Bavški Grintavec kot ogledalo sodobnega ter vse bolj (le) turistično organiziranega slovenskega planinstva
Na dan planincev 14. septembra 1969 je komisija za pota PZS odprla novo zavarovano plezalno pot po severni strani Bavškega Grintovca. Pot pelje iz Zadnje Trente na planino Zapotok, od tam pa levo skozi gozd pod ostenje Bavškega Grintovca. Iz prodišča preide steza v skalovje in na rob, kjer se odpre razgled proti dolini Bavšice. Iz roba, kjer se odcepi tudi varianta navzdol na preval Kanja, se z žico dobro zavarovana steza vzpenja strmo na vrh. Od izvira Soče do vrha je štiri in pol do pet ur hoje.
Ko primerjamo zgodbo o severni poti na Bavški Grintavec iz leta 1969 z njenim »reodprtjem« leta 2026, se pred nami razpre presenetljivo jasna slika o tem, kako se je slovenski planinski (nekateri pravijo, da je sedaj pohodniški) sistem spremenil. V (potemnelem) starem zapisu iz Planinskega vestnika je pot odprta z zavedanjem, da je bilo delo, ki so ga opravili najeti domačini, težko, počasno, ročno, da zahteva znanje, vztrajnost in odgovornost. Delavci so bili navezani na vrvi, vrtali so luknje s svedrom počasi, centimeter za centimetrom, brez helikopterjev, brez agregatov, brez baterij, brez sponzorjev. PZS je takrat govorila o dolžnosti odpiranja poti, o prizadevnosti, o tem, da je gradnja gorskih poti zahtevna zadeva, ki terja spoštovanje.
Pol stoletja pozneje je ista pot, ki je bila dolga leta »kao zaprta« (ker na njej ni bilo ljudi, ni bila nevarna kočljivo mesto odloma se je dalo precej enostavno prelisičiti gor ter dol in si lahko užival tako v miru kot v zavedanju, da ti ne bo nihče sprožil kamenja na glavo. Če si imel za spremljevalko pa še izkušeno psičko, je bila pa jesenska poezija prehoda iz megle v sonce vrhunska), odprta v povsem drugačnem duhu. Ne kot rezultat tihega strokovnega dela, temveč kot produkt medijske kampanje, glasovanja sponzorskega projekta, ki ga spremljajo objave na družbenih omrežjih in pompozni naslovi. PR PZS je iz skrbnika varnosti postala producent atraktivnosti. Projekt Naj planinska pot je postal način, kako pridobiti sredstva, kako ustvariti zgodbo, ki bo odmevala, kako pot spremeniti v dogodek. Toda s tem se je zgodila sprememba, ki je bistveno globlja: varnost je zdrsnila na drugo mesto, atraktivnost na prvo.
Ko je PZS pot razglasila za »naj pot,« jo je s tem komercialno ovrednotila. Ustvarila je vtis, da je pot preverjena, da je varna, da je primerna za obisk. A v resnici je bila pot obnovljena le delno, na nekaterih mestih površno, drugje sploh ne. Krušljivost, ki je bila prej obvladljiva prav zato, ker je bila pot redko obiskana, je po odprtju postala smrtno nevarna. Ne zaradi narave same, temveč zaradi množic in današnjega črednega nagona, ki jih je privabila promocija. Pot, ki je bila v času zaprtosti mirna, prehodna, celo prijazna, je postala prizorišče padajočega kamenja, razmajane skobe, nestabilnih blokov in strahu (zaenkrat se sicer še ne beležijo nesreče …). Gorniki, ki so se prej po njej gibali sproščeno, so se zdaj znašli v situacijah, ki presegajo običajno tveganje tudi na najzahtevnejših slovenskih poteh.
Poanta »prostovoljstva« obnove poti
Če vzamemo površen, realističen okvir:
– leta 1969 je 9000 dinarjev pomenilo približno 6–7 povprečnih plač, kar danes okvirno ustreza okoli 10.000–12.000 € (za celotno nadelavo poti!);
– danes pa 2 uri helikopterskega letenja pri strošku okoli 4500 € / uro že pomenita približno 9000 € samo za helikopter.
Torej: dve uri helikopterja danes skoraj dosežeta celoten zgodovinski strošek nadelave poti iz leta 1969.
In to zelo lepo pokaže, kako drag je postal visokogorski poseg – ter kako »poceni«, zelo izkoriščevalsko in hkrati izjemno zahtevno je bilo delo nekoč, ko so pot naredili skoraj brez tehnike, a z ogromno znanja in truda. Ni čudno, da so (skoraj) vsi potomci domačinov takoj, ko je bila prilika, zbežali od doma.
V tem kontrastu se razkrije še ena pomembna plast: markacisti. PZS ima zaposlene številne strokovne kadre, a med njimi ni ne profesionalnih vzdrževalcev ne (odgovornega) tehničnega (in ne certificirano varnostnega) vodja (Katarina Kotnik, splošne zadeve in Jure Brečko sofinanciranje vzdrževanja poti). Obnova poti je bila izvedena prostovoljsko, čeprav je financirana tudi iz javnih sredstev. Odgovornost je »prostovoljno, profesionalna« delo (zgolj) prostovoljno (piloti, ki prevažajo markaciste, so seveda profesionalci), pričakovanja visoka, nadzor pa šibek (tudi na splošno je v sedanji gradbeni stroki prevladujoče izključno »balkansko« razmišljanje). Markacisti PD Jesenice so opravili delo, ki bi ga moral opraviti profesionalni oddelek, če bi seveda ta obstajal. Vsakdo, ki je izkusil gospodarsko in obrtniško dejavnost, bi seveda zagovarjal racionalnost, da je precej ceneje, če najameš storitev za določeno delo in ti ni treba celo leto skrbeti za veliko število kadra, ogromno materiala in pripomočkov, ki večinoma stojijo po kotih in ležijo na policah. Skratka, PZS je zagotovila tehnično podporo in medijsko kampanjo, ne pa sistemske strokovnosti, ki bi bila nujna pri tako krušljivem terenu.
Tina Horvat/Delo: Eden od gornikov, ki so izkusili nevarnosti te poti, je Rajmond Debevec, športni strelec in dobitnik treh olimpijskih medalj, sicer pa zelo izkušen gornik, ki se loteva tudi najtežjih poti in ferat.
Toda ta na Bavški Grintavec ga ne bo več videla, saj sta bila s prijateljem, kot je zapisal na Facebooku, »kot nemočna opazovalca z varne razdalje priča smrtno nevarni obilni pošiljki padajočega kamenja prek ostenja. Štirje plezalci, ki sva jih čakala, da sestopijo in nama sprostijo v bistvu edini zares prenovljeni del poti na mestu podora, se lahko zahvalijo samo sreči, da jih ni zadelo. Z najvišjo mero previdnosti sva se po izjemno strmem in krušljivem zadnjem delu poti s precej skopo odmerjenimi jeklenicami in klini, nekateri so kljub prenovi (že ali še vedno) razmajani, povzpela na vrh.«
Ko se pot odpre v takšnem stanju, se odgovornost razprši. PZS opozarja, da pot ni ferata, da je nevarna, da se popolne varnosti ne da zagotoviti, da je treba biti previden. Toda opozorila prihajajo šele po tem, ko je pot že razglašena za najlepšo, najzanimivejšo, najbolj atraktivno. Ko so množice že tam. Ko se že dogajajo situacije, ki bi jih bilo mogoče preprečiti z bolj premišljenim pristopom. Bavški Grintavec tako postane simbol širše preobrazbe: od skromnosti k spektaklu, od strokovnosti k površnosti od skupnosti k komercializaciji, od odgovornosti k razpršeni krivdi.
Zgodba iz leta 1969 nas spominja in opominja, kako so poti nastajale nekoč: počasi, z znanjem, z zavedanjem, da je gora prostor, ki terja spoštovanje. Zgodba iz leta 2026, ki jo je (hvala bogu) »napihnila« Tina, pa kaže, kako se poti odpirajo danes: hitro medijsko, sponzorsko, včasih površno, pogosto brez celovitega razmisleka o posledicah. Bavški Grintavec (tako) ni le (lepa in zahtevna) gora. Je ogledalo organiziranega slovenskega planinstva, ki kaže, kako se je spremenila njegova etika, njegova kultura, njegov odnos do prostora. In prav zato je ta primer tako pomemben: ne govori le o eni nevarni poti, temveč o sistemski spremembi, ki se (že lep čas) dogaja pred našimi očmi.
PS
Ko smo letos intervjuvali kandidata za predsednika PZS, smo premalo pozornosti namenili temi planinskih poti. Žal. Ali pa tudi ne, saj se določene zadeve preveč težko premaknejo, …
BŠ
