120 let Dolge (avstrijske) nemške smeri v severni steni Triglava

10. julij 1906 dan, ko je alpinistična vztrajnost prehitela nacionalne etikete – Druga najbolj »vodniška smer« v severni steni Triglava – Mitja Šorn o vodenju

Severna stena Triglava je leta 1906 še vedno stala kot nepreplezana gmota, široka tri kilometre in visoka skoraj poldrugi (če se prišteje greben do vrha). V njej ni bilo (pravih) alpinističnih (leta 1891 jo je preplezal Ivan Berginc v območju sedanje Slovenske) smeri (v Sloveniji pa tudi še ne alpinistov), ni bilo logike, ni bilo izkušenj, na katere bi se lahko oprl kdorkoli, ki bi se ji približal s plezalnimi ambicijami. Vse, kar je bilo, je bila stena — in trije možje, ki so se odločili, da jo bodo prečili po sredini.
Karl Domenigg, Felix König in Hans Reinl so 9. in 10. julija 1906 opravili tisto, kar danes poznamo kot prvi alpinistični vzpon v severni steni Triglava in izvirno linijo, iz katere je kasneje nastala Dolga nemška smer.
Vsi trije so bili Avstrijci, eden po materi celo pol Slovenec, a v času, ko je bil nemški nacionalizem glasen in slovenski obramben, so jih slovenski viri hitro potisnili v predal »Nemcev«. To je bila zgodovinska poenostavitev, ki je preživela desetletja — in ki je, kot je opozarjal Franci Savenc, povsem zgrešila bistvo: »Sicer pa nihče pravzaprav ni bil Nemec (po sedanjem pojmovanju državljanstva): Domenigg je bil z Dunaja, König iz Gradca, Reinl pa iz Ischla; bi smer zatorej lahko poimenovali Avstrijsko?« — Franci Savenc (ob 100-letnici DNS)
To je bil čas (nekaterim še vedno ni minil), ko so se gore brale skozi prizmo narodnostnega boja. A Reinl, König in Domenigg niso prišli v Vrata kot politični simboli. Prišli so kot alpinisti, ki so se lotili problema, ki ga pred njimi ni rešil še nihče. In lotili so se ga tam, kjer je najtežji: po sredini stene, v smeri vrha, brez taktiziranja, brez iskanja obvozov.
Tone Škarja je to pred dvema desetletjema povedal najbolje: »Bika so zagrabili za roge, ne pa ga cukali za rep.« — Tone Škarja (ob 100-letnici DNS)
Njihov vzpon je trajal 23 ur in 20 minut čistega plezanja. Stene niso poznali, orientacija je bila uganka, Domenigg je bil morda res nekoliko slabše pripravljen, a trojica je vztrajala. In uspela.

Od izvirne linije do Dolge nemške
Iz njihovega (po)dviga, ki se danes ne pleza več v celoti, je v naslednjih desetletjih nastalo več variant. Najpomembnejša med njimi je tista, ki jo danes poznamo kot Dolgo nemško smer, ki so jo 11. avgusta 1923 prvič preplezali Klement Jug, Vladimir Kajzelj in Lojze Volkar. Ta linija, skupaj s Severnim grebenom, predstavlja kar 1340 metrov višinske razlike — in še danes velja za eno najlepših in najbolj logičnih smeri v Steni.

Zakaj je smer dobila manj pozornosti, kot bi si zaslužila?
Deloma zaradi nacionalnih napetosti tistega časa. Deloma zaradi napačnega prevoda Reinlovega zapisa (osvežena različica). Deloma pa tudi zato, ker slovenska alpinistična zgodovina raje poveličuje »naše« kot »skupnost«.
A danes, 120 let pozneje, je čas, da pogledamo širše.
Reinl, König in Domenigg so bili prvopristopniki v najčistejšem alpinističnem smislu: brez vodnikov, brez informacij, brez predhodnih poskusov, brez kompromisov.
In prav zato je Dolga nemška smer — v vseh svojih variantah — eden najpomembnejših temeljev slovenskega alpinizma.

120 let pozneje
Stena je danes bolj razčlenjena, bolj preplezana, bolj domača. A občutek, ki ga doživiš v Dolgi nemški, ostaja isti: širina, višina, arhitektura, ki te posrka vase.
Škarja je to povzel z redko natančnostjo: »Lepote in mogočnosti severne stene slovenske svete gore verjetno ni nikjer drugje mogoče tako močno doživeti kot (i)z Dolge nemške smeri.« — Tone Škarja (ob 100-letnici DNS)

In prav zato je 120-letnica več kot obletnica. Je priložnost, da se spomnimo, da alpinizem ni nacionalna lastnina. Je zgodba o ljudeh, ki so šli v steno, ker jih je klicala. In o steni, ki jim je odgovorila.

Gorski vodnik Mitja Šorn o Dolgi nemški, Steni, poklicu …

Kako pogosto vodite naveze po Dolgi nemški smeri v primerjavi s Slovensko smerjo?
»Zelo poredko, v Dolgo nemško, sem v preteklosti vodil predvsem Slovence, ki so bili moje stalne stranke. Slovenska pa je le tista, na katero pomisli vsak, ko začne razmišljati o Steni.«

Ali opažate razliko med tujimi in domačimi gosti — se tujci res pogosteje odločajo za »nemško,« domači pa za »slovensko«?
»Sam ne opažam razlike. Če se tujci odločijo za Nemško, pa redko razlikujejo med Kratko in Dolgo.«

Kako bi opisali tipičnega gosta, ki si želi Dolgo nemško smer?
»Moji gostje te sorte so bili stalni gostje, ki so v gore začeli zahajati dokaj pozno. Nemška smer je bila nadgradnja Slovenske, ki so jo po večini preplezali pred njo.«

Katera mesta v Dolgi/Kratki nemški smeri so po vašem mnenju (še) najbolj ključna ali najzahtevnejša?
»V Kratki definitvno izstop, v Dolgi pa za večino ljudi prestop z vrha luske nazaj v steno.«

Kako bi primerjali izpostavljenost in orientacijske pasti Dolge nemške s Slovensko smerjo?
»Skoraj neprimerljivo. V Slovenski po najlažjih prehodih skoraj hodiš po poti, medtem ko v Dolgi nemški skoraj ves čas poplezuješ.«

Ali opažate, da je smer v zadnjih letih bolj obremenjena in ali to vpliva na vodenje?
»V Steni sem redko, opažam pa da je plezalcev vse manj.«

Kako pogosto se zgodi, da naveze brez vodnika zaidejo ali obtičijo v tej smeri?
»Zdi se mi, da bolj pogosto v Slovenski, saj jo, ker je tehnično lažja, plezajo manj izkušeni plezalci.«

Kako je omejitev vstopa v Vrata vplivala na vaše delo?
»Ker večinoma vodim iz Krme, težko komentiram. Vsekakor se opazi, da je Krma poleti bolj obremenjena, razlog pa je dokaj nenavaden – visoka parkirnina v Vratih. Poleti se lahko prilagodimo in ker tam nisem pogosto, ali plačam parkirnino ali pa grem na avtobus. Bolj se mi pozna pozimi, ko je cesta kopna in normalno prevozna, jaz pa za turno smuko izgubim celotno področje Vrat, ker so na cesti kao zimske razmere.«

Ali se zaradi režima prevozov in parkiranja urniki vodenj spreminjajo?
»Občasno se prilagodimo avtobusu.«

Ali gostje omejitve razumejo ali jih je treba dodatno pojasnjevati?
»Da.«

Kaj je tisto, kar vas pri Dolgi nemški smeri še vedno navdušuje, čeprav ste jo vodili že neštetokrat?
»Izpostavljenost in samota v zgornjem delu smeri.«

Če bi morali izbrati: Dolga nemška ali Slovenska — katera je bolj »vodniška« in zakaj?
»Slovenska ker je prva smer, na katero pomisli nekdo, ki se je resneje začel podajati v gore.«

Mitja Šorn
Gorsko vodništvo- Mountain guiding
www.triglavguides.com
+386(0)41 741 460