Primorski dnevnik, 29. maj 1990
V organizaciji SPDT in Planinske zveze Slovenije ob 10-letnici skupnosti Alpe Adria
Le slabe tri mesece manjka do odhoda mednarodne alpinistične ekspedicije Alpe Adria Sagarmatha Expedition, kot se pač imenuje odprava, ki jo °h 10. obletnici delovne skupnosti Alpe Adria prirejata Slovensko planinsko društvo iz Trsta in Planinska zveza Slovenije. O prestižni odpravi smo že večkrat poročali, zato bomo sedaj tu spomin nekoliko osvežili. Cilja odprave sta najvišja gora na svetu, “848 m visoki Everest, in 8516 m visoki Lotse, ki je četrti najvišji vrh na svetu. Cilj je torej res visoko postavljen, ne smemo pa pozabiti, da je zato tudi ekipa vrhunska, ki ima vso možnost in sposobnost, da ta načrt tudi uresniči. Odprava je organizirana pod Pokroviteljstvom dežele Furlanije-Julijske krajine, ki je tudi finančno prispevala pri njeni uresničitvi.
UDELEŽENCI ODPRAVE
1. Tomaž Jamnik-Mišo, AO Kranj, 1938, vodja odprave, alpinist.
2. Žare Guzej, AO Obalnega PD Koper, 1946, zdravnik odprave.
3. Janez Jeglič, AO Domžale, 1961, alpinist.
4. Silvo Karo, AO Domžale, 1960, alpinist.
5. Pavle Kozjek, AO Ljubljana Matica, 1959, alpinist.
6. Andrej Štremfelj, AO Kranj, 1956, alpinist.
7. Marija Štremfelj, AO Kranj, 1957, alpinistka – vsi Slovenija.
8. Dušan Jelinčič, AO SPDT, 1953, alpinist.
9. Lenart Vidali, AO SPDT, 1962, alpinist.
10. Davor Zupančič, AO SPDT, 1959, tehnični vodja odprave, alpinist.
11. Mauro Petronio, CAI-XXX Ottobre, 1957, alpinist.
12. Marco Sterni, CAI-XXX Ottobre, 1965, alpinist.
13. Sergio De Infanti, CAI-Ravascletto, 1944 alpinist.
14. Attilio De Rovere, CAI-Ravascletto, 1956, alpinist – vsi Furlanija-Julijska krajina.
15. Pabio Lenti, CAI-Ragni di Lecco, 1959, alpinist.
16. Lorenzo Mazzoleni, CAI-Ragni di Lecco, 1966, alpinist – Lombardija.
Sestava letošnje mednarodne odprave Everest in Lotse obsega 16 alpinistov. Sedem (med katerimi zdravnik in vodja) je iz Slovenije, sedem iz naše dežele, ostala dva pa sta iz Lombardije. Po narodnosti je deset Slovencev, štiri Italijani in dva Furlana, po državljanstvu pa sedem Jugoslovanov in devet Italijanov. Odprava je torej res vsestransko mešana, pogovorni jeziki pa bodo torej slovenščina, italijanščina in angleščina.
Alpinistične kvalitete članov odprave so nesporne. Vodja Jamnik se je udeležil v glavnem vseh najvažnejših jugoslovanskih himalajskih odprav in je torej po stažu (in letih) najstarejši in najizkušnejši član odprave. Področje in obe gori dobro pozna, saj se je udeležil jugoslovanskih odprav na Everest leta 1979 in na Lotse pa naslednjega leta. Zdravnik Žare Guzej ima za sabo vrsto odprav, na katerih je uspešno opravljal svojo vlogo zdravnika. O Jegliču, Karu, Kozjeku in zakoncih Štremfelj ni vredno izgubljati besed. Dejali bi le, da spadajo slednji (skupno s Tomom Česnom, Frančkom Knezom in res redkimi drugimi) v ozek krog najboljših slovenskih alpinistov sploh. Jeglič in Karo sta se proslavila predvsem v Patagoniji, Kozjek in Štremflja pa v Himalaji. Andrej Štremfelj je pred enajstimi leti že osvojil Everest po dosedaj najtežji smeri na to goro.
Zamejski del odprave je skrbno izbran med člani AO SPDT, ki ekspedicijo (skupno s KOTG pri PZS) tudi organizira. Sterni (čeprav se je pred kratkim huje poškodoval) in Petronio spadata v sam vrh italijanskega tržaškega alpinizma tega desetletja in predstavljata tržaški italijanski del ekspedicije. De Infanti je pravi pojem furlanskega alpinizma, De Rovere pa spada v mlajšo gardo, vendar pa ima za sabo že vrsto prestižnih vzponov.
Fabio Lenti je predsednik mitičnih »pajkov« Ragni di Lecco, Mazzoleni pa njihov najbolj talentiran plezalec. Oba alpinista iz Lombardije spadata v ožji vrh italijanskega alpinizma, po tem seznamu pa je jasno, da je izbor res selektiven in vrhunski: pač boljše ni bilo mogoče izbrati in zbrati. POTEK IN
ČAS ODPRAVE
Odprava bo odšla na pot 15. avgusta in bo trajala tri mesece, tako da je povratek predviden v sredini novembra. Alpinisti bi se morali zadržati v Katmanduju nekaj dni, pristopni marš do baznega tabora na mogočnem ledeniku Kumbu bo trajal od približno 26. avgusta do 2. septembra. Skupno bo odšlo na pot do baze tudi kakih 300 nosačev.
Vzponi se bodo začeli takoj po postavitvi baznega tabora na ledeniku na višini 5350 m. Tabor I je postavljen na višini 6100 m tik nad Ledenim slapom in bo torej deloval kot nekakšna naprej pomaknjena baza. Drugi višinski tabor bodo postavili na 6400 m, tam torej, kjer se ločita »normalna« smer na Južno sedlo in Ameriška smer iz leta 1963, ki poteka po zahodni rebri, ki se nato priključi na Zahodni greben. Osvojitev Everesta po tej smeri je torej osrednji cilj odprave Alpe Adria Sagarmatha Expedition 1990. Tabor III je postavljen na višini 7100 m tik pod Zahodno ramo, tam torej, kjer se srečata Jugoslovanska in Ameriška smer. Tabor IV bodo postavili na udobnem mestu, ki je sicer zelo izpostavljeno vetrovom, na višini 7500 m. Smer nato preči severozahodna pobočja pod Horbenovim kuloarjem, kjer je na višini 8250 m postavljen peti višinski tabor. Ta je seveda izhodišče za naskok na vrh. Celotna smer bo delno opremljena, pač na najbolj izpostavljenih mestih s fiksnimi vrvmi.
Vzpon iz baze na vrh Everesta s postavljanjem vmesnih višinskih taborov in opremljanjem smeri bi moral trajati cel september in dlje, vrh pa naj bi dosegli v sredini oktobra.
Odprava ima tudi dovoljenje za »normalno« smer za Lotse. Glavni cilj je seveda Everest in temu se bo odprava najprej posvetila, priprave, aklimatizacija, pa tudi oprema smeri na Lotse bo trajala nekako vzporedno z osrednjo akcijo. »Normalna« smer gre nekoliko bolj desno od sedla med Everestom in Lotsejem na višini osem tisoč metrov, vrh pa naj bi dosegli, če bo šlo seveda vse v redu, v dneh od 15. do 20. oktobra. Evakuacija baze bo takoj po uresničitvi ciljev, povratek domov pa v sredini novembra. Odprava bo imela predvidoma zveznega oficirja, kakih pet višinskih nosačev, kuharja in kurirja.
od baze (5350 m) po Ameriški smeri
mimo T1 (6100 m), T2 (6400 m), T3 (7100 m),
T4 (7400), T5 (8250 m)
do vrha 8848 m.
Sedlo je visoko 8000 m,
na desni pa je 8516 m visoki Lotse.
UPANJE IN SANJE…
Osvojitev Everesta je seveda velik – alpinistični podvig, uspeh pa je že, če ena sama naveza uresniči svoj cilj. Ob dvojni osvojitvi Sagarmathe (to je nepalsko ime za goro, ki so jo evropski kolonialisti v prejšnjem stoletju poimenovali po angleškem oficirju v Indiji Everestu) in Lotseja bi bil torej uspeh še toliko večji. Dosti je seveda odvisno od vremena, stanja ledenika, ne nazadnje pa tudi od medsebojnega sodelovanja, sloge in prijateljstva med udeleženci odprave.
Obstajajo pa tudi sanje, ki pa se lahko ob optimalnih pogojih tudi uresničijo. To je Messnerjevo »prečenje leta 2000«. To je stara ideja dobrega Reinholda, in sicer najprej osvojitev Everesta, nato pa spust do sedla in osvojitev Lotseja. To bi bil naravnost fantastičen podvig, ki ga ni do sedaj uresničil še nihče. No, Messner je opravil prečenje dveh osemtisočakov, pač Gašerbruma I in II, kar je seveda podvig. Gašerbrum I je visok 8068 m, Gašerbrum II pa 8035 m… Sedaj je torej jasno, kaj pomeni prečenje, ki ga načrtuje odprava SPDT in PZS. Vendar pa so Štremfelj, Kozjek, Karo in ostali že dokazali, da so takih podvigov sposobni, kot je že pred kratkim Tomo Česen dokazal, da ne obstajajo »mejniki leta 2000«…
OPERATIVNA FAZA JE V POLNEM TEKU
Trenutno so člani odprave v svoji operativni fazi. Ekipa je dokončno izoblikovana, osebna oprema pa je v glavnem naročena in delno že zbrana. Nekaj več problemov je seveda s skupno opremo, saj odpravo (katero pa še ni??) tarejo večni ekonomski problemi. Zdravniško službo doma oskrblja dr. Borut Spacal, ki je v tesni povezavi z zdravnikom odprave dr. Žaretom Guzejem. Člani odprave pridno trenirajo in se občasno sestajajo. Pri SPDT in pri Komisiji za tuja gorstva pri PZS vse »vrši« od priprav, saj se datum odhoda neizprosno približuje. Le še manj kot tri mesece, nato pa sanje, ki se bodo, upajmo, spremenile v realnost. Uspeh na Gori vseh gora…
Dušan Jelinčič
