Nekaj vrhunskih vzponov na začetku letošnje zime
V Šitah je Česen prvič pozimi preplezal smer Belak – Manfreda – V Krnu uspešna Humar in Trušnovec – Trije plezali Zajedo spominov
Zimska sezona 85/86 se je začela zelo uspešno. Veliko sten je imelo dobre razmere, tudi mraza ni bilo pretiranega, le veter je nekaterim delal malce težav. Toda po zadnjem sneženju je zdaj v stenah najbrž že drugače.
SEVERNA STENA ŠIT – Levo smer Belak – Manfreda, desno s prekinjeno črto smer Herlec -Kočevar.
Tomo Česen (AO Kranj) si je stene Julijcev ogledoval že v nedeljo, v ponedeljek 23. t. m., pa je zjutraj vstopil v severno steno Šit, v njen levi del. Tu sta leta 1977 Šrauf in Marjan splezala novo smer, ki je prvo ponovitev čakala pet let. Mezgec in Fabjan sta jo cenila VI+ in A1. Drugo ponovitev je Česen opravil letos poleti in sedaj še tretjo, ki pa je hkrati tudi 1. zimska. Do stika s smerjo Herlec – Kočevar je dobrih 12 raztežajev in v nobenem od njih ni ocena manj kot V. Smer poteka v veliki izpostavljenosti, v njej je manj kot 20 klinov. Razmere so bile dobre le mraz je malo oviral. Do roba stene je potreboval dobrih 6 ur. V celotni steni Šit še nikoli ni bilo tako dobrih razmer. Prav tako tudi v Travniku.
Janko Humar in Žare Trušnovec (Soški AO) sta 22. t. m. preplezala 5 raztežajev Orlove smeri v zahodni steni Krna. Nato sta se spustila pod steno, prenočila v bivaku pod njo in naslednji dan nadaljevala. Najtežji del je bil zaradi previsnosti brez snega. Plezala sta ves dan in ponoči še s čelnimi svetilkami, na vrhu sta bila v torek ponoči. Po bivaku sta se spustila nazaj čez steno. V treh previsnih raztežajih nad veliko streho sta pustila fiksne vrvi, da bi imela zavarovan povratek. Pustila sta le kline za spust, trikrat sta na stojiščih tudi zavrtala. Razmere v steni so bile zelo dobre. Efektivnega plezanja je bilo 25 ur. Tako sta opravila 1. zimsko ponovitev, ki pa je obenem šele druga nasploh. Orlova smer, ki ima oceno VI, A2 in je visoka 320 m, je bila dalj časa problem in cilj večih alpinistov. Prvič je uspelo Fonu in Podgorniku leta 1983, prvič pa so jo ponovili letos septembra. Je ena najzahtevnejših v primorskih gorah.
22. t. m. so iz Mojstrane odšli Matjaž Ravhekar, Beno Ravnik (oba AO Jesenice) in Iztok Tomazin (AO Tržič) proti Vratom in po 5 urah so bili pod SV steno Stenarja. Do večera so potem preplezali do kotla pod najtežjim delom Zajede spominov in napeli 120 m vrvi. Prespali so v bivaku IV in naslednji dan po celodnevnem plezanju dosegli rob stene. V temi so nadaljevali še do vrha Stenarja. To je bila 1. zimska ponovitev Zajede spominov (V-VI, 600 m), čeprav je bilo že mnogo poskusov. Najvišje sta prišla Bergant in Srečnik pred desetimi leti, takrat sta iz smeri zavila desno na Brojanov raz. 1. ZP je trajala 13 ur (efektivno) imeli so povprečne razmere, zlasti v zgornjem delu jih je oviral močan veter.
Marija in Slavko Frantar (AP Rašica) sta prvi zimski dan začela okoli 14. ure s plezanjem Bohinjske smeri v severni triglavski steni. Po četrtem raztežaju sta bivakirala in izplezala 22. t. m. Na Bambergovi poti sta potem imela še en bivak. Imela sta dobre razmere, ki pa so se proti vrhu vedno bolj slabšale. V srednjem delu sta prekmalu zavila v desno tako, da sta potem imela nekaj težkega plezanja navzgor. To je 1. zimska ponovitev te smeri (IV-V, 400 m), poskusov pa je bilo tudi že nekaj.
V severni steni Nad Šitom glava sta 1. zimsko ponovitev (v celoti 7. ponovitev) Spominske smeri Srečka Rihterja splezala Blaž Jereb in Aleš Ježek (oba AO Radovljica). Za vzpon sta potrebovala 12 ur. Ocena smeri je VI-/V+ in je visoka 300 m. Najtežja mesta so bila skoraj kopna. Drugi raztežaji so bili večinoma pokriti s tankim ledom in poprhani s puhastim snegom. Zaradi tega sta precej počasi napredovala, skoraj vsak oprimek in stop je bilo treba očistiti. V kopnem delu sta lahko varovala s friendi, drugod sta morala za varnost tudi nekajkrat zavrtati.
In še prvenstvena smer. V Kotu, v malo znani vzhodni steni Požgane Mlinarice (1873 m), so jo splezali Jernej Stritih, Mitja Praprotnik, Bojan Pograjac in Bojan Počkar. Grapa, ki so si jo že nekaj časa ogledovali, je najbolj markantna v steni in jo tako rekoč deli na dva dela. Značilnost tega celotnega ostenja Mlinaric je velika razbitost in ponekod poraščenost z gozdom na najbolj strmih delih. Grapa v povprečju ni tako strma (45 do 50 stopinj), vendar jo prekinjajo številni strmi skoki. Imeli so dobre razmere. Na nekaterih mestih so klini zelo slabo prijemali, zato so najtežje tehnično mesto ocenili A3. Nekaj mest dosega težave VI-, sicer pa je celotna ocena V+, A2, naklonina snega je 85°/45°-50°, višina pa je 700 m. Značilnost plezanja v grapi je plezanje v kopnih skalnih skokih in nato odsekan prehod v sneg ali led. Pod vrhom so se zadnji skalni zapori umaknili v desno in po lažjem svetu izplezali. Plezali so 21. t. m. in za smer, ki so jo imenovali Divja mesečina, potrebovali 13 ur plezanja, čakal pa jih je še dolg sestop.
Bergantova v Kalški gori
Milan Črv – Mišo Jugovič in Danilo Patarčič – Marjan Kovač so 22 t. m. opravili I. zimsko ponovitev Bergantove smeri v Kalški gori. Spodaj so plezali po grapi, nato pa nadaljevali po omenjeni smeri. Razmere so imeli zelo dobre, vse težja mesta so bila kopna. Smer z oceno VI, A1/III-IV, 45 stopinj je visoka 200 m, plezali pa so 4 ure in pol. Sedaj ima približno 6 ponovitev.
V Dolgem hrbtu in Skuti
Gorazd Zrimšek in Tomaž Willenpart sta 21. in 22. t. m. v severni steni Dolgega hrbta preplezala Trojko smer, ki je visoka 500 m in v spodnjem delu ocenjena malo nad četrto stopnjo, zgoraj pa je precej lažje. To je bila 3. zimska ponovitev.
Stojan Kejžar, Ničo Kregar in Mojmir Štangelj (vsi so člani AO Matica) pa so 22. t. m. v južni steni Skute ponovili Smer čez plošče.
Vzpon v Nad Šitom glava
V JV steni sta Dare Juhant in Stane Lesjak preplezala Zajedo skozi okno (V+, 120 m). Imela sta precej ledu in za smer potrebovala 5 ur. Verjetno je to 1. zimska ponovitev.
Zbor primorskih alpinistov
Letošnje srečanje primorskih alpinistov je bilo v Trstu v začetku decembra. Za organizacije je poskrbel AO SPD Trst. Prisotni so bili alpinisti iz vseh primorskih alpinističnih odsekov in sekcij, izmenjali so veliko mnenj in se dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Naslednji dan so krenili na plezanje k pečinam nad Napoleonovo cesto. Tu je odlično vežbališče s kratkimi smermi do IX stopnje.
Na letošnjem srečanju se je pokazalo, da je alpinizem razvit in že kar močno zakoreninjen po vsej Primorski. Za naprej bi veljalo ohranjati in po možnosti še okrepiti odnose z alpinisti v zamejstvu.
Seminar o lednem plezanju
Nova garnitura komisije za alpinizem se je že lotila dela. V Tamarju bo 18. januarja prihodnje leto seminar, na katerem bodo obravnavali plezanje in varovanje v ledenih slapovih, ekstremno smučanje, zimsko plezalno opremo, ogledali pa si bodo tudi diapozitive iz plezanja v ledenih stenah Škotske. Seminar bo trajal dva dni, začetek pa bo 18. januarja ob 16. uri. Prijavo je potrebno poslati na KA PZS do 10. januarja s pripisom: za zimski izpopolnjevalni tečaj. Stroške prevoza in spanja krijejo udeleženci sami. In še en popravek. Na seji KA so sklenili, da je obvezen prispevek ob registraciji za stroške reševanja v tujih gorah 800 din in ne 1000 din, kot je bilo objavljeno.
840 vzponov
Na občnem zboru AO TAM se je zbralo kar 45 članov, tako častnih kot tudi aktivnih in neaktivnih. Njihovi alpinisti so opravili 840 vzponov. Izvedli so dva alpinistična tabora v Paklenici in Durmitorju. Poleg delovnih akcij in izvedbe trimskega smučarskega teka in Pohorskega maratona, je odsek izdal tudi bilten Tamov alpinist. Začrtan je bil tudi načrt za v prihodnje, ki med drugim predvideva izleta na Grossglockner, dva alpinistična tabora, tečaje ter seveda plezanje v domačih in tujih gorah. Da bi lahko prišli do kar največ alpinistične opreme, bodo izvedli številne delovne akcije. Odsek je izdal oštevilčene značke, ki so jih podelili vsem alpinistom.
Načelnik mariborskih alpinistov bo še naprej Andrej Napotnik, za namestnika pa so izbrali Boruta Kosa. Šolo bo vodil Milan Pliberšek.
Po prikazu barvnih diapozitivov so med pripravnike sprejeli šest tečajnikov, alpinist pa je postal Dušan Habulin.
Šola in izpiti
Novo alpinistično šolo AO Radovljica redno obiskuje šest tečajnikov, vodi pa jih Dušan Kocjančič. Aleš Ježek in Marko Zupan pa sta uspešno opravila izpit za alpinista. V izpitni komisiji sta poleg njihovih alpinistov sodelovala tudi alpinistična inštruktorja iz AO Gorje, Franc Ferjan in Miha Žumer.
Plezali pa so največ v Ospu, pa tudi turni smuk iz Male Mojstrovke so opravili.
Tomazin v Himalaji tudi z zmajem
Med odpravo Daulagiri 85 je Iztok Tomazin dvakrat tudi poletel z zmajem in sicer obakrat z višine 4350 m – z vrha hriba na spodnjem robu ledenika Daulagiri. Prvič je pristal v baznem taboru, naslednjič pa je kljub megli in neugodnemu vetru pristal po dobrih dvajsetih minutah v dolini reke Kali Gandaki. Tomazin je sicer imel mnogo višje cilje, na katere pa spričo izredno slabih razmer (močan veter in megla) ni bilo misliti.
Oblegana Raduha
V soboto 21. t. m. (prvi dan zimske sezone torej), sta Grega Justin in Marjan Ostrouh ponovila Plate, brata Vid in Rok Preložnik pa Edijev steber (VI). Vsi so člani šaleškega AO. Andrej Gradišnik in Dani Vezonik (oba AO Ravne) pa sta plezala Kovačevo smer (V, A1). Zdenko Zorič, Mira Uršič (AO Impol) sta ta dan ponovila Vetrne police, naslednjega dne pa sta prva dva preplezala smer Čez plošče druga dva pa smer ZZ.
Dva vzpona v Planjavi
Matevž Podpečnik in Marko Prezelj (AO Kamnik) sta prvi dan zimske sezone ponovila Centralno v zahodni steni Planjave, naslednji dan pa sta se jima pridružila še Vine Cotman in Smiljan Božič iz AO Mengeš. Skupaj so potem opravili 2. zimsko ponovitev Dokončane smeri v Planjavi (VI, A2).
Tomo Česen
Vzpon na alpski način in žepna odprava
Komisija za odprave mednarodne zveze planinskih organizacij UIAA, je v sodelovanju s komisijo za odprave FEM in specialisti za dokumentacijo predlagala dve definiciji, ki obetata vnesti nekoliko več reda v poročanje.
Vzpon na alpski način: opravite ga ena ali dve navezi (največ 6 udeležencev), če smeri niso poprej pripravili (niso postavili višinskih taborov, depojev, napeli vrvi itd.) ter vzpon opravijo brez pomoči drugih (nosačev ali npr. drugih odprav) tudi v sestopu in tudi dodatnega kisika ne smejo uporabljati (niti ga imeti na razpolago).
Odprto pa je še vedno vprašanje – od kod dalje? Iz katerega koli višinskega tabora najbrž ne. Iz baze? Toda kje sme stati bazno taborišče, kaj je sploh baza? Je imel denimo, Messner ob svojem solo vzponu na »alpski način« k vrhu Čomolungme bazo na Severnem sedlu?
Žepna (lahka) odprava: glede na cilje ima zmanjšano infrastrukturo, ne uporablja višinskih nosačev (tudi ne raznih »pomočnikov« ali tehničnih pripomočkov, kot so žičnice, helikopter itd.), šteje do 6 udeležencev in – kisik imajo le v medicinske namene.
Obe definiciji so uradno objavili po sestanku dokumentalistov v Sabadelu, kjer so mej drugim obdelali tudi geografijo nekaterih gorstev (Hindukuš, Karakorum). Naslednji – tretji – tovrstni sestanek bo v Franciji, pripravljata ga CAF in ENSA za začetek maja 1986. Upajmo, da ne bo tudi ta minil brez naših zastopnikov.
ID
Grönland 1985
Alpinistična sekcija PD Mozirje, ki je začela delovati šele v letu 1981, je letos (od 8. junija do 7. julija) organizirala že prvo večjo odpravo – Grönland 85. Svoje dosežke so sedaj predstavili še z ličnim biltenom. Tradicionalne velikosti (A5), pisan s pisalnim strojem, nekaj črno-belih fotografij in skic, naklada 300 izvodov … sicer pa lična oprema, so osnovne karakteristike. Ne manjka seveda tudi oglasov in zahval organizacijam in posameznikom, ki so odpravo omogočili. In nadaljujejo z lepo navado objav »proračuna«. Da tudi širša javnost izve, da so stroški takih akcij zmanjšani na minimum, sredstva pa v veliki meri zbrana z delom in posebnimi akcijami.
Spet planinske novice
Zagrebški Vjesnik je bil prvi časopis pri nas, ki je imel redno planinsko rubriko. Toda potem, ko je izpregel pokojni dr. Ivo Lipovščak, ki je to rubriko vodil skoraj tri desetletja, je rubrika počasi zamrla. Nova komisija za propagando PZ Hrvatske je zato zastavila na novo. In od 16. oktobra letos imajo – po pisanju revije Naše planine – hrvaški planinci spet možnost, da vsako sredo prebirajo »Planinarske vijesti«.
Iz Zagreba pa poročajo tudi o zanimivi diplomski nalogi s planinskega področja. Božiča Papeš, članica AO Željezničar je na fakulteti za gozdarstvo obranila svoje delo z naslovom »Zaščita narave in planinstvo v SR Hrvatski«. Njen mentor je bil prof. Stjepan Bertovič, ki je dal tudi pobudo za to delo, naloga pa obsega kar 137 strani.
Franci Savenc
Knez je dal prednost težjim vzponom
Tako malo vzponov že dolgo ni imel, vendar je zadovoljen s sezono – Prihodnje leto bi rad število prvenstvenih vzponov zaokrožil na 500 – Cerro Torre je zanj velik cilj
Franček Knez iz Rimskih Toplic je imel tudi letos uspešno plezalno sezono, čeprav se je udeležil tudi dveh alpinističnih odprav (spomladi na Jalungkang, ta čas pa je s slovensko odpravo v Patagoniji). Več kot 1600 vzponov doslej, od tega je 462 prvenstvenih, je še vedno svetovni rekord, ki verjetno ne bo tako kmalu presežen. Franček si želi, da bi mogoče že prihodnje leto zaokrožil število prvenstvenih vzponov na okroglih 500, vendar pa hkrati zatrjuje, da ga številke manj zanimajo. Letos je dal prednost težjim vzponom, med katerimi je tudi nekaj prvenstvenih devetk, tako pa naj bi bilo tudi v naslednji sezoni.
»Tako malo vzponov že dolgo nisem imel v svoji dvanajstletni alpinistični karieri,« ugotavlja. »Kljub temu sem zadovoljen s sezono, mogoče bolj kot marsikatero leto pred tem. Že v začetku leta sem se odločil, da bom sezono gradil predvsem na kakovosti, to je na težjih vzponih in menim, da mi je popolnoma uspelo. Zaradi tega sem seveda manj soliral in ponavljal smeri.«
Začetek letošnjih blestečih vzponov Frančka Kneza je bil pod steno zloglasnega Eigerja, steno, v kateri je bilo veliko plezalskih polomij in tudi smrtnih žrtev. Nesreč je sicer zadnja leta manj, ker pa se vreme hitro spreminja, je Eiger še vedno med najbolj nevarnimi stenami v Alpah. In zaradi tega verjetno tudi cilj stotine alpinistov.
Pred leti je Franček Knez v Eigerju že splezal dve krajši prvenstveni v desnem delu stene, ogledal pa si je tudi smer, ki bi lahko vodila do vrha. Jugoslovani namreč še nismo imeli prvenstvene v Eigerju.
»Poskusil sem sam, vendar mi je padajoče kamenje strgalo vrv, zato sem se vrnil,« je opisal svoj prvi poskus Franček.
Stena Eigerja je že na gosto prepletena s smermi in Franček meni, da je skupaj z Danijem Tičem in Marjanom Frešerjem letos avgusta ujel še zadnji vlak, zakaj prostora za prvenstvene smeri v Eigerju je že zelo malo.
»Ko smo prišli pod steno, se nam je obetalo lepo vreme in prvih 800 metrov je bilo popoldne za nami«, je po vrnitvi pripovedoval Franček. »Obetalo se je vreme, toda to je lahko varljivo. Eiger le ni zaman na takem glasu, zato smo vzeli s sabo dovolj klinov, da bi se lahko vrnili s približno polovice stene. Pokazalo se je, da previdnost ni bila odveč in že popoldne smo komaj ušli pred nevihto pod previse, da smo ostali suhi.«
Vseeno bi bil povratek precej težak, zato so bili še toliko bolj veseli, ko se je ponoči vreme le nekoliko izboljšalo.
Naslednji dan so potem po bolj položnem in lažjem terenu (kjer pa stalno pada kamenje, a jih na sreče ni zadelo) dosegli vršni greben. Do vrha je ostalo še 500 metrov, a vreme se je spet poslabšalo.
»Gosta megla, da bi jo z nožem rezal, potem pa še sodra,« se je spominjal obupnih razmer Franček Knez. »Na vrh smo prišli v snežnem metežu, sestopali pa po 10 centimetrov debeli novi snežni odeji.«
Prenočili so na polici pod previsom, tretji dan pa sestopili v dolino. Smer so imenovali Fortuna.
»Ko smo z železnico odhajali v Gründenwald, se je stena prikazala izza oblakov. Bila je čisto zasnežena in je bila zaradi tega videti še bolj nedostopna kot običajno, naš občutek zadovoljstva pa je bil še večji. Zavedali smo se, da bi bilo hudo, če bi nas sneg ujel v steni. Toda, kot že dostikrat prej, nas je tudi tokrat spremljala sreča, zato smo smer imenovali Fortuna,« je pripovedoval Franček Knez.
Zaradi Nemcev v odurno razpoko
Franček Knez je Eigerju potem dodal še nekaj odmevnih prvenstvenih v tujih gorah. Na vrsti so bili Dolomiti, kjer pa sta z Marjanom Frešerjem zamudila le za en dan. Prehitela sta ju namreč dva nemška alpinista in tako je načrtovani vzpon v osrednjem delu markantne Marmolade padel v vodo. Naša alpinista sta se lotila desnega dela stene, kjer je steber. Nova smer, imenovala sta jo »Veliki kamin«, poteka po ogromni razpoki, ocenila pa sta jo s VI+, A1.
»Ker je bilo oblačno, je bilo v razpoki še bolj mračno in imela sva občutek, kot da lezeva v kakšni jami. Nenehno je kapljalo, ponekod je bil tudi sneg in led. Res odurno,« je vzpon opisal Franček.
Plezala sta en dan in potem še en dan potrebovala do zgornje postaje žičnice ter le za las ušla bivaku na prostem, ko bi po vsej verjetnosti staknila ozebline.
Z Marjanom Frešerjem sta potem preplezala še novo smer »Barakuda« v Civettah v 750 metrov visoki steni Torre Trieste. Tudi ta vzpon sta opravila v enem dnevu, smer pa sta ocenila s VI+, A0.
»Ta stena je že tako prepredena s smermi, da moraš biti pravi umetnik, če hočeš potegniti prvenstveno. Ves čas vzpona moraš paziti, da ne vijugaš in zaideš v kakšno že preplezano smer,« je vzpon komentiral Franček Knez.
»Sopenje«, smer po Frančkovem okusu
Prvenstvene smeri v švicarskih in italijanskih gorah so dobile ustrezen odmev tudi v tamkajšnjem časopisju, nič manj pa niso bili odmevni nekateri vzponi pri nas. Predvsem prvenstvene devetke, ki so za sedaj še bolj redke. Prva je bila »Algebra«, ki sta jo preplezala s Silvom Karom in ocenila z IX-.
»Spodnji del je precej krušljiv in vlažen, zgoraj pa so zasigane plošče in je zelo težko zabiti varovalne kline. Na najtežjem delu je plitva zajeda in oprimki so majhni, kar vse vpliva na smer težavnosti«, je smer ocenil Franček, ki pa se vendarle najraje spominja drugega večjega letošnjega uspeha pri nas, »Sopenja« v Lanežu (Raduha). Smer je dolga le 150 metrov, toda vseskozi napeta in nudi veliko športnega užitka. Skratka, plezarija po Frančkovem okusu.
»To smer sem si ogledal že takrat, ko sem v tej steni plezal z Romihom nekaj sedemk. Sopenje je v desnem, bolj previsnem delu stene. Vstopnih 40 metrov je lahkih, velika zajeda pa te pripelje na poraslo gredo in nad njo se začenja precej previsna zasigana razpoka.«
V tem delu je težko zabijati varovalne kline, vendar pa je stena dobra in oprimki še kar veliki. Ker pa je stena previsna, je seveda vsa teža telesa na konicah prstov. Primernega prostora za počivanje ni, zato je potrebno 25 do 30 metrov preplezati v enem zamahu, težave pa dosežejo osmo stopnjo.
Takoj nad tem je 5 metrov plošče s solidnimi oprimki, za njo pa najtežji del – trebušasti previs.
»Sredi previsa je velik rogelj, na katerem se je potrebno dvigniti. Z levo roko potem ujameš dvomljiv rob, z desno pa se primeš za le pol centimetra širok rob. Ko se tako držiš z obema rokama, se dvigneš tako visoko, da eno nogo postaviš na rogelj. Praviloma bi potem moral stegniti višje levo roko, a tam ni nobenega oprimka. Preostale ti samo, da v hitrem zamahu stegneš desno roko navzgor v tanko zarezo in se dvigneš, da lahko stojiš na roglju. Z levo roko potem dosežeš manjši rogelj in po nekaj preprijemih prideš na vrh plošče do slabega stojišča.«
Od tam je še prečnica v desno, kjer so oprimki tudi bolj slabi, nato pa je svet lažji. Do roba stene je še previsna plošča z večjimi luknjami.
»Toda tudi te luknje ti dajo precej dela in po takšnem plezanju se res zasopihaš. Tako je smer tudi dobila svoje ime. Seveda to še ni zgornja meja, vendar bi težje smeri zahtevale tudi bolj profesionalen pristop k temu športu, kar pa si je pri nas za sedaj -na žalost- pri nas nemogoče privoščiti. Zato je tudi še vedno sorazmerno malo devetk, več pa osemk in sedemk, ki pa pravzaprav pomenijo že kar zahtevno prosto plezanje.«
Za konec sezone je Franček Knez skupaj s Silvom Karom in Janezom Jegličem preplezal še eno naših najtežjih tehničnih smeri. Imenovali so jo »Spomin«, ker precej spominja na prvih 400 metrov plezanja v Fitz Royu v Patagoniji.
»Smer poteka med El kondor passa in Biridklinom, previsna pa je v dve smeri. Gre za okoli 300 metrov previsa, ki smo ga plezali dva dni v dežju in vetru, a vseeno ostali suhi.«
Izstop iz smeri je 50 metrov vstran od vstopa (če potegnemo navpičnico), bivakiranje sredi stene pa precej neudobno. Na polički je lahko sedel le Franček, ki si je privezal noge, soplezalca pa sta počivala v mreži.
V steni so pustili približno 40 svedrovcev, ki bodo olajšali ponovitve, smer pa so ocenili s VI+ A3e. Ta plezarija pa je bila tudi nekakšna priprava za zahtevno plezanje v Patagoniji v Cerro Torreju, kamor so vsi trije odšli s slovensko odpravo v začetku decembra.
»S Cerro Torrejem bi se mi uresničil veliki cilj,« je povedal Franček Knez pred odhodom v Argentino. »Kakšnih večjih ciljev za naprej pa za sedaj nimam. No človek si cilje postavlja sproti, zakaj brez njih ni mogoče živeti, napredovati …«
Srečko Šrot
Slabe in Rehberger v štirih dneh prosto preplezala Gobo
V nekaj več kot sto metrov dolgi smeri je več kot 20 metrov previsnih – Ena najtežjih smeri v Evropi
Številni plezalci, ki so se v prazničnih dneh ob 29. novembru zbrali v vznožju stene v Ospu, so imeli ob večerih, po napornih plezarijah, dovolj časa za pogovore. O izjemno težki tehnični smeri, ki jo zaradi značilnih skalnih tvorb ob vznožju imenujejo Goba, pa so menili: »Smeri še nekaj let ne bo nihče prosto preplezal.« Značilna ocena je bila za Tadeja Slabeta (Ljubljana Matica) in Srečka Rehbergerja (Kranj) dovolj velik izziv, ki sta ga pred dnevi tudi zmogla.
Nekaj več ko 100 m dolgo smer, v kateri je najbrž več ko dvajset metrov previsnih, sta zmogla v štirih dnevih. Poglavitne štiri raztežaje je Tadej Slabe ocenil takole: prvi VIII, drugi VII, tretji IX – in najtežji četrti IX. O izjemnem uspehu Slabeta in Rehbergerja, ki sta smer zmogla v štirih etapah brez uporabe tehničnih pripomočkov, posredno govori tudi plezalni vodič, ki pravi: »Lep uspeh sta v Gobi dosegla Karo in Jeglič, ki sta smer preplezala brez uporabe stremen …«
Tadej Slabe je prepričan, da je Goba verjetno ena izmed najtežjih prosto preplezanih smeri v Evropi. Angleški prosti plezalci so se nedavno razpisali o svojem uspehu v smeri, ki je imela deset previsnih metrov, v Gobi pa jih je enkrat več.
Sicer pa je naš najuspešnejši prosti plezalec nanizal še nekaj podrobnosti o podvigu v Ospu: »Žal nam je, da ni imela večjega odmeva že Tržaška smer, ki po težavnosti ne zaostaja veliko za Gobo. V Tržaški sva s soplezalcem dobila pravo predstavo, kaj naju čaka v Gobi. Štiri dni sva porabila, da nama ne bi zmanjkalo moči. Tako sva vsak dan preštudirala in tudi opravila po en raztežaj. Srečno naključje v smeri pa je, da sva na koncu vsakega raztežaja našla tudi primerno stojišče, saj sicer smer ne bi bila prosto preplezljiva. Morebitnim ponavljalcem kaže smer sled magnezija.«
Kaj pa prosta ponovitev celotne smeri v enem dnevu?
»Sedaj je mogoče tudi to in ni rečeno, da ne bova kdaj poizkusila kaj takega, čeprav bi enodnevno plezanje pomenilo izreden napor.«
Niko Slana
