VSEBINA
2 Miro ŠTEBE Ne vem, kaj bi jih vprašal
3 Bine MLAČ Krušni oče prvega klina – Hanns Fiechtl
7 Miro ŠTEBE Čas po končnih spoznanjih je dolgčas, stvari brez skrivnosti niso zanimive
12 Marko PREZELJ Quo vadis, alpinist (III. del)
16 Aleš BJELČEVIČ Poročilo anketi za izbor najuspešnejšega alpinista in alpinističnega smučarja v letu 1993
18 Tone GOLNAR Agresivnost v alpinistiki
22 Dejan OGRINEC Najdebelejša ura mojega življenja
25 Gregor KRESAL Rzenik
26 Sašo KOŠNIK Najbolj zagnani bodo že še plezali po vsem svetu v lastni režiji, toda stvari bodo čez čas našle nov tir
27 Miha KAJZELJ Ekstremno plezanje v snegu pri nas
28 Miha KAJZELJ Plešivec – Mali Koritniški medved
29 Miha KAJZELJ Vršac – Onkraj resničnosti
30 Franci HORVAT Ledenka
32 Urban GOLOB Wolfgang Güllich
34 Matej MEJOVŠEK Biti lahek in plezati dobro?
36 Andrej KOKALJ Izpitna vsebina za pripravnike športnega plezanja
37 Tomaž HUMAR Osp – Nemi krik
38 Tomaž HUMAR Osp – Buhtelj
39 Tomaž HUMAR Kogel – Nirvana
40 Tomaž HUMAR Skuta (južna stena) – Tomaževa skušnjava
41 prevod Miroslav ČINČ Napitki z elektroliti – Pepi Stückl
42 Marko HROVAT Še o varovanju pri športnem plezanju
43 France MALEŠIČ Kronika gorskih nesreč – 1956-1958
NE VEM, KAJ BI JIH VPRAŠAL
Sprejem – kaj eden!! Cela vrsta sprejemov – so bili enkratni! Slavje, ki so ga nakazale zabave in rajanja že v prejšnjih dneh, se je vleklo ves dan. Tisočglave množice ljudi, občudovalcev v Ljubljani, Mariboru, Mojstrani, Slovenj Gradcu in drugod. Godba, govori, darila, luči in pobliskovanje bliskavk. Politiki so tekmovali kdo se bo udeležil slavja in stal na odru poleg nasmejanih športnikov, kdo bo dal več komplimentov, kdo bo poslal lepšo čestitko ali imel boljši govor. Novinarji so se pulili za izjave in iz vsakega namiga so skovali vsaj zgodbico, če že ne senzacije. Vsaka prva stran naših časopisov, vsak začetek poročil na radiu ali televiziji so prinašali poročila o slavju. Sponzorji so ponujali svoje avtomobile, denar in druge usluge. Bilo je lepo! Ni kaj, vso smo bili ganjeni in ponosni.
Po vsem cirkusu, ki smo ga doživljali, verjetno že dojenčki v zibkah vedo, da je šlo za vrnitev smučarjev z olimpijade. Nekoliko manj slavnostni pa vendar vsega spoštovanja vredni so bili sprejemi košarkarjev Olimpije, malo slabše so se izkazali privrženci kajakašev, Rajmonda Debevca, vendar tudi njihovi uspehi niso bili neopaženi. Ko so po časopisih v preteklih mesecih izbirali športnike meseca, so se spomnili celo smučarjev skakalcev, pa čeprav nihče ni dosegel vidnejšega uspeha.
Alpinistov, ki pa so v preteklem obdobju le opravili tudi v svetovnem merilu pomembne vzpone, pa se vsi izogibajo kot hudič križa. Malo je razumljivo, ker so se opekli v primeru Česen, vendar to le ne bi smelo biti razlog za to, da gladko spregledajo poročila o uspehih naših alpinistov. Povsem v ozadje, na konec športnih poročil zadnjega TV dnevnika so tako potisnili novico o vrnitvi treh vrhunskih alpinistov iz Patagonije, kjer so spet potrdili visoko vrednost slovenskega alpinizma. Skoraj nič ni bilo slišati o podvigu naših alpinistov, ki so se povzpeli na Šiša Pangmo in tam postavili slovenski višinski rekord v spustu na smučeh z gore, z gore, kjer ni bilo teptanih prog, vlečnic, trenerjev, maserjev, udobja luksuznih hotelov in zajetnega kupčka denarja za nagrado. Tudi smučanje v telemark stilu z velike višine po naklonini 50° je šlo mimo naših medijev. Celo vzpona naših alpinistov na drugi največji vrh sveta skoraj niso uvrstili med najpomembnejše športne dosežke naših športnikov v prejšnjem letu. Pa vendar je šlo za vrhunsko dejanje, za vzpon na eno najzahtevnejših gora. Na goro, ki je terjala že nešteto življenj najboljših alpinistov in je žal tudi v primeru naše odprave opravičila svojo kruto slavo.
Spomnim se, kako so me pred leti, ko sem delal še na radiju, poiskali fantje, ki so pravkar preplezali prvo smer 8. težavnostne stopnje pri nas. Šlo je za fantastičen podvig, tekel sem h glavnemu uredniku športne redakcije Franeku Trefaltu, da lahko prvi poročamo o tem, pa mi je suho rekel, da naj napišem novičko, ki jo bomo objavili pri športu na koncu večernega dnevnika. Vprašal sem ga, če bi se vsaj hotel pogovarjati s fanti, pa mi je odgovoril, da ne ve kaj bi jih vprašal.
Nekaj kasneje smo spet imeli priliko za ekskluzivno poročilo o tem, da so naši alpinisti pri nas preplezali prvo devetko. Upal sem, da bo na televiziji več sreče. Dežurni v uredništvu Andrej Stare pa me je hitro zavrnil, češ da ima že preveč ligaških tekmovanj, da pa bi sicer naredil prispevek, če bi naši fantje prišli na Everest. Kdo pa kaj ve, kaj je to, če nekdo spleza devetko, me je vprašal.
To sta le dva najbolj reprezentativna primera mojih izkušenj na področju odnosa med novinarji in alpinisti. Resnici na ljubo je treba reči, da k sreči ni vedno tako, saj se nekateri športni novinarji le zanimajo tudi za še kaj drugega kot nogomet in smučanje. Vsaj v zadnjem času je nekaj več tudi takih, ki poznajo vsaj nekaj osnovnih pojmov o alpinizmu, žal pa alpinisti tega ne znamo dobro izkoristiti.
Nedvomno je osnovna pomanjkljivost in napaka že pri alpinistični organizaciji sami. Če drugi ne vedo kaj je alpinizem, jim moramo to povedati alpinisti. Žal pa to z izjemo Savenca in morda Škarje, drugi ne znamo, ali se nismo pripravljeni toliko potruditi. Če ne drugače, bi lahko tudi planinska organizacija pripravila množične, kar najbolj blesteče in veličastne sprejeme za alpiniste, ki se vračajo z uspešnih odprav. Lahko bi večjo pozornost namenili predstavitvi uspehov in tudi podeljevanju priznanj. Če bi bilo dobro pripravljeno, bi že samo po sebi nepoznavalce prepričalo, da gre za početje alpinistov. Planinska organizacija pa bi morala ob tem ves čas skrbeti za celovito obveščanje o dogajanjih v alpinizmu. Franci Savenc se je tega zavedal, vendar so se njegova prizadevanja za oživitev dejavnosti INDOK službe vse prepogosto spreminjala v osamljeni donkihotski boj z mlini na veter.
Zdaj se hvalimo, da smo v dobi informatike, da že pritisk na tipko računalnika prinese več informacij, kot so jih včasih časopisi lahko objavili v enem tednu ali celo mesecu. Računalnike srečujemo že na vsakem koraku, še vedno pa vam bodo na komisiji za alpinizem zelo težko, ali pa sploh ne bodo mogli povedati, koliko je zdaj v Sloveniji alpinistov, ali pa vsaj koliko odsekov imamo. Kar se tiče alpinistične organiziranosti živimo skoraj v informacijskem mrku. Včasih so alpinistične novice prinašale poročila in komentarje o vseh sejah KA pa tudi podkomisij, imeli smo podatke o vsem kar se je nanašalo na alpinizem, zdaj pa o tem ne ve, razen članov KA in mogoče kakšnega načelnika, nihče ničesar. Alpinistične novice tedensko prinašajo poročila le o delcu dejavnosti naših alpinistov, komunikacije od baze k vrhu in nazaj pa so skoraj blokirane. Že sami člani alpinistične organizacije vemo zelo malo o tem kaj se v organizaciji sploh dogaja. Informacije so vse preveč naključne.
Planinski vestnik se zdaj bolj posveča alpinizmu kot svoje dni, Alpinistične novice so spet nekoliko bolj posvečene domačim dogodkom, vse več je knjig z alpinistično tematiko, pa tudi AR dokaj redno izhajajo, vendar v ustih ostaja grenak priokus. Resnici je treba pogledati v oči in si priznati, da je informiranje na področju našega alpinizma zelo slabo. Žal pa je inforamcija zdaj moč in tudi denar. Kdaj bodo v komisiji za alpinizem to spoznali? Ali novinarji še naprej ne bodo vedeli, kaj naj bi vprašali?
Miro Štebe
Naslovna stran: vzhodna stena Cerro Torre; foto: Janez Jeglič.
Interno glasilo slovenskih alpinistov in športnih plezalcev.
Izdaja Komisija za alpinizem pri PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana.
To številko so uredili člani uredništva AR: Bine Mlač (glavni in odgovorni urednik), France Malešič, Nada Mlač in Mojmir Štangelj (DTP), Milenko Arnejšek, Breda Činč – Juhant, Dare Juhant, Aleš Lipnik in Miro Štebe (člani);
in drugi sodelavci: Miroslav Činč, Tone Golnar, Urban Golob, Franci Horvat, Marko Hrovat, Tomaž Humar, Miha Kajzelj, Andrej Kokalj, Sašo Košnik, Gregor Kresal, Matej Mejovšek, Dejan Ogrinec, Marko Prezelj, Pepi Stückl, Iztok Tomazin in Živa Vidmar.
Tiskarna: miGraf – Grafične storitve Parmova 33 Ljubljana
