Slovenske novice, 31. januar 2000
Mojstrana, 20. januarja –Smo Slovenci ekstremisti? Zakaj ima večina gora svoje »vernike«, ponavljalce? Zakaj se nekdo za trimestna števila povzpne na Šmarno goro, Lubnik, Kriško goro, Tolsto Košuto, Storžič? Zakaj je nenapisano pravilo, da je treba enkrat v življenju stati ob Aljaževem stolpu in zreti na vse strani neba? Preveč zakajev! Vsak ima namreč svoj zato.
»Sem si rekel, da si bom za 65. rojstni dan (17. oktobra letos) sam izbral darilo. Da bom hodil v naravo, ki me telesno in duhovno bogati. Da bom meditiral in eksperimentiral. Dvestokrat (200) bi rad šel iz Krme (870 m) do Kredarice (2515 m) in od tam tudi do vrha, do Aljaževega stolpa (2864 m). Cilj, kako priti do tega darila, se mi zdi uresničljiv, čeprav se še tako čudno sliši«, zagotavlja Mojstrančan, Franc Potočnik – Franjo, Knezov z Aljaževe ulice 4 v Mojstrani.
Domačin, ki je že kot otrok delal pri teti pod Rožco, smučarski tekač in trener mladih, športnik z dušo in srcem. Poznam posameznike z Aljaževe ulice, ki so ukoreninjeni v domačo vas, ki spoštljivo govore o sosedah – gorah, ki jih poznajo in neradi priznajo, da so njihovi odvisniki.
Franjo je že pred dvema letoma peš odhajal ponoči od doma. Obljubo, ki si jo je dal sam sebi, je držal. Bil je stokrat (100) na Kredarici v pol leta, od tega osemkrat po dvakrat v enem dnevu. Na relaciji Mojstrana, Krma, Kredarica. Od tam je sestopal v Kot, šel v Vrata in se čez Prag, ali po Tominškovi ponovno povzpel do Triglavskega doma na Kredarici. Ko je lani šel na operacijo, je bila njegova krvna slika, če povemo poenostavljeno, bistveno drugačna od slik njegovih sopacientov po operaciji.
»To česar sem se lotil prvega januarja ob eni po polnoči, ko sem s tekaškimi smučmi šel do konca Krme in še v tekaških čevljih nekaj časa navzgor, in nadaljeval pot do Kredarice, ne počnem zaradi kakšnega dokazovanja. Tega ne delam zaradi ljudi. Pri tem čutim notranje zadovoljstvo. Vem, da bom dokazal, da se tudi pri mojih letih, s pravim načinom prehranjevanja, obdrži telo in duh v čilosti in zdržljivosti,« nadaljuje z optimizmom prežet, 178 cm visok in 68 kg težak Gorenjec.
V torek sva mu šla naproti, z Ivom Skumavcom, ki je v tem projektu vodja logistike. Je pa tudi nekdanji smučarski tekač, ki ga je treniral Franjo. Moč orkanskega vetra, ki je gospodaril v gorah sva videla že v Zgornji Radovni. Domačin Tone Štular je tisto popoldne razrezal z motorno žago osem čez cesto podrtih smrek. Pomagali smo mu, da smo lahko sploh prišli v in nato še iz doline. Tudi Franjo, ki se je tisto popoldne vrnil petnajstič (15) s Kredarice. V tem času je bil že petkrat na vrhu. Pri metereologih ima zvezek. Vanj mu dežurni podpisuje prihode in dodajajo tudi podatke kdaj je bil Mojstran še na vrhu.
V ponedeljek je bil Potočnik že ob 7.55 pri metereologih. Po dobrih štirih urah hoda iz Zgornje Krme! Tisti dan je nameraval dvakrat na vrh, pa so mu sunki vetra (138 km/h) dopovedali, da tokrat ne bo šlo.
»Danes je bilo še veliko bolj noro. Pet minut me je na stopnicah do Triglavskega doma pribijal orkanski veter in me spravljal iz ravnotežja. Nisem se dal in ko je malo pojenjal, sem zmogel tistih nekaj metrov do metereologov. Dežurni mi je priznal, da so posamezni sunki vetra segli tudi tja do 216 kilometri na uro (!). Pesek je nosilo po grebenu. Brez očal nikamor ne bi mogel. Pri kapelici pod domom je bilo veliko bukovega listja, ki ga je veter nanosil iz dolin,« dodaja samohodec.
V Žirovski Alpini mu bodo pot »tlakovali« z obutvijo, ki bo tako prestala do dvestotega pohoda najbrž najboljše teste v praksi. Ker rabi kar nekaj opreme, se Ivo Skumavc trudi, da bi prepričal zadostno število sponzorjev, da jima pomagajo. Franc ima na Kredarici shranjen cepin in dereze, manjše ima redno v nahrbtniku. Tja sodi še nekaj kosov oblačil, čelna svetilka, čutara z dobrima dvema litroma tekočine in največ štiri banane. Franjo, ki vstaja običajno ob drugi uri, popije doma nekaj decilitrov tekočine in se s staro terensko Lado nivo odpelje v Krmo. Žena Doroteja, ki je vajena njegovega načina življenja, ga razume, hkrati pa se bo vse do njegovega rojstnega dneva najbrž ne bo povsem otresla skrbi. Sin Borut je očetu kupil prenosni telefon, vendar signal ne pokriva celotne poti, ki jo vsak dan ubira gorohodec. Samo v 15 pohodih do Kredarice je srečal več kot 150 ljudi, kar seveda pomeni, da imajo zaposleni na Kredarici letos veliko obiskovalcev. Doma si popoldne privošči še slabo uro samomasaže, tako da se v nova jutra prebuja večinoma brez znakov mlečne kisline v nogah. Prirojena zdržljivost, povsem neobremenjujoč način razmišljanja, zavedanja, da je naokrog ena sama energija, ki sili vanj med meditiranjem proti Kredarici, že kaže, da si bo Potočnik, do upokojitve je delal na Slovenskih železnicah, velik ljubitelj fotografije, ustvarjalec miniaturnih, prelivajočih se podob, zapriseženi vernik ezoterike, res sam prehodil, z blizu devetsto tisoč metri višinske razlike, eno najbolj nenavadnih daril za rojstni dan.
Tudi zdravnik, kirurg jeseniške bolnišnice Matej Andoljšek, ki je pogosto v gorah, meni da je tak projekt, ob taki zdržljivosti samohodca, uresničljiv brez škodljivih posledic.
Mirko Kunšič
