Jutro, 2. september 1924 (dLib.si)
Krasno nedeljsko jutro, sveže, z lahno meglico v dolini, z jasnimi bleščečimi vrhovi.
Številni slovenski planinci so prihiteli v rosna Vrata, da se udeleže nenavadnega pogreba. Proslula stena je takoj za svojim najopasnejšim zmagalcem Klementom Jugom stresla s sebe še drugega mladeniča, Vladimirja Topolovca, njega je pa obenem obdržala in mu postala grobnica. Za alpinista-idealista pravzaprav idealen grob. Če bi po katastrofi še kaj čutil, če bi tudi pozneje še mogel uživati, potem bi tudi sebi želel takšen grob in nesrečnega Vladimirja bi zavidal zanj. V steni leži – v proslulem »Črnem grabnu« – ime je naše – pod in nad previsno steno. Z vseh strani strme, navidez gladke, več sto metrov visoke navpične stene. le vešče oko plezalca vé, kako zelo so te stene razčlenjene, koliko je v njih žlebovja, polic, lašt, turncev, balkonov, žlebov, kaminov, nosov, prijemov, jarkov, grebenčkov, hrbtišč, prodišč in drugih možnosti, ki se ti nudijo. Toda to sedaj ni bistveno. Okrog pokojnika se boči amfiteater njegovih sten. Stenar in Cmir mu stražo strežeta, kipeči Triglav pa je vzel pokojnika v svoje naročje. Tam posluša utrip prirode prav ob njenem srcu. Sam je pod Velikim Molkom, pred to največjo sferično harmonijo, in lahno žuborenje slabotnega slapa, curljajočega izpod ledenika, se spaja s to harmonijo in jo dela manj grozno, bolj domačo. Planinec je našel grobnico, kakršne mu ne more dati največje bogastvo.
Mi majhni, ki še mrgolimo in se dvigamo na gore iz vsakdanjosti, smo v nedeljo pohiteli, da se poklonimo mlademu tovarišu, ki je brez ovinkov našel svojo Nirvano. Svečanost je bila v svoji skromnosti tako velika in globoka, kakor morda nobena onih, pri kateri sodeluje množica. le pri pogrebu padlih Orjunašev sem videl tako globoko in iskreno ganjene brate, ki se poslavljajo od brata. I tu je bilo slično globoko, iskreno, samo veličastneje. Tu ni bilo strasti. Tu je bila ena sama velika, tiha, globoka molitev k Prirodi. Bilo je, kakor prastara poganska svečanost iz dobe, ko sta človek in priroda bila eno in isto.
Obrede je opravil naš »planinski župnik«, gosp. duhovni svetnik Jakob Aljaž. Že v soboto se je zbralo v Vratih precej planincev, v nedeljo zjutraj pa jih je vlak pripeljal nad 200, večinoma pokojnikovih prijateljev. Podali so se naravnost s postaje proti cilju, v tihem, zares pogrebnem sprevodu. Vse drugače stopa to moštvo druge krate!
Ob 12. je bilo že zbranih v Vratih nad 200 turistov, ki so pol ure kasneje z župnikom Aljažem na čelu krenili po poti, ki vodi na Luknjo, do skalovja, kjer je gosp. Aljaž opravil pogrebne molitve za mlado žrtvijo našega planinskega očaka. Bil je pretresljiv prizor, ki bo gotovo vsem ostal v trajnem spominu. Po končanem pogrebnem ceremonijalu so pokojnikovi prijatelji zapeli pesem – žalostinko »Blagor mu, ki se spočije«. Nato se je vrstilo nekaj govorov, ki pa niso mogli objeti vsega, kar je bilo v dušah teh idealistov. Po končanih govorih je bila odkrita spominska plošča, katero sta postavila svojemu tovarišu in članu JNA društvo »Jadran« in ljubljanska podružnica Ferijalnega saveza. Ploščo so po svečanostih tovariši pri vstopu v severno triglavsko steno pritrdili na skale. Po poslovilnih govorih so tovariši zapeli še pretresujočo »Vigred se povrne«, nakar je župnik Aljaž v imenu vseh prisotnih izrekel starišem in sorodnikom pokojnega Topolovca iskreno sožalje. Pogrebnih svečanosti se je udeležil osrednji odbor SPD po treh odbornikih, dalje zastopniki Skale, Jadrana, Triglava, Ferijalnega saveza, Preporoda in esperantistov-planincev. Stena je gledala ma zbrano gručo. Kdo je na vrsti? Hej, drobiž, ali še kipiš k meni, na moj vrh? Kdo je na vrsti?
Rešilna ekspedicija Mojstrančanov
Iz Mojstrane nam v odgovor na zadnjo notico pišejo: Ni zakona brez izjeme. Od preko 50 let starega človeka, četudi rojenega turista, ni mogoče zahtevati, da bi šel plezat na severno triglavsko steno. Preveč bi tudi bilo, zahtevati od kmeta ali tovarniškega delavca, oziroma uradnika, da pusti delo ter gre dva ali tri dni iskat ponesrečenega, brez upanja na povračilo stroškov za izgubo časa. Toda kljub temu, da Mojstrančani nimamo počitnic, pa smo pri vseh petih triglavskih nesrečah storili svojo dolžnost. Kusyja so Mojstrančani našli in prepeljali brez tuje pomoči. Ante Lenarčiča so šli iskat v Kot ter ga prepeljali na Jesenice. Tudi Hlebanjo so Mojstrančani sami prinesli s Kredarice. Dr. Juga so iskali trije planinci iz Mojstrane in dva orožnika poldrugi dan, predno so prišli Skalaši. Dva izmed njih sta se tudi pridružila ekspediciji Skalašev. To dokazuje slika s ponesrečenim dr. Jugom na kraju nesreče. Kar se tiče nesreče Vlad. Topolovca, priznamo odkrito, da smo zvedeli, da pride takoj drugi dan rešilna ekspedicija iz Ljubljane, drugič pa nismo imeli upanja
priti do trupla v Žlebu. Za vsak slučaj pa se je kljub temu en Mojstrančan napotil takoj v ponedeljek na Vrata, da eventuelno obvesti druge. To lahko dokažemo tudi z imeni. Sicer pa smo že pred dvema letoma predlagali Osrednjemu odboru SPD rešilne postaje, ki naj jim načeljujejo zavedni in neustrašeni planinci. Obvezni člani teh rešilnih ekspedicij bi morali biti predvsem gorski vodniki, drugi planinci po možnosti in potrebi. Sploh bi bilo potrebno, da Osrednji odbor potrjuje vodnike, vodi evidenco ter jih pouči o dolžnostih. Res čudno je, da vodi turiste na Triglav vodnik brez roke. –
»Quos ego« iz Mojstrane.
Jakob Aljaž