… lepo napreduje. Zidovje stoji do vrha. Strešni stol je v delu. Na nedeljo 14. tega meseca je določen slovesni »likof«. Takrat bo zgradba v surovem že pod streho. Z njo se otvori velik del doslej razmeroma osamljenega pogorja širšemu občinstvu. – Zadnji «Domoljub« je porabil tudi to priliko in udrihnil po zgradbi te koče, češ »ne vemo, čemu je potrebna, ko vendar ne rabiš za Krvavec več ko en dan za tja in nazaj!« Budalo, ki je to napisalo, se še vsaja nad društvom in gradbenim podjetjem, da delavci v nedeljo ne hodijo z vrha v dolino k maši. Gradba je namreč nujna, vreme zadržuje, in če bi se ne porabil vsak dan, pride vse skupaj v nevarnost, da bi nedokončana zgradba morala prezimiti. Te opasnosti sedaj več ni, zato so pa delali brez oddiha. Tisti pa, ki ve, da je poti tja in nazaj jedva za dan, se ni potrudil, da bi on napravil lahki sprehod in vsaj enkrat prišel mašo brat vrh gore. Janezu se sedaj smeje vsakdo, ki izve, kako ga je imenitno polomil v glasilu ovčic in Sušnika ministra.
Jutro, 2. september 1924
