Slovenske novice, 15. junij 2022
25 LET TRAGEDIJE
Med helikopterskim usposabljanjem je življenje izgubilo pet gorskih reševalcev.
Deseti junij je z najbolj črnimi črkami zapisan v zgodovino naše gorske reševalne službe – Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Tega dne pred 25 leti se je med vajo helikopterskega reševanja na Okrešlju smrtno ponesrečilo kar pet gorskih reševalcev.
Vseh pet je bilo v trenutku nesreče na tako imenovanem sidrišču v severni steni Turske gore, kjer so vadili dvigovanje ponesrečenca z jeklenico v helikopter. Pri dvigu je helikopter zaradi spleta nesrečnih okoliščin odtrgal sidrišče s petimi gorskimi reševalci vred in omahnili so 300 metrov v globino. Le malo je manjkalo, da bi strmoglavil tudi helikopter policijske letalske enote in število žrtev bi se povečalo na 14.
Ne bomo vas pozabili
Umrli so 42-letni zdravnik dr. Jani Kokalj (GRS Kranjska Gora), 41-letni učitelj in ravnatelj osnovne šole v Preddvoru Luka Karničar (načelnik postaje GRS Jezersko), 34-letni alpinist Rado Markič (GRS Jezersko), 43-letni načelnik inšpektorata policije Uprave za notranje zadeve (UNZ) Kranj Mitja Brajnik (načelnik GRS Kranj) in 45-letni turistični delavec Boris Mlekuž (GRS Bovec).
Na mnogo prezgodaj ponesrečene člane se je tudi letos spomnila GRZS in na Okrešlju, pri spominskem znamenju, pripravila spominsko slovesnost in mašo zadušnico. »Nikoli vas ne bomo pozabili,« so dejali na GRZS in poudarili, da so gorski reševalci prostovoljci in humanitarci, ki za svoje delo ne prejemajo plačila, ampak pomagajo, ker je to njihovo poslanstvo in način življenja.
Tistega desetega junija je na rednem usposabljanju sodelovalo okoli 50 gorskih reševalcev. Na sidrišču na višini 1900 metrov so se pod budnim nadzorom inštruktorjev izmenjevale dvojice gorskih reševalcev, eden od dvojice je igral vlogo ponesrečenca, drugi ga je moral pripraviti za dvig na jeklenici v helikopter. Večina jih je že končala vaje in so bili v času nesreče že na zelenih travnikih v bližini Frischaufovega doma na Okrešlju. Kako pretreseni so bili, ko so zaslišali krike iz Turske gore in so izvedeli, kaj se je zgodilo. Takoj so stekli pod steno, vendar peterici žal ni bilo več pomoči.
Sklad za otroke
Kot je znano iz poročila posebne komisije tedanje Uprave za notranje zadeve (UNZ) Celje, ki je preiskavo končala po mesecu dni, so se med pripravami na dvig gorske reševalke dr. Mire Ažman, ki je bila v vlogi ponesrečenke, nesrečno prepletli varovalna jeklenica in trakovi reševalne vakuumske vreče, v kateri je bila. Ker tega nihče ni opazil, je nekdo v helikopter pomahal, da jo lahko dvignejo, pri tem pa je skupaj s ponesrečenko začelo dvigovati tudi reševalce, ki so bili pripeti v sidrišče. Helikopter je zaradi izjemne teže začelo obračati in vrteti okoli svoje osi, nato je peterico skupaj s skalo, v kateri je bilo sidrišče, iztrgalo iz stene. Trakovi vakuumske vreče so se strgali, gorska reševalka je ostala na jeklenici, pet gorskih reševalcev pa je skupaj z odlomljeno skalo padlo v smrt.
Tragedija v Turski gori je najhujša nesreča v zgodovini slovenske gorske reševalne službe. Zaznamovala je mnoge rodove gorskih reševalcev, predvsem pa svojce žrtev nesreče, njihove otroke, žene, starše, brate in sestre … Kar trinajst mladoletnih otrok je tistega 10. junija ostalo brez očeta, zato so gorski reševalci leto in pol po tragediji, oktobra 1998, s pomočjo slovenskih planincev in s široko podporo slovenske javnosti ustanovili poseben sklad, imenovan Okrešelj. Ta živi še danes in je namenjen tudi drugim otrokom ponesrečenih gorskih reševalcev. Vanj so poleg nakazil donatorjev preusmerjena tudi sredstva akcije »podpornik GRS«, zastavljen pa je tako, da spremlja in z rednimi mesečnimi prispevki − štipendijami pomaga otrokom tja do konca šolanja oziroma pridobitve želenega poklica.
Tragedija zamajala GRZS
Nesreča je močno zamajala gorsko reševalno službo Slovenije, današnjo GRZS, saj je razgalila nekatere pomanjkljivosti in sprožila številne analize. Gorski reševalci so od takrat uvedli številne spremembe, tako pri opremi kot tudi pri protokolih reševanja, predvsem so močno izboljšali komunikacijo med helikoptersko ekipo in gorskimi reševalci spodaj, ki je prej potekala prek radijskih zvez in signalizacije z rokami. Zdaj so vsi gorski reševalci opremljeni s posebnimi čeladami s slušalkami in mikrofoni.
Dr. Iztok Tomazin, zdravnik, alpinist in gorski reševalec letalec, član GRS Tržič, je v predgovoru svoje knjige Tragedija v Turski gori zapisal: »Tragedija je bila prevelika, da bi lahko kdaj utonila v pozabo. Slovenskim gorskim reševalcem in vsem, ki so z njimi kakor koli povezani, je še vedno vir bolečih spominov, razmišljanj, analiz in večnih zakaj in kako … Z Borisom, Janijem, Lukom, Mitjo in Radom se telesno ne srečujemo več na reševanjih in prijetnejših poteh v gorah, ki nam toliko pomenijo. Smo le še sopotniki v spominih. Lahko in moramo pa spreminjati in izboljševati marsikaj, na kar je nesreča opozorila, kar je razgalila. Ne glede na vse njene temne plati je tragedija bila in je še priložnost za prenovo, napredek in prečiščenje.«
Tina Horvat
