Na Marmoladi, najvišjem vrhu Dolomitov, se je 3. julija 2022 odtrgal velik del ledenika. V katastrofi je umrlo enajst ljudi, dogodek pa je zaradi postal najhujši ledeniški zlom v zgodovini Dolomitov.
Nova znanstvena študija, ki jo je pripravila skupina raziskovalcev z univerz v Pisi, Trentu, Padovi ter CNR Pisa, je natančno rekonstruirala mehanizme, ki so pripeljali do tragedije. Rezultati so objavljeni v reviji Geophysical Research Letters (2026).
Raziskovalci so ugotovili, da je bil ledenik tik pred zlomom v stanju kritičnega ravnotežja – to pomeni, da je bil sistem še stabilen, a je že majhna dodatna obremenitev lahko sprožila katastrofo.
Ključni dejavniki:
Povišana temperatura v notranjosti ledenika je talila led in zmanjšala njegovo strižno trdnost.
Voda iz taljenja je pronicala globoko v ledenik in se kopičila na stiku med ledom in podlago.
Povečana bazalna vodna tlak je deloval kot hidravlična dvigalna sila, ki je zmanjšala trenje med ledom in skalo.
Razširjen sistem ledeniških razpok je dodatno oslabil strukturo ledenika.
Študija poudarja, da je šlo za sinergijo več procesov, ki so skupaj presegli prag stabilnosti.
Pomlad in zgodnje poletje 2022 sta bila v Dolomitih izjemno topla.
Druga študija (NHESS, 2025) navaja, da so visoke temperature povzročile presežek taline, ki je od sredine junija naprej preobremenila ledeniški drenažni sistem. Ta je bil delno blokiran zaradi zamrznjenih con pri dnu ledenika.
Posledica: voda se je kopičila, tlak je naraščal, ledenik je izgubljal stabilnost.
Kako se je zlom zgodil?
Modeli kažejo, da se je prelomna površina razvila: deloma po ledenih foliacijah blizu dna ledenika, deloma na stiku led–podlaga, kjer je voda delovala kot mazivo.
Nobena od sil (hidrostatični tlak v razpokah, hidravlični dvig, zmanjšano trenje) ni bila dovolj močna sama po sebi. Do zloma je prišlo šele, ko so se vse tri združile.
Notranja struktura ledenika: skriti šibki člen
Raziskovalci iz Pise so posebej izpostavili vlogo kompleksne notranje strukture ledenika in več generacij sekundarnih razpok, ki so se razvijale skozi desetletja. Te so delovale kot »predpripravljene« površine, po katerih se je ledenik lažje odlomil.
3D termo-mehanski model: nova pot za napovedovanje zlomov
Ekipa je uporabila tridimenzionalni model stabilnosti, ki združuje: termodinamiko (temperatura ledu), mehaniko (napetosti, trenje), hidrologijo (voda v ledeniku).
Model je omogočil kvantitativno rekonstrukcijo dogodka in predstavlja nov pristop za spremljanje stabilnosti ledenikov v Alpah. Raziskovalci poudarjajo, da je metoda uporabna tudi v drugih gorskih območjih.
Večina alpskih ledenikov je danes v hitrem umiku. To pomeni: več taline, več vode v notranjosti ledenikov, več razpok, več primerov »kritičnega ravnotežja«.
Znanstveniki opozarjajo, da se bodo scenariji tveganja v Alpah verjetno zaostrili, zato so prediktivna orodja nujna za varnost obiskovalcev gora.
