, in — samo Franček ter Vanja (Knez in Matijevec) bi lahko še zaključila naša prizadevanja. Po tolikih dneh je vprašanje: Rob stene ali vrh?, že davno izgubilo prvotni pomen.«
VANJA MATIJEVEC: Včasih se še vprašam, zakaj sva tedaj pravzaprav poskusila v levo. Je bilo krivo vreme, slaba napoved…? Domnevali smo namreč, da bi se z enim bivakom morda le dalo priti na vrh. Midva pa sva tudi garala skoraj prav toliko časa, do jutra, le da v drugo smer. Toda to je vprašanje, kije sedaj brez pravega pomena. Važno je, da je Česen uspel in potrdil, da nam ta stena in ta smer, dejansko pripadata.
Težko pa se bo našel kdo, ki bo Česnovo dejanje ponovil. Iz lastnih izkušenj vem, kakšna je ta stena in lahko si predstavljam, kaj vse je moral vložiti v ta vzpon … V enem samem človeku združenih toliko sposobnosti, skoraj neverjetno. Tak je mislim ta čas en sam. In kdorkoli bo to ocenjeval, s kateregakoli stališča … moral bo priznati, da je to največ, kar se je doslej v alpinizmu zgodilo. To moramo poudarjati, vedno in povsod, to ne sme mimo nas, kot je šlo že marsikaj. Premalo je, če ve to le ozek krog ljudi. Ne čakajmo, da pride potrditev tega spet iz tujine.
ANDREJ ŠTREMFELJ: Sedaj, ko nam je znano, kaj vse je tam zgoraj Tomo še moral preplezati, mi je jasno: tudi idealen dan bi bil za nas leta 1981 premalo. S tisto miselnostjo in stopnjo pripravljenosti – plezali smo VI, nekateri tudi VII, toda v Črnem kalu. Šestice na 8300 m in vrh vsega še v slabi skali, ne bi zmogli.
Tomo je s tem vzponom prehitel vse druge vsaj za deset let. V bistvu je imel Messner prav, to je problem za leto 2000. Izredna odprava, kakršne znajo pripraviti sovjetski alpinisti, z vojaško organiziranostjo, sestavljena tekorekoč iz samih profesionalcev … je to steno edina morda sposobna splezati že sedaj. Toda ne na tak način kot Tomo. Ne najdem besed. Če si je kdo po Jannuju še mislil: ja, že, že, tako hitro, brez bivaka, s skoraj nič opreme… je sedaj dobil odgovor, da je Tomo nenadkriljiv tudi v najvišjih stenah. V taki višini, po dveh bivakih in v takem vremenu – imel je veter s hitrostjo prek 100 km/h, po vseh plezalskih težavah, je moral pod samim vrhom še gaziti globok sneg… Če na moreč občutek, kako bo pa ob povratku, sploh ne pomislim. Ne tega ta čas ni sposoben nihče drug!
To sta mnenji dveh, ki sta steno in težave v njej . doživela. In če njuni izjavi povežem še z mnenji drugih, pridemo do ugotovitve: To je največje dejanje jugoslovanskega športa doslej. Ne gre ga primerjati z zmago na svetovnem prvenstvu, OI ali s postavljanjem takega ali drugačnega rekorda, to je presežek neke meje, meje ki je bila nedavno videti še zelo daleč. Tomo je odprl novo stran himalajizma in vsemu svetu povedal: Tako pa gre na moj način.
FRANCI SAVENC
Nova 8c v Franciji
Četrto smer na svetu s tovrstno oceno je preplezal Jean-Christophe Lafaille. Plezalec, ki je vsaj izven Francije manj poznan, se je takorekoi specializiral na plezanje v svojih domačih plezališčih La-Roche-des-Amauds oziroma Ceuse. Tod je lani opravil tudi najtežji solo vzpon do sedaj (8a+) Smer »Patience« je zmogel po triletnem delu in dvomesečnem intenzivnem treningu, njene značilnosti pa so: ekstremno slabi stopi, minimalni stranski oprimki in podprijemi, potrebna pa je tudi velika vzdržljivost plezalca.
N. R
Odličen vzpon Metke Lukančič
Po zmagi v Zagrebu je Metka Lukančič povedala, da ima v načrtu preplezati še eno IX-, potem pa se bo lotila čiste devetke. Prvi del obljube je že izpolnila, saj je v enem izmed novejših slovenskih plezalnih centrov, Kotečniku pri Libojah preplezala smer Kolomon (IX-). Za študij in plezanje je potrebovala samo tri dni, to pa pomeni, da ima Lukančičeva lepe možnosti za uspehe v še težjih smereh. Vsekakor ta rezultat spada med najboljše vzpone naših plezalk.
Simona Škarja pleza na pogled
Za prvomajske praznike sta bila Simona Škarja in Bojan Točkar v Paklenici. Oba sta na pogled preplezala smer Ona ljubi rock (VI1I-) in Klin (VIII) (Simona v prvem poskusu, saj je smer pred leti že plezala tehnično). Bojan je z rdečo piko splezal Majhni, ostri, zli (IX-) in Sonyo meu (VIII-), le-ta pa je Simona uspela na pogled. Aprila je v Ospu Bojan ponovil Polnočnega kavboja (IX), pa v Vipavi: Kakao (VIII-) na pogled, Desire (VII1/VIII+), Odo narasti (VIII-), Bananarama (VIII-), Orgazem (VIII-), Mono Liso (VIII+/VIII-) in Lobotomijo (VIII-). Simona je na pogled preplezala Črno Lizo (VII}, Mono Liso pa z rdečo piko.
N. R.
Srečanje pod Jalovcem
Tradicionalno »Srečanje pod Jalovcem«, ki se je razvilo iz VTK memoriala in je namenjeno vsem, ki jim je bil nekdaj planinski dom v Tamarju »drugi dom«, bo letos v petek 25. maja.
V soboto sicer ni mogoče računati na smuko, kakršne smo bili vajeni večino let, toda vzpon na Kotovo sedlo se bo vseeno prilegel.
Najvišji vrhovi celin
Viki Grošelj se vzporedno z akcijo 8000+ (vzpon na vseh 14 osemtisočakov) ukvarja tudi s projektom »Najvišji vrhovi celin«. Včeraj je odpotoval v SZ na najvišji vrh Kavkaza, 5442 m visoki Elbrus. Po mnenju nekaterih je namreč ta najvišji vrh Evrope in ne Mt. Blanc (ki ga ima seveda že večkrat za seboj). Bil je že na Everestu, najvišjem vrhu sveta in Azije, na Aconcagui in Mc Kinleyu, najvišjem vrhu obeh Amerik in še posebej Severne, pa na Mt. Kosciuscku, najvišjem vrhu »najmanj gorate celine« – Avstralije. Preostane mu torej le še Mt. Vinson, najvišja gorska gmota Antarktike, čeprav resno misli tudi na Puncak Javo, najvišji vrhu Ocenanije – za tiste, ki jim je bližja delitev sveta po območjih.
38. festival v Trentu
Letošnji mednarodni festival planinskega in raziskovalnega filma v Trentu, ki bo že 38. po vrsti, se bo začel 27. maja ob 11. uri. V naslednjih dneh, tja do 2. junija, ko bo podelitev priznanj, bodo dvakrat na dan filmske predstave, ob tem pa še številne prireditve, od razstav in predstavitev, do konference in »okroglih miz«.
Planinski koledar 91 — popravek
Prejšnji teden navedena prednaročniška cena za oba stenska koledarja – Kjer tišina šepeta in Svetloba višin – je bila desetkrat previsoka. Prava je 50 din za izvod.
EHO: Vesti od…
Tednik Eho, ki izhaja v glavnem mestu Bolgarije, ima med drugimi rubriko »vesti od…«. Pretekli teden so v njej objavili pismo Bolinederove o novicah iz švicarskih gora. Osrednji del je posvečen vzponu Slavca Svetičiča, čeprav letos slave 125-letnico prvega vzpona na Matterhorn.
»Športna senzacija sezone je bila zimski vzpon po smeri J. Harlina v S steni Eigerja, ki je bil opravljen 14. in 15. januarja letos. V 26 urah ga je opravil Jugoslovan Slavko Svetičič…
Drugi zimski vzpon na Pik Lenina
Štiriindvajsetčlansko odpravo na ta 7134 m visok vrh v Pamirju, je organiziral klub »Visotnik« iz Leningrada. 19. in 20. januarja so postavili bazni tabor in se takoj lotili Arkinove smeri na severni strani gore. Smer je nudila mešano plezanje v snegu in ledu. V zgornjem delu so vrh dosegli z leve strani, do višine 6900 m pa so fiksirali 4000 m vrvi. Za osvojitev vrha so formirali dve skupini po 11 alpinistov. Na ta način sta dva člana prve skupine 3. februarja dosegla vrh. To sta bila Aleksej Koren in Semyon Jastrebov. Ostali so se morali vrniti zaradi hudega mraza, nevihte in močnega sneženja. Naslednji dan se je vreme izboljšalo in na vrh se je povzpelo še 9 članov, med njimi vodja odprave Leonid Troščinenko, Aleksandr Gluškovski in gost iz Bolgarije Petko Totev, ki je prvi Bolgar, ki je pozimi osvojil višino nad 7000 m. Sovjeti so letošnjo zimo opravili tudi prvi zimski vzpon na Pik Pobedy (7439 m) v Tien Shanu.
Kurirska pota v Polhograjskih Dolomitih
Pod tem nazivom poteka približno 25 km dolga, zanimiva in za pomladanski čas zelo primerna pot od Slavkovega doma na Golem brdu, mimo gostilne Pri Jurju na Katarini, do kmetije Gontar pod Polhograjsko Grmado, Obrtniškega doma na Govejku in do brunarice na Osolniku. V mesecu maju organizirajo izlet po tej poti Partizan skupaj s PD Medvode, informacije pa je moč dobiti po telefonu 71 -022 in 71-006.
Delovni planinci iz Martuljka
Prijazna vasica pod Špikom-Gozd Martuljek je vas gasilcev, lovcev in planincev. Planinsko društvo, ki je preteklo leto slavilo 40 let uspešnega delovanja, ima v svojih vrstah 280 članov, kar je za tako majhno vas izredno veliko. Rutarjanski planinci se lahko pohvalijo, da imajo na svojem območju eno najlepših kanjonskih poti — Žgornjesavski Vintgar, ki pa bo treba v prihodnje bolje propagirati. Planinci v Martuljku, ki so lani praznovali štirideseto letnico delovanja, so postavili informativni kozolec pri vstopu v dolino pod Špikom, obnovili so markacije na Špik in Črne vode.
Kot je na nedavnem občnem zboru društva poudaril predsednik Srečko Koželj, je premalo zanimanja za planinsko dejavnost med mladimi. Na zboru so se domenili, da bodo tudi v letošnjem letu nadaljevali z delom in pripravili izlete v bližnjo okolico, v svoje vrste pa naj bi pritegnili čim več mladih.
LOJZE KERŠTAN
PREJELI SMO
Blejska koča na Lipanci zaprta
V četrtkovi športni rubriki Kam, kaj, kje (26. IV.) je PZS informirala o planinskih postojankah, ki bodo odprte med prvomajskimi prazniki. Tako naj bi bila Blejska koča na Lipanci, ki jo upravlja PD Bled, odprta in oskrbovana od 27. aprila – 2. t. m. in 5. in 6. t. m.
Na Lipanci sem bil v petek, 27. aprila in v soboto, 28. aprila in se prepričal, da blejski planinci spijo še zimsko spanje. Planinci, ki so nameravali prenočiti v Blejski koči, so se nejevoljni odpravili v dolino.
Prepričan sem, da so drugi upravljala planinskih postojank vestnejši.
MILAN PAVLIHA, Ljubljana