Fužinar, informativno glasilo ravenskih železarjev, 8. februar 1990
Jože Žunec
Začelo se je v Kopru, ko smo v največji popoldanski poletni vročini sedli v avtobus, končalo pa naslednji dan proti večeru v Andori. Čeprav je bilo v avtobusu vroče, zračenje je bilo slabo, dobre volje ni zmanjkalo. Mnogo je k temu pripomogel naš voznik Pavle, ki je bil kljub naporni vožnji vedno prijazen in pripravljen prisluhniti potnikom.
Andora, čudovita deželica. Prijazni ljudje in slikovita narava, čista naselja, nizke cene dvigajo državico nad povprečje evropskih turističnih dežel. Andora so tri gorske doline v vzhodnih Pirenejih, ki jih obkrožajo visoka gorovja. Doline so posejane s tobakom, kar me je presenetilo. Poleg tobaka se Andorčani ukvarjajo z vinsko trto in sadjarstvom, kozami in ovcami, pa prodajo spominčkov ter preprodajo vseh mogočih stvari z vsega sveta. Prebivalci so Baski in Kata-lani, vsega skupaj 15.000 jih je. Glavno mesto je Andorra la Vella, v njem prebiva 2.500 prebivalcev. Ker imajo mnogo rek in potokov, izvažajo električno energijo.
Vrlim planincem iz Kopra, ki vsako leto organizirajo lepe planinske izlete, je uspel izjemno zahteven dosežek. Pireneji so sen mnogih slovenskih planincev, zato je bil avtobus zelo hitro napolnjen. Vsi, ki smo se izleta udeležili, smo ugotovili, da je bilo vse zelo dobro organizirano.
Noč smo prespali v šotorih v Andori. Utrujeni in razgreti smo hitro zaspali, saj so noči na sorazmerno visoki nadmorski višini prijetno hladne. Zjutraj smo se podali po nakupih, nato pa v popoldanskem času nadaljevali proti izhodišču za vzpon na najvišji vrh v Pirenejih.
Za nekaj dni smo se ustavili in utaborili v kampu blizu idiličnega mesteca, ki se imenuje Benasque. Leži v dolini reke Esere, ki se prebija med vrhovi visokih gora. Dolina je izjemno lepa, vsa zelena in z bistro reko, ki se kot kača vije in daje občutek svežine. Ob reki je cesta, v spodnjem delu asfaltirana, ki smo jo nekajkrat prevozili, nekateri pa tudi prehodili. Na vročem asfaltu in trdem makadamu sem dobil prve ožuljke, ki so mi zelo nagajali v naslednjih dneh pri vzponih.
V taboru je bilo prijetno. Dobro smo spali. Sveži gorski zrak je ponoči ohladil naša razgreta telesa. Neprijetna je bila le močna vlažnost v zraku. Vsak večer je deževalo. Z dežjem je prišla dobrodošla ohladitev, a tudi neprijetna vlaga. Dež smo vsak večer nestrpno pričakovali. Tedaj smo se za slabo urico poskrili v šotore in zadremali ob prijetnem škrebljanju dežnih kapelj.
Prijetni so bili vroči dnevi, deževni popoldnevi in večeri in zmerno hladne noči; pravo podnebje za planinarjenje in taborjenje. Dež, ki je za taborjenje lahko zelo neprijeten, je bil pravi dar božji. Vse se je ujemalo v tej dolinici. Bistra reka, gorovje na obeh straneh, kjer so se spočile utrujene oči. Pašniki in gozdovi so me znova navdajali s srhom navdušenja. Za vedno bi ostal v tej nepokvarjeni naravi, ki me je navdajala z občutki radosti in povedla v svet pozabe. Nisem se spominjal civilizacije, ki sem jo pred kratkim zapustil. To pa je bila največja vrednost.
Ko se konča cesta na koncu doline, se pride do večje ravnice, ki ji rečejo Plan d’Estan. Na njej je pastirska koča, kjer so prodajali razne pijače. Tu je bilo pivo po vrnitvi z gore zelo dobro. Zdelo se mi je, da boljšega še nisem pil. Žeja je pač naredila svoje.
Iz Benasqua (1138 m) do koče, ki je na nadmorski višini 1870 m, je 17 kilometrov. Pot se nadaljuje čez strma pobočja do koče La Renclu-sa, ki je na platoju Foran de la Renclusa, na višini 2140 m. Od pastirske koče je hoje za slabo uro. Koča La Renclusa je glavno izhodišče za visokogorje Macizo de la Maladeta, ki ima nekaj deset tisočakov in je pravo ledeno oko Pi-renejev. Ledeniki so prostrani, imajo globoke in široke nevarne razpoke.
Koča je neprijazna. Jedilnica je večji del dneva zaprta, zato se planinci tudi v dežju potikajo zunaj in stiskajo pod kap. Tudi nahrbtnike je treba pustiti zunaj ali v veži, kjer pa je malo prostora. Koča je pač zasebna in vsaka malenkost se plača.
Pred kočo pa je čudovit izvir vode. Kako je prišel prav, ko smo se vračali z gore. Sploh je celotno pogorje bogato z vodo, z mnogimi jezeri. Ni se bati, da se ne bi odžejal, če zmanjka tekočine iz nahrbtnika. Vročina v avgustu pa je neznosna, zato je poraba tekočine še toliko večja.
Za ogrevanje smo si za prvi cilj izbrali Pico de Paderna, ki ima dva ošiljena vrhova, prvi je visok 2622, drugi pa 2629 metrov. Sploh pa se celotno pogorje imenuje Paderna in je nekakšna predstraža visokogorja Macizo de la Maladeta.Pico de Paderna je vrh lepe gore, ki niti ni tako nedolžna, kot bi morda mislili zaradi višine. Od koče La Renclusa se v začetku pot le rahlo dviga. Teren je delno močvirnat, vmes pa so tudi posamezna jezerca. Največje je Lago de Paderna na višini 2240 metrov. Nato se začne steza strmo dvigati, tako da stočiš kar precej znoja. Pa nič zato, saj je malo niže dovolj vode za ohladitev, pa tudi v nahrbtniku so še zaloge.
Z vrha Pica de Paderna je zelo lep razgled na sosednje visokogorje, posebej izstopa 3308 metrov visoki Pico De Maladeta, najvišji Pico de Aneto (3404 m) pa je skrit zadaj. Vidijo se tudi ledeniki, kar daje občutek, da smo v pravem visokogorju, kjer se srečujejo kamen, led, sneg in voda.
Poti v Pirenejih niso markirane, zato je treba paziti na stezo in kamnite možičke, ki pa včasih vodijo v več smeri in je treba izbrati pravo.
Vstali smo zgodaj. Kralj Pirenejev Pico de Aneto mora pasti. Avtobus nas je potegnil prvi del poti. Nadaljevanje je bilo predvideno s kombijem do pastirske koče na Plan d’Estau. Mlajši in bolj vztrajni so se odpeljali med prvimi, nekateri pa smo z nahrbtniki prepešačili večino poti.
Bila je še trda tema, ko smo se v zadnji skupini zagnali navkreber proti znanki koči La Ren-clusa. Hiteli smo, da smo prišli v kočo vsi preznojeni. Tu so nas lepo suhi pričakali oni iz prvih skupin, delovali so sveže in spočito, zato so priganjali, da čim prej zapustimo kočo.
Začutil sem prve bolečine na prstih in petah. Skoraj se ne spomnim, da bi me kdaj izdali čevlji in mi povzročili ožuljke, zato sem mislil, da je to le začasno. Brezskrbno sem čakal, da krenemo proti našemu velikanu. Kmalu smo se res odpravili.
Začetek je bil utrudljiv, bilo je prerivanje. Vsi so hoteli biti med prvimi. Vrsta se je raztegovala in nabijala. Vendar smo hitro lovili višino, široka pot se je počasi izgubljala v kamenju, treba se je bilo pogosteje ozirati za možički. Moje noge so vse teže prenašale neravno pot, posuto z debelim kamenjem in skalami.
Levo od naše poti se je pojavil Pico de La Renclusa (2700 m). Steza se je začela še bolj strmo dvigati, ko smo se bližali 2761 metrov visokemu Pico del Portillon Inferior. Bližali smo se 2745 metrov visokemu prelazu Portillon Inferior. Razcep na dve poti, ki pa obe vodita do istega cilja. šli smo po desni, po grebenu in tik pod njim. Levo od poti, nad nami, se je videl 2908 metrov visoki Pico del Portillon Šuperior in smo se na prehodu Portillon Superior spustili navzdol proti ledeniku, Čudovit pogled na belo morje snega in ledu, čez katerega teče cel potok.
Ogromne skladovnice skal so oteževale prehode. Noge so se mi čedalje bolj čudno obnašale. Skelelo me je, zato sem stopal previdno, da ne bi obremenjeval bolečih delov. Treba bi se bilo sezuti in žulje zavarovati z obliži. Tako bi priznal napako, ki sem jo naredil zjutraj. Tega pa nisem hotel. Neumnost!
Ledenik. Soparo je zamenjal hladen vetrič, ki je pihljal ob robu nepregledne zaledenele snežne gmote, po kateri je tekla voda. Sonce je močno grelo in slepilo. Nekaj nas je zavilo na led in sneg. Precej je bilo takih, ki so se prvič srečali z derezami. Neutrudni vodniki so jih navezali. Pomikali so se počasi.
Dan je bil lep in sončen, vendar so se po vrhovih že zbirale megle, kar me je zaskrbelo. Bilo bi škoda, če bi poslabšanje vremena vplivalo na vidljivost in otežilo pohod, kar bi lahko postalo neprijetno zaradi precej tistih, ki so bili prvič na ledeniku.
Najhitrejši so se zagnali, da bi čim prej premagali velike bele razdalje. Taval sem na sredi med hitro skupino in navezami. Imel sem resne probleme z žulji na nogah, ki so me tako nepričakovano presenetili. Moral bi prevleči obolele dele z obliži, toda kdo se bo sezuval na ledeniku, v vetru in mrazu, ves otovorjen in oprtan. Skelelo je čedalje bolj. Žarki so jemali vid, vleči je začel močan veter. Začelo me je zebsti, zato sem pohitel, kolikor so mi dale razbolele noge.
šel sem previdno po gazi, ki jo je delala prva skupina. Gledal sem pred noge in previdno prečkal razpoke, ki jih je bilo kar precej. Bila bi lahko vmes tudi kakšna bolj zakrita, zato je bila potrebna izjemna previdnost. Vse skupaj je videti zelo preprosto, cepin in dereze, očala in pokrita plešasta glava, rokavice in dobra volja. Vse to pa nič ne pomaga, če stopiš v prazno in te pogoltne razpoka, ki je navadno v obliki obrnjene črke V. Zato je potreben dober in varen pogled, če nisi v navezi, ki te potegne iz mrzle globeli.
Zadnji del ledenika je bil zelo strm. Skrbelo me je, kako bo šlo ob vrnitvi. Na tem delu je bil led temnosiv in odbijajoč. Ko premagaš ta del ledenika, pride na vrsto zadnji del vzpona, ki gre po ozkem, zelo izpostavljenem skalnatem grebenu Puente de Mahoma.
Zelo prijetno sem bil presenečen. Vedel sem, da so v osrčju Pirenejev ledeniki, toda tako mogočnih nisem pričakoval. Voda priteka v doline od tod. Zbira se v jezera, od koder se pretaka v bistre potoke in reke, ki tečejo po ozelenelih gorskih dolinah. Dobil sem tudi razlago, zakaj tečejo velike reke, polne vode, med rjavo in osušeno pokrajino. Res je, da pokrajina in gorovje ni tako narezljano kot v Alpah, da so gmote bolj oble, vendar kljub temu vzbudijo v obiskovalcu spoštovanje in ga očarajo s svojo lepoto.
Preselili smo se v dolino Valle de Broto, po kateri teče reka Ara v mestece Torla, ki je zadnje naselje pred Parque nacional de Ordesa (Narodni park Ordesa). V Torli so hiše razmeščene po strmem bregu nad reko Aro, vendar z lepim razgledom na gore, ki spominjajo na severnoameriška gorovja. Dolina ni tako zelena kot ob reki Eseri. Manj je vode, ker je tudi ledenik, ki spada k Monte Perdidu (3355 m) manjši, pa tudi sestava Monte Perdida je apnenčasta, gorska skupina La Maladeta pa je sestavljena iz starih kamenin.
Torla je izhodišče za kočo Refugio Delgado Ubeda (2160 m), od koder se začne .vzpon na 3355 metrov visoki Monte Perdido. Žal se zaradi žuljevih nog tega pohoda nisem udeležil. Izbral sem blažjo varianto in se z dr. Tonetom povzpel v pogorju Sierra del Balcon na 2237 metrov visoki Punta Diazas. Ta sprehod, ki pa je trajal pri vzponu štiri ure, sva izbrala zaradi res lepega razgleda na gorsko skupino Monte Perdido.
Pot se začne v Torli in se vzpne do cerkvice St. Ana, od tod pa po serpentinasto speljani cesti do Punta Diazas. Le dva Francoza sta še hodila tisti dan peš po tej poti, več turistov pa so prevažali domačini s posebnimi avtomobili. Ustavljali so se na razglednih točkah.
Nisva bila razočarana. Ker je bil lep, sončen dan, se je pred nama pojavila kot na dlani celotna skupina Monte Perdido. Naj omenim nekaj vrhov, poleg najvišjega Monte Perdida bližnja soseda Soum de Ramon in Cilindro, ki ima ime zaradi značilne oblike. Izstopala sta tudi stožčasto oblikovana vrha Brecha in Astazu.
Naslednji dan smo pospravili šotore in se odpeljali proti Barceloni, kjer smo dva dneva prespali v taboru. Vročina je bila neznosna in samo sanjali smo lahko o prijetnem nočnem hladu Be-nasqua in Torle. V Barceloni smo si ogledali mestne znamenitosti. Bolj kot to mi je ostala v spominu nevihta, ki je bila značilna po verižnem grmenju in bliskanju. Pri nas se zasveti, nato zagrmi, v Barceloni pa je bliskanje in grmenje trajalo neprekinjeno nekaj minut.
Na poti proti domu smo si ogledali še samostan Montserrat, ki leži visoko v skalah kot orlovo gnezdo. Do njega pelje lepa asfaltirana cesta, po kateri vozi vsak dan veliko število avtomobilov in avtobusov. Zelo značilne so skale v okolici samostana. So cilindrične oblike, naložene druga poleg druge kot cigare v pokončni legi. To čudo narave je bilo treba videti, je neverjetno!
Veseli in zadovoljni smo se vrnili, polni lepih vtisov, ki jih tudi naporna vožnja v vročini ni izbrisala.
