Polet, 21. december 1952
Pred kratkim je o Ljubljanskem dnevniku (22. nov. t. l.) izšel članek pod naslovom: »Za varnost alpinistov in sodobno reševanje v gorah«, podpisan od mame bratov Uršičev, tragično preminulih meseca maja letos v severni steni Špika ter dne 15. dec. odgovor na imenovani člane v istem dnevniku — podpisan in izdan od PZS. V zvezi s tem smo se obrnili na alpinista in reševalca Marjana Keršiča — Belača, ki se je takratnih reševalnih akcij osebno udeležil, ter ga naprosili, da nam kot poznavalec razmer v alpinizmu in gorski reševalni službi pove svoje mnenje o nesreči in reševanju ter o organizaciji in tehnični usposobljenosti moštev Gorske reševalne službe Slovenije. Prepričani smo, da bodo njegovi odgovori našo planinsko javnost, ki je pri nesrečah in reševanjih v gorah bolj ali manj prizadeta, zanimali in dali tudi ostalim strokovnjakom priliko, da o teh vprašanjih povedo svoje mnenje. Poslušajmo, kaj nam torej tov. Belač pove o tem:
Z zanimanjem sem prebral zadnja dva članka v Ljubljanskem dnevniku. Pismo Uršičeve mame se mi zdi v marsičem objektivno. Če se pa v nekaterih vprašanjih oz. zahtevah do gorske reševalne službe moti, ji tega nikakor ne moremo zameriti. Bila je ob nesreči svojih treh sinov tako tragično prizadeta, da ima pravico vsaj za usodo zadnjega — Jožeta — obtoževati odgovorne ljudi, da za njegovo rešitev niso storili vsaj tega, kar bi v tistih dneh lahko storili. Krivično bi bilo, če bi njene obtožbe zadele vsakega člana GRS — ker nekaj jih bo kljub vsem resnicam, ki jih mislim povedati, vendarle ostalo neprizadetih. V ostalem pa prepuščam zadnjo sodbo široko organizirani planinski javnosti, ki ima po svojem številu 40.000 organiziranih planincev in okoli 600 registriranih plezalcev pravico, da pove o tem svoje mnenje.
Nesreče slovenjbistriških plezalcev se bom na tem mestu dotaknil le na kratko in povem lahko tole: vsa petorica plezalcev je pri svojem vzponu napravila v zvezi s tovariši, ki so ostali ob času nesreče v Lipovčevi koči v Martuljku ogromno napak, iz katerih je moralo nujno slediti v obstoječih vremenskih razmerah temu sledeča katastrofa. Ravnanje ponesrečenih od odhoda iz koč na turo, pa do ure prihoda prvih reševalcev do zadnjega še preživelega Uršiča Jožeta, zahteva posebno in izčrpno analizo. V naslednjih izjavah se bom dotaknil le reševalnih akcij v Špiku samih, ter osvetlil vsa doslej zamolčana dejstva o naši gorski reševalni službi.
Kdor je tiste dni po nesreči v Špiku čital naše časopise o vesteh o nesreči in reševanju ponesrečenih, je lahko v teh člankih iz izjav istih ali različnih ljudi zasledil precej netočnosti, ki so druga drugo spodbijale z nelogičnimi trditvami. Prihajale so pa na dan stvari, ki jih je bilo po mnenju odgovornih forumov treba brezpogojno zamolčati. Če jih jaz danes tako brezobzirno razkrivam na tem mestu, verjemite mi, da nisem kriv in bi jih raje reševal v zato določenem krogu — brez široke javnosti. Ker pa so se po napakah, zaradi katerih je šlo tudi za življenje ponesrečenih in reševalcev ščitile posamezne osebe, ki so bile odgovorne za to, da je reševanje slabo potekalo, je bila vsaka zdrava in k progresu usmerjena diskusija o tem problemu že apriori zatrta in s tem seveda onemogočen tudi vsak napredek organizacije GRS.
Menda se je vsak čitatelj najprej vprašal, kje so bili ob času nesreče, ali vsaj dan po njej gorski reševalci, da so prišli do ponesrečencev šele tretji dan?! (Nesreča se je pripetila v soboto 3. maja — oni pa so prišli do njih v ponedeljek 5. maja, pozno popoldne.) Tej zakasnitvi je deloma krivo pozno obvestilo tistih tovarišev, ki so na dan vzpona ponesrečene petorice ostali v Lipovčevi koči, ter jim je predolga odsotnost obeh navez postala sumljiva šele dan po njihovem odhodu, ter so jih v skrbeh za njihovo usodo odšli iskat v Krnico, Mihov dom in Sindikalni dom pod Prisojnikom. Ker jih v nobeni od teh koč ni bilo, so okoli 13. ure v nedeljo 4. maja o tem obvestili postajo GRS — Kranjska gora. Tu so jim svetovali, naj ne dvigajo panike, če pa se do 17. ure zvečer ne bodo vrnili, jih bodo šli pač iskat. Nihče pa seveda ni vedel, da so ponesrečeni plezalci po odhodu iz koče v Martuljku spremenili svoj prvotni načrt in namesto v Frdamane police — smer Potočnik — odšli v Dibonovo smer Špika. Tisto popoldne je eden od Slovenjbistričanov, ki je poizvedoval za pogrešanimi, telefonsko iskal tudi reševalce z Jesenic. Po treh pozivih do večera (te pozive je sprejela neka ženska v Železarni), se jeseniški reševalci niso odzvali. Zaradi nastopajoče noči tisti večer tudi reševalci iz Kranjske gore niso odšli na akcijo.
Načelnik centrale GRS na Jesenicah je za nesrečo vedel že v nedeljo zvečer, to je 4. maja. Po njegovih izjavah so bile vse vesti o nesreči nezanesljive in zaradi tega glede reševanja ni ničesar ukrenil. Tako je bila za ponesrečence tista noč izgubljena v čakanju in tudi usodna za Uršiča Milana, ki je to noč v steni od izčrpanosti umrl. Šele naslednji dan — v ponedeljek — je ob zori odšla na Frdamane police ekipa reševalcev iz Kranjske gore. — Med tem časom pa je tudi na Jesenice prispel točno formuliran telefonski poziv ob osmi uri zjutraj. Ob pol desetih se je ekipa odpeljala v Mihov dom, odkoder so odšli proti Frdamanim policam. Med potom so srečali reševalec iz Kranjske gore, ki so jim pojasnili, kje se ponesrečenci nahajajo. Ob 14. uri je celotno moštvo prispelo na škrbino med Frdamanimi policami in stopilo v besedni stik s ponesrečenci. Takrat sta bila v steni Špika živa samo še Uršič Jože in Karner Franc. Jože je z reševalci še govoril, medtem ko jim je Karner samo odsotno pomakal z roko. (Iz škrbine se vodoravno v nasprotno steno vidi mesto ponesrečencev. Glej sliko — posneto iz tega mesta!)
V trenutku, ko sta načelnik centrale GRS Uroš Župančič in tehnični vodja GRS tov. More precenila dejansko stanje, sta storila usodno napako. Dopustila sta, da so v steno po dva izčrpana plezalca odšli samo trije reševalci: Medja, Krušic in Župančič. Od teh pa je Župančič po spustu v dno grape ostal na snežišču, medtem ko sta Medja in Krušic sama plezala navzgor proti ponesrečencem. Od vseh ostalih reševalcih (bilo jih je 12) se je za njimi spustila šele pozneje samo trojica reševalcev, toda samo za raztežaj globoko.
Vreme je bilo takrat skrajno slabo, med dežjem in meglo je naletaval sneg ob tulečem severozahodniku. Ob takih razmerah sta načelnik centrale Župančič in tehnični vodja More dopustila, da vse tehnično najtežje delo pri reševanju dveh takrat še živih ponesrečencev, ki sta bila do kraja izčrpana — izvedeta samo dva človeka: Medja in Krušic. To bi bilo tudi ob najboljšem vremenu samo dvema reševalcema nemogoče izvršiti. Zakaj jima od ostalih desetih ljudi nihče takrat ni pomagal, o tem naj odgovarjajo krivci. Če sta Župančič in More videla (in bi seveda že prej morala vedeti, kdo je sploh sposoben v tisti steni reševati od prisotnih in da sta to bila samo dva moža) — potem bi morala klicati ljudi najmanj iz dveh ali treh postaj GRS, ki bi pri tej akciji lahko uspešno sodelovale. Najkasneje v uri in pol po odhodu s škrbine bi sel s pozivom na ostale postaje k sodelovanju slednje lahko telefonsko pozval vsaj iz Kranja, Ljubljane ali Tržiča. Če bi nujni poziv prispel na te postaje ob 16., bi bili vsi pozvani reševalci najkasneje do 21. ali 22. ure zvečer na škrbini z vso opremo, ki je bila za tisto reševanje neobhodno potrebna. Na žalost se vse to ni zgodilo in sta Krušic in Medja sama plezala proti ponesrečencem. Po vzponu okoli 60 m navzgor iz grape sta v prečnici okoli 35 m v levo od pomola nad zijalko v treh klinih pritrdila eno od vrvi, ki sta jih imela s seboj — da si olajšata povratek.
Pri vsem, kar se je zgodilo pozneje, pa sta prav zaradi svoje osamljenosti pri težkem delu izgubila živce in zagrešila vrsto usodnih napak.
Kdor je čital takratna poročila o tem, kar je delu Medje in Krušica sledilo, je lahko bral izjavo reševalcev, da je takrat Uršič Jože s slabotnim glasom povedal, da je medtem Karner umrl, v naslednjem hipu pa so že videli Karnerjev strašni padec, ki je potegnil s seboj še zgornjega mrliča in sta obe trupli izginili čez rob snežišča v prepadu. (Slov. por. z dne 9. maja 1952, »Polet« z dne 11. maja 1952 … Jooj!« je zavpil Jože.. .) Reševalca sta obrnila obraze k steni, prav tako so storili oni na škrbini …
Žal so te izjave, ne vem komu v korist, izmišljotine in je resnica takale:
S pomola ali s prečnice, kjer naj bi se ob tem dogodku nahajala imenovana reševalca, se sploh ne vidi mesta, kjer je stal Uršič Jože ob Karnerju — še manj je mogoče od tam videti mesto, kjer je na vrvi in v vponki klina visel mrtvi Uršič Milan (to mesto namreč zakriva izbočeni rob stene na koncu prečnice). Reševalca sta po prečenju splezala še pol raztežaja navzgor do strmo navzdol nagnjene kadunje, ki tvori na tistem mestu izpostavljen glavič, na katerem je stal Jože Uršič, poleg njega pa je bil z vrvjo na klinu, zabitem v tla, zavarovan Karnar Franc. (Glej sliko — beli trikotnik in križec). Ko sta priplezala do njiju, sta s tipanjem puha ugotovila, da je Karner mrtev in je Medja z nožem prerezal vrv med Jožetom in Milanom ter med Karnerjem, tako da sta obe trupli padli čez steno ca. 300 m globoko. (Izjave v zapisniku PZS pred komisijo za alpinizem — zapisnik z dne 21. maja 1952 točka: Sklep ad 12 — a, b, c — in izjave Medje in Krušica pred disciplinsko komisijo pri PZS).
To dejanje sta pozneje reševalca opravičevala s tem, da je bil to edini izhod za rešitev Uršiča Jožeta, katerega naj bi po njunih izjavah teža zgornjega trupla — brata Milana — vlekla navzgor in ga dušila. Vrv pa jima je bila potrebna za reševanje Jožeta. Kakor smo se pozneje prepričali, je mrtvi Uršič Milan visel v dobro zabitem klinu in v vponki — navezan na vrvi in vpet s samovarovanjem — ter Jožeta njegova teža ni mogla dušiti. (Noben alpinist ne more verjeti, da bi Milan na dlan širokih stopih pod kaminom vztrajal vpet v enojni škripec vrvi, ne da bi se pritrdil s samovarovanjem — ter tako preživel dva dni in eno noč!). Opravičljiva je uporaba razrezane vrvi — toda preden sta jo s ponesrečencev odrezala, bi morala trupli fiksirati na klinih in bi se jih lahko naslednji dan ali čez nekaj dni po isti poti kot Uršiča Jožeta spravilo nepoškodovana iz stene na škrbino. Klin, v katerem je viselo z vponko in na vrvi truplo Milana, je bil dovolj trdno zabit, da bi vzdržal tudi truplo Karnerja, teren sam pa je na tistem mestu tak, da bi lahko zabila še več klinov — le z nekaj minutno zamudo. Za poznejše reševanje teh trupel iz stene bi bilo potrebno le zadostno število sposobnih in za to izvežbanih reševalcev! Bojim se, da je pri tistih lažeh resničen in v prizadetih ljudeh v tistem trenutku najbolj grozno doživljen Jožetov krik: »Jooj!…« ko sta reševalca verjetno res obrnila obraze v steno in nista imela poguma do konca gledati posledic svojega početja, ki ga je gledal Milanov brat in Karnerjev prijatelj Jože Uršič, ki je bil že pred tem v kritičnem fizičnem in psihičnem stanju.
Prepričan sem, da so bile posledice padca obeh trupel za izčrpanega Jožeta usodne in nam je po tem dogodku njegovo poznejše obnašanje in dokončni fizični in psihični zlom lažje razumljiv. Tudi nam bodo razumljivešje po tem dejanju storjene grobe napake obeh reševalcev, ki sta osamljena in brez vsake za to potrebne reševalne opreme ob nastopajočem mraku in skrajno slabem vremenu brez nujne pomoči vsaj še dveh ali treh odličnih alpinistov stala pred nalogo, spraviti izčrpanega Jožeta Uršiča na varno.
Vse, kar se je pozneje dogajalo v tisti steni, v temi in meglenem viharju, ko sta silila do konca izčrpanega Jožeta Uršiča, da se je le z obeh strani na vrvi varovan sam reševal in moral v takem stanju sam plezati — je ena sama obtožba nad vsemi ljudmi, ki so se tistega reševanja udeležili Takrat je bilo prepozno razmišljati o tem, zakaj sta se ob Uršiču Jožetu borila s steno samo dva, od naporov izčrpana moža. Prepozno je bilo spraševati posamezne reševalce, kje so odeje, kje je suha obleka za izčrpanega Jožeta, kje so kuhalniki za gretje čajev, ovomaltin, kje je drog za reševalno vrečo, ki je ostala v grapi pri Župančiču, kje je Gramingerjev sedež, s katerim bi morali spravljati Jožeta imobiliziranega iz stene, da bi pri reševanju fizično ne sodeloval. Delo je izčrpavalo pred reševanjem dobro spočite reševalce Medjo in Krušica; v vetrovkah, ki so bile v dežju v hipu premočene, sta izgubljala v temi vso razsodnost ob boju, ki se je iz reševanja ponesrečenca spremenil v obupno reševanje njiju dneh samih. Ali je potem čudno, da je po osemurnem plezanju in visenju na v pasu in čez prša stiskujoči vrvi, po treh dneh lakote, dežja, fizičnega izčrpavanja in psihičnih pretresov ob doživljanju smrti štirih svojih prijateljev in bratov, njihovih strahotnih padcev v megleno globino, končno Uršič Jože ugasnil in umrl ob zori torkovega jutra 6. maja …?
Takrat sta Medja in Krušič pozabila na uporabo pomožnih vrvic za fiksiranje mrtvih trupel. Pozabila sta, ali pa niti nista bila več sposobna splezati 4 metre nad Milana do nepoškodovane nylon vrvi, ki bi jima lahko služila pri varovanju ponesrečenca. Pozabila sta. Jožeta preobleči v suho obleko, pozabila sta ga zakleniti v zavetju previsa udobne zijalke, pozabila sta na vse tisto, kar so že pred začetkom reševanja pozabili vsi, od načelnika centrale in tehničnega vodje reševalcev pa do zadnjega najbolj preprostega drvarja iz Kranjske gore, ki ga je na škrbini zeblo vso noč — ker je pozabil doma rokavice … Nihče od prisotnih ni vzel s seboj vsega, kar bi na tisto strahotno reševanje morali nesti … Nihče ni poznal svojih dolžnosti, nihče ni poznal kvalitet svojih tovarišev. Prišli so pomagat: praznih rok, kot brezglava čreda ovac, ki se zaklanja v zavetju pod pečevjem, medtem ko volk trga grla tistim, ki so ostale na planem …
Vsi tisti ljudje, ki so bili v tistih dneh v Špiku, od ponesrečenih pa do reševalcev, so na kakšno važno stvar pozabili … Vsak je storil morda eno, morda deset napak, in rezultat je bil tako katastrofalen, kot ga zgodovina našega planinstva ne pomni v sto letih. Tako ne sme biti nihče prizadet, če danes glasno povem: Tako kot so bili vsi tisti mladi fantje iz Slov. Bistrice nedorasli in nedozoreli za plezanje Dibonove smeri meseca maja ob dežju in viharju — tako nedozoreli in slabo usposobljeni so bili ob njihovem reševanju reševalci, ki so jih šli tja v Dibonovo smer reševat!
Po poznejših neuspešnih akcijah — izvršenih skupno z ljubljanskimi reševalci — smo iskanje trupel zaradi slabih razmer v steni odložili za nekaj dni. Z ekipo z Jesenic pa smo se dogovorili, da bodo oni opazovali snežne razmere v steni in ko bi se kamenje v glavnem obletelo, bi z njimi skupno spravili ostale tri trupla v dolino. Toda to čakanje se je vleklo iz tedna v teden — poziva z Jesenic ni bilo in sami v steno tudi niso šli. Okoli 14 dni po nesreči so na pobudo celjskega alpinista Debeljaka spravili iz stene le najnižje ležeče truplo — čigar identitete pa iz razumljivih vzrokov niso ugotovili.
V tistih dneh se je posebno v Ljubljani mnogo govorilo o nesposobnosti naših alpinistov in reševalcev. Kazalo je tudi ter končno postalo jasno, da nas Jeseničani sploh nimajo namena klicati k sodelovanju, pač iz užaljenosti, ker smo kritizirali njihovo postopanje pri reševanju.
Zato sem zaprosil predsednika PZS tovariša Koširja Fedorja, da me pooblasti, da iz vrst alpinistov in reševalcev iz Ljubljane organiziram ekipo, ki bo skušala trupla spraviti iz stene, ter naj bi po možnosti z vzponom v steno Špika po sledovih rekonstruirala nesrečo in reševanje, ki so ga šepetajoče izjave posameznikov postavljale v neprijetno luč. Za to akcijo pa sta se iz Ljubljane javila samo mlada, a resna plezalca Kilar Mitja in Vido Vauken.
25. maja smo ob petih zjutraj pristopili iz Mihovega doma v treh urah na škrbino med Špikom in Frdamanimi policami. S seboj smo nesli težko opremo: vsak eno vrv, po 8 vponk in 10 klinov, jeklene čelade in Grammingerjev sedež — cepine in kladiva ter dereze. Ob osmih smo se spustili v grapo, ob pol enajstih smo bili na mestu nesreče in ob enih spet nazaj na škrbini. Čas navajam samo zaradi primerjave hoje in plezanja z vso opremo, ki je za to steno potrebna. Vzpon smo izvršili v precej istih snežnih razmerah kot takrat reševalci oziroma ponesrečenci. Med našim vzponom je s hudim in ostrim vetrom rahlo snežilo in je bila temperatura nekaj stopinj pod ničlo ter sneg ves čas zmrznjen.
V vsej smeri reševanja Uršiča Jožeta smo lahko še vedno sledili vsem stopinjam reševalcev, ter so bila povsod dobro vidna tudi poravnana in steptana stojišča v snegu. Tudi po Dibonovi polici so bile še vedno jasno vidne globoko v ledeni sneg vsekane luknje stopinj ponesrečenih plezalcev, ter so jasno obeleževale pristop čez snežišča do stene pod Dibonovim kaminom. Plezali smo namenoma zelo počasi in skrbno analizirajoč zapažanja. Pri tej akciji smo soglasno ugotovili naslednje:
1. Po grapi in v smeri reševanja bi lahko pri reševanju ob sposobnem vodstvu in potrebnem številu za to sposobnih reševalcev in plezalcev, sodelovalo istočasno tudi deset ljudi, ne da bi pri delu drug drugega spravljali o življenjsko nevarnost. Potrebno bi bilo le reševanje organizirati tako, da bi v času, ko pleza prva naveza — po spustu v dno grape — navzgor v stene do pomola, sestopala v grapo že druga naveza. Ko bi bila prva naveza že v prečnici, bi plezala druga do pomola navzgor, a v grapo bi se že spuščala tretja naveza. Ko bi prva dva pripravljala Gramingerjev sedež za spuščanje, bi druga naveza fiksirala v prečnici za prečenje potrebne vrvi in jima sledila do mesta, od koder bi začeli skupno z reševanjem. Ostale naveze bi jim v istem redu sledile — ter se v tem redu tudi vračale s ponesrečenci.
2. V dnu grape smo našli nahrbtnik, ki so ga reševalci odvzeli Uršiču Jožetu — preden so ga spravili v reševalno vrečo. V njem je bil fotoaparat (s posnetki s stene) in neuporabljena vetrovka, ki je iz nerazumljivih vzrokov nihče ni od ponesrečenih oblekel vkljub bivakom in slabemu vremenu.
3. V naslednjem raztežaju nad snežiščem smo pod pomolom naleteli na prostorno, s previsom zavarovano zijalko, v kateri bi bilo treba ob pravilni organizaciji nujno zakleniti Uršiča Jožeta, ga masirati, preobleči v suho obleko, zaviti v odeje in ogrevati s toplo pijačo! To delo bi lahko reševalci brez nevarnosti za lastna življenja opravljali vso tisto usodno noč, ali pa tudi dva naslednja dneva.
4. V steni nad zijalko je bila v klinu nad glavičem privezana dvakrat prerezana, razpletena in iz dveh delov zvezana nylon vrv, ki sta jo odrezala prva reševalca s ponesrečencev in pustila na tem mestu pri spuščanju Jožeta Uršiča.
5. Na mestu, kjer sta bila ob prihodu Medje in Krušiča na izpostavljenem pomolčku na klinu zavarovana Uršič Jože in Karner Franc, je v plitvi zajedi ležala gumirana šotorska vreča.
6. Pred kaminom je bil nad dlan širokimi stopi v navpični formaciji med masivna sklade do vratu zabit prečni klin z vponko, v kateri je bil monogram S. B. (Slovenska Bistrica). Na tem klinu je bil privezan takrat ob nesreči Uršič Milan.
7. V levi steni Dibonovega kamina je v klinu skozi vponko potegnjena visela nepoškodovana nylon vrv brez vozlov. Eden od koncev vrvi je visel prosto po steni, drugi konec pa je bil v dolgi zanki zamotan na izpostavljenem stojišču vrh kamina med dva cepina, ki sta bila last prvih padlih: Uršiča Ivana in Moravsa. Cepina sta ležala na tleh stojišča nepritrjena na zankah. Oba cepina smo odnesli s seboj.
8. V klinu in vponki viseča vrv bi potrjevala mnenje, da sta se prva dva plezalca hotela vrniti izpod najtežjega mesta v tej smeri in pripravljala vrv za spuščanje. Pri tem sta storila usodno napako, da sta se oba razvezala — ne da bi bila vsaj s samovarovanjem varovana na stojišču. Pri nameščanju te vrvi skozi vponko se je verjetno eden od njiju nevarno stegnil do klina in pri tem omahnil, pri čemer je lahko ena sama sunkovita kretnja spodnesla drugega na tesnem stojišču. Izključujem nore govorice nekaterih, po katerih naj bi Uršič Ivan premišljeno razvezal s sebe varovalno vrv in skočil za prvim padlim Moravsom. V dno stojišča je bil zabit še en trden klin, ki pa ga najbrž nista uporabljala, v strahu, da bi se vrv v njem po spuščanju zataknila.
Nerazumljivo nam bo ostalo stališče preostalih treh, da se po padcu prvih dveh z mesta, kjer jih je zadela ta katastrofa, sploh niso ganili in je Uršič Milan umrl v istem položaju, v katerem ga je presenetil padec prve naveze. Komaj dobre 4 metre nad njim je visel po steni konec nepoškodovane nylonke, ki bi jim lahko služila pri spuščanju nazaj do Dibonove police. Od mesta, kjer so drug za drugim umirali, je bilo samo pol vrvnega raztežaja navzdol do previsa, kjer bi se lahko na robu s cepini poravnanega snežišča zaklenili pod gumirano šotorsko vrečo, ki so jo imeli pri sebi.
Ob povratku nazaj na škrbino smo ugotovili še naslednja važna dejstva: V tisti steni ni nemogoče izvršiti reševanja z Gramingerjevim sedežem. Za tako reševanje je le potrebno zadostno število za to usposobljenih ljudi. Žalostno je le, da je takrat 12 ljudi odšlo v Špikovo steno reševat takrat še dva živa ponesrečenca, a brez potrebne opreme: Gramingerjev sedež so pozabili na Jesenicah, reševalni drog na Mihovem domu ali na škrbini, vreča je ostala v grapi, odej sploh niso imeli s seboj, niti suhe obleke za preoblačenje ponesrečencev. Svetilk za nočno reševanje ni bilo, kuhalnikov za segrevanje toplih pijač tudi ne! Ob organizaciji reševanja, kakršna je bila takrat, bi eden od zadnjih dveh ponesrečencev (ki sta bila oba še živa ob prihodu reševalcev na škrbino) umrl v tisti noči ali naslednji dan, ker bi samo Medja in Krušič ne mogla spraviti tudi njega iz stene po reševanju Uršiča Jožeta, ker sta bila že po spravljanju prvega iz stene popolnoma izčrpana!! Za to delo sposobnih reševalcev, ki bi ju zamenjali, ali že v prvi akciji pomagali med prisotnimi 12 reševalci, ni bilo. In ves tisti teren v smeri reševanja nikjer ne presega po težavnosti IV. težavnostne stopnje!
Če bi bilo takrat na škrbini namesto 12 ljudi 30 reševalcev in en sam dober tehnični vodja reševanja, potem bi se tisto reševanje za Uršiča Jožeta drugače izteklo. Ob tej priliki naj povem še primer, ki se je zgodil pri tistem reševanju — namreč, da so se jeseniški reševalci sprli z Urošem Župančičem, ker je v torek klical še reševalce iz Ljubljane. Takrat je eden od njih ob našem prihodu izjavil: »No, zdaj naj pa Ljubljančani pokažejo kaj znajo, če sploh kaj znajo .. .!« (Zapisnik PZS z dne 21. maja 1952, str. 7, toč. 7. 8, 9.) Torej tako se praktično družijo vse sile za idealne smotre gorske reševalne službe in to ob uri, ko ponesrečenci čakajo, da jih bodo požrtvovalni reševalci rešili počasnega umiranja v steni?! Takšni so torej tako opevani »ideali« gorskih reševalcev, katere v tolikih tako laskavih člankih in besedah opevajo časopisi in »Planinski vestnik«.
Po tej naši akciji iz škrbine smo odšli v Martuljek. Zvečer sla morala Vido Vavken in Kilar zaradi izpitov na univerzi v Ljubljano, prispel pa je v Martuljek plezalec in reševalec Perko Marjan iz Tržiča, s katerim sva izdelala podroben načrt za naslednji dan. Midva bi se z zaščito jeklenih čelad spustila iz zgornje grape pod škrbino čez vso steno na vrveli z vso potrebno reševalno opremo. Pri spustu bi morala nekje naleteti na truplo in bi jih potem tudi skušala spraviti s stene. Pri tem pa bi nama moralo pomagati vsaj osem do deset ljudi, če ne z drugim — vsaj z nošnjo materiala.
S tem načrtom sva poslala po Vavknu in Kilarju pismo na Jesenice in v Ljubljano ter prosila od vsake postaje za pomoč vsaj 4 do 5 mož, ki naj bi prispeli v Martuljek naslednje jutro. Toda po telefonskem razgovoru z Jesenicami tisti večer in po prihodu Uroša Župančiča v Martuljek isto noč, so se jeseniški reševalci uprli vsakemu sodelovanju, »dokler se kritiziranje Belača in ljubljanskih reševalcev ne reši pred disciplinskim sodiščem PZS!!« Župančičeva skrb ob prihodu v kočo v Martuljku je obstojalo edinole v vprašanju: »Kje je razrezana vrv?« To vrv pa sem po Vavknu in Kilarju že poslal v Ljubljano, z vsemi najdenimi predmeti, ki smo jih našli v steni. Tudi iz Ljubljane se nihče ni javil za to akcijo in tako sva ves naslednji dan s Perkom zaman čakala na pomoč … ter končno razočarana odšla z zadnjim vlakom v Ljubljano. Reševalci iz Ljubljane so odklanjali sodelovanje zaradi rizika, ki je bil zvezan s to akcijo … Nehote sem se moral tudi ob teh izjavah grenko nasmehniti … Torej takrat, ko gre za afirmacijo imena, takrat ne ti fantje ne bojijo rizika (l), ko gredo plezat Travnik, Jugov steber, Skalaško smer, Široko peč ali kamine Mojstrovke pozimi, v najslabših razmerah, samo da bo prvenstvena?!? Ali nas je res tako »poplemenitili naš alpinizem?«
Po vsem materialu, zbranem po naši zadnji akciji in po zaslišanjih prvih reševalcev akcij v Špiku, naj bi se pri PZS sestala posebna komisija, ki naj bi do napak ponesrečenih plezalcev iz Slovenske Bistrice ter pomanjkljivosti celotnega reševanja, obveščanja, pomanjkljive opreme ih neodgovornega dela s ponesrečenci zavzela odločno stališče. V glavnem je Planinska zveza zavzela stališče, naj se o stvareh ne govori in ne razpravlja več. da ne bo organizacija GRS — preveč trpela na ugledu (isti zapisnik) spričo svoje jubilejne 40-letnice obstoja. Ko sem zvedel za resnico o rezanju vrvi in poteku reševanja, sem na seji PZS vrnil Urošu Župančiču svojo reševalno legitimacijo in znak z utemeljitvijo, da dokler Planinska zveza ne obsodi takšnega dela reševalcev, nočem biti v tej organizaciji — da pa ne odrekam sodelovanja pri vseh reševalnih akcijah, ki se jih bom še vedno udeležil, kadarkoli bom vedel za poziv ob nesreči.
Ker je ostalo stališče Planinske zveze tudi po sestanku načelnikov AO na Sv. Gori nespremenjeno, sem podal tudi ostavko na mesto referenta za inozemstvo v Glavnem odboru Planinske zveze Slovenije. Ker je bilo pod potvorjenim člankom v »Slovenskem poročevalcu« z dne 9. maja 1952 natisnjeno poleg imena Župančič Uroš tudi moje ime, sem skušal v »Slovenskem poročevalcu« objaviti preklic in pojasnilo, da za neresnice in potvorjene navedbe v tem članku nisem odgovoren in da sem s svojim imenom podpisal in na PZS oddal le resnično in nepotvorjeno poročilo o delu postaje GRS Ljubljana pri tistem reševanju. Tega pa Sl. Por. ni objavil.
Takšna je torej resnica o tej reševalni akciji v Špiku. Mislim da je prav, če spomnim odgovorne forume in planinsko javnost na to, da ta akcija ni bila prva s takim obeležjem. Pri nesreči tov. Bučarja Ladota v severni triglavski steni pod Oknom pred leti je bilo storjenih precej sličnih napak po istih reševalcih. Takrat so dopustili reševalci prevoz težko ponesrečenega s poškodbami lobanjske kosti in pretresom možgan — na »lojtrskem vozu« iz Vrat po razdrapanem kolovozu in klancih do Mojstrane … Še bolj neodgovorno je bilo početje istih reševalcev ob nesreči Bučarja Janeza leta 1951 v severni triglavski steni, ko so ga pustili težko ranjenega ležati v Vratih, reševalci pa so odšli peš v Mojstrano, z motivacijo, da pride po ponesrečenca reševalni avto z Jesenic. Ker ta avto nad Peričnikom ni mogel speljati hudega peščenega klanca (Kreda), so se s tem avtom odpeljali v Mojstrano in od tam poslali nazaj v Vrata spet »lojtrski voz« po ponesrečenca. Medtem bi bil lahko Bučar Janez že v bolnici, če bi ga mimogrede naložili na nosila (ki so bila v domu) in na ramah odnesli avtu naproti . . . Medtem, ko je Bučar Janez poškodbam podlegel v bolnici, je Bučar Lado posledice nepravilnega transporta čutil še dolga leta po tem.
To je le dvoje izrazitih primerov — ostalih ne bom navajal, čeprav jih je bilo še več. Važno in obsojanja vredno je bilo le to, da so bile po vseh teh akcijah izrečene kritike, sestajala so se disciplinska sodišča in zbori reševalcev, a kaznovan ni bil nihče — niti se ni v organizaciji GRS karkoli spremenilo. Na vsako kritiko so prizadeti odgovarjali le z očitki osebne užaljenosti in z grožnjo, da bodo vsi izstopili iz GRS — in ne bodo šli nikamor več reševat!
Zakaj so bila trupla Uršiča Milana in Karnerja vržena čez steno — a se je to dejanje potvarjalo z lažmi celo v časopisju pred javnostjo — o tem naj odgovarjajo krivci. Če je bilo pri tem dejanju njihovo etično prepričanje čisto in jasno, bi ga vsaj pred ostalimi reševalci in pred planinsko javnostjo ni bilo treba potvarjati z lažjo. Samo to dejanje je žalostno spričevalo za višino človečke in alpinistične etike krivcev, ter tistih, ki tega dejanja niso obsojali! Vem pa tudi, da nikomur od nas alpinistov in svojcem ter 40-000 organiziranim planincem v Sloveniji ni vseeno, kakšna bodo po reševanju naša ali njihova trupla, če se v gorah ponesrečijo, ali kako nas bodo pri teh akcijah žive reševali.
Tu bi opozoril našo — pri planinskih nesrečah prizadeto javnost in tudi naše pravosodne forume na pereč problem, ki v našem sodstvu doslej ni bil nikjer predvidevan in tudi ne formuliran. Namreč, kaj v gorah pred svojo in pred občečloveško uzakonjeno moralo in etiko reševalec, alpinist ali planinec sme storili in kaj mora storiti, kadar s svojo udeležbo kakorkoli sodeluje pri planinskem vzponu ob katerem se zgodi nesreča ali pa pri tej nesreči sodeluje kot reševalec. V obeh primerih namreč kot egoist, malomarnem ali neodgovornež lahko prizadetemu tovarišu ogromno škoduje in lahko s takimi osebnimi kvalitetami in odnosom zakrivi tudi njegovo smrt. Isti zakoni bi morali veljati tudi v gorah, ne glede na to, kdo je usodno pogreško zakrivil, če pa se dopusti, da je edina priča za napake in edini sodnik le tisti, ki jih je zakrivil, potem se bojim, da bomo lahko še kdaj culi hujše stvari, prav zaradi tega, ker dosedanjih nismo niti hoteli videti, še manj pa jih je kdo obsodil. In če teh pravil doslej niti pravilniki alpinističnih odsekov, niti GRS, niso imeli formuliranih, potem izgloda po navedenih primerih, da jih bodo morali vsaj v bodoče formulirati!
Reševalca akcija v Špiku je bila za jubilej k štiridesetletnici gorske reševalne službe in vsem štiridesetletnim naporom idealnih in požrtvovalnih ljudi slabo darilo, ki je vrglo na etična načela naših vrhunskih alpinistov najslabšo luč in jim dala za njihovo tehnično usposobljenost reševanja iz sten najslabšo oceno!
Alpinizem, ki je pri nas zavzel ob organizirani podpori ljudske oblasti v povojnih letih nesluteno širino in pri posameznikih dejansko kvaliteto, je pri svojih 600 registriranih članih alpinističnih odsekov puščal v nemar organizacijo in tehnično višino reševanj. GRS ni šla vzporedno s tem razvojem, temveč je ostajala skoraj do lani po svoji opremi na isti stopnji kot pred vojno. Kvalifikacijo reševalcev si je prav po dogmatičnih načelih demagoško lastila le peščica »vrhunskih alpinistov«, ki apriori zanikujejo sleherno odgovornost za svoje napake in ne priznavajo nad seboj nobenih kompetenc! V središču naših Alp, na Jesenicah že deset let rešujejo skoraj isti ljudje in vedno isti tudi večkrat delajo iste napake, a pri tem doslej niso bili sposobni doma med tisoči delavske mladine vzgojiti nove, mlade generacije alpinistov, s katerimi bi pomladili vrste reševalcev. Tako nam preti nevarnost, da bodo v dveh do štirih letih tudi tisti, ki danes še rešujejo, izpadli iz teh vrst in ne bo nikogar, ki bi jih na njihovih mestih lahko zamenjal. Sedanje moštvo pa je po mnenju večine alpinistov za najtežja reševanja zastarelo in nesodobno. Na vseh reševalnih tečajih v letih po vojni — od leta 1946 naprej, so se demonstrirala reševanja z Gramingerjevim sedežem, kot za parado — ko pa je bilo treba sedež uporabljati pri dejanski akciji za rešitev človeških življenj — je ta sedež ležal v omarici postaje GRS!! Na vseh tečajih se je poudarjalo (tudi dva dni pred nesrečo v Špiku — na zboru reševalcev pod Storžičem), da se ponesrečenca o šoku ne sme transportirati, kljub temu se pri tem še vedno greši in se bo s takimi neodgovornimi kadri — še vedno grešilo. V času, ko sta bila vodje reševani na Jesenicah idealni Joža Čop in dr. Miha Potočnik, o takih dejanjih in napakah nismo slišali!
Pri številu 600 ljudi, ki v gore hodijo organizirani kot plezalci, moramo računati, da se nam bodo podobne nesreče še ponavljale. Iz velikega števila raste tudi procent nedozorelih, zaletavih in nepremišljenih ljudi, ki se bodo zanašajoč tudi na GRS, spuščali v najbolj nore podvige v stenah. In tako se nam lahko zgodi, da bomo nekega dne tudi iz centralnega Čopovega stebra, ali iz Aschenbrennerjeve smeri v Travniku čuli klice na pomoč. Koliko je danes pri nas reševalcev in alpinistov, ki so sposobni ranjenca spraviti iz teh sten živega — še preden bo po večdnevnem čakanju od izčrpanosti umrl? Zakaj odgovorno vodstvo PZS ni bilo sposobno do danes napeljati pod Triglavsko steno, v Krnico in v Tamar telefonskih linij za obveščanje o nesrečah — ter morajo planinci peš kot pred sto leti tekati z obvestili po reševalce v Mojstrano, Kranjsko goro ali v Planico? Pri tem pa smo gradili z milijonskimi krediti planinske gostilne — manj za planinstvo kot za pijančevanje, po vseh kucljih in gričih — od Pohorja pa preko Zasavja do Št. Jošta in Šmarjete! Mislim, da je vredno eno samo človeško življenje več, kot vsi tisti objekti, a vendar premorejo vsa moštva GRS en sam star jeep, s katerim je mogoče brez prošenj in urgenc takoj hiteti na mesto nesreče? Če nismo zmožni organizaciji, kot je GRS, nuditi v obstoječih potrebah vsega, kar ob današnjem razvoju alpinizma in planinstva potrebuje, potem je naša dolžnost, da zavremo polet mladine, ji odvzamemo vse plezalne vrvi in klino ter jo tako sistematično, kot smo jo doslej vabili v stene, odvračamo od njih!
In še takrat, ko bi imeli vse materialne pogoje za izvrševanje nalog, ki so pred nami — kaj bomo doprinesli k osnovnim nalogam GRS, če bo odnos do žrtev planin tak, kakršen je bil takrat o Špiku? Kdor stopi v vrste GRS, se mora zavedati, da je za to mesto potrebna marsikatera odpoved — kadar gre za življenje in rešitev tovariša. Samo mrtva trupla pobirati pod steno ni težko in samo to tudi ni naša naloga! Če teh odpovedi nismo zmožni prenesti, potem ni za nas mesta v GRS. Meni se gabi takole svetohlinstvo, ki je zapisano v zadnjem članku od PZS v »Ljubljanskem dnevniku«, kjer se reševalci sklicujejo na svoje žene in otroke, ki trepetajo zanje ob takih reševanjih. Ali takrat niso mislili nanje, ko so se kot plezalci podajali v najtežje smeri o naših gorah ali v odpravah v inozemstvu, ter je bilo glavno gonilo za vse rizike teh podvigov: afirmacija njihovega imena, morda tudi uveljavljanja lokalpatriotskih tendenc v imenu posameznega odseka (saj so prav ti prizadeti možje na vsa usta govorili: »Če vas je v Ljubljani 5, ki plezajo VI. stopnjo, potem nas je na Jesenicah 10.), ko je nekaterim šlo za to, da pokažejo, da so sposobni plezali Čopov steber in so se. vanj tudi podali — ali niso takrat več riskirali in tvegali kot pa takrat, ko je bilo treba pomagati Uršiču Jožetu in tovarišem pri reševanju v smeri IV. težavnostne stopnje? Ali nas je tako vzgojili naš alpinizem…?
Čemu bi se napihovali v samohvali in prikrivali pred javnostjo s superlativi okrašenimi članki v časopisju dejansko resnico, a pri tem se nam reševanje iz Špikove stene — iz smeri IV. težavnostne stopnje — tako žalostno konča?! Pri vsem pa vem, da je v Sloveniji za najtežje reševalne akcije dovolj alpinistov, ki bi vsaj v bodočnosti preprečili podobne napake — če bi le našli za to potrebne reorganizacijske in nove organizacijske oblike — drugačno kritiko in samokritiko, če bi analizirali nesreče in napake, se pri njih učili in izločali iz svojih vrst krivce teh napak!
Če sem o teh doslej zamolčanih problemih prvi spregovoril, ni moja krivda, temveč tistih, ki so si ob dosedanjih pomanjkljivostih in grehih zakrivali oči. Krivde ne priznajo, kritike še manj. To pa ne more roditi uspehov in napredka. Vem, da bodo te resnice in moje izjave med tisoči planincev, stotin alpinistov in vso široko javnostjo dvignile mnogo »prahu«, jeze in govorjenja, ki bi bilo nepotrebno, če bi se ti problemi reševali na tistem mestu, ki jim je določeno! Vem tudi, da govorim v imenu mnogih, po svoji vesti in etiki alpinista, reševalca in človeka socialistično skupnosti, ki ima pravico gledati kritično na stvari kot so, brez olepševanja in slavospevov!! Prav zato bodo morda vse te moje besede vzete pri posameznih za večji greh, kot pa vsa dejanja in napake, ki so bile storjene na škodo GRS — samo zato, ker sem jih razkril!
Marjan Keršič-Belač
