Primorski dnevnik, 28. marec 1990
Odšel bo sam v južno steno Lotseja v Himalaji
Danes odpotuje v Himalajo znani slovenski alpinist Tomo Česen, ki ima zelo ambiciozne načrte. Sam in v alpskem stilu namerava preplezati južno steno 8516 m visokega Lotseja in zahodno steno 8091 m visoke Anapurne I. Cilja sta postavljena neverjetno visoko, na mejo nemogočega, saj ni še nihče splezal 3200 m visoki »zid« Lotseja, katerega je sloviti Reinhold Messner imenoval za alpinistični problem leta 2000. In res so to steno poskušali preplezati mnogi, uspel pa še ni – nihče! Še najvišje je prišla jugoslovanska odprava leta 1981, ki jo je vodil že pokojni Aleš Kunaver, na njej pa je lani našel smrt sloviti Poljak Kukuczka in še mnogi drugi. Tomo Česen se bo v Nepal podal z zdravnikom Jankom Kokaljem in snemalcem Tomažem Ravnikarjev, je pa najbolj primeren, da poskusi ta podvig. Psihično in fizično se je namreč že poizkusil lani v podobnem podvigu, ko je sam preplezal 2.800 m visoko južno steno skoraj osem tisoč metrov visoke Kumbakarne (bolj znane kot Jannu) in s tem prestal verjetno največjo alpinistično preizkušnjo vseh časov. Da bi zvedeli kaj več o tem podvigu, smo se s Tomom daljše pogovorili tik pred odhodom, ta intervju pa sedaj podajamo našim bralcem.
Tomo, kakšna je razlika med plezarijo, ki si jo lani opravil na Jannuju in tisto, katere se boš lotil v kratkem?
»Vsekakor je nekaj bistvenih razlik, pa tudi podobnosti. Seveda bom tudi tokrat plezal sam in v alpskem slogu. Južna stena Lotseja je visoka 3200 metrov, Jannuja pa »le« 2800 m, zato pa je slednja strmejša, Lotsejeva pa objektivno nevarnejša zaradi ledenih in kamnitih plazov, pa tudi začne in se konča še precej višje, saj ne smemo pozabiti, da je Lotse višji od Jannuja za kar 800 m, to pa ni malo na »področju smrti« okoli 8000 m visoko. Kot vidiš, ti pravzaprav ne morem odgovoriti, kaj je težje: Jannu ali Lotse, obrazložil pa sem ti razlike.«
Koliko bo pravzaprav trajala celotna odprava, saj ne smemo pozabiti, da se boš po morebitnem uspehu na Lotseju, če ti bo preostalo dovolj psihičnih in fizičnih moči, lotil tudi zahodne stene Anapurne I…
»Od doma bom toliko časa, dokler ne bom pač uspel, ali pa se… umaknil. To pa bo trajalo največ dva meseca. Objektivno bom presodil nevarnosti in ne bom silil tja, kamor ne bo mogoče. Sam sem idealno pripravljen, vendar pa je mnogo odvisno od objektivnih faktorjev, ki so seveda vreme in pa razmere v steni. Na Lotseju, če bo šlo vse po načrtih, bi mor ral biti skupno s časom, ki ga bom uporabil za povratek, od tri do največ pet dni (v Jannuju sem npr. bil »le« 43 ur). Nato se bom premaknil pod Anapurno I in se je lotil z zahoda, kjer ni izpeljana niti ena smer. Ta stena je visoka kar 3000 metrov, končna pa se na višini preko 8000 metrov.«
Kako si se na ta podvig pripravljal?
»Nisem opravljal kakega posebnega specifičnega treninga prav za to odpravo, temveč sem le nadaljeval s svojo običajno pripravo. Pač fizični in kondicijski trening, plezarija, tek navkreber ipd.«
Ti si trenutno edini slovenski »profesionalni« alpinist po »zahodnem«, rekel bi skoraj Messnerjevem vzoru…
»No, že eno leto sem nekako profesionalen alpinist. Podpisal sem namreč pogodbo z ZTKOS, ki mi zagotavlja redni mesečni dohodek, pač nekakšno plačo. Zato pa sem jaz nekakšen njihov »uslužbenec« kot gorski vodnik, predavatelj ipd. Za opremo imam tudi nekaj sponzorjev, odpravo na Lotse in Anapurno I pa mi v celoti finansira Adria Airways.«
Za zaključek najbanalnejše in najbolj »nemogoče« vprašanje sploh: boš na Lotseju uspel?!
»Dobro sem se pripravil, za sabo imam izkušnjo Jannuja. Vsekakor sem optimist…«
Dušan Jelinčič
