Če se spet vrnemo nazaj: Hans, (tudi Hanns) Fiechtl po splošnem prepričanju velja za prvega, ki bi mu naj kovač po prej znanih obročkarjih naredil primerne kline in so se po njem – njih zgledovali tudi drugi. Kot nam pove tudi Bine, Avstrijci (žal?) še niso pripravili in pokazali otipljivih dokazov, da bi bilo temu tako (po slovensko povedano: nihče še ni naredil magistrske ali doktorske naloge iz tega).
Fiechtl je eden od najbolj omenjanih alpinistov predvsem zaradi vloge, ki sem u pripisuje pri nastanku prvih klinov. Bil je eden tistih alpinistov, ki so s svojo ustvarjalnostjo in tehnično domiselnostjo preoblikovali podobo zgodnjega 20. stoletja v gorah. Rodil se je leta 1884 v Schwendauu v Zillertalu, v družini, kjer je bil gorski svet del vsakdana – njegov oče je bil bergführer, sam pa je že kot pastir na Schwarzensteinalmu začutil, da bo kamen postal njegovo življenjsko okolje.
Precej razdrobljeno zgodbo začnimo kar s Fiechtlovim priimkom, ki ga mnogi njegovi rojaki in leksikoni navajajo napačno. Faksimile rojstnega lista nedvomno pove, da je bilo očetovo ime Hanns in ne Hannes in njegov prvorojenec se je prav tako klical Hanns. Družinski priimek je star več kot dvesto let in se je ves ta čas v župnijskih knjigah ohranjal pod nazivom Fiechtl. Nekaj povsem drugega je izgovorjava priimka. Tega so njegovi prijatelji Tirolci močno popačili in ga še danes izgovarjajo »fiachtel«. Pri tem nemarno razvlečejo a, kajti izvirna izgovorjava jim menda dela veliko težav. »Potem pa veselo nazdravijo Ortlerju in prižgejo one dolge pipice, ki jih poznajo samo v Suldnu na Tirolskem« – Bine Mlač, AR 45/1994
Kot sedemnajstletnik je postal uradni nosač sekcije Berlin DuÖAV, leto pozneje pa je z odliko opravil izpit za gorskega vodnika. Njegova kariera se je začela v Zillertalskih Alpah, kjer je vodil vzpone z izjemno samozavestjo in tehnično natančnostjo. Fiechtl je bil znan po svojem »mačjem« slogu plezanja – gibanje po skali je bilo tekoče, skoraj instinktivno. Njegova stas in obleka – modri janker, špičasta Kaiserjägermütze in neizogibna pipa – so postali prepoznavni simboli zgodnjega alpinističnega obdobja.
Okoli leta 1910 je Fiechtl stopil do kovača v Münstru in mu pokazal skico: železni klin z zaobljeno, iz enega kosa kovano zanko. »Naj bo mehko jeklo,« je rekel, »da se bo v skalo zagozdilo kot roka v razpoko.« Tako je nastal Fiechtlhaken – prvi zanesljiv plezalni klin, ki je spremenil odnos med človekom in steno. Do tedaj so plezalci uporabljali grobe železne zatiče, ki so se lomili ali izpadali. Fiechtlov klin je omogočil varovanje, samovarovanje, in s tem novo svobodo v gibanju. Z njim se je rodila moderna doba plezanja. Herzog je vpeljal karabiner iz gasilske opreme, Fiechtl pa je dodal ključni element – prvi zanesljiv plezalni klin.
Med njegovimi plezalnimi dosežki so številne prvenstvene smeri: Severna stena Zsigmondyspitze, Südwand Vajoletovega stolpa, Nordwand Hochiss, Südwand Schüsselkarspitze, ki jo je leta 1913 preplezal z Ottom Herzogom – smer, ocenjena z V+, je veljala za najtežjo v Severnih Alpah. Herzog je o tem zapisal: »Fiechtl gre naprej … Fels bröckelt ab … Plötzlich fliegt Fiechtl lautlos und pendelt am Seil …« – besede, ki še danes ponazarjajo prelom med starim in modernim plezanjem.
1. avgusta 1925 je Fiechtl med vodenjem ture na Totenkirchlu v Kaisergebirge nenadoma omahnil – verjetno zaradi srčnega infarkta. Seil je počil, in »Schwarzenstein-Hansl« je umrl na svoji lastni smeri. Pokopali so ga v Münsterju, kjer so se mu poklonili najvidnejši alpinisti tedanjega časa. Sekcija Kufstein je zbrala 425 šilingov za spominsko ploščo, ki še danes stoji ob Anton-Karg-Hausu …
