50 let Čopovega stebra

Grif 2/1995

V bližino prvih zvezd

“Oštja Joža, ga moraš provare. Ma ga poskuši, ga pridiš, ga vidiš al ga greš al ga ne greš!”
Bila je nedelja v avgustu leta 1939 ali 1940, kdo bi se spomnil, in v Vratih sta stala Joža Čop in Emilio Comici. Tržačan, veliki junak dolomitskih prepadov, je skomigoval z rameni. Vedel je dobro, kako drugačni so Julijci od sicer bolj strmih, a kompaktnejših in oprimkov bolj polnih Dolomitov, toda Joži ni hotel vzeti poguma. Saj je mikala tudi njega, ampak ta smer ni bila njegova. Ta stena ni bila njegova.
Joža je stal s pipco v roki in gledal gor. Stokrat je že z očmi premeril ta steber, centralni steber najlepše stene na svetu, ki proti vrhu zgine v njej. Stokrat je že v Vratih dolge ure strmel vanj, stokrat z zahodnega dela Triglavske stene, z Gorenjskega turnca, z Zlatorogovih stez … Vedno je dolgo in pazljivo gledal stene, ki jih je nameraval preplezati, toda tako dolgo kot centralni steber še nikoli. “Če ga ne splezam letos, ga ne bom nikoli. 47 let sem star, kmalu bodo prišli drugi, mlajši, mogoče celo tujci, in mi ga odnesli izpred nosa.”
Pa tisto leto ni šel v steber in niti naslednje in ne naslednja štiri. Pred Nemci je iz zapora na Jesenicah zbežal v Ljubljano, k stricu, gostilničarju pri Sokolu, in postal kletar.
26. junija 1945 sta s Pavlo vstopila v steno. Srečala sta se na jeseniškem kolodvoru. “To-le vse je od dveh bombnih napadov,” je razlagal Joža, kažoč na razdejano središče jeseniškega mesta s kolodvorom vred. “Ne misli, da smo Gorenjci taki pretepači. Takrat je ubilo starega Pavlina, fotografa, in mnogo drugih Jeseničanov. Mojega brata Franclja, goliškega lovca, ni več med živimi, starega Kopišarja je medtem pobralo. Vseh ti ne morem našteti…” (Evgen Lovšin, PV 1948, str. 157).
“Joža in Pavla sta nameravala steno preplezati kjerkoli. V začetku sta pohajkovala v Zimmer-Jahnovi smeri, zavila po Zlatorogovih stezah v Srednji steber in pogledala v Črni graben.” (Evgen Lovšin, PV 1948, str. 161). To zgodbo je Joža potem pripovedoval vsakomur, ki ji je bil pripravljen verjeti. Toda človek, ki hoče preplezati steno kjerkoli, najbrž ne bo vzel s seboj skoraj dvajset klinov in hrane za več dni. Če bi hotel steno preplezati “kjerkoli”, bi šel v slovensko in po njej do vrha. Ali je Pavli dejal, da bosta poskusila, če se da, če ne pač nič, in bil v sebi že trdno odločen, da ga spleza? Si je prvič v življenju rekel: “Samo dovolj visoko morava priti, da ne bo šlo več nazaj, pa bova opravila z njim.” Spet je dihal. Štiri leta životarjenja v Ljubljani, štiri leta skrivnega rovarjenja proti Italijanom, štiri leta ob cvičku iz stričeve kleti … Kar čutil je, kako se spreminja v žolco.
Dva dni kasneje, ko ni šlo več nazaj, ko sta bila že visoko nad mestom, kjer steber izgine v trebušaste previse, je čakal Pavlo, da se prebije čez prečnico in da še isti dan poskusita zbežati iz stene. V skalah sta pustila že 15 klinov, še dva sta jima ostala, Pavla pa je bila vedno bolj počasna in tiha. Nebo je bilo oblačno, megleno, rahlo je pršelo in videlo se ni nič. Je do roba stene še dvajset metrov ali dva kilometra? Nič. Dva bivaka sta bila že za njima in Joža bivakov ni maral, ker ga je že itak trgalo po udih. Mogoče je razmišljal: “Prekleta baba. Zakaj sem se sploh spečal z njo. Bedak, lahko bi vedel, da ne bo zmogla. Dvakrat sem jo že vlačil iz smeri, s katerimi se je potem najbolj ponašala. Pavla Jesih in Skalaška smer v Triglavski steni. Pavla Jesih in Špik. Drek, pa Pavla Jesih. Obakrat sem ji vrgel štrik z vrha, da se je požvalila čez.”
“Joža čvrsto pritegne vrv. Ker pa jo izboklina odriva iz stene, visi Pavla v zraku brez vsake opore in brez možnosti zgrabiti za kakršenkoli oprimek. Tretjega, ki bi jo pritegnil k steni, ni! Poizkuša nazaj, pa ne gre. Nekajkrat zaniha in se požene k steni, pa brez uspeha. Vpije proti Joži, naj popusti vrv, a Joži menda ni bilo mogoče. In za hip je Pavlo preblisnilo: Lass!! Tisti Lass, ki je po padcu obvisel v Triglavski steni na vrvi in vpil: “Ali naj prerežem vrv? Strašno me boli!” Pet dni je visel kot strahotna žrtev svoje mlade sile in bil potem pokopan na dovškem pokopališču.
Pavla je napela vse kriplje. Joža ne popusti in vendar se vrv nategne in nekje zataknjena toliko sprosti, da omogoči Pavli doseči prejšnji izhodiščni stop.”
Joža pričvrsti vrv v vponko in se spusti do Pavle. Gledal jo je in se mu je zasmilila, sram ga je bilo prejšnjih misli. “Joža, ne morem, brez moči sem,” je rekla. Nič ni bila podobna “feldveblu”, ki je soplezalce ozmerjal z usraneti, če so jo v plezariji razočarali. Res je ne bi smel vzeti s seboj, a kriv je sam. Mar bi počakal, da koga od stare moške plezalske druščine spet zgrabi plezalska strast. Da se Smrčarjev Miha naveliča urednikovanja v jeseniški železarni. Če je čakal toliko let, bi lahko zdržal še kakšno leto. Gledal jo je in rekel: ’’Pavla, če umrjem, jaz tebi ne bom zameril, če pa ti, pa meni ne.”
Še enkrat se je ob napeti vrvi povzpel na staro stojišče, mimo previsov, ki niso dajali nikakršnega upanja. “Od tam, kjer je zabil klin, je držalo v steno mnogo poči. Ni vedel, katera je živa in katera izgine v gladkih, nepreplezljivih previsih. Dolgo jih je ogledoval, preden je le nagonsko izbral. Megla je temnela in vedel je, da se ne sme zmotiti. Roke je imel ogrebene do krvi, bil je sam, kot še nikoli. Nikogar ni, ki bi ga varoval, in nikogar, ki bi ga potegnil za seboj, če bi omahnil …” (Tone Svetina, Stena). Nikoli ni plezal sam, če ni bilo potrebno in v gorah ni iskal njihovih temnih strani kot Jug, ki ga je poznal in bil zraven, ko so ga našli pod steno in ga nato na vozu Preckinovega “šimelna” odpeljali v dolino. “Strašno so ga zdelali ostri robovi skal. Nikjer obraza, meso odtrgano od kosti, roke brez kože …” (Tone Svetina, Stena). Če zdaj zleti s stene, kaj bo ostalo od njega?
Kje je plezal, se dobro niti ne spomni več. Opis, ki ga je dal prvima ponavljalcema Darotu Dolarju in Francetu Avčinu, govori takole: “Zgornji del je opasen. Iz lope, v kateri misliš, da je okno, prečnica pod previs, ki ga zdelaš hrbtno. Nato skrajno levo, v navpično poč (zdrava, lahka), 100 metrov in na varno.” Menda je bila poč, ki je peljala na raz in naprej proti pojemajočemu dnevu in megli – ven? Svet okoli njega se mu ni zdel nič znan, čeprav je tam že bil. Tam je leta 1928 izstopil iz Gorenjske smeri, tam je plezal, ko je opravil prvo ponovitev Skalaške smeri. Ali je zunaj? Splezal je še tistih petdeset metrov do roba stene, padel na tla in dihal, dihal. Stekel je proti navpičnemu skalnatemu pomolu nekaj sto metrov metrov naprej, ki je kot nepreplezljiva sfinga štrlel iz stene. Od tam je lahko priklical Pavlo. “Kaj je hudič, si že zunaj?” je vprašala, feldvebl se je vrnil. “V dolino pojdem po pomoč, po kline in po vrv in te bomo potegnili iz stene.”
Stemnilo se je, bil je utrujen in žejen. S krvavimi rokami je grabil po snegu in si ga polagal na razpokane ustnice. Nocoj ne gre nikamor več. Če bo poskusil sestopiti po Bambergovi, s katere so Italijani pobrali vse kline, se bo samo ubil, zdaj, ko je tako blizu. Zavlekel se je v luknjo in poskušal zaspati. Toda še sredi noči je vstal in se odpravil v dolino. Spati ni mogel, ker je deževalo in snežilo in ga je vsega raztrganega mrazilo do kosti. “Ko se je zdanilo, je hitel po Bambergovi poti nizdol. Potrkal je na duri vojaške karavle pod robom Luknje in zavpil: “Miha, Miha!” … misleč, da je v Aljaževem domu. Kakšen Aljaž, kakšen Miha! Pritisnil je dlani ob sence in se ovedel, kje je.” (Evgen Lovšin, PV 1948, str. 168). Pred Aljaževim domom so ga čakala nosila. Potrkal je na vrata, jih odprl in vprašal: “Jaz sem Joža Čop, koga iščete?”
V domu si je privoščil uro spanca, nato pa odšel z Jožetom Štolcarjem, Janezom Gorjancem in Tomažem Ravhekarjem nazaj na rob stene. Tisti dan Pavle niso potegnili iz stene, bili so prepočasni, Joža ni prav vedel, kje je prejšnjo noč v megli in dežju izstopil in prehitela jih je noč, Pavlina četrta v steni. Šli so prespat v italijansko kasarno na Plemenicah. Drugi dan so se spustili z roba stene, najprej Ravhekar, za njim pa še Joža. Gorjanc ju je z mahanjem z roba stene usmerjal. Na Plemenicah jim je nasproti prihitel Jožov nečak Jaka. Poskrbel je za Pavlo, ji dal dve tableti grozdnega sladkorja dextra in ji skuhal “unra” kavo. Reševalci in Joža so odšli v dolino, Jaka in Pavla pa počasi za njimi. Pavla je bila izmozgana, mučila jo je žeja, večkrat se je na Bambergovi naslonila na spremljevalca, ki je imel pokvarjeno, trdo nogo in jo je komaj zadržal, da nista oba strmoglavila proti Trenti. Postajala je zmeraj bolj nestabilna, zmeraj težje je hodila in ko sta prišla na ravno, ni mogla več dvigovati nog. Tam, kjer zdaj stoji klin, spomenik padlim partizanom alpinistom, je dala Jaki roke od zadaj na rami in se vlekla za njim. Čez stopnice do koče jo je moral zanesti. Zaspala je kot ubita in ko se je drugi dan zbudila, je bila vsa rumena. Dobila je zlatenico.

——-

Joža Čop ni pisal in če se ob tem opisu pred pol stoletja štiri dni trajajoče epopeje v najslavnejšem stebru severne Triglavske stene obrača v grobu, si je sam kriv oziroma sta delno kriva Evgen Lovšin in Tone Svetina, ki sta o njegovem vzponu največ pisala. Prvi v obširnem članku v Planinskem vestniku, ki je izšel še isto leto po vzponu, drugi v knjigi Stena, izdani ob osemdesetletnici Slovenskega planinskega društva in istočasno tudi ob osemdesetletnici rojstva Jožeta Čopa. In ker ni sam nič pisal, je njegov vzpon s Pavlo Jesihovo postal hvaležna tema literarnih interpretacij.

Rodil se je v družini, kjer je bilo poleg njega še enajst otrok. S štirinajstimi je začel delati v železarni, v žični valjarni, kjer je ostal vse do upokojitve, čeprav mu je hotel njegov prijatelj in soplezalec Miha Potočnik po vojni priskrbeti delovno mesto mojstra. “To ni zame,” je dejal, “ti samo poskrbi, da bom lahko v hribe hodil.” Družil se je z intelektualci, čeprav je imel samo štiri razrede osnovne šole. “Toda zame je bil intelektualec,” pravi dr. Andrej Zupančič, ki je z Jožetom kmalu po vojni plezal v Prokletijah v Albaniji. “Bil je vedre, ampak ne površne narave. Šale je sproti delal in vsaka je imela globlji smisel.” Morda najbolj znana od njih je tista povojna: Če smo preživeli okupacijo, bomo pa še svobodo.

Steber, takrat so govorili še o centralnem stebru Triglavske stene (ime Čopov je dobil na predlog prvih ponavljalcev Davorina Dolarja in Franceta Avčina), si je prvič podrobneje ogledoval pri prvenstvenem vzponu čez Ladjo in ko sta z Miho Potočnikom opravila prvo ponovitev Skalaške smeri. Pred vojno je ta steber obveljal za glavni in tudi zadnji problem severne stene Triglava, toda poskuse v njem je preprečila vojna.

Joža Čop je po stebru plezal še 12 let. 19. septembra 1957 je s Hafnerjem, Miho Potočnikom in Borisom Ziherlom opravil zadnji vzpon v življenju, vzpon čez slovensko smer v Triglavski steni. Po tistem je z ženo Mojco gospodaril v Šlajmerjevi vili v Vratih in sodeloval na alpinističnih in gorsko reševalnih tečajih. Humor in radoživo naravo je ohranil tudi v pozni starosti, celo takrat, ko ga je zadela kap, ki mu je delno ohromila roko, skrčila prste v pest. “Zdaj bi bila dobra za plezanje, ko ne bi mogel spustiti,” se je pošalil. Umrl je leta 1975, star 82 let, prav na dan, ko sta s Pavlo Jesihovo vstopila v njegovo kasnejšo najimenitnejšo smer. Pokopan je na Planini pod Golico. Nagrobni kamen so na njegovo željo prinesli izpod Triglavske stene.

Pavla Jesih je bila Ljubljančanka in milijonarka, kot so takrat govorili. Njena družina je bila lastnica mesarije v Ljubljani in kina Union v Celju. Plezati je začela leta 1925 in že dve leti kasneje preplezala prve prvenstvene smeri. Veljala je za izredno trmasto plezalko, ki pa je plezala počasi z mnogimi bivaki in brez Joževega prefinjenega čuta za odkrivanje smeri. Vsaj dvakrat sta jo Joža Čop in Miha Potočnik potegnila iz težav. Prvič leta 1927, ko je s Tonetom Guerro opravila drugo ponovitev Direktne v Špiku, ko ni mogla čez izstopni kamin, in drugič dve leti kasneje, ko sta z Milanom Gostišo obtičala pod Ladjo.

“Pavla se je potem, ko se je poslovila od hribov, potegnila v povsem osamljeno in zaradi mnogih razočaranj zagrenjeno življenje,” piše dr. Miha Potočnik. “Umrla je dobro leto za Jožem Čopom sredi decembra 1976 v svojem 75. letu. Njena zadnja želja je bila, da bi njen pepel ponesli na vrh Špika in ga tam raztrosili. Žal tudi te njene skromne želje ni bilo mogoče izpolniti. Nekje so menda rekli in se izgovarjali, češ da bi bilo to onesnaževanje okolja in da varstvo tega ne pusti!”

Tadej Golob