Življenje in tehnika, 17. junij 2022
pregl. FM
OBLETNICE – Natalija Štular
Sprva so se nesreče v gorah dogajale domačinom med delovnimi opravili. Na pomoč so jim priskočili sotrudniki, navadno sovaščani in sorodniki. O teh nesrečah izvemo iz redko ohranjenih ustnih pričevanj, spominskih znamenj, zapisov v raznih kronikah in drugih zgodovinskih virih.
Zelo znana nesreča v naših gorah, pri kateri so pomagali gorski vodniki in nosači, se je zgodila v noči s 5. na 6. julij 1822 na vrhu Triglava. Strela je ubila bohinjskega gorskega vodnika Antona Korošca, ki je skupaj s še šestimi bohinjskimi vodniki in nosači spremljal avstrijskega stotnika Antonia von Bosia pri meritvah Triglava. Sledilo je prvo organizirano reševanje pri nas na plezalno zahtevnem terenu.
Vodniki in nosači, ki so k sreči še pred nevihto zapustili nevarno območje, so se naslednjega dne vrnili in pod vodstvom domačina Antona Kosa iz Jereke zavili truplo ponesrečenca v šotorsko krilo in ga z velikimi težavami prenesli v dolino. Na Velem polju so ogorčeni pastirji in pastirice s pomivalkami in žehtarji napodili nespametnega Bosia, ki je ostal na gori kljub svarilom pred bližajočo se nevihto. Merilnih naprav namreč ni želel pustiti nezavarovanih, hotel pa si je prihraniti nevarnejši sestop kot tudi kasnejši ponoven težaven vzpon.
Z vse večjo priljubljenostjo planinstva in razvojem alpinizma so postajale nesreče vse pogostejše, z njimi pa tudi potreba po reševalnih organizacijah. V alpskem prostoru je bila prva reševalna služba ustanovljena leta 1885 v Švici. V avstro-ogrski monarhiji so prvi reševalni odbori nastali med 1896. in 1897. letom v Münchnu, na Dunaju in v Salzburgu, naslednje leto pa še v Innsbrucku. Slednji je na slovenskem ozemlju začel pri podružnicah
Nemško-avstrijskega planinskega društva ustanavljati prve rešilne postaje in je organiziral tudi prvi reševalni tečaj za gorske vodnike leta 1894 v Mojstrani.
Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva leta 1893 so v okviru njegovih podružnic začele občasno delovati tudi domače reševalne skupine. Te so do konca prve svetovne vojne vodili gorski vodniki, ki so bili v gorah dolžni takoj poskrbeti za reševanje in prvo pomoč ponesrečencem. Njihova oprema je bila skromna: vrvi, preprosta nosila in povoji. Obveščanje o nesreči in zbiranje reševalcev je bilo zamudno, prenosi ponesrečenih skrajno naporni, možnosti za preživetje pa zelo majhne. V najodmevnejšimi nesrečami tistega časa pri nas je bil v severni steni Škrlatice leta 1909 hudo poškodovan zdravnik dr. Josip Stojc, za profesorja geografije dr. Josipa Cerka, člana plezalsko-jamarske skupine Dren, pa je bil usoden zdrs na pobočju poledenelega Stola leta 1912. Cerk je v skrajno težavnih zimskih razmerah skupaj z Josipom Kunaverjem na vrh Stola vodil skupino dijakov. Reševalno akcijo je organiziral sam predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Fran Tominšek ob pomoči drenovcev, vojakov planinskega polka iz Ljubljane in dveh domačinov; poziv vodnikom pa je bil preklican!
Prva nesreča je spodbudila, druga pa neposredno botrovala ustanovitvi. Pobudo zanjo sta dala načelnik Kranjskogorske podružnice SPD dr. Josip Tičar in dr. Jernej Demšar, ki je bil kot predstavnik osrednjega odbora SPD prisoten na ustanovnem sestanku prve reševalne postaje 16. junija 1912 v hotelu Razor v Kranjski Gori.
Z razvojem alpinizma po prvi svetovni vojni so med reševalci vodilno vlogo začeli prevzemati plezalci – skalaši, ki so reševali v vseh letnih časih tudi v strmih stenah. Razmeram in potrebam so se začele prilagajati tudi tehnika reševanja, oprema, skrb za vzgojo novih reševalnih in zdravstvenih kadrov, razvoj statistike ter sama organiziranost gorske reševalne službe, ki je do leta 2006 delovala v okviru Planinske zveze Slovenije, potem pa postala močna samostojna reševalna organizacija: Gorska reševalna zveza Slovenije.
Od začetka do današnjih dni pa temelji na prostovoljcih, ki v gorah pomagajo vsem pomoči potrebnim.
*
Pred 169 leti se je 6. junija 1853 na Logu v Trenti rodil znani gorski vodnik, odličen plezalec in rodoljub Andrej Komac – Mota. Bil je eden najljubših gorskih vodnikov Juliusa Kugyja. Z njim in vodnikom Kverhom je prvi priplezal po severni steni na Škrlatico.
Pred 117 leti je bila 18. junija 1905 slovesno odprta Kadilnikova koča na Golici. Poimenovali so jo po Francetu Kadilniku, starosti slovenskih planincev, ki je za njeno gradnjo prispeval pravo premoženje 7000 kron. Kadilnik je na slovesni otvoritvi simbolično zabil prvi žebelj.
Pred 77 leti sta med 26. in 30. junijem 1945 Joža Čop in Pavla Jesih preplezala Čopov steber (VI+) v Triglavski severni steni. Tretji dan je Pavla omagala, 52-letnemu Jožu pa je uspelo izplezati in dan kasneje se je vrnil z reševalci. Pavla je vztrajala, da izpleza sama. Gre za izjemen podvig, saj med vojno trening ni bil mogoč in oba plezalca sta bila brez prave pa tudi že kar v letih.
Pred 25 leti se je 10. junija 1997 pripetila najhujša helikopterska nesreča slovenske GRS doslej. V severnem ostenju Turske gore je med urjenjem življenje izgubilo pet gorskih reševalcev. V spomin reševalci vsako leto na Okrešlju pripravijo spominsko slovesnost.
