Poletje je. Vroče je. Po tablicah na avtomobilih se da razbrati, da dolina Temnivke* te dni sprejema ljudi z vseh strani Evrope — zahod, srednja, vzhod. Skandinavcev ni opaziti. Alpska cesta, ki so jo pred dvema letoma po treh desetletjih končno preplastili, je postala hitrejša, bolj gladka, brez sredinske črte. In po njej so spet tulile sirene.
Ustavile so se pri »Titanovi« ali »Lomski ridi«. Helikopterja tokrat ni bilo. Morda ni tako hudo, sem si rekel. A telefoni so začeli zvoniti, vprašanja so se ponavljala, mimovozeči kolesarji so skomigali z rameni. Kmalu je postalo jasno: je hudo. In eden je mrtev. Spet.
Kasneje sem se usedel na kolo in se odpeljal navzdol. Policijski avto je stal na robu, kot nemi mejnik. Od daleč sem videl prizor: avto, bočno naslonjen na smreko; na tleh prekrito telo. Pogled oglednika mi je hitro dal vedeti, da sem moteč, zato sem se umaknil. Ustavim se pri policistih, rečem nekaj besed, ki padejo na gluha ušesa. Nesreče se dogajajo, pravijo. A vsaka ima svojo zgodbo, svoj rez, svojo tišino.
Zvečer se še enkrat ustavim. Kot včasih, ko smo pobirali ljudi, ki so umrli v gorah, me nekaj tiho opomni, da bi moral zmoliti. Pa seveda ne zmolim. Samo stojim tam, v tisti poletni tišini, ki je nenadoma postala težka. Gledam, kako so pustili kraj, ko so odpeljali avto: deli še ležijo na tleh, kot razmetani ostanki nečesa, kar se je končalo prehitro. Na tleh leži listek. Vidim številko: dvignila sta 600 evrov na bankomatu. Potem ne gledam več.
Ostala je rana na smreki. In rana pri starših, pri prijateljih, pri znancih. Rana, ki je ne pozdravi nobena sirena.
Neznanec — morda sva se v teh dneh videla, najbrž pa ne. Nekoč so na takih krajih postavljali obeležja. Če je človek domačin, so se ob robu ceste hitro prižgale svečke. Tebi jih ni nihče. Danes čas teče hitreje, prehitro, da bi se ustavil.
Da se ne pozabi, naj ostanejo te besede.
* Štefan Kališnik (1929-2004) je v svoji knjigi »Skoraj pozabljene zgodbe« to besedo (Temna- Temnivec) uporabljal metaforično za dolino Črne
BŠ
