Pozabljeni češki slikar Julijskih Alp, Snežnika, Krasa in Trente
Jan Havliček, pozneje znan pod umetniškim imenom Trentan, je eden najbolj nenavadnih, a hkrati najbolj pozabljenih slikarjev, ki so v 19. stoletju delovali na slovenskem ozemlju. Čeprav je bil po rodu Čeh, je prav Trenta – njena nekdanja svetloba, njene gore, njeni nekdanji ljudje – postala njegov drugi dom, njegova inspiracija in končno tudi del njegovega imena.
V goriškem časniku Soča je 14. septembra 1883 trentski vikar Simon Gregorčič zapisal: »Najbolj smo bili še veseli pana Havlička, Čeha, slikarja. To ti je milina, poslušati ga: kako mož mično popisuje lepoto prirode, kako navdušeno zna mluviti o slovenskih zadevah.«
Ta zapis je eden najzgodnejših in najlepših pričevanj o slikarju, ki je v Trenti preživel skoraj mesec dni, slikal, poslušal ljudi, se učil jezika in se vanjo zaljubil tako močno, da si je nadel ime Trentan.
(* 24. marec 1856, † 23. julij 1934)
Jan Havliček se je rodil 24. marca 1856 v Brnu.
O njegovem otroštvu ni veliko podatkov, a znano je, da je bil zgodaj vpet v umetniško okolje Moravske, kjer je cvetela litografska tradicija.
Kot mlad umetnik je vstopil v litografsko ustanovo C. Greteja, kjer je izdeloval panorame in vedute po vzoru priznanih mojstrov. Pozneje se je dve leti izpopolnjeval pri slikarju Hlavačku, kar je močno vplivalo na njegovo natančno, realistični slog.
V 80. letih 19. stoletja se je preselil na Dunaj, kjer je živel večino svojega odraslega življenja. Tam je deloval kot slikar, litograf in učitelj risanja.
V 80. in 90. letih 19. stoletja se je Havliček vključil v delovanje Primorske podružnice DÖAV v Trstu. Postal je njen »hišni slikar«, saj je za društvo ustvaril številne risbe in akvarele:
Snežniško kočo (prva planinska koča na ozemlju Slovenije, odprta 1874),
Baumbachovo kočo v Trenti,
Škocjanske jame – serijo desetih risb, ki so bile pozneje večkrat reproducirane,
Njegova dela so bila razstavljena v Trstu, Pragi, na Dunaju in drugod.
Za knezoškofa Ganglbauerja je naslikal veliko oljno sliko Jamski svet Škocjanskih jam. Za prestolonaslednika Rudolfa je ustvaril sliko Divaške jame. Za nadvojvodo Franca Ferdinanda je naslikal akvarele kvarnerske obale.
To kaže, da je bil Havliček v svojem času visoko cenjen, čeprav je pozneje utonil v pozabo.
Leta 1883 je Havliček preživel skoraj mesec dni v Trenti. Tam je ustvaril vrsto slik, ki danes predstavljajo dragocen dokumentarni vpogled v podobo doline pred več kot 140 leti:
Triglav med Pihavcem in Ozebnikom,
Trentarski log s planinsko hišo in Jerebico,
Slapovje Soče pod Vršičem,
Mojstrovko in Veliko Dnino,
Brv in vodo pri Logu,
Grintovec in okolico »za podnom«
Njegova ilustracija k pesmi Kje so moje rožice! je bila označena kot »mična«.
Dolga desetletja so bile njegove trentske slike izgubljene. Šele v 90. letih 20. stoletja je raziskovalec Jaroslav Rulf v brnskem muzeju na gradu Špilberk odkril dve oljni sliki:
Pogled v dolino Gornje Trente (25,5 × 33 cm),
Pogled z Miramara na Trst (20 × 32 cm).
Kasneje je dr. František Jordán pridobil fotografijo še ene trentske slike.
Njegov slog je bil realističen, natančen, včasih »kartuzijansko potrpežljiv«, kar so mu kritiki očitali.
Toda prav ta natančnost je danes dragocena: njegove slike so vizualni dokumenti pokrajin, ki so se od takrat močno spremenile.
Na pobudo dr. Juliusa Kugyja je bila v Trstu leta 1884 v palači Borze razstava njegovih akvarelov iz Trente, Triglava, Mangarta in okolice Trsta.
Časopis L’Adria je zapisal: »G. Trentan-Havliček je risar, ki mu ni enakega… Slika bi bila v največjo čast katerikoli zbirki.«
Razstavljal je v več evropskih mestih, a njegovo ime se je pozneje izgubilo iz umetnostnih leksikonov.
Zakaj se je Jan Havliček (po)imenoval Trentan in ne Trentar, ter zakaj je to pomembno?
V 19. stoletju so domačini iz Trente v virih dosledno poimenovani Trentarji. To potrjuje več zapisov: Simon Gregorčič (vikar v Trenti 1882–1884) v članku Trenta in njeni obiskovalci govori o Trentarjih kot prebivalcih doline.
Josip Abram (dušni pastir v Trenti 1901–1904) v Planinskem vestniku 1907 piše o »Trentarjih, ki molijo v cerkvici pri Sveti Mariji«.
Julius Kugy se v svojih delih večkrat poimenuje kot »armer Trentaner«, kar je nemška oblika istega izraza – prebivalec Trente.
Torej: Trentar = domačin, prebivalec Trente.
Havliček je sam prevzel ime Trentan, in to zavestno, kot umetniško ime.
V češki enciklopediji Ottův naučný slovník je vpisan kot: Havliček-Trentán Jan.
To pomeni, da je ime sam dodal – kot poklon dolini, ki ga je navdihovala.
Iz Gregorčičevega zapisa (1883) je jasno, da je bil Havliček gost, ki je v Trenti prebil »skoro ves mesec«. Ni bil prebivalec doline, zato se ni mogel imenovati Trentar. »Trentan« je oblikovano po nemški rabi.
V nemških virih (Tröster Zeitung, Kugyjeva dela) se pojavlja oblika: Trentaner Trentan
Nemška tvorba -aner ali -an označuje pripadnost kraja, ne nujno domačinstvo. Tako kot: Tiroler – prebivalec Tirolske, Wiener – Dunajčan, Triestiner – Tržačan, Trentaner – tisti, ki pripada Trenti (ne nujno rojen tam). Havliček je deloval v nemških krogih v Trstu in na Dunaju, zato je prevzel obliko, ki je bila v teh krogih razumljiva. »Trentan« je bil bolj univerzalen, mednarodno razumljiv. Če bi se imenoval Trentar, bi to ime razumeli le Slovenci.
Havliček je več desetletij živel na Dunaju, v tihi ulici Martinstrasse 13, blizu Cankarjevega domovanja. Umrl je 23. julija 1934, star 77 let. V časniku Jutru so po njegovi smrti zapisali: »Pokopali so ga na dunajskem osrednjem pokopališču v vsej skromnosti, kakor je Jan Havliček skromno živel sredi velikomestnega šuma. Zapustil je le družico svojega življenja Františko Havličkovo – Matjiechovo, ki je do zadnjega diha zvesto skrbela zanj. Doživel je 77 let in je bil vedno prav živahnega duha. Zanimal se je do zadnjega za vse naše slovenske prilike. Govoril je prav dobro slovenski. Naj počiva v miru!«
Zakaj je bil Havliček pozabljen in zakaj se je za njega tako zanimal Tone Wraber (Planinski vestnik 1999)?
Razlogi za pozabo so večplastni: bil je Čeh, ki je deloval v nemških in italijanskih krogih njegovo delo je bilo vezano na DÖAV, ki je po 1. svetovni vojni izginil, slog je bil preveč realističen za modernistične okuse 20. stoletja, deloval je na obrobju umetnostnih središč, večina njegovih del je končala v zasebnih zbirkah, ne v muzejih.
Toda danes je jasno: Jan Havliček–Trentan je del slovenske kulturne zgodovine. Havliček je bil prijatelj Simona Gregorčiča, ki ga je večkrat omenjal. Bil je prijatelj slovenskega naroda, kar je v 19. stoletju pomenilo veliko. V Trenti je slikal prizore za scenerije k pravljici o Zlatorogu. Bil je učitelj risanja na devinskem gradu, kamor ga je povabila princesa Hohenlohe. Njegove slike so visele v stanovanju Julija Kugyja. V Trstu je bil priljubljen med češko manjšino. Njegovo ime je bilo dolgo zamenjano ali napačno zapisano (npr. »Pavliček«). Ostaja vprašanje, kje dobiti njegovo fotografijo?
