Mladi Toskanec v popolni samoti, brez nosačev, brez mul, brez bližnjic: »Iskal sem alpinizem pionirjev.«
V perujskih Andih je 22‑letni italijanski alpinist Oliver Kaspar (datumni znan) opravil solo vzpon na Tocllaraju (D- 65/70° max, 6034 m) v Cordilleri Blanci — goro, ki v jeziku kečua pomeni »led(e)na past«. Vzpon je opravil v popolni avtonomiji, brez nosačev, brez mul, brez zunanje podpore. Po uspehu na »Tocu« je v istem slogu sam splezal še na Chopicalqui (6354 m).
Ko se je vrnil, je zapisal: »Nisem iskal težavnostnega rekorda, ampak nekaj, kar bi me približalo alpinizmu velikih — pionirjev. Brez bližnjic: vsak gram na ramenih, nobenih mul, nobenih nosačev. Popolna avtonomija, samota in strah.«
Kaspar je že znan po solo vzponih v Alpah in Pirenejih, med drugim: sam brez vrvi na Picu Uriellu (Picos de Europa), na severni steni Pizzo d’Uccello (Apuanske Alpe), na Spigolo Piaz na Torre Delago.
Tocllaraju — gora, ki se nenehno spreminja
Ime gore izhaja iz kečua: tuqlla — past, raju — led.
In res: spodnji del gore je labirint razpok, ki se zaradi podnebnih sprememb hitro spreminja. Ko je Oliver dosegel visoki tabor na 5100 m, je bil popolnoma sam. Sledi so bile zabrisane, teren negotov.
»Ko je sonce zahajalo, so me začeli preplavljati dvomi. Nisem poznal smeri, sledi so bile izbrisane. A ob eni zjutraj sem se zbudil spočit in se odločil, da grem.«
Prvi del vzpona je bil najtežji: kaotičen labirint razpok, kjer je bil vsak korak odločilen. Kaspar je izkoristil trdo, stabilno jutranjo snežno podlago in se prebil na severozahodni greben.
»Veter je naraščal. Razmišljal sem o umiku, a sem se kar naprej znašel korak višje, brez pravega razloga. Nahrbtnik me je premetaval kot jadro.«
Pod vršnim zidom se je teren postavil pokonci: 60 metrov, naklonina 60–70°, trd, skoraj leden sneg, 6000 metrov nad morjem.
»Led je zažarel v prvih jutranjih žarkih. Puhne snežne plošče so pokale pod cepini. Vedel sem, da mi lahko uspe.«
Z zadnjim sunkom je ob 5:50 dosegel greben, kjer se je nebo obarvalo rdeče.
»Sedel sem na vrhu in gledal sončni vzhod. Vse je izginilo: mraz, utrujenost, dvomi. Bil sem samo tam. Srečen.«
Spust je opravil z nasmehom, ki ga — kot pravi — ni mogel skriti.
»Ko sem prišel do šotora, sem se obrnil proti Tocu in se mu nasmehnil. Kot bi gledal starega prijatelja.«
Oliver Kaspar sodi v generacijo mladih alpinistov, ki jih ne zanimajo rekordi, temveč izkušnja — samota, odgovornost, stik z goro brez posrednikov. Njegov solo vzpon na Tocllaraju je eden tistih dejanj, ki spominjajo na čase, ko je bil alpinizem bolj vprašanje značaja kot opreme.
Na perujskem Tocllaraju (6.034 m), eni najbolj obiskanih, a tudi najbolj nepredvidljivih gora Cordillere Blance, se je 17. junija 2026 zgodila huda nesreča. V zgodnjem jutru, okoli 5.40, je plaz zasul navezo treh mladih: mehiškega vodnika Daniela Navarra, njegovo življenjsko sopotnico Kanadčanko Sandro Covone in perujskega vodnika Florentina Calduha. Navarro in Covone sta umrla.
