Fužinar, informativno glasilo ravenskih železarjev, 8. februar 1990
Zakaj smo vložili toliko truda, napora in odrekanj, da smo se podali v neznano, se izpostavljali nevarnostim in kljubovali mrazu, snegu in samoti? Težko je odgovoriti na vsa ta vprašanja, a nekaj drži: alpinisti radi iščemo odgovore, hodimo po poteh, kjer nas spremljajo želje po odkrivanju neznanega.
Alpinistični odsek Ravne, je pred približno tremi leti začel resneje razmišljati o odpravi v Himalajo. Iz dokumentacije v alpinističnih revijah, iz pogovorov s plezalci, ki so že bili kdaj tam, smo izbrali cilj: severna stena Gangapurne, 7455 metrov visoka gora v pogorju Anapurn v zahodnem delu Nepala. Največ uporabnih podatkov nam je dal Stane Belak—Šrauf.
Letos januarja se je začelo odvijati hitreje. Kandidati smo se začeli intenzivno pripravljati — psihično in fizično. Vsi smo zavzeto trenirali in plezali. Vzporedno s tem je tekla sama organizacija odprave — iskanje dovoljenj, zbiranje plezalne opreme, pridobivanje finančnih sredstev in dogovarjanje s Komisijo za odprave v tuja gorstva pri PZS. Alpinisti smo sami zaslužili veliko denarja na delovnih akcijah, kjer so sodelovali vsi člani odseka. Opravljali smo vse: višinska dela, težaška, umazana dela, sredstva pa smo dali za odpravo. Prizadevanje celotnega odseka ni zadoščalo, pomagale so nam še nekatere delovne organizacije. Kljub težki gospodarski situaciji nam ljudje, ki razumejo in cenijo našo dejavnost, niso odrekli pomoči, prispevali so opremo in finančna sredstva.
Po vseh težavah smo 16. avgusta 1989 krenili na pot. Ekipo smo sestavljali: Andrej Gradišnik, Edi Krebs, Rok Kolar, Stanko Mihev in Franc Pušnik — vodja. Mesec dni pred odhodom je morala udeležbo odpovedati zaradi bolezni Jelka Tajnik. Odprava je bila številčno majhna, vendar smo se med seboj dobro poznali in bili smo pripravljeni. Uspeli smo preplezati deviško steno Gangapurne in 1.10. sta Rok Kolar in Stanko Mihev stala na vrhu.
Domov smo se vrnili 31. oktobra.
Vsem, ki so nam kakorkoli pomagali pri izvedbi odprave, se iskreno zahvaljujemo.
IZ DNEVNIKA
VZPON NA VRH
Rok Kolar
28.09.89
Skuhamo si še nekaj pijače, jemo čapati in marmelado. Okoli treh odidemo iz šotora.
Noč je jasna, polna zvezd, vendar mrzla, minus 15 stopinj. Lune ni, zato hodimo s prižganimi čelnimi svetilkami. Precej novega snega je, udira se, hodimo počasi. Tu in tam prične naletavati droben sneg.
Soj svetilke je kot majhna prijetna oaza sredi krute mrzle noči, ki človeka vedno znova navdaja z občutkom tesnobe in negotovosti. Na nebu zagledam Oriona. Veliki bojevnik mi je od vseh ozvezdij najbolj pri srcu. Kuka prek stene, kot bi pazil, da se nam ne bo nič zgodilo. Prav gotovo bo razgnal megle in nam naredil prosto pot do vrha.
Do krajne razpoke se nam neskončno vleče. Skoraj tri ure gazimo po strmem plaznem stožcu navzgor. Razpoka se je tako povečala, da je na običajnem mestu, kjer imamo napeto vrv, najbrž sploh ne bomo mogli preplezati. Vrv je močno napeta in pol metra pod ledom. Plazni stožec jo vleče navzdol. Drejč in Miha jo poskušata odkopati, sam pa iščem drug prehod čez razpoko. Na levi, trideset metrov niže, proti desni navzgor, splezam čez njo po snežnem mostu, nato pa nadaljujem navzgor. V našo smer pridem precej nad razpoko. Odkopljem vrv in se pripnem nanjo s prižemo.
Vreme se je pokvarilo. Pričelo je snežiti. Drejča skrbi, ker ne sneži iz monsunske megle, ki je vedno pritiskala k nam iz Mananga, ampak iz črnih oblakov visoko na nebu. Oklevata. Časa nimamo dosti, ura je že pol šestih, zato ju priganjam. Vrvi ne moreta odkopati, zato je odrežeta. Miha prične plezati za mano. Drejč predlaga, da bi odšel nazaj in bi poizkusil drugič z Edijem. V takem vremenu noče nadaljevati. Nama to ustreza, dvojna naveza je hitrejša, v šotoru bo več prostora. Če pa nama ne uspe, sta zadaj takoj onadva, tako imamo več možnosti za uspeh.
Kmalu je Miha pri meni in plezava naprej. Pričeli so teči majhni pršni plaziči. Nanje sem se že tako navadil, da jih skoraj ne opazim več. Še vedno sneži. Do sedaj sem opazil dokaj zanesljivo periodično ponavljanje slabega in lepega vremena. Po dveh, treh dneh slabega sta bila dan ali dva »lepa«. Bolj slabi, kot so bili slabi, bolj so bili lepi potem lepi. Čeprav smo imeli zares lepe dneve v celem mesecu le tri. Poleg tega sem opazil včeraj na nebu ciruse, ki predstavljajo začetek fronte. Ker so se premikali zelo hitro, upam, da bo danes prešla topla fronta, jutri pa mrzla. Pojutrišnjem pa bo zanesljivo lepo vreme. Pri nas se fronte gibljejo počasneje in ne bi mogel računati, da bo cel ciklon prešel v dveh dneh. Torej danes do šotora, jutri počitek, pojutrišnjem pa juriš na vrh.
Na koncu druge vrvi (vsaka vrv je dolga 100 m) odkopljeva zvite vrvi in si obesiva za pas vsak po en stometrski zvitek. Sranje! Kot bi si nadel svinčeno utež in hotel z njo plavati. Na tej višini predstavlja plezanje izjemno naporno in vsak kilogram se močno pozna. Precej počasneje plezava naprej.
V glavi se mi nenadoma pojavi refren iz opere Porgy and Bess »I got plenty of not-hing…« in si ga potem ves čas mrmram. Le od kod ravno ta melodija? Kaj ima podzavest zopet za bregom?
Medtem se je vreme že močno razbesnilo. Ves čas naju zasipajo veliki mrzli plazovi, sicer ni mrzlo. Na šestem stojišču (600 m), ko se prične malo jasniti, a koj nato spet snežiti, moram celo sleči en Heli pulover. Prej sem imel dva pod nepremočljivo GoreTex obleko. V zgornjem delu stene prideva v nekakšen navpičen vihar. Močan veter piha navpično po steni, nekaj časa gor, potem pa spet dol, in nosi sneg.
Na osmem stojišču visi vrv od zadnjič, ko smo eno napeli, drugo pa po pomoti prinesli dvesto metrov nazaj po steni. Privežem si jo za pas in jo vlečem ob zadnji, deveti napeti
vrvi (900 m). Obupno! Vrvi so res težke. S skrajnim naporom se vlečem navzgor. Dve vrvi morava danes še napeti, da bo skupno napetih 1100 m vrvi. Manjkalo bo samo še 200 m do grebenčka s šotorom. Če se razbesni vihar, je vračanje brez fiksnih vrvi nemogoče. Nič nočeva tvegati, zato napenjava vrvi še sedaj, ko hočeva na vrh. Mogoče bi bilo pametneje štediti z močmi, ki jih bova še kako potrebovala zgoraj.
Skopljem si luknjo in se usedem. V tej strmini se lahko spočiješ samo na riti. Za vse ostale položaje je potreben napor. Pojem čokolado in napolitanke ter se napijem sladke pijače iz čutare. Zopet mi pozvanja v glavi »I got plenty of nothing…«. Res sem v bistvu brez vsega sredi krute narave. Kot bi se boril nag proti velikanu, polnemu zvijač, ki se igra z mano. Moja edina prednost je, da velikana dobro poznam in vern^ da je edino uspešno orožje hladna pamet. Že večkrat me je rešila iz zagat, ki so bile videti popolnoma brezupne. Zato sem miren in z veseljem do boja sprejemam izziv. Bistvo je ravno v tem, da nimam nič. To povečuje draž. Kakšen smisel bi se imelo boriti s puško proti karateistu? Ali se pripeljati na vrh s helikopterjem?
Miha pripleza do mene, nato me varuje, ko plezam deseti raztežaj. Še vedno imam na pasu utež in še vedno vlečem 100 m vrvi za sabo. Ko zaslišim, da vpije Miha konec vrvi, pričnem iskati varovališče od zadnjič, ko smo se spuščali. Prav tu nekje bi moralo biti, vendar ga ne najdem. Sneg je vse lepo zgladil. Naredim novo in pritrdim vrv. Močan veter iha in levo in desno od naju grmijo veliki, itri plazovi. Ko pride Miha do mene, prileti tak plaz skupaj z vetrom čez naju. Sneg leti kakih 100 km na uro in naju tišči navzdol. Kot bi nalagal na hrbet kakih 40 kg. V eni minuti, kolikor teče čez, sva popolnoma zmrznjena, da drgetava od mraza. Na vrhu, od koder tečejo plazovi, mora biti strahoten mraz. Nato snameva mojo utež s pasa, jo odvijeva in splezam še 100 m. Tokrat najdem staro varovališče in pritrdim vrv nanj. To je bila zadnja vrv, ki jo bova pustila pritrjeno v steni. Naprej bova plezala z vrvjo, ki jo nosi Miha. Do grebenčka s šotorom je še 200 m. Plezava oba naenkrat, 100 m narazen. Tu in tam zavijem kak ledni vijak za varovanje, Miha pa ga izvije, ko pride do njega.
Ko priplezam do grebenčka, sonce ravno zahaja. Samo nekaj metrov mi še manjka, da bi videl zgornji del stene v zahodnem soncu, ki najbolj poudari relief. Od blizu še nisem videl, kje bova plezala zgoraj, zadnjič je bila ves čas megla. Zato vlečem vrv in tulim Mihu, naj pohiti. Ravno zadnji trenutek še ujamem, hitro fotografiram, nato sonce zaide.
Šotorček je na grebenčku naklonine 50 stopinj. Zadnjič sem bil precej razočaran, ko sem priplezal sem. Od spodaj je videti grebenček precej bolj položen in primeren za bivak, kot je v resnici.
Najprej odkopljem luknjo, v kateri smo zadnjič spali. Ko pride Miha, skupaj odkopljeva še šotorček, ki je popolnoma zasut. Obesiva ga v strmino, da je polica prosta in jo lahko razširiva, da nastane previs, ki naju bo ščitil pred plazovi od zgoraj. Močan mraz je pritisnil (-20 st. C), veter pa piha navzdol in nosi sneg s sabo. Po dveh urah kopanja naju že
močno zebe. Šotoru morava zamenjati eno palico, pa tudi postavljanje in pritrjevanje traja kar nekaj časa. Vsi snežni klini in cepini pridejo prav.
V šotoru je velik nered, povsod polno ledu in snega. Za dva je tu zelo malo prostora. Le eden se lahko premika, drugi pa se mora stisniti v kot. Trije tu ne bi mogli ležati. Skuhava nekaj pijače, nato zaspiva kot ubita. Vso noč divja zunaj vihar, po steni derejo plazovi, tudi na grebenu, kjer sva midva. Šotor mora biti dobro zaprt, sicer vdre noter veter in sneg vse pobeli in zmoči. Že tako je vse mokro od kondensa in ivja, ki se nabira na strehi kljub temu, da je dvojna.
29.09.89
Boli me glava. Zunaj močno sneži, še bolj kot včeraj. Po steni grmijo ogromni plazovi. Midva sva sicer na grebenu, vendar vihar in plazovi premetavajo šotor ves dan. K sreči sva izkopala polico za šotor močno v strmino, tako da leti sneg samo na zunanjo stran šotora, notranja pa je pod previsom. Hočeva pričeti kuhati, vendar ne moreva prižgati nobenega gorilnika. Tudi vžigalnika se ne da prižgati. Celo uro se mučiva, jemljeva krone z gorilnikov, jih grejeva, sušiva, vžigalnike goniva, da imava že vse črne prste, vendar brez uspeha. Potem gre Miha na malo potrebo. Odpre šotor, nekaj snega vdre noter, predvsem pa zrak. Naenkrat vsi gorilniki delujejo. Premalo kisika! Zato me je tudi bolela glava.
Ves dan leživa in počivava. Miha močno kašlja. Neke vrste višinski bronhitis. Jeva malo, ker ni nič pravega. Le čokolade, napolitanke in višinska dehidrirana hrana, ki nama ne tekne. Veter ves dan neutrudno stresa šotor. Zvečer nekoliko zaspiva.
1.10.89
Zbudiva se okoli pol enih ponoči. Odgrneva šotor in zagledava zvezde. Zunaj je popolnoma jasno, vendar strahotno mrzlo, okoli -30 st. C. Termometer ne kaže več natančno,
ker je vdrla vlaga vanj. Vreme se že drži plana, sedaj se ga morava še midva. Miha skuha nekaj pijače, jeva napolitanke. Pijačo za butarice sva naredila že včeraj. V šotoru je vse ledeno in mokro. Dolgo se oblačiva in obuvava.
Od šotora greva okoli petih. Popolna tema je, ker je ravno mlaj in ni lune. Navezana sva na 100 m vrv. Na rokah imam debele puhaste rokavice, vendar me vseeno zanohta, da ne čutim rok. Uporabljam samo en cepin, z drugo roko pa maham po zraku. Kmalu me prične zebsti tudi v noge, čeprav imam dvojne nove termo nogavice, specialne srebrne Ko-flach notranje čevlje in neoprenske gamaše čez čevlje. Po 100 m plezanja ne manjka dosti, da ne obrnem in splezam nazaj v šotor. Rok in nog skoraj ne čutim več. Ko plezam še naprej, se roke nekoliko ogrejejo. Miha sledi. Temno je še in ne vidim dobro, kam moram plezati. Včeraj sva se odločila, da bova plezala poševni žleb proti levi, kot smo razmišljali že v bazi, čeprav je bil zvečer v soncu videti skoraj najtežji od treh možnih variant. Vendar se je videlo, da je najkrajša možnost za prehod na zgornje snežišče. Ko se bližava žlebu, se vedno bolj dani. V nahrbtnikih nosiva spalne vreče, gorilnik, armaflex in nekaj hrane, za primer, če naju nad skalno stopnjo kaj preseneti in bi morala bivakirati.
Od tod je videti zelo strmo. Počakam Miha, razpoloviva 100 m vrv in se naveževa na dvojno. Kuloar je dolg kakih 8 raztežajev po 50 m. Zaradi hitrosti plezava oba naenkrat in ne varujeva. Vsakih 30 do 50 m zabijem klin. Vsaj rad bi ga. Lapor je zelo neugoden za zabijanje klinov. Za iskanje razpok porabim ogromno časa in moči.
Strmina v spodnjem delu žleba je okoli 65 st., led je prekrit z 10 cm snega. Proti koncu se postavi bolj pokonci, 75 st., led postane bel, brez snega, zelo ugoden za plezanje. Pravi užitek je plezati, kljub višini. Edini problem je zabijanje klinov. Ker v debelih rokavicah ne morem vsega opraviti z eno roko, se moram spustiti z obema rokama, pri tem pa zelo zanesljivo in mirno stati z nogami. Pri tem mi še bolj zmrzujejo, saj se pri stanju na prednjih konicah derez iztisne vsa kri iz prstov. Zabijanje je pa vedno dolgotrajno. Navadno razpade skala, če pa je razpoka »živa«, klin sploh ne gre vanjo, ampak se prične na polovici kriviti.
Osemdeset metrov pod vrhom počakam Miha, brcam po zraku z nogami, da bi si jih ogrel, ter naredim stojišče. Plezanje je postalo težje in potrebujem zanesljivo varovanje. Led je tu zelo tanek, krušljiv, pod njim pa krhka skala. Plezam mirno, zbrano in zelo hitro, da mi ne bi zmanjkalo moči. Vmes zabijem samo en klin. V plezanju še vedno uživam, vendar je precej bolj napeto kot spodaj. Ne smem si privoščiti napake. Led je krušljiv in tanek in cepin lahko zabijem samo enkrat. Če udarec ni dober, se vse skupaj odlušči in potem ga moram zatikati v krušljiv skalnat drobir. Kočljiv raztežaj hitro preplezam, počutim se, kot bi plezal kje v Alpah, in Miha mi lahko kmalu sledi. Nekaj časa plezava skupaj, ko pridem na vrh, zabijem v skalo klin in ga varujem.
Priplezala sva na snežišče pod vrhom. Od tod naprej tehničnih problemov ni več. Le višina, pomanjkanje zraka in globok sneg. Pa tudi strmino tega snežišča sem skozi daljnogled ocenil na okoli 50 stopinj, sedaj ima pa dobrih 60. Skrbi me vreme. Do sedaj je bila še vsak dan popoldne nevihta. Upam, da bo držalo vsaj do enih, da splezava do roba stene. Vrh ni toliko pomemben. Glavno je, da preplezava steno, ki je ni še nihče pred nama. In to še po lepi, direktni smeri, ravno po sredini stene. Na vrhu je bilo pa že več kot 10 ljudi. Tudi v tej steni je že poizkusilo več odprav, pa nobena ni imela sreče.
Na snežišču si narediva vsak svojo luknjo, v kateri sediva, počivava in jeva. Miha se po walkie-talkie pogovarja z bazo. Po dvajsetih minutah čvekanja mu svetujem, naj raje je, ker nimava dosti časa. Bojim se popoldanske nevihte. Na vrhu nastanejo orkanski vetrovi, ki nama lahko resno zagodejo.
Nahrbtnike pustiva tukaj, spalnih vreč in gorilnikov zgoraj ne bova potrebovala. Zopet plezava oba naenkrat, brez varovanja, po snežišču proti desni navzgor proti žlebičku, ki vodi čez pas skal zgoraj. Skozi daljnogled je bil videti v redu, ali bo tudi v resnici? Že na velikem snežišču, kjer plezava sedaj, ni nobenega ledu pod snegom, le skala, in bi bilo vsako varovanje problematično. Počasi se približujeva žlebu z leve. Še vedno se ne vidi, ali je prehoden ali ni. Šele, ko prideva čisto do njega, vidim, da je o.k., le na začetku je nekaj skal pokritih s snegom. Previdno se jih lotim, lapor je za plezanje z derezami še kar ugoden. Kuloar hitro preplezava, presenetljivo kratek se mi zdi. Strmina 60 st., 20 cm snega. Proti vrhu postane sneg debelejši in vedno teže je gaziti. Poleg tega ves čas vlačim za sabo dvojno vrv. Malo pod grebenom se usedem v sneg, strmina se je položila na 45 st. Dosti mi je vlačenja vrvi. V snegu so mali zapihi od viharjev in vrv se zatika. Nekaj časa čakam Miha, potem se pričnejo čez vrh vleči megle.
Rad bi fotografiral celo panoramo okoli Gangapurne, zato se odvežem, Miha je še kakih 30 m daleč, in odhitim naprej. Vsaj hočem hiteti, vendar ne gre. Sneg se udira do kolena in za vsak korak porabim ogromno energije in dihanja. Počasi pridem na greben, oziroma nekakšen plato na grebenu, od koder se dobro vidi severna panorama. Serijsko fotografiram in se sučem. Na vrhu je megla. Počasi odkorakam naprej proti vrhu. Kupola se noče in noče približati. Diham, kolikor morem, vendar ne gre nič hitreje. Miha sledi kakih 50 m za menoj. Vdira se do kolen. Obupno! Ko pridem skoraj na vrh kupole, zagledam pravi vrh še 100 m dlje in seveda više. Najraje bi se plazil po vseh štirih.
Ob dveh sva na vrhu. Severna stena 7455 m visoke Gangapurne je preplezana. Veter piha, sediva na tleh. Zelo mrzlo je. Ne veva, kaj bi. Olajšanje, neskončno olajšanje… Uspelo nama je. Do zadnjega sva dvomila in se bala vremenskega preobrata. Čestitava si. Miha se mi zahvaljuje za gaženje. Veter piha. Nobenega razgleda. Tuliva v walkie-talkie, v bazi so vsi nori od sreče. Fižola hoče poslati poštarja kar takoj v Manang s sporočilom o uspehu. Pravim mu, naj le počaka, da se vrneva v bazo. Do uspeha je še daleč. Isto steno morava še enkrat preplezati navzdol.
Potem se fotografirava. Mislil sem, da ima Miha vse zastave s sabo, vendar ima le že-lezarniško. V vetru je ne moreva razpreti, uspe nama le tako, da si jo Miha povezne čez trebuh. Pri tem se prične v ozadju skozi meglo kazati Machapuchare, ribji rep, eden najlepših vrhov na svetu, vendar precej niže od naju…
Pol ure kasneje pričnem sestopati. Miha še sedi in uživa. 100 m pod vrhom se ustavim, zopet se odpre razgled. Samo dva vrha sta više od naju. Daulagiri in Anapurna I. Pogled sega od morja belin vrhov Himalaje do rjavih gričev in sive planote v Tibetu. Solze mi stopijo v oči. Tako srečen sem, da sem lahko tu…
Dogaja se gotovo ena najlepših avantur v mojem življenju. Ker pa sem tu s starim prijateljem Mihom, s katerim sva bila kar nekaj let nerazdružljiva naveza, prvič pa sva skupaj plezala že pred štirinajstimi leti, je doživetje še lepše.
Do večera splezava nazaj do šotora. Po strmem žlebu v skalni stopnji se spuščava po vrvi. Naslednji dan sestopiva v bazo, vrvi, po katerih se spuščava, so globoko zasute z zbitim snegom in precej se namučiva, preden sva na varnih tleh.
V bazi nama prijatelji priredijo prisrčno dobrodošlico. Potem ležimo med šotori, pijemo vino in se smejimo. Res se lahko smejimo, odprava se je uspešno končala.
Tehnični podatki:
Gangapurna je eden glavnih vrhov v verigi Anapurn v zahodni Nepalski Himalaji. Severna stena do sedaj še ni bila preplezana, čeprav je poizkušalo že več odprav.
Naša odprava je to steno preplezala po prvenstveni, direktni smeri, dolgi 2200 m, višinska razlika med krajno razpoko, to je začetkom stene, in vrhom je 1600 m.
Bazni tabor smo imeli na višini 5200 m, tabor 1 na 5500 m, vstop v steno, krajna razpoka na višini 5850 m, šotorček v steni na 6800 m, vrh Gangapurne 7455 m.
Alpinistična ocena cele smeri je TD, kar pomeni peto stopnjo od šestih, strmine 75st/55-65 st.
PRVI POSKUS
Andrej Gradišnik
Vzpenjamo se ob fiksni vrvi. Nahrbtnik me pritiska k tlom, v novem snegu se mi vdira in vrv je zasuta. V zgornjem delu stene se prožijo pršni plazovi, ki nas na svoji poti proti ledeniku zasipajo. Zadihan počivam, ter med nogami opazujem tri postave, ki se mi bližajo. Po dvajsetih dnevih garanja pod steno in v njej je končno prišel trenutek, ko bomo poskusili prodreti do vrha. Kljub temu, da je bilo v preteklih dneh vreme ves čas slabo, me v teh trenutkih navdaja radostno upanje, da bo tokrat drugače. Vse te dni so nad goro rjoveli in divjali »himalajski bogovi«, kot da jim ni prav, da smo se »zajedli« v steno. Odganjali so nas z nenehnim sneženjem, plazovi in meglo. Mi pa smo se vztrajno pomikali vedno više in v steni puščali sledi — napete vrvi. Sedaj pa rotim bogove, naj nam naklonijo dva dni lepega vremena, to smo si vendar zaslužili.
Konec je fiksnih vrvi. Rok in Miha zaplezata v deviško strmino. Čakam Edija, ki ga je črevesje izdalo v najbolj neprijetnem trenutku. Neprijetnost, ki je ne bi privoščil niti sovražniku, kaj šele partnerju v navezi. V dveh navezah plezamo snežno rampo proti levi. Vedno više smo in globino pod seboj lahko le slutimo, saj je snežna nevihta, ki se je razdivjala popoldne, zmanjšala vidljivost na minimum. Na srečo je tako hitro, kot je prišla, tudi minila. Le še pršni plazovi, ki se ves popoldan usipajo čez nas, govorijo o minulem sneženju. Položni snežni greben, ki smo si ga izbrali za današnji cilj, je še vedno daleč. Naravnost neverjetno je, kako razdalje v Himalaji varajo. Ves čas se mi zdi, da je greben že tako rekoč na dosegu roke, a vendar se vrvni raztežaji vrstijo, greben pa je še vedno nad nami… Dolina je že v mraku, le tu visoko zgoraj je še svetlo, toda tudi tu bo dan kmalu zamenjala noč. Hitimo, da bi izkoristili še zadnjo svetlobo. Rok in Miha s temo dosežeta greben, naju z Edijem pa noč preseneti v strmem snežnem pobočju. V trenutku mraz, ki nas je načenjal že ves dan, še bolj peklensko pritisne. Stoječ na majhni polički na snegu, iz nahrbtnika vzamem čelno svetilko. S premrlimi prsti jo le stežka pri čvrstim na čelado. V višinah je vsako opravilo težavno in zamudno, v temi pa se to le še stopnjuje. Vlečem vrv in čakam, da Edi pride do mene. Obupno me zebe in v mislih ga rotim, naj pohiti. Toda temna senca se mi le počasi približuje. Dva, tri metre nato sledi počitek, vrv pa je dolga celih sto metrov. Prstov na nogah skoraj ne čutim več, čas teče… Ko je Edi pri meni, se zaženem naprej, dokler me razbijajoče srce ne opozori, da pretiravam. Stoječ na konicah derez, tiščim glavo v sneg ter hlastam za zrakom. Se nekajkrat tako počivam, da končno dosežem greben, kjer sta Rok in Miha skopala polico in nekakšno votlino. Polica je preozka, da bi nanjo postavili šotor. Razočaranje je veliko, saj smo -vendar pričakovali širok, položen greben. Moker sem po vsem telesu, mrazi me in noge me skrbijo. Medtem ko Edi žimari po vrvi, mi trije zlezemo v votlino, v kateri ni nikakršnega udobja. V prvem trenutku, ko se nekako skobacam v spalno vrečo, me zajame prijetna toplota, toda takoj zatem telo potoži zaradi pomanjkanja prostora. Tesno drug ob drugem, z močno pokrčenimi nogami, čepimo v nerodnem položaju. Spalne vreče so v stiku s snegom, vse je vlažno. Ko v že tako pretesno votlino zleze še Edi, pa je stanje že naravnost nevzdržno. Napori minulega dne so nas dodobra načeli; morali bi vsaj deloma nadomestiti dehidracijo, toda Ediju, ki je ob vhodu, se ne ljubi topiti snega. »No, če se že okrepčali ne bomo, se bomo vsaj spočili!?« Čas mineva, spanca pa od nikoder. Rok ves čas gode, ker mu pritiskam na pljuča, sam se jezim nad ledeno bunko, ki mi pritiska na trtico, Edija zasipava sneg ob vhodu… Stanje je res nevzdržno. Končno ima Rok vsega zadosti. Z veliko muko in z našo pomočjo zleze na prosto, kjer na poličko z lednimi vijaki pričvrsti šotor. Kljub temu, da ga pol visi po pobočju, bo lahko udobno spal. V naši votlini pa se z njegovim odhodom položaj le malo izboljša. Sledi spanje na obroke. Krči v kolenu ali pa boleča trtica me venomer budijo in vsako naslednje prebujanje je bolj boleče. Na misel mi pride naslov Torkarjevega dela »Umiranje na obroke«…
Odrešujoče jutro. Pojemo napol pripravljeno vrečko dehidrirane hrane, potem pa z Edijem zle-zeva iz mokrih spalnih vreč. čez notranje čevlje navlečem plastični lupini, ki sta v protektorjih in tako ne opazim, da sem pomotoma vzel Mihovo lupino in imam na nogah dva desna čevlja. Na prostem me sprejme mraz. Smo na višini 6800 metrov in greben je zelo izpostavljen. Rok, ki ga močno boli glava, se iz napol podrtega šotora preseli v votlino, z Edijem pa se lotiva kopanja, da povečava polico in bolje postaviva šotor. Hladen veter nama v obraz zaganja ledene kristale. Vreme ne obeta nič dobrega,
vrh je zavit v gosto meglo, iz katere padajo posamezne snežinke. Vsi smo mokri in o nadaljnjem vzponu ni govora. Zaradi majhnega prostora se pripravljamo na sestop posamezno. Ko sem na vrsti, preklinjam zaradi leve dereze, ki jo le s skrajnimi napori spravim na čevelj — da bi utegnil biti kriv čevelj, pa niti ne pomislim. Rok med zmedo opreme v snegu ne najde čelade, ki je verjetno padla s police. Tudi ostali ne nataknemo čelad, ker so zaledenele in polne snega. Začnemo s sestopom, pravzaprav bežimo pred podivjanim vremenom. Z grozljivim bobnenjem se prožijo snežni plazovi. Naenkrat snežna gmota spodnese Miha, ki je na srečo na vrvi in le ta ga zadrži. »Himalajski bogovi« zopet stresajo jezo na nas, nepovabljene goste. V smeri, kjer smo se včeraj vzpenjali, odločeni osvojiti vrh, se sedaj štirje zaledeneli možici spuščamo, pri tem pa nas ne ženejo visoki ideali, ampak goli nagon preživetja. Z nočjo utrujeni pobegnemo iz stene. Da pa avantura še ne bi bila končana, se v temi in gostem sneženju na ledeniku, ki smo ga poprej že ničkolikokrat rutinsko prehodili, še izgubimo. Blodimo v labirintu razpok, ne da bi vedeli, kam naj se obrnemo. Utrujen sem, vse me jezi: čevelj na levi nogi me žuli, čelna svetilka nagaja… Ko sam pri sebi godem, kako do danes nisem vedel, da sem rojen pod nesrečno zvezdo, zagledam skozi snežno zaveso migetajočo luč. Vsi se usmerimo proti svetlemu krogu, ki postaja vedno večji in večji, dokler ni pred nami velika kerozinska luč, ki jo daleč predse moli nasmejani kuhar. S kuhinjskim pomočnikom sta iz baze videla štiri lučke, ki so se pomikale po ledeniku v napačni smeri in sta takoj šla za nami.
Kot štirje slepci se pustimo voditi šerpama proti bazi. Nič več nismo podobni zagnanim osvajalcem »nekoristnega sveta« in le globoko v sebi še čutimo, da se še nismo predali — odprave še ni konec…
KATHMANDU
Edi Krebs
O Kathmanduju se da dobiti kar lep kup knjig saj je to mesto z dolgo zgodovino in izjemno bogato ter raznoliko kulturo. Toliko templjev, starinskih lesenih stavb in palač v enem mestu bi težko našli še kje na svetu.
Legenda pripoveduje, da je bila v davnih časih dolina Kathmanduja veliko turkizno jezero. Na jezeru je plaval prekrasen lotosov cvet, iz katerega je žarela modra svetloba vsemogočnega. To je bilo prikazovanje Swayambhuja ali Adhi-Buddha, ki je bil prvobitni Buda. Zaradi lepote jezera in plamena je prihajalo veliko puščavnikov, ki so potem v jamah, kjer so živeli, molili in meditirali.
Izza planin, iz Kitajske, je prišel patriarh Manjushri, ki je želel meditirati bliže plamenu. S svojim mečem modrosti je zarezal v steno doline in dal prosto pot vodi. Lotosov cvet pa se je usedel na dno jezera. Na tem mestu je Manjushri zgradil svetišče, ki je potem zraslo v velik tempelj Swajambunath. Budove oči Swa-jambunatha pa še danes bdijo nad mestom.
Za izvor mesta Kathmandu ponavadi rečejo, da si je našel svoje mesto v t.i. »temnih časih«, v dobi vladavine Mallajev, vendar je skoraj gotovo, da je kopičenje manjših naselij, ki so že prej obstajala na tem mestu, privedlo do združenja v mesto.
Prvo znano naselje je bil Deopatan. Nadaljnje naselje se je razvijalo ob sotočju dveh glavnih rek Bagmati in Bishumati. To sotočje pa je veljalo za sveto mesto, kjer so opravljali duhovne obrede.
Središče mesta je bilo v srednjem veku in je še danes območje okrog Kasthamandapa. Od tod se mesto razpreda v obliki sablje; ročaj proti jugu in rezilo proti severu. Te sablje pa ni več mogoče razločiti na zemljevidih poznega dvajsetega stoletja.
Ime Kathmandu izhaja iz besede Kasthaman-dap, kar pomeni hiša iz lesa; to potijuje, da so bile te hiše res njegovo prvotno središče. Urbanistični raziskovalci, ki raziskujejo stare in ozke ulice, ki vodijo v smeri reke, odkrivajo velike stavbe, bogate z rezbarijami. Te stavbe so bile morda nekoč palače. Ob rečnem bregu so ostanki zgodnjih templjev in grobovi svetnikov. Velik del zgodovine pa še vedno leži pokopan.
Arhitekturni slog se skozi stoletja ni kaj veliko spreminjal. Vse do sredine devetnajstega stoletja, ko je bila na višku svojih moči rodbina Ranas. Mladi Bahadur rana seje vrnil leta 1850 iz obiska v Angliji in Franciji s polno glavo vizij o veličastnosti. Palače, ki jih je zgradil kot kopije evropskih, so v zelo ostrem kontrastu z domačo arhitekturo. Višek tega stila pa je palača Ranasov »Singha Durbar«, stavba gigantskih razsežnosti. Sestavljena je iz sedemnajstih dvorišč in okrog 1700 sob; ima sloves največjega zasebnega stanovanja v Aziji, če ne kar na svetu. Zgrajena pa je bila v enajstih mesecih leta 1901. Na žalost je bilo vse, razen glavnega krila z razkošnimi sobami, uničeno v požaru leta 1973.
Pod Ranasi se je razširilo tudi predmestje. Tradicionalni koncept zidanja čim bolj skupaj, da bi ohranili vsak meter orne zemlje, je bil podrt. Na robu mesta so začeli graditi stavbe severnjaškega stila.
Mesto je razdeljeno na dva dela, od severa proti jugu, s cesto Kantipath ali Kraljevo cesto. Ta cesta gre ob robu Kraljeve palače, čez predel Lazimpata (kjer so ambasade) in se nadaljuje na sever do ležečega Bude (Budhanilkata).
Novo cesto, ki gre od Durbar Squara do Tundhikela, pa seka tudi tako imenovana »Freak streat« ali Muhasta ulica. Včasih je bila dom dolgolasih popotnikov, danes pa je to hipijevsko mesto, samo še znamenitost za turiste. Dolgolasci pa so se preselili na manj vidne kraje in lokale.
Malo naprej stoji belo ometana hiša z okraski iz mavca in zelo zapleteno izrezljanimi okni. To je hiša živih bogov, hiša Kumari Bahal. To samostansko dvorišče so zgradili v sredini osemnajstega stoletja. Vhodno stopnišče, ki ima na zgornjem brunu izrezljane smejoče lobanje, stražita dva leva. Balkonska okna krasijo izrezljana božanstva, pavi in golobice. Znotraj na dvorišču so na vseh štirih straneh zares izjemno lepi lesorezi.
Ko zberejo od obiskovalcev po eno rupijo, pride na okno enega od balkonov Kumari. Fotografiranje ni prepovedano, le tisti čas, ko je prisotna Kumari, ne sme nihče pritisniti na sprožilec.
Glede izvora Kumari si niso čisto na jasnem. Nekateri jo imajo za utelešenje boginje devištva. Kanya Kumari. Drugi menijo, da je poosebitev Durge. Spet tretji, da je ena od osmih mater bogov ali osmih Achta Matrikar. Zdajšnja Kumari se imenuje kraljeva Kumari, za razliko od prejšnjih Kumari, ki žive ali so živele v Kathmanduju.
Žive boginje vedno izbirajo med 4 do 5 let starimi dekleti iz klana zlataijev Sakya. Telo Kumari mora biti brezhibno in mora imeti dvaintrideset specifičnih značilnih znamenj. Končna faza izbiranja Kumari pa je ustrahovalni preizkus v templju Bali. V temi postavijo okrog deklet krvave glave bufala in tista, ki ostane hladnokrvna, je za Nepalce nihče drug kot utelešena boginja. Dekle si potem lahko izbere obleke in nakit od prejšnjih Kumari. Njen dom je sedaj Bahal. Gre lahko samo na določene verske obrede »festivale«, pa še tu jo morajo nositi, ker se njena noga ne sme dotakniti tal.
Ko pa pride v puberteto, oziroma dobi menstruacijo, mora zapustiti tempelj in izberejo spet novo. Dekle zapusti tempelj preskrbljena za življenje in se lahko omoži. Toda mnogo snubcev je prestrašenih zaradi kvalitet lepih žena, ki so navajene na brezdelje in laskanje, sedaj pa bi morale postati matere in gospodinje. Govori pa se tudi, da bivše boginje prinašajo nesrečo v hišo in zgodnjo smrt svojih mož.
V deželi, kjer pride smrt zelo zgodaj (povprečna starost moških je štiriinštirideset let, žensk.
pa sedeminštirideset), je starost spoštovana. Stare ljudi častijo in ko so stari sedeminsedem-deset let, sedem mesecev in sedem dni, ponovijo ceremonijo Pasni, skozi katero gredo vsi otroci, ko so stari sedem mesecev. Sedeminsedemdeset let starega moškega nosijo po mestu na okrašeni nosilnici. Vse skupaj pa spremlja velik pamp.
Ko tak človek umre, ga v Pashup patinatu ob reki Bagmati položijo na grmado iz bambusovih brun in zažgejo. Zažig opravijo pred sončnim zahodom. Po tradiciji bi ga morali do reke nesti njegovi sorodniki, danes pa včasih opravijo to kar na zadnjem sedežu taksija. Tu in tam spremljajo procesijo muzikantje s kakšno mimo glasbo.
Sinovi gredo potem trikrat okoli grmade s truplom in nosijo goreče maslo, ki ga potem dajo očetu na glavo. Ko grmado prižgejo, se sorodniki obrijejo po glavi in skopljejo v reki. Vanjo pa stresejo tudi pepel. Duhovnik ponese dušo mrtvega v bivališče boga Yame (bog smrti), kjer se bo spojila z božjo.
Življenje v Kathmanduju teče dalje. Na ulicah, na dvoriščih in v templjih Kathmanda vztrajno išče prehod. To je prehod od starega, katerega se mesto drži s trdnimi vezmi tradicije Newarov, v sedanjost, ko se dežela vse bolj odpira v svet. Med ti dve skrajnosti so razpeti tudi ljudje, ki se tu rojevajo, živijo in umirajo.
