Leonid Kregar, dipl. ing., vsem bolj znan kot Ničo, je svojevrsten fenomen v slovenskem plezanju
Fenomen
Leonid Kregar, dipl. ing., vsem bolj znan kot Ničo, je svojevrsten fenomen v slovenskem plezanju. V soboto, 7. januarja 2006, je v plezališču Nova Costiera splezal smer Per intenditori z oceno 7a (VIII po UIAA). Izreden vzpon za gospoda v letih (januarja praznuje svoj 66. rojstni dan), ko marsikateri njegov vrstnik pozna le še pot od kavča do televizorja. Da je v dobri formi, je dokazal že z vzponom Surimono (6c) na Napoleonski cesti pred nekaj tedni in seveda s številnimi vzponi skozi celo sezono.
Ničo, gorski vodnik in alpinistični inštruktor, je v sedemdesetih postal član PD Ljubljana Matica, alpinizem in plezanje pa sta več kot njegov življenjski slog; lahko rečem, da pomenita njegovo življenje. Skozi njegove roke je šlo na stotine tečajnikov, katerim je s pristnim, danes že pozabljenim entuziazmom, predajal svoje dolgoletne izkušnje in znanje. Od njega smo se učili tudi tisti, ki danes štejemo za srednjo in starejšo generacijo. Število njegovih alpinističnih vzponov je že davno preseglo številko tisoč. Je odličen poznavalec smeri v naših gorah, kjer je splezal večino klasik, pa tudi novejših zahtevnejših smeri (Golo sonce v Skuti – ZP – 1991, Grošljeva spominska v Planji – 1996, Harlekin v Trentarskem Ozebniku – 2001), v desetine gredo njegovi plezalni obiski Paklenice (Cvrčev steber – 1990, El Condor pasa), Arca (Loss Pilati v Picolo Dain -1994, Mescalito – 1995), Dolomitov (Carlesso Sandri v Torre Trieste – 1990, Stroblov raz v Rocceta alta di Bosconero – 1994), Centralnih Alp (Bonattijev steber v Grand Capucenu – 1990, Gervasuttijev steber v Taculu – 1990), bil je na Kilimandžaru, v bolivijskih Andih, v Pakistanu. Veliko ima vzponov po slapovih (Centralni slap v Tamarju – solo) …To je samo skromen izbor vzponov po avtorjevih informacijah.
Občudovanja vredno pri njem pa je to, da je v plezanju neprestano napredoval, kar se mu je na nek način zgodilo popolnoma spontano – pleza namreč samo z mlajšimi. Hitro je sprejel in se začel ukvarjati s športnim plezanjem, njegovo plezalno tehniko mu lahko zavida marsikateri dvajset ali tridesetletnik. Odlikuje ga odlična psihična in fizična pripravljenost, predvsem pa neizčrpna motivacija ter veselje do plezanja. Vse to ga dela izjemnega. Svoje prve smeri osme stopnje (7a) je splezal, ko je bil že v petdesetih letih, težavnostno stopnjo 7a pri skoraj šestinšestdesetih pa plezajo le redki na svetu. Po mojem mnenju je edini pri nas, ki se lahko pohvali s takim dosežkom.
Ničo, iskrene čestitke, vse najboljše v imenu vseh, ki te poznamo in smo imeli s tabo priložnost in čast biti v skupni navezi. Želimo ti, da bi še v tvojih sedemdesetih in osemdesetih podiral rekorde, predvsem pa, da bi še dolgo plezal z nami.
Andrej Kokalj
KOMENTARJI:
Peter Podgornik, 13. 01. 2006
Bilo je davnega julija leta 1976 ko smo z bratom Pavletom in Tamaro Likar pod steno Stenarja zaman čakala na soplezalca z katerim bi morali preplezati našo prvo smer v tapravih gorah: Brojanov raz. Samotni prišlek nam je kmalu dal vedeti , da je alpinist ter da namerava plezati sam isto smer. Po par izmenjanih besedah je razumel našo zagato in nam ponudil pomoč.
Ko smo se pod steno pripravljali je Ničotu pobegnila daleč v dolino lepa rdeča čelada. Sam sem se navezal skupaj z njim, druga naveza sta bila Pavle in Tamara. Strah pred prvo hribovsko smerjo je minil po prvem raztežaju. Ničo nas je odlično vodil in opozarjal kaj in kako. Veseli smo na vrhu uživali čudovit poletni dan v objemu gora ter potem sestopali v Vrata na začetni alpinistični tečaj.
Pred dvema letoma smo se z Ničotom srečali na plezalnem potepanju po Sardiniji, kjer mi je dal občutek, da pleza z vsaj takim zagonom kot pred tridesetimi leti. Ostal je isti preprosti možak, kateri ve kaj hoče in življenje v gorah in plezališčih zajema z veliko žlico.
Ko sem ga po moji prvi preplezani smeri z velikim spoštovanjem opazoval sem si želel, da bi tudi sam lahko plezal pri šestintridesetih. Sedaj trideset let pozneje si lahko samo želim, da bi plezal pri teh letih kot to počne Ničo.
Ničo srečno in zdravo naprej!
Peter Matej Pivec, 13. 01. 2006
Pred dobrimi 20. leti, me je Ničo, po koncu tečaja privezal na štik in zvlekel čez mojo prvo smer v Turncu. Ničo, še enkrat hvala.
No, čez kakšnih deset let, pa lahko pričakujemo kakšno 8a.
Dobro se imej!
Olga Zorko, 19. 01. 2006
Oj Ničo,
vse najboljše!
Še veliko lepih tur in sončnih dni.
Olga
Janez SELIŠKAR, 27. 02. 2006
Bilo je nekoč, davnega leta 1983, ko sem zašel med “matičarje” in se srečal z njim – z Ničotom. Na prvi pogled nekakšen posebnež, toda njegov pogled in vzpodbudna beseda sta nam “nadobudnežem” odpavila vse strahove pred velikimi imeni ferajna. Vesel sem, da me je sodobna tehnika ponovno pripeljala na pot te izjemne osebnosti.
Sem le povprečni ljubitelj gora, vendar vse priznanje srčnosti tega človeka, ki očitno še vedno z enakim žarom kot pred mnogimi leti ljubi gore in aktivnosti v njih.
Za pravega gornika leta niso pomembna, pomembno je srce in želja.
Vso srečo še naprej, mogoče se bodo najine poti ponovno križale nekje na kakšnem samotnem brezpotju, kjer človek sliši samo samega sebe in svoje misli
Zoran Gaborovič, 13. 01. 2006
Z vsako besedo v prispevku se globoko strinjam!
Ničo, veliko sem preplezal s teboj in hvala ti, ker sem lahko bil kar nekaj let tvoj soplezalec.
Upam, da me boš čez nekaj let, ko bom tudi jaz v penziji še vzel na štrik in bova še kakšno zlezla. (ampak kaj lažjega, da bom tudi jaz prišel čez…)
ISKRENE ČESTITKE za tvoje dosežke in tvoj jubilej!
Zoran