Za predsednika PZS v prvem krogu izvoljen Andrej Brvar
Izredna skupščina je uzakonila modernejši statut – Vse kaže, da se v planinski organizaciji uveljavlja nova generacija
LJUBLJANA — Ker na 19. redni skupščini 25. novembra lani zaradi proceduralnih vzrokov niso mogli izvoliti novega predsednika, je v. d. predsednik Jože Dobnik za soboto sklical izredno skupščino. Bila je — po mnenju vseh — odlično pripravljena in udeležilo se jo je 75 odstotkov vseh možnih delegatov, kar je za tako razvejano organizacijo, kot je Planinska zveza Slovenije, že kar izjemen dosežek.
Že uvodni, neuradni del skupščine je bil nekaj posebnega. Pevca Lap in Majcenovič ter citraš Plahutnik so pripravili venček narodnih pesmi, ki so ga povezali z izbranimi citati.
NOVI PREDSEDNIK PZS — Andrej Brvar.
Po uvodnih formalnostih in pozdravu gostov, je bila na vrsti podelitev priznanj. Z ukazom Predsedstva SFRJ so visoka državna odlikovanja z dolgoletno delo v gorski reševalni službi prejeli: dr. Jože Andlovic, Alojz Arh, dr. France Brnot, dr. Janez Gorjanc, Anton Kralj in Emil Herlec. dr. Tone Strojin in PZS pa plaketi zveznega sveta za varstvo okolja.
Osrednja točka (ob volitvah) izredne skupščine je bila namenjena sprejemu popravkov statuta. Spremembe zakonodaje, novi družbeni tokovi, posodobitev in racionalizacija so poglavitni vzroki, ki so vplivali na to. Statutarna komisija pod vodstvom Lojzeta Cuznarja je delala takorekoč do zadnjega dne. pripravila že dokument, ki ga kljub nekaterim spreminjevalnim predlogom ni bilo potrebno več spreminjati. (Sprejet je bil takorekoč soglasno ob 3 vzdržanih.)
Nekaj vprašanj pa bo verjetno potrebno še kdaj obravnavati: problem lastništva (in denacionalizacije), večje ah manjše avtonomnosti komisij, morda tudi določenih računov itd.
Po novem PZS nima več izvršnega in glavnega odbora, temveč le upravni odbor, katerega mandat traja štiri leta. Sprememba je tudi v kategorijah članstva — namesto cicibanov in pionirjev imamo sedaj predšolske otroke in osnovnošolce. PZS ni več kolektivni član SZDL; potreba popolne depolitizacije planinske organizacije je bila kar večkrat poudarjena.
Še vedno so različna stališča o PVP — sklada za pomoč visokogorskim postojankam. Naj bo ta (tako ali drugače) navezan na promet postojank ali naj bi vanj prispevali (tudi) vsi člani planinske organizacije ob plačilu članarine!? Zadnje pa lahko seveda močno vpliva na višino le-te in število članstva. To je v zadnjem letu nepričakovano močno naraslo – na 114.207. V slovensko planinsko organizacijo je sedaj včlanjeno že 5,72% vsega prebivalstva (leta 1988 še 5,33%). Nad republiškim povprečjem je 25 občin, prednjačijo pa v Ravnah na Koroškem, kjer je članov kar 23,68% stalnih prebivalcev!
USPELA SKUPŠČINA PZS – Delegati planinskih organizacij vse Slovenije so sprejeli vrsto sklepov za delo vnaprej. (Foto: Marjan Zaplati!)
Razplet volitev je bil za večino rahlo presenečenje. Najmlajši kandidat, Andrej Brvar (ki bi bil verjetno izvoljen že na redni skupščini, če nekateri ne bi predčasno odšli domov…), je namreč že v prvem krogu dobil 84 glasov (dr. Tone Strojin 55, Franc Ekar pa 22) ali več kot polovico, kar je bilo povsem dovolj za njegovo izvolitev.
Težak nahrbtnik sem si danes naložil, upam pa, da bo čez štiri leta iz njega mogoče marsikaj potegniti, je v sklepnem govoru obljubil novi predsednik PZS. Prišlo je do menjave generacij, toda ne generacij po letih, temveč po programu… Prekinitev z obdobjem po 19. skupščini je bila tudi iztreznitev, obisk na skupščini pa kaže, da se je okrepila vez med PD in PZS.
FRANCI SAVENC
Lepo vreme omogočilo veliko plezanja na raznih koncih
Disco vertical in prva ženska ponovitev – Solo vzpon v Treh srcih in Bogovih – Trije ponovili Strta srca
LJUBLJANA – Letošnja mila zima in lepo vreme omogočata vsakodnevno plezanje ne samo v primorskih plezališčih, temveč tudi v vseh drugih. V zadnjih dveh, treh tednih se je tako nabralo veliko število dobrih vzponov, ki so bili opravljeni na različnih plezališčih po Sloveniji.
Začnimo na gorenjskem koncu in z vzponi Marije Štremfelj (AO Kranj). Potem ko je v Bohinjski Beli ponovila Belansko smer (VII+, 28 m) in v Bodeščah Tri zelene vragce (VIII/ VIII + ). je 21. t. m. v Dolžanovi soteski uspela kol prva ženska ponoviti smer Disco vertical (1X-), ki nekako spada med najboljše tovrstne dosežke pri nas.
V Bohinjski Beli je Luka Zaplotnik (AO Kranj) 7 t. m. ponovil Literarni nokturno (7c+) in naslednji dan Se Via Facti (7c+). To sta bila za Rehbergerjem in Šucem iz lanskega leta tretja vzpona v teh dveh smereh.
Tomo Česen (AO Kranj) je prav tako v Boh. Beli 25. februarja opravil drugi vzpon v Rehbergerjevi smeri Profesor Baltazar (7c). Nato je 8. t. m. ponovil Literarni nokturno (7c+), dva dni zatem še Via Facti (7c+) in še čez dva dni smer Nazaj k naravi (7c). Potem je v Dolžanovi soteski 17. t. m. opravil prvi solo vzpon v smeri Tri srca (VIII+). 20. t. m. pa še prvi solo vzpon v Bogovih (IX-). Naslednji dan je spet plezal v Boh. Beli in splezal novo smer Adria. Poteka levo od Belanske (do prvega svedrovca potekata skupno) in je visoka 27 m. Ocena je 7c+. čeprav je nekoliko težja od Via Facti ali pa Literarni nokturno. Za konec je 22. t. m. v Mišji peči v drugem poskusu od spodaj splezal še Danger zone (7b).
Bojan Leskošek (AAO) je plezal bolj na primorskem koncu. Že 3. t. m. je na Costieri ponovil Cocomo (8a in ne 8a+ kot je bilo pomotoma napisano ob prejšnjem vzponu Luke Zaplotnika). Naslednji dan je nato v Beli nad Vipavo ponovil še Olivno zeleno nezaupanje (IX) in Sun Ra (IX). 10. t. m. pa je plezal v Mišni peči in bil uspešen v kratki, a zelo previsni smeri Strta srca (8a+). Kot” vemo, je prvi vzpon opravil Igor Jamnikar lanskega leta, drugi je bil 11. januarja Dragan Todorovič, tretji vzpon pa je kot rečeno pripadel Leskošku. Teden dni za njim je to smer uspešno splezal še Marko Lukič (AO Kozjak), ki je bil tisti dan uspešen še trikrat. Na pogled je namreč splezal Krvavico (7a), Danger zone (7b) in Mozaik (lb+). Ze pred časom pa je splezal v Kotečniku pri Libojah še eno novo smer, pod katero je bilo ime (Georgike) sicer že napisano. Ocenil jo je 7b+ in pripomnil, da je priporočljivo plezati v smeri svedrovcev. V nasprortnem primeru je plezanje lahko precej lažje.
T. Č.
Nad Chamonixom
Slavko Frantar (AO Rašica), Dare Juhant (AO Litija) in Boris Sedej (AO Idrija) so v petek 16. t. m. v šestih urah preplezali Supercoluar v Mont Blanc du Tacul, ki po zadnjih cenitvah menda zasluži oceno ED-, visok pa je 800 m. Dva dni pred tem pa sta Frantar in Juhant opravila ponovitev Avstrijske (D+, 800 m) v Les Courtes. Bil je visok zračni pritisk in vse je bilo videti najlepše, toda sredi stene ju je presenetilo sneženje, orientacija je bila izredno zahtevna, tako kot tudi priprava stojišč v zgornjem delu. Temu primeren je bil tudi čas (8 h) plezanja.
Presmučali več smeri
Kljub slabi zimi se je v nekaterih grapah vendarle našlo toliko snega, da je bilo opravljenih nekaj zahtevnejših smučarskih spustov.
Aljoša Hribar in Rok Stanovnik (oba AO Črnuče) sta 3. t. m. presmučala Grapo med Malim Prisojnikom in Goličico. Grapa je visoka 400 metrov, ocena za smučanje pa je IV, mestoma S5-.
Teden dni kasneje je Dejan Ogrinec smučal po Severni grapi v Voglu (1922 m). Sneg je bil nekoliko poledenel, ocena 250 metrov visoke smeri pa je IV-, mestoma S5—.
Boljše razmere so bile v zahodnih Julijskih Alpah. Tam sta 17. t. m. Dejan Ogrinec (AO Črnuče) in Andrej Zorčič (AAO) presmučala grapo Hudi plaz v severni steni Špika hude Police (2420 m) – skupina Poliškega Špika. Spust sta ocenila IV-, zgoraj pa S4+. Celotna višinska razlika spusta pa je 1000 metrov. Sicer pa sta še sporočila, da je v okolici še več smučarsko zanimivih ciljev.
Reportažno obarvan Vestnik
V ospredju marčevske številke P V potopisi z vseh koncev sveta – O lanskih plezalskih in alpinističnih dosežkih – Koroški jubilej
LJUBLJANA, – Na Gangapurno (enega od glavnih vrhov v verigi Anapurn v zahodni nepalski Himalaji) po prvenstveni smeri prek severne stene; na štiri turške vulkane – in to s padali; na Kilimandžaro in druge visoke gore pod vročim afriškim soncem; v skrivnostna Ladak in Zanskar na severozahodu Indije ter nazadnje tudi na prijazna smučarska pobočja Šar planine – nas popelje tretja letošnja številka Planinskega Vestnika.
Vsak izmed avtorjev nam po svoje predstavi pustolovščino; svoje videnje doživetega — naj si gre za vrhunskega alpinista, jadralnega padalca, planinca popotnika ali za turnega smučarja. Ob vsem tem pa v omenjenih potopisih morda prvič pobliže poznamo kraje, tamkajšnje ljudi in njihove navade. To je hkrati tudi prijazno, neprisiljeno vabilo bralcem Vestnika, da te dežele, hribovja in gorovja nemara obiščejo še sami.
V obširnem članku nam Zvone Korenčan podrobneje pojasni okoliščine nedavne jamarske nesreče v globinah kaninskih podov in potek reševanja, v izredno težavnih okoliščinah, saj je prišlo do tragedije okoli 1000 metrov pod zemljo.
V uredniškem komentarju tokrat Marjan Raztresen ošvrkne tistih 25 planinskih društev, ki na zadnje štiri skupščine nikdar niso poslala svojih delegatov. Za zaplet, ki je nastal okrog izvolitve novega predsednika
PZS, so — kot je znano – kriva prav tista društva, ki se niso udeležila jesenske skupščine. Zato se komentator med drugim sprašuje, ali ne bi bilo potrebno razmišljati tudi o nekaterih sankcijah za ta planinska društva? Ideja sicer ni neumestna, vendar bi bilo morda treba še prej podrobneje raziskati razloge za pasivnost tolikih PD še kje drugje. Verjetno pa je potrebno najprej počakati na izbor novega vodstva naše planinske organizacije.
Eden osrednjih prispevkov zadnjega PV je vsekakor poročilo o razglasitvi najboljših lanskih alpinistov in plezalcev ter njihovih najodmevnejših dosežkov, in sicer po glasovanju članov naših alpinističnih odsekov, oziroma posameznih poznavalcev našega alpinizma in plezalstva. Priložnostna slovesnost je bila hkrati izvrstna priložnost, da sta se PZS in KOTG tudi javno (z ličnimi plaketami) zahvalili pokroviteljem, ki so največ prispevali k izjemnim uspehom slovenskega alpinizma. Zato je upati, da bo takšna slovesnost (z rezultati ankete ter s priznanji in z zahvalami) postala vsakoletni običaj. Treba je torej razmisliti, katera skupina ali komisija bo v prihodnje postala nosilec te dejavnosti, zlasti obsežnega dela okrog samega anketiranja, kajti ta naloga ne more vseskozi sloneti na enem samem človeku.
Omenimo še dva krajša zapisa: o pomembnem jubileju koroških planincev – 90-letnici Slovenskega planinskega društva Celovec in pa poročilo o letošnjem Mednarodnem filmskem festivalu snega in ledu, pustolovščine in zabave, ki je bil letos že šestič v francoskem Autransu. To pa bi bilo, poleg nekaterih odmevov in društvenih novic, vse, ali skoraj vse v marčevskem PV. Morda še na kratko o humoreski avtorja Franca Temelja. Mož, večer pred planinskim izletom na Blegoš, bere Cvetje v jeseni. Na vrhu hriba pa potem utrujen zadrema. Ves pod vtisom Tavčarjeve povesti sanja o brhki Meti; kako se mu bliža, kako ga boža… in na veliko zabavo ostalih planincev – spozna, da je božal popolnoma nekaj drugega … Pa prijetno branje!
MATEJ ŠURC
KLJUČNI DEL STENE – Vrhnji del Južne stene Lotseja bo najbolj zahteven.
Tomo Česen pred Južno steno Lotseja
LJUBLJANA — Lanski vzpon v severni steni Kumbakame (ali Jannuja) je združitev vsega najtežjega kar je Tomo dotlej izkusil: višine Himalaje, najtežjih skal in ledu Alp, velike osamljenosti, iskanje edine možnosti. In v tako visoki in razsežni steni tudi ni bil še nikoli prej. Kot kipar, ki v skalnem bloku najprej vidi kip in ga potem le še izkleše, je našel in sledil najboljši in morda edini črti, ki brez prekinitve teče od tal do vrha. Ni mogoče izpustiti niti metra, vse je treba preplezati. Imeti hkrati sposobnost vizije in uresničenja je redek dar, izjemno redek.
Žal in na srečo se z višjih vrhov vidi še dlje: resnična meja je le brezmejnost. In zdaj gre česen v zahodno steno Anapurne in južno steno Lotseja. Lotse poznamo iz leta 1981; dva meseca ogromnih naporov velike odprave, dva meseca sneženja in plazov in konec le nekaj sto metrov pred vrhom. Se višja stena in še višja gora od Kumbakame. strogo tehnično vzeto lažja, pa z večjimi objektivnimi, od narave danimi nevarnostmi. V takšno se niti vstopiti ne more. Tudi povratek je težji, daljši in bolj zapleten: z vrha po kuloarju v Zahodno globel Everesta in njegovem
Ledenem slapu v bazni tabor – in potem še tri dni do tabora pod Lotsejem. Ob Lotseju je Anapurna le bolj »normalna«, čeprav je treba razumeti besede normalna, lažja, varnejša itd., le kot odtenke v pojmih o najvišji zahtevnosti.
V zgodbi o Jalung Kangu sem napisal, da se bom s Tomom še gotovo veliko ukvarjal. To ukvarjanje je predvsem miselne in čustvene narave: vprašanja, upanje, strah. Kot nekoč na Everestu, ko sta Nejc in Andrej zapustila zadnji tabor in se napotila po neznanskem zahodnem grebenu proti vrhu. Vse ali nič. Strah za življenje in ponos, da to zmorejo naši. Pot, kjer se je kar naprej treba odločati in ukrepati. Pot, tako podobna življenju, le da se vse dogaja prav na njegovem robu. Na robu, kjer je včasih težko zaznati, kje je še njegova prava stran. Vse se bo dogajalo tako daleč in tako visoko, pa vendar tako zelo človeško. Človek vrže v neznano, v meglo kamen – svojo željo — in mu sledi. Z vsemi sposobnostmi, s strahom in previdnostjo, in z velikim upanjem. In z željami tudi nas, ki bomo doma. Ker so iskrene, bodo segle zelo daleč in zelo visoko. Moral jih bo začutiti.
TONE ŠKARJA
Letošnje zadnje zimske ponovitve
Pred koncem letošnje zimske sezone, ki sicer ni bila tako zelo uspešna kot lanska, a je vseeno postregla z nekaj dobrimi vzponi, je bilo opravljenih še nekaj kvalitetnih ponovitev. Omenimo najprej vzpon v severni steni Triglava, ki sta ga 17. t. m. opravila kamniška alpinista Marko Prezelj in Matjaž Wiegele. V 12 urah sta splezala kombinacijo Helbe s Čopovim stebrom. Ves čas sta plezala prosto. Tri dni kasneje so v steni Rzenika ponavljali Andromedo Tomaž Juvan, Rado Nadvešnik in Marko Prezelj (vsi AO Kamnik). Opravili so prvo prosto (VI+) ponovitev. Z vrha sta nato Nadvešnik in Prezelj sestopila (prosto) po Centralnem stebru. Za vzpon in nato še za sestop sta porabila 10 ur.
Povsem na drugem koncu sta plezala Robi Črnilogar in Jože Makuc (oba AO Idrija). V Trentarskem ozebniku sta kot prva (in tudi prva pozimi) ponovila smer Svete Barbare (VI, A2, 250 m). Oba sta tudi še sporočila, da sta že lanskega novembra v isti steni ponovila Smer za nore frike (VI, Al, 220 m, 1. ponovitev), Črnilogar pa je potem splezal še Črno lepotičko.
In še ženski zimski vzpon, ki sta ga opravili alpinistki AO Impol Marjeta Lešnik in Mira Zorič. V avstrijskem Hochschwabu sta ponovili 250 metrov visoko smer Skalno okno (VI, A2). To je tudi prva naša zimska ponovitev. Plezali sta 19. t. m.
Bogataj in Oblak v Anič kuku
V dveh, in sicer 13. in 14. t. m., sta Jure Bogataj in Igor Oblak (oba AS Žiri) opravila 1. ponovitev ene najbolj zahtevnih tehničnih smeri nad kanjonom Paklenice. Gre za smer Jogananda, ki poteka desno od znanega Spomina in sta jo kot prva splezala Miha Praprotnik in Matjaž Ravhekar ter jo ocenila A4. Glede ocene prva ponavljalca menita, da je primerna.
Iz poročil AO
Marjan Zver (AO Matica) je v Vipavi ponovil smer Dezire (VIII/VIII+), na pogled pa je ponovil Gomoro (VIII-). Slednjo smer je splezal tudi Gorazd Pozvek (AS Krško)
ALPINISTIČNE NOVICE
Plezanje na Mt. Kenijo oteževalo slabo vreme
Pred nekaj dnevi se je iz Afrike vrnila skupina alpinistov in planincev, ki so imeli za cilj splezati po različnih smereh na vrh drugega najvišjega vrha v Afriki, 5199 metrov visoko Mont Kenijo. V bazni tabor pod goro so prišli 1. marca in kmalu ugotovili, da so letos izredno slabe razmere: zelo malo ledu v lednih smereh in vsakodnevni popoldanski snežni meteži.
Edo Kozorog (Soški AO) in Silvo Mauri (AO Idrija) sta se prav zaradi slabih razmer odločila, da bosta plezala na Mont Kenijo po skalni smeri. Izbrala sta si Klasično smer v vzhodni steni, ki je visoka 500 metrov, največje težave dosegajo V+, sicer pa je večina smeri IV—V. Smer sta splezala 4. t. m.
Matjaž Ravhekar (AO Jesenice) in Miranda Ortar (Soški AO) pa sta se kljub pomanjkanju ledu odločila za zelo znano smer na afriški celini — Diamondov ozebnik. Vanj sta vstopila 5. t. m. Smer je visoka okoli 600 metrov, nekoliko bolj zahtevnega plezanja pa je za 4 raztežaje. Naklonina je okoli 60 do 70 stopinj, 5 metrov sta Ravhekar in Ortarjeva imela povsem navpičnih in zaradi premalo ledu je bilo potrebno nekaj metrov splezati tudi po skali (5 m, VI). Smer sta zaključila že po petih urah plezanja na vrhu Neliona (5188 m, eden od obeh vrhov Mt. Kenije). Ravhekar je nato skočil še na glavni vrh z imenom Batian (5199 m). Oba sta prespala v bivaku na vrhu in sestopila naslednji dan. Diamondov ozebnik je eden od najboljših vzponov, ki so ga naši alpinisti opravili v Afriki. Ocena je TD+. Direktno primerjavo je sicer težko narediti, vendar je Ravhekar povedal, da vsaj po tehnični plati (seveda brez upoštevanja dolžine smeri in višine gore) ni težji kot npr. znani Lucifer v Martuljku.
Vabijo na Kilimandžaro
Letos se na najvišji vrh Afrike, na Kilimandžaro, odpravljajo tudi planinci iz Postojne. Na poti bodo od 9. do 24. maja. Če koga mika z njimi, naj se kar oglasi (pokliče naj Ivana Leskovca, na 067/21570). Seveda pa pričakujejo, da bo sam poskrbel za primerno fizično pripravo in stroške; najbrže bodo pod 1300 USD.
Tudi letos AŠ na Reki
Pred dnevi so na Reki v okviru istoimenskega AO, ki deluje pri PD Kamenjak, začeli z novo alpinistično šolo. Že po tradiciji jo vodi Stanko Gilič, avtor znanih alpinističnih vodnikov (posebno za Paklenico, kjer je še ta mesec vodil navezo v smereh V. stopnje, čeprav je že pred več leti srečal Abrahama) s sodelavci. Predavanja imajo ob sredah, tečaj, ki seveda vključuje tudi praktične vaje, pa naj bi se končal sredi maja.
Smer sončnega zahoda
Janko Oprešnik (AO IMPOL) in Boris Strmšek (AO Kozjak) sta zadnji letošnji zimski vikend posvetila Ojstrici. 18. t. m. sta v severni steni opravila 1. zimsko (sicer pa šele tretjo) ponovitev Smeri sončnega zahoda, ki je ocenjena s VI, Al, 450 m. V težjem delu, tam kjer prevladuje tehnično plezanje, je bila skala že povsem suha, sicer pa je bilo v steni še precej snega in ledu. Plezala sta 9 ur.
Meritve športnih plezalcev
V soboto, 31. t. m., bodo na Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani specializirane meritve tistih plezalcev, ki so lani v »YU pokalu« dosegli vsaj 5 točk. Meritve bodo zajele izmero telesa, funkcionalne mere ter meritve osnovnih in specialnih (plezalskih, modificirana baterija testov J. B. Tribouta) gibalnih sposobnosti; opravili pa bodo tudi analizo krvi. vključno meritve po Haasu. ki omogočajo izračun »stopnje diete«.
Meritve, ki so tudi terminsko že natančno opredeljene (prihajali bodo po štirje plezalci na uro in vsak bo »zaposlen« nekako tri ure, potem pa bodo lahko v Domžalah trenirali na najnovejši umetni steni) bo opravila ekipa, ki jo v okviru projekta »Morfološke, motorične in funkcionalne dimenzije kot faktor uspešnosti v športnem plezanju« vodi mag. Bojan Leskošek.
Uporabniki rezultatov bodo najprej plezalci, ki se bodo meritev udeležili (za vsak test bodo poleg rezultatov dobili tudi vrednostno oceno, z napotki, kako rezultate izboljšati). Po poglobljeni analizi pa bodo rezultate priredili tudi za druge, z namenom ugotoviti delež posameznih sposobnosti v tekmovalni uspešnosti. (Bistvena informacija za določanje strukture treninga!) Rezultati bodo seveda lahko tudi odlično vodilo selektorju pri izbiri državne reprezentance za svetovni pokal itd.
FRANCI SAVENC
