(reinterpretacija slike)
To je bil isti človek, ki je hodil in plezal po Steni, ko (v njej) še ni bilo alpinističnih smeri, in ki je skrivnostno umrl pred stotimi leti, ko so meje razdelile gore
Trentarjeva skrivnost
V Trenti so pravili, da je Štrukelj poznal vse grape, vse snežne police, vse prehode med stenami. Ko je hodil proti Luknji, je gledal v steno, kot bi bral knjigo, ki jo razume le on. Kaj vse je preplezal, kaj vse je videl, kaj vse je ostalo med skalami — to bo za vedno trentarska skrivnost, kot večno nevidna »scabiosa«, ki se zariše tam, kjer se kamen dotakne snega in kjer plezalčev podplat stopi na skalo ter ustvari »smer«.
Njegovo ime se v zapisih menja, a v Trenti so vedeli: Ivan, Janez, Štrukelj — to je bil isti človek, ki je hodil po steni, ko še ni bilo smeri, in ki je umrl, ko so meje razdelile gore.
Na hišni številki 28 v Trenti je nekoč živel Anton Berginc, njegov sin Ivan, domače ime Štrukelj, pa je bil eden tistih mož, ki so se rodili z gorami v krvi.
Rojen 20. aprila 1867, umrl 24. maja 1926, je bil lovec, gonič, reševalec in gorski vodnik, ki je v času, ko se je alpinizem šele rojeval, že hodil po poteh, ki jih drugi niso poznali. Ker ni bil »Kugyjev vodnik«, o njem ni več znanega.
Imel je sina Jožeta (1901) ter hčeri Amalijo in Kristino; slednja je ostala na domačiji, poročena Zorč.
V zapisih se njegovo ime pojavlja kot Janez ali Ivan — v stari slovenščini se imeni pogosto prepletata, kot bi se v jeziku zrcalila dvojnost med domačim in uradnim svetom.
Lovec, ki je preplezal steno
Tedanji in prejšnji trentarski lovci so že dolgo poznali tudi prehode med Zelenim snegom, Pragom in Luknjo, kjer so gonili gamse in iskali poti, ki jih je sneg pozimi zakril. Ivan Berginc je bil med njimi najbolj drzen.
Okoli leta 1890, med pogonom, je preplezal Triglavsko severno steno v njenem skrajnem vzhodnem delu — smer, ki jo danes poznamo kot Tumovo smer oziroma Slovensko smer.
Ni bil alpinist v današnjem pomenu besede, temveč lovec, ki je hodil po steni, ker je moral.
Njegov vzpon je bil dejanje instinkta, ne ambicije — a prav v tem je njegova veličina.
Reševalec in mož iz senc
Berginc je bil tudi reševalec. Omenjen je pri reševanju dr. Stojca v severni steni Škrlatice, kjer so ga spuščali iz kotliča v kotlič, varovanega z več vodniki. Viri so njegovo ime pogosto zamenjevali — Janez, Matevž, Andrej, Štefan — kot bi se v ustnem izročilu razblinjal v sencah svojih dejanj.
Šele Tuma je leta 1928 v Planinskem vestniku pravilno zapisal: Ivan Berginc.
Na spominski plošči v Trenti stoji enako ime, vklesano v kamen, ki ga je voda že začela brusiti.
Evgen Lovšin, Gorski vodniki v Julijskih Alpah (Planinska založba 1961)
Trenta pod Italijo (1926)
Ko je bila Trenta leta 1926 pod Italijo, se je življenje v dolini spremenilo. Meja je razklala svet, ki je bil prej en sam — pastirji, lovci, vodniki so nenadoma postali tujci v lastnih gorah. Italijanske oblasti so uvajale nove zakone, nove jezike, nove strahove. V tem času je bil Ivan Berginc ponoči umorjen in vržen v Sočo.
Zločin ni bil nikoli razjasnjen.
Zapisniki italijanske karabinjerske postaje v Bovcu, če še obstajajo, arhivi sodnih postopkov proti priprti šesterici, bi morda razkrili, ali je šlo za osebno maščevanje, politični obračun ali nesrečno naključje.
Toda Trenta je (ob)molčala.
Sin Jože je odšel z doma, hiša se je zaprla, voda pa je odnesla s seboj zgodbo, ki je in bo morda ostala neizrečena, prav tako kot Ivanova slika …
