Planinski vestnik 2003/11
Pod oranžnimi previsi nad sončnimi ploščami
»Hej, stari! Si lahko misliš, da je danes minilo natančno 17 let, odkar smo skupaj z Markom (Lukičem, op. avt.) prvič za Frančkom ponovili Frikota!!???« me na polici, kjer se navezujeva, sprašuje Sašo. »Hja, poglej! Pa jutri bo točno 20 let, kar sta z Johanom plezala to prvenstveno!«, mu odgovarjam, ko še zadnjič pogledam opis smeri. Niti sanjalo se nama ni o tem, saj sploh ni bil najin namen obujati spomine, praznovati obletnico ali v dvoje klepetati o »starih dobrih časih« v Frikotu. Za ta podatek sem izvedel šele ob natančnejšem prebiranju plezalnega vodnika Logarska dolina – Zahodni del. Pod Klemenčo peč sva zašla po telefonskem pogovoru, ko sem v petek pozno zvečer ugotovil, da še nimam soplezalca za sobotno plezanje. Zraven tega so smeri v Pečeh nad Logarsko dolino še najbolj primerne za uživaško plezanje na koncu sezone. Tudi sredi novembra, ko je venec Savinjskih Alp, ki jih obdaja, že precej pobeljen s snegom. Midva pa sva v sončnem dopoldnevu uživala toploto v kratkih rokavih in vpijala pisano paleto jesenskih barv – kot nekje na Primorskem v tem letnem času.
Topla skala sredi novembra
»Malo sva vseeno prezgodnja«, ugotavljam zjutraj, ko se dobiva na parkirišču pred cerkvico, za katero je načrte narisal sam gospod Plečnik in stoji ob vhodu v »vedno zeleno« Logarsko dolino. Termometer kaže samo +4°C, grejeva se v avtomobilu, grizljava zajtrk in čakava na sonce, ki se mora pokazati nasproti pred pol ure izginjajoče se polne lune. Čas nama ob čvekanju hitro mineva. Najprej zažari vrh Planjave na koncu doline, čez nekaj časa pa tudi Klemenča peč, zato se podvizava in odpeljeva še kilometer naprej.
Peči po svoji zgradbi in strukturi spadajo h Karavankam. Njihove stene se drzno dvigujejo nad Savinjo in potokom Jezera, ki priteče iz Matkovega kota. Plezalno oziroma alpinistično so bile stene Klemenče peči odkrite relativno pozno. Zaradi južne lege, nizke nadmorske višine in kratkega dostopa so primerne za plezanje preko celega leta. Najbolje pozno v jeseni, ko nam tudi sredi novembra postrežejo s toplo skalo, zgodaj spomladi, ko je v visokogorju še sneg ter tudi v zimskih sončnih dneh, ko se zrak zaradi konkavnih sten segreje nad običajno nizko temperaturo, nas lahko pričaka prijetna plezarija. Sredi poletja je tukaj le preveč vroče, pa tudi kakšna kača nam lahko pride na pot, ne da bi jo posebej klicali. Stena v Klemenči peči je ponekod precej poraščena, na nekaterih mestih pa tudi krušljiva. Na podobno misel lahko pride vsak, ki od daleč opazuje rumeno oranžen odlom v levem delu Klemenče peči. Pričakujemo, da tam preko ne pelje nobena, vsaj ne posebno lepa smer. Vendar je začuda skala prijetno razčlenjena in polna dobrih oprimkov. Še več, obe najlepši in najbolje opremljeni smeri v Klemenči peči, Mrtvaški pajek in Friko, peljeta prav tam preko. Novejše smeri, predvsem v desnem delu proti Zobu, imajo na vstopu vklesano ime – za lažjo orientacijo in manj zmede. Smeri potekajo namreč tukaj precej na gosto ena zraven druge – kot v kakšnem plezališču.
Pri parkirišču pod steno poiščeva pot, prečiva skalen podor, kjer se pot pod nekaj tonami skal izgubi in jo najdeva spet na drugi strani. Potem ji previdno slediva, ko se ponavadi bolj slabo vidna vedno umika proti levi strani amfiteatra in naju naposled pripelje pod velike, položne plošče. Odloživa nahrbtnika, na veje obesiva prepotene majice, si natakneva čeladi, urediva opremo ter vrvi in v soncu odideva levo proti vstopu v smer.
»Popravljena« linija smeri
Podobno smo verjetno počeli tudi pred slabima dvema desetletjema, ob prvi ponovitvi Frikota. Če me spomin ne vara, smo bili veliko manj sproščeni kot danes. Frančkove smeri pač niso slovele kot enostavni sprehodi z dobrim varovanjem. Poseben problem je predstavljalo ocenjevanje, ko ponavadi nisi vedel, kako težka je smer v resnici, vse dokler je ni preplezal nekdo drug ali pa je nisi kar sam. Šele z leti smo se navadili na te Frančkove specialnosti. Prav dobro se spomnim, da sem pošteno »švical« že v drugem raztežaju. Danes pač smer pelje iz gladkega žlamborja levo do varovališča, od tam pa navzgor proti desni in čez odpočeno lusko proti zadnjemu raztežaju. Takrat pa smo plezali še originalno smer, v kateri je bilo nekaj zarjavelih klinov, ki smo jim dodali kakšnega metulja. Pa ne bi upal staviti, da bi ob padcu držal. Niti klin, kaj šele metulj. Še najbolj butasto se mi je zdelo na koncu, tik pred varovališčem, ki je bil skupen s tistim v Mrtvaškem pajku. Simpatično ime, ni kaj. Nič kaj simpatična pa ni bila krušljiva, prašna in z zemljo posuta plošča brez varovanja, ki je vodila do rešilnega »štanta«. Če bi se takrat odpeljal navzdol – fijuuuu … čez tiste škraplje, bi me lahko samo še ovili s prvim povojem od nog do glave in transportirali do rešilnega avtomobila. Kako smo potem splezali še prečnico v desno proti tako zaželjenemu grmovju, mi pa ni jasno niti danes, ko se oziram na nerazčlenjene plati. Preplezali smo torej Frikota, takrat in danes, vendar ne istega.
Vstopne sive plošče zlezeva nenavezana; naveževa se šele na urejenem varovali šču, levo od vstopa v Pajka. Izrazit, od vode izpran žlambor služi kot orientacijska točka, sicer pa tako ne moreva spregledati varovališč, povezanih s pomožnimi vrvicami in svedrovcev. Plezanje nama hitro steče, preko bolj ali manj razčlenjenih plošč sva v naslednjih dveh raztežajih na varovališču pod oranžnimi previsi, ki je skupno z Mrtvaškim pajkom. Od tukaj po dobrih oprimkih odplezava precej zračno levo navzgor, preko odpočene luske, najlepšega mesta v celi smeri, na travnato varovališče. Tudi zadnji, peti raztežaj, je zadovoljivo opremljen s svedrovci. Pripelje te na sam rob stene, tako da lahko za zaključni oprimek uporabiš posušeno korenino manjšega macesna. Zavališ se med gozdno rastje in ko spet prideš k sebi, počasi urediš varovanje na drevesu ter pokličeš soplezalca.
Z drevesa nazaj pod steno
Sašo je kot ponavadi hitro za menoj. Poleg razgleda v Matkov kot in proti Strelovcu je precej zanimivo tudi brezno v Klemenči peči. Pravijo, da spada med eno izmed najglobljih pri nas. Vhod vanj se nahaja v gozdu blizu vrha Klemenče peči, zato bodite pozorni. Ne bi bilo preveč prijetno, če bi v iskanju najlepšega prostorčka za opravljanje »velike« ali »male« potrebe na novo odkrili njen vhod!
Po krajšem ogledovanju, pljuvanju v globino, preobuvanju v teniske in filozofiranju o smislu alpinizma, plezalstva ter šivanju namiznih prtičkov, zavzeto poiščeva sestop. Malo nerodno je za nepoznavalce najti pravo drevo. Ob robu stene moramo dobrih 10 do 20 metrov navzgor. Pri izrazitem drevesu poglejmo čez steno na mestu, kjer izstopi že tolikokrat omenjena smer Mrtvaški pajek. Kdor pa tukaj še ni plezal, se mora potruditi do drevesa in sam pokukati navzdol. Pod seboj boš opazil svedrovec. Ko pa se z drevesa, okoli katerega preprosto zavežeš vrv, spustiš nekaj metrov, na levi opaziš tudi sidrišče; dva svedrovca z verigo in vponko. Po tem prvem, kratkem spustu naju čaka dolgo potovanje preko velikega previsa. Lepo me vrti okoli vrvi, ko poskušam ob spustu tudi fotografirati. Sašo se je moral na robu strehe zazibati, da je dosegel naslednje kline za spust, ki so pod previsom, mene pa lahko na »štant« kar potegne. Z naslednjim, sicer 60-metrskim spustom, se zapeljeva skoraj čisto do vznožja stene. Še kratek sestop, vlečenje in zvijanje vrvi, potem pa spet v senci popivava ob soku in vodi.
Časa imava sicer dovolj za še kakšno smer, a kaj, ko kličejo obveznosti in na svetu tudi nisi čisto sam. Kar trije se na primer prav sedaj drenjajo v Mrtvaškem pajku in bi nama bili samo v napoto. Tudi zato raje po poti spet hitro sestopiva do ceste in se odpeljeva domov. »Kaaaj, si že nazaj?«, me sprejme začudeno otroško čebljanje in pripravljeno kosilo. Kaj naj rečem na vse to – povsod je lepo!
Izhodišče: Parkirišče ob cesti Logarska dolina – mejni prehod Pavličevo sedlo nad Matkovim kotom stoji na skrajnem levem (zahodnem) robu Klemenče peči. S križišča oziroma vstopa v Logarsko dolino (mitnica za plačilo vstopnine v Logarsko dolino) zavijemo desno, naravnost proti Matkovemu kotu in samo slab kilometer sledimo asfaltni cesti. Ko na desni zagledamo steno Klemenče peči, se zapeljemo še do manjšega, prej omenjenega parkirišča. Tam se cesta povsem približa steni Klemenče peči. (1 km ali 10 minut peš)
Dostop: Z ravnega prostora, kjer pustimo avto (ali kolo…), nas na začetku mogoče malo slabo vidna pot proti steni vodi nad cesto, prečka precej velik skalnat podor in se v krajših zavojih dviguje pod Klemenčo peč po levi strani manj izrazitega melišča. Ko se naposled znajdemo povsem pod steno in položnejšimi sivim platmi, prečimo levo pod vstop smeri. Pod osrednjim delom Klemenče peči vodi vodoravna potka z leve proti desni še do preostalih smeri vse do izrazitega stolpa– Zob Klemenče peči. 10 minut.
Sestop: Redke izbrance, ki se bodo potrudili z vzponom do vrha grebena Klemenče peči, čaka na vzhodni strani lažje preplezljivo poraščeno pobočje. Tam lahko sestopimo do sedelca, škrbine med steno in Zobom ter nadaljujemo s sestopom levo naokrog, potem pa še desno pod steno. Veliko udobneje je poiskati drevo za spust na izstopu smeri Mrtvaški pajek. Po krajšem spustu se z odličnega varovališča spustimo preko velikega previsa do naslednjega sidrišča, od tam pa pod steno.
Vodniki in zemljevidi: Plezalni vodnik: Logarska dolina – Zahodni del (Tone Golnar & Silvo Babič, PZS 1999). Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe M 1:50.000.
Opremljenost smeri in priporočljiva oprema: Smer Friko je popolnoma opremljena, po dva svedrovca sta na varovališčih in tudi za solidno vmesno varovanje z zavrtanimi klini je dobro poskrbljeno. Za varen spust priporočam dvojno 50-, ali še bolje 60-metrsko vrv, poleg običajne alpinistične opreme (čelada, prva pomoč, osnovna alpinistična oprema itd.) pa zadostuje 12 kompletov. Nahrbtnik ali kakšno malenkost lahko pustite kar pod steno. Če vam bo hotel kdo kaj izmakniti, ga boste lahko pri tem početju celo opazovali ves čas ko boste plezali in se spuščali pod steno ob vrvi.
Silvij Morojna
