Planinski vestnik 2007/05
V steni s kozorogi
Na vzhodu se je ravno začelo daniti, ko sva jo še vsa dremotna ubirala po makadamskih klancih nekje v Podvolovljeku. Soplezalec Rok je spokojno dremal zraven na sedežu in ni kazal nobenega zanimanja (ali sočutja) za moje mučenje čez zavite ovinke. Mudilo se nama je, kajti do Logarske doline je bilo še kar nekaj kilometrov. Dolina je še spala »spanje pravičnega« (tudi mitničarja na začetku doline na srečo še ni bilo) in kmalu sem parkiral na skoraj praznem parkirišču pod slapom Rinka.
»Rok, konec je s spanjem!« sem dregnil tovariša pod rebra. Krmežljavo me je pogledal, vendar ga je sveži jutranji zrak hitro zbistril. Zadegala sva si vsak svoj nahrbtnik na rame in se zapodila po okljukah proti slapu Rinki. Plazni stožec pod njim in razdejanje v strugi sta pričala o mogočnosti plazov minule zime. Prvi sončni žarki so naju pobožali že visoko nad slapom. Rdeča jutranja zarja ni napovedovala ravno najlepšega vremena, vendar pa se dežja tudi nisva nadejala.
Kamnita dobrodošlica
V koči na Okrešlju sva se ustavila le za kratek hip; stoje sva popila čaj, pustila nekaj odvečne hrane in opreme v kotu jedilnice in povprašala oskrbnika o razmerah v Turskem žlebu.
»Vesta, je še veliko snega, za žleb bi bili obvezni cepini …« Midva pa v nizkih čevljih, cepina pa na varnem doma v omari. »Pa so letos že kaj lezli v Rinkah?« sem se pozanimal. »Ja, ja, so plezali, vendar so imeli za sestop po žlebu vsaj ledna kladiva.« Ups, kaj pa zdaj? Namenjena sva bila namreč v Vzhodno smer v Mali Rinki. Ta stara klasična smer je nastala že davnega leta 1929, preplezala pa jo je slavna naveza Modec-Režek, ki je v obdobju med vojnama sistematično obdelala skoraj vse količkaj zanimive stene v Kamniško-Savinjskih Alpah. Smer je ena najlepših zmerne težavnosti v amfiteatru Okrešlja in slovi predvsem po čudoviti kompaktni skali. Tudi orientacijsko ne pomeni pretrdega oreha, saj sledi nezgrešljivemu žlebu od vznožja do vrha stene.
»No, bova videla, kako bo s sestopom; še vedno greva lahko na vrh Križa (Koroške Rinke) in po zavarovani poti v Mrzli dol ter nazaj na Okrešelj. Je sicer bolj ,okoli riti v žep’, a vseeno bolje kakor iti se drsalnice po ledenem toboganu Turskega žleba brez cepinov.« Tako sva modrovala, ko sva grizla kolena po strmem melišču in pozneje snežišču proti vznožju stene. Tam sva zagledala dve ,postavi’, ki sta sedeli na drnastem travnatem pobočju in nista vedeli, kaj bi. Plezalca sta bila pod vstopom Igličeve smeri, ravno tako zelo lepe, vendar za stopnjo težje od najine.
»Vsaj ne bo gneče,« sem pomislil sam pri sebi. »A vidva gresta pa v Vzhodno?« je vprašal eden izmed njiju. »Midva še vedno razmišljava, ali bi sploh vstopila, kajti ravno prej se je vsula prava toča kamnitih izstrelkov, da sva komaj pobegnila na varno …« Zaželela sva jima vso srečo in odsopla do ustja Turskega žleba. Oprezala sva po steni za potekom najine smeri in predvsem za vzrokom kamnite kanonade malo prej. Tam daleč na desni, že v stebru Štajerske Rinke, sem zagledal kozoroge.
»V tem grmu torej tiči zajec – kozorogi so nam pripravili dobrodošlico. Upam, da se ne bodo vrnili in še naju kamenjali,« sem namignil Roku, ko sva si natikala plezalna pasova in se ovešala s plezalno kovačijo. Še stisk roke – »Srečno, dobro plezaj!« – in Rokovi plezalniki so izginili za robom strmega vstopnega žleba. Pogled na z ledenim snegom zabiti Turski žleb je potrjeval najino rezervno varianto sestopa čez vrh Križa. S pogledom sem se sprehodil po številnih grapah Mrzle gore, ki se je košatila na nasprotni strani doline. Sončni žarki so se nagajivo preganjali z jutranjimi meglicami in v steni Mrzle gore risali pravljične podobe. Iz zasanjanosti me je zdramil glas:
»Pridi, varujem!« »Kaj že, to je šlo pa hitro!« Seveda, Rok je mlad in poln energije, pa tudi prvi raztežaj še ni težak, bolj za ogrevanje. Na stojišču sva se zamenjala; prsti so se hitro ogreli, ko sem prek gruščnatih plati priplezal do začetka strmo navzgor usmerjenega žleba.
Še nekaj pozdravov od zgoraj
»Aha, zdaj bo šlo pa zares,« sem pomežiknil Roku, ko je zaplezal v krasne bele in kompaktne plati. Malo v razkoraku, malo po ploščah je hitro pridobival višino. Malce dlje se je zamudil le na gladki plati na koncu raztežaja, pa še to le zato, ker se je je lotil nekoliko nerodno. Na desni je bilo namreč vse gladko – kot dojenčkova ritka. Malce je potarnal in nekako pripraskal na stojišče nad ploščo. Na vrsti sem bil, da odplešem »baletni štikelc« navzgor. Do gladke plati je šlo brez težav, tam pa sem malce pogledal za boljšim prehodom. Pa je priletel prvi kamenček, pa še eden …
»Rok, pazi vendar, vse dobim na glavo …« sem očital tovarišu. »Saj pazim, gotovo je vrv sprožila kamenčke, je vse naloženo.« Vendar bobnanje po čeladi ni in ni hotelo ponehati. »Katera mona me obstreljuje?!?« sem bentil in se skušal izogniti kamnitim izstrelkom; kot nor sem poskakoval na skromni lašti sredi gladkih plati.
Kmalu sva opazila krivca; dva mlada kozoroga sta prišla po policah nazaj opazovat, kdo je prišel v goste. Saj ne, da bi zanalašč prožila kamenje, zgodi se pač, da se ti tu in tam kaj spelje izpod parkeljcev. Prav nedolžno sta me opazovala in se prestopala na gruščnati polički nad nama. Pomagale niso ne prošnje ne grožnje ne kričanje »Marš, izginita …«, verjetno je padla tudi kakšna beseda, ki ne sodi na papir – dokler nista potešila svoje radovednosti, se nista dala odgnati. Sčasoma sta ugotovila, da sva povsem nenevarna in ob njunem obstreljevanju predvsem nebogljena; naveličana sta »odšpancirala« po policah nazaj k tropu, nama pa se je odvalil od srca velikanski kamen. Upam, da ni padel komu v kateri izmed navez pod nama na glavo!
Spet sem se lahko popolnoma posvetil plezanju; v levem kotu plati se je dalo prav imenitno v oporni tehniki preplezati sicer z oprimki dokaj pičlo obdarjeno ploščo. Nisva se kaj prida zadrževala na stojišču; kdo ve, kaj lahko kozorogom še šine v njihove rogate glave, morebiti se še vrnejo … Nadaljevanje poti po strmem ploščatem žlebu ni bilo več tako zahtevno, le nekateri zlizani pragovi so zahtevali še nekaj napora. Najini vlogi sta se (nenamerno) zamenjali. Plezal sem prvi v navezi in zdaj je bil Rok tisti, ki je tu pa tam dobil kakšen kamnit pozdravček na glavo. Dediščina minule zime, kamniti drobir, je samo čakala, da jo vrv spravi iz ravnotežja, in je veselo sledila gravitaciji.
»Sorči, Rok, ni bilo namerno …« »Ja, seveda, še verjamem naj ti!« se je zaslišalo nekje od spodaj.
Konec dober …
Žleb se je iztekel na škrbinico pod robom stene. Leva izstopna varianta se mi je zaradi nadležne megle, ki naju je vse bolj ovijala, zdela manj zanesljiva kakor gruščnata grapa originalnega izstopa, pa sva zavila kar po njej. Pod vrhom je bila vsa napolnjena s snegom, gladki plezalniki pa na njem ne prijemljejo kaj prida. Pa je Rok splezal v krušljive plati desnega boka in prečil proti robu stene.
»Pazi, kamen!« Kaj še ne bo konec te zlajnane pesmice? Dobro, da nisem pogledal navzgor, kajti kot pest velik kamen bi dobil naravnost v »orglice« in moj zobozdravnik bi imel kar nekaj dela (in zaslužka!), preden bi me spravil v red; tako me je na srečo zadel le v nadlaktno mišico. Bolelo je kot sto hudičev, preklinjal sem še malo bolj, Rok je samo pisano gledal, roka pa je na srečo ostala cela. Kako že gre tisto znano reklo: »Meter pod robom stene si bliže dnu kot vrhu …?« Na srečo se je vse srečno izteklo; ko sva na grebenu zvijala vrv in pospravljala plezalno opremo, sem si ogledal roko: velika črnavka me bo še nekaj časa spominjala na bližnje srečanje s kamnom, ki bi se kaj lahko končalo tudi drugače.
Običajen sestop bi potekal skozi Turski žleb nazaj na Okrešelj, pa sva raje izbrala daljšo varianto čez vrh Križa. Nisva namreč hotela še bolj preizkušati svoje srečne zvezde, saj je danes imela že dovolj dela z nama. Tudi na sestopu v Mrzli dol je bilo nekaj snežnih »flik«, vendar ni bilo posebnih težav. Hudo je bilo predvsem to, da sva debelo uro pozneje kot pri sestopu skozi žleb pobožala rosni steklenici piva na Okrešlju. Ne boste verjeli, ampak izsušenima grloma se je prav prileglo!
Vzhodna smer v Mali Rinki; IV/III, 350 m, 3 ure
Dostop: Od slapa Rinka v Logarski dolini po markirani poti na Okrešelj (1 ura), nato še slabo uro pod steno po poti skozi Turski žleb. Iz kamniške strani po neoznačeni poti čez Žmavčarje do Bivaka pod Skuto (slabe 3 ure), nato še 1 uro čez pode in navzdol skozi Turski žleb do vstopa.
Sestop: Z vrha na markirano pot s Kranjske Rinke, po njej in skozi Turski žleb navzdol na Okrešelj (dobra ura), do parkirišča v Logarski dolini še dobre pol ure. Do Bivaka pod Skuto je slaba ura, naprej v Konec pa še ura in pol. Sestopna varianta čez Križ pride v poštev v zgodnjem poletju, ko je v Turskem žlebu še sneg.
Vodniška literatura: S. Babič, T. Golnar, Plezalni vodnik Logarska dolina – zahodni del. PZS, 1999; T. Mihelič, R. Zaman, Slovenske stene, Didakta, 2003; Zemljevid Grintovci (1 : 25.000), Geodetski zavod Slovenije.
Opomba: Da ne bi s tem zapisom ustvaril napačnega vtisa o smeri, naj povem, da je sicer zelo priporočljiva – kozorogi, ki so prožili kamenje, pa so očitno zelo radovedna bitja …
Stane Poljak
