Alpinistične novice 19/1990

Česen uspel sam tam, kjer so poskušale že številne odprave

Prvenstveni vzpon po Slovenski smeri na Lotse je posvetil Alešu Kunaverju – Vzpon je trajal dobrih 45 ur plezanja, skupno 62 ur
LJUBLJANA — Sanje, načrt, poskus in uresničitev. Skoraj trideset let je zajetih v teh štirih besedah in pojmih. Južno steno Lotseja je Aleš Kunaver prvič videi jeseni leta 1962. Iz spomina so so rodile sanje, ob drugih odpravah tudi načrt in spomladi 1981 ga je velika odprava skoraj uresničila. Po dvomesečnem garanju ni bilo več moči za najtežji del, zgornjih 400 metrov. Morda bi ena ali dve vrhunski navezi na alpski način imeli več možnosti, je bilo vse več prepričanih. A vse zahteva svoj čas.
Zanimivo je, da so bili vsi po­membnejši poskusi zadnjih let narejeni prav tako. Najvišje so prišli Poljaki (8300 m), vendar izpod Lotse Šara.

JUŽNA STENA LOTSEJA – Tomo Česen. Smer, kot jo je po telefonu opisal

Tomo Česen je plezal tam, koder si je zamislil že doma: na splošno v smeri iz leta 1981, na spodnjem, srednjem in zgornjem predelu snežišč nekoliko bolj le­vo, zgoraj pa bolj naravnost pro­ti vršni glavi.
Aklimatiziral se je po smeri na Lotse Šar, najvišje do 7200 m. V steno je vstopil 22. aprila ob 17. uri in plezal do 8. ure nasled­njega jutra. V tem delu ga je kljub noči ogrožalo padajoče ka­menje. Ob 13. je nadaljeval in ob 23. po strmem žledu dosegel vznožje skalnega stebra na višini 8200 m. Noč je bila za bivakira­nje zelo težka, mrzla in vetrov­na. Zjutraj 24. aprila ob 5. uri se je lotil najtežjega dela. Skala je bila slaba, posne žena in za 50-70 m visok prag je porabil dobre tri ure skrajno napornega in nevarnega plezanja. Naprej se je svet položil, vendar je bil gre­ben globoko zasnežen in zato plezanje naporno. Dosegel je jugozahodno ramo, prečil je vmes­no škrbino in po strmem grebe­nu 24. aprila 1990 ob 14.20 dose­gel najvišji vrh Lotseja – 8516 m. Vreme je bilo slabo: veter 100 – 130 km na uro, megla in snežilo je. Ves sestop je potekal v slabem vremenu in zaradi no­vega snega so se nenehno prožili plazovi. Spuščal se je najprej po smeri vzpona, pozneje pa je sle­dil klinom in ostankom vrvi iz leta 1981. Zaradi megle in pla­zov se je ustavil na višini 7300 m in bivakiral skoraj ves nasled­nji dan. Opolnoči 26. aprila je nadaljeval in ob 7. uri zjutraj do­segel vznožje 3300 mm visoke stene. Bil je zelo zdelan, vendar brez poškodb.

Za vzpon je porabil dobrih 45 ur čistega plezanja, za celotno odisejado pa 62 ur. V steno je vzel 3 litre pijače in 3 – 4 kg hrane, spalno in bivak vrečo, kratko ležišče iz armaflexa, po­možno vrv in nekaj plezalne opreme, vendar je večino stvari pustil na zgornjem bivaku. Ku­halnika ni imel. V teh suhih po­datkih je vsebine za cel roman.
Bil je 51. človek na Lotseju in prvi solist pokojnemu Alešu Ku­naverju, velikemu navdihovalcu slovenskega himalajizma.
Od 28 odprav, kolikor jih je bilo to pomlad v Nepalu, so do konca aprila uspele le tri: nepalska vojaška na Everest, ameri­ška na Ama Dablam in Česnova jugoslovanska na Lotse.

Uspeh Toma Česna že odme­va doma in po svetu, čestitke de­žujejo z vsega sveta. Nemci so na TV njemu in Lotseju posvetili celourno oddajo, glavne ocene pa bodo šele prišle. Vendar bo skupna lahko le ena: to je naj­večje alpinistično dejanje našega časa. Po alpinističnih merilih je čisto na načelih ideala – človek sam na težki in visoki gori. Vzpon je sicer Tomu Česnu izpil del duše, a delček uspeha je zdaj last vsakega Slovenca. V napor­nih časih zavest o tem krepi hrb­tenico.

»Lahko rečem, da mi je vzpon izpil del duše,« je med drugim izjavil v telefonskem po­govoru Tomo Česen.

Vsi trije člani odprave – To­mo Česen, Jani Kokalj in Tomaž Ravnihar – se bodo ta četrtek, 10. maja, vrnili na Brnik. Točno uro bomo sporočili, ko bodo imeli potrjene vozovnice iz Züricha ali Münchna v Ljub­ljano.

TONE ŠKARJA

Tako gre na Česnov način
»Andrej, Nejc in Pavel (Štremfelj, Zaplotnik in Podgomik) so pri poskusu, da bi se prebili proti vrhu, prodrli že tako visoko, da bi nas dejansko en sam znosen dan lahko pripeljal na vrh. Vendar danes ni tak dan. Ves zgornji del stene je v obla­kih.« Tako nekako sije 19. maja 1981 v dnevnik zapisal vodja odprave Aleš Kunaver. »Bil je štiriinšestdeseti dan odprave, trajala je že torej dva­krat dalj kot normalne, in — samo Franček ter Vanja (Knez in Matijevec) bi lahko še zaključila naša prizadevanja. Po tolikih dneh je vprašanje: Rob stene ali vrh?, že davno izgubilo prvotni pomen.«
VANJA MATIJEVEC: Včasih se še vprašam, zakaj sva tedaj pravzaprav poskusila v levo. Je bilo krivo vreme, slaba napoved…? Domnevali smo namreč, da bi se z enim bivakom morda le dalo priti na vrh. Midva pa sva tudi garala skoraj prav toliko časa, do jutra, le da v drugo smer. Toda to je vprašanje, kije sedaj brez pravega pomena. Važno je, da je Česen uspel in potrdil, da nam ta stena in ta smer, dejansko pripadata.
Težko pa se bo našel kdo, ki bo Česnovo deja­nje ponovil. Iz lastnih izkušenj vem, kakšna je ta stena in lahko si predstavljam, kaj vse je moral vložiti v ta vzpon … V enem samem človeku zdru­ženih toliko sposobnosti, skoraj neverjetno. Tak je mislim ta čas en sam. In kdorkoli bo to ocenjeval, s kateregakoli stališča … moral bo priznati, da je to največ, kar se je doslej v alpinizmu zgodilo. To moramo poudarjati, vedno in povsod, to ne sme mimo nas, kot je šlo že marsikaj. Premalo je, če ve to le ozek krog ljudi. Ne čakajmo, da pride potrdi­tev tega spet iz tujine.
ANDREJ ŠTREMFELJ: Sedaj, ko nam je zna­no, kaj vse je tam zgoraj Tomo še moral prepleza­ti, mi je jasno: tudi idealen dan bi bil za nas leta 1981 premalo. S tisto miselnostjo in stopnjo pri­pravljenosti – plezali smo VI, nekateri tudi VII, toda v Črnem kalu. Šestice na 8300 m in vrh vsega še v slabi skali, ne bi zmogli.
Tomo je s tem vzponom prehitel vse druge vsaj za deset let. V bistvu je imel Messner prav, to je problem za leto 2000. Izredna odprava, kakršne znajo pripraviti sovjetski alpinisti, z vojaško orga­niziranostjo, sestavljena tekorekoč iz samih profe­sionalcev … je to steno edina morda sposobna splezati že sedaj. Toda ne na tak način kot Tomo. Ne najdem besed. Če si je kdo po Jannuju še mislil: ja, že, že, tako hitro, brez bivaka, s skoraj nič opreme… je sedaj dobil odgovor, da je Tomo nenadkriljiv tudi v najvišjih stenah. V taki višini, po dveh bivakih in v takem vremenu – imel je veter s hitrostjo prek 100 km/h, po vseh plezalskih težavah, je moral pod samim vrhom še gaziti glo­bok sneg… Če na moreč občutek, kako bo pa ob povratku, sploh ne pomislim. Ne tega ta čas ni sposoben nihče drug!
To sta mnenji dveh, ki sta steno in težave v njej . doživela. In če njuni izjavi povežem še z mnenji drugih, pridemo do ugotovitve: To je največje de­janje jugoslovanskega športa doslej. Ne gre ga pri­merjati z zmago na svetovnem prvenstvu, OI ali s postavljanjem takega ali drugačnega rekorda, to je presežek neke meje, meje ki je bila nedavno videti še zelo daleč. Tomo je odprl novo stran himalajizma in vsemu svetu povedal: Tako pa gre na moj način.

FRANCI SAVENC

Nova 8c v Franciji
Četrto smer na svetu s tovrstno oce­no je preplezal Jean-Christophe Lafaille. Plezalec, ki je vsaj izven Francije manj poznan, se je takorekoi speciali­ziral na plezanje v svojih domačih plezališčih La-Roche-des-Amauds oziro­ma Ceuse. Tod je lani opravil tudi najtežji solo vzpon do sedaj (8a+) Smer »Patience« je zmogel po trilet­nem delu in dvomesečnem intenziv­nem treningu, njene značilnosti pa so: ekstremno slabi stopi, minimalni stranski oprimki in podprijemi, po­trebna pa je tudi velika vzdržljivost plezalca.

N. R

Odličen vzpon Metke Lukančič
Po zmagi v Zagrebu je Metka Lukan­čič povedala, da ima v načrtu preple­zati še eno IX-, potem pa se bo lotila čiste devetke. Prvi del obljube je že izpolnila, saj je v enem izmed novejših slovenskih plezalnih centrov, Kotečniku pri Libojah preplezala smer Kolomon (IX-). Za študij in plezanje je potrebovala samo tri dni, to pa pome­ni, da ima Lukančičeva lepe možnosti za uspehe v še težjih smereh. Vseka­kor ta rezultat spada med najboljše vzpone naših plezalk.

Simona Škarja pleza na pogled
Za prvomajske praznike sta bila Simona Škarja in Bojan Točkar v Paklenici. Oba sta na pogled preplezala smer Ona ljubi rock (VI1I-) in Klin (VIII) (Simona v prvem poskusu, saj je smer pred leti že plezala tehnično). Bojan je z rdečo piko splezal Majhni, ostri, zli (IX-) in Sonyo meu (VIII-), le-ta pa je Simona uspela na pogled. Aprila je v Ospu Bojan ponovil Pol­nočnega kavboja (IX), pa v Vipavi: Kakao (VIII-) na pogled, Desire (VII1/VIII+), Odo narasti (VIII-), Bananarama (VIII-), Orgazem (VIII-), Mono Liso (VIII+/VIII-) in Lobotomijo (VIII-). Simona je na pogled preplezala Črno Lizo (VII}, Mono Li­so pa z rdečo piko.

N. R.

Srečanje pod Jalovcem
Tradicionalno »Srečanje pod Jalov­cem«, ki se je razvilo iz VTK memoriala in je namenjeno vsem, ki jim je bil nekdaj planinski dom v Tamarju »dru­gi dom«, bo letos v petek 25. maja.
V soboto sicer ni mogoče računati na smuko, kakršne smo bili vajeni večino let, toda vzpon na Kotovo sedlo se bo vseeno prilegel.

Najvišji vrhovi celin
Viki Grošelj se vzporedno z akcijo 8000+ (vzpon na vseh 14 osemtisočakov) ukvarja tudi s projektom »Naj­višji vrhovi celin«. Včeraj je odpoto­val v SZ na najvišji vrh Kavkaza, 5442 m visoki Elbrus. Po mnenju nekaterih je namreč ta najvišji vrh Evrope in ne Mt. Blanc (ki ga ima seveda že več­krat za seboj). Bil je že na Everestu, najvišjem vrhu sveta in Azije, na Aconcagui in Mc Kinleyu, najvišjem vrhu obeh Amerik in še posebej Se­verne, pa na Mt. Kosciuscku, najviš­jem vrhu »najmanj gorate celine« – Avstralije. Preostane mu torej le še Mt. Vinson, najvišja gorska gmota Antarktike, čeprav resno misli tudi na Puncak Javo, najvišji vrhu Ocenanije – za tiste, ki jim je bližja delitev sveta po območjih.

38. festival v Trentu
Letošnji mednarodni festival pla­ninskega in raziskovalnega filma v Trentu, ki bo že 38. po vrsti, se bo začel 27. maja ob 11. uri. V naslednjih dneh, tja do 2. junija, ko bo podelitev priznanj, bodo dvakrat na dan filmske predstave, ob tem pa še številne prire­ditve, od razstav in predstavitev, do konference in »okroglih miz«.

Planinski koledar 91 — popravek
Prejšnji teden navedena prednaročniška cena za oba stenska koledarja – Kjer tišina šepeta in Svetloba višin – je bila desetkrat previsoka. Prava je 50 din za izvod.

EHO: Vesti od…
Tednik Eho, ki izhaja v glavnem mestu Bolgarije, ima med drugimi ru­briko »vesti od…«. Pretekli teden so v njej objavili pismo Bolinederove o novicah iz švicarskih gora. Osrednji del je posvečen vzponu Slavca Svetičiča, čeprav letos slave 125-letnico pr­vega vzpona na Matterhorn.
»Športna senzacija sezone je bila zimski vzpon po smeri J. Harlina v S steni Eigerja, ki je bil opravljen 14. in 15. januarja letos. V 26 urah ga je opravil Jugoslovan Slavko Svetičič…

Drugi zimski vzpon na Pik Lenina
Štiriindvajsetčlansko odpravo na ta 7134 m visok vrh v Pamirju, je organi­ziral klub »Visotnik« iz Leningrada. 19. in 20. januarja so postavili bazni tabor in se takoj lotili Arkinove smeri na severni strani gore. Smer je nudila mešano plezanje v snegu in ledu. V zgornjem delu so vrh dosegli z leve strani, do višine 6900 m pa so fiksirali 4000 m vrvi. Za osvojitev vrha so for­mirali dve skupini po 11 alpinistov. Na ta način sta dva člana prve skupine 3. februarja dosegla vrh. To sta bila Aleksej Koren in Semyon Jastrebov. Ostali so se morali vrniti zaradi hude­ga mraza, nevihte in močnega sneže­nja. Naslednji dan se je vreme izbolj­šalo in na vrh se je povzpelo še 9 čla­nov, med njimi vodja odprave Leonid Troščinenko, Aleksandr Gluškovski in gost iz Bolgarije Petko Totev, ki je prvi Bolgar, ki je pozimi osvojil višino nad 7000 m. Sovjeti so letošnjo zimo opravili tudi prvi zimski vzpon na Pik Pobedy (7439 m) v Tien Shanu.

Kurirska pota v Polhograjskih Dolomitih
Pod tem nazivom poteka približ­no 25 km dolga, zanimiva in za po­mladanski čas zelo primerna pot od Slavkovega doma na Golem brdu, mimo gostilne Pri Jurju na Katarini, do kmetije Gontar pod Polhograjsko Grmado, Obrtniškega doma na Govejku in do brunarice na Osolniku. V mesecu maju organizirajo iz­let po tej poti Partizan skupaj s PD Medvode, informacije pa je moč dobiti po telefonu 71 -022 in 71-006.

Delovni planinci iz Martuljka
Prijazna vasica pod Špikom-Gozd Martuljek je vas gasilcev, lovcev in planincev. Planinsko društvo, ki je preteklo leto slavilo 40 let uspešnega delovanja, ima v svojih vrstah 280 čla­nov, kar je za tako majhno vas izred­no veliko. Rutarjanski planinci se lah­ko pohvalijo, da imajo na svojem ob­močju eno najlepših kanjonskih poti — Žgornjesavski Vintgar, ki pa bo treba v prihodnje bolje propagirati. Planinci v Martuljku, ki so lani praz­novali štirideseto letnico delovanja, so postavili informativni kozolec pri vstopu v dolino pod Špikom, obnovili so markacije na Špik in Črne vode.
Kot je na nedavnem občnem zboru društva poudaril predsednik Srečko Koželj, je premalo zanimanja za pla­ninsko dejavnost med mladimi. Na zboru so se domenili, da bodo tudi v letošnjem letu nadaljevali z delom in pripravili izlete v bližnjo okolico, v svoje vrste pa naj bi pritegnili čim več mladih.

LOJZE KERŠTAN

PREJELI SMO

Blejska koča na Lipanci zaprta
V četrtkovi športni rubriki Kam, kaj, kje (26. IV.) je PZS informirala o planinskih postojankah, ki bodo odprte med prvomajskimi prazniki. Tako naj bi bila Blejska koča na Li­panci, ki jo upravlja PD Bled, odprta in oskrbovana od 27. aprila – 2. t. m. in 5. in 6. t. m.
Na Lipanci sem bil v petek, 27. aprila in v soboto, 28. aprila in se prepričal, da blejski planinci spijo še zimsko spanje. Planinci, ki so name­ravali prenočiti v Blejski koči, so se nejevoljni odpravili v dolino.
Prepričan sem, da so drugi uprav­ljala planinskih postojank vestnejši.

MILAN PAVLIHA, Ljubljana

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja