Železar, 9. januar 1975
Poln avtobus mladih planincev planinskega in mladinskega odseka se je predzadnjo nedeljo v letu po mokri cesti zibal proti Primorski. Že v Ljubljani nas je zagrnila neprijetna megla in se vlekla pred in za nami prav do Kozine, kjer smo ta dan prvič zagledali sonce, ki nas je v svoji svetli nedolžnosti požgečkalo skozi umazano steklo po nosu. S svojo nagajivo lepoto nas je tako navdušilo, da smo z natančno predvideno »sabotažo«, nekomu pred nami je namreč kapituliral avto, ki pa ga na ozki cesti seveda nismo mogli prehiteti, ustavili avtobus, si naprtili nahrbtnike in jo peš mahnili proti vrhu.
Skrbno opremljeni za nevaren vzpon, z vrvmi, ki so služile vezalkam, z gamašami, katere smo pozabili vzeti iz nahrbtnika po prihodu s Stola, smo gazili mokre travnike, katerih naklon je nesramno silil navzdol namesto, kot bi zaslužila vsaj oprema, navzgor. A kmalu se je obrnilo, če bi hodih še nekaj časa tako hitro navzgor, kot smo zastavili, bi gotovo moral sleči srajco, ki je po treh razbremenitvah obleke še ostala na meni. Toda po polurnem vzponu smo že stali na vrhu tisočaka, na Slavniku.
Čudovit razgled! Videlo se je temnomodro nebo, pod katerim je valovilo in se v opoldanskem soncu bleščalo Jadransko morje, seveda tako gosto prekrito z meglo, da niti nismo vedeli, na kateri strani Slavnika naj ga gledamo. Pa Jesenice, polne dima so samevale tam nekje za belimi venci Julijcev, ki so rasli iz megle, na desni, pa je kot otok sameval mogočen Snežnik. Na poti domov smo se ustavili še v Lipici, kjer je eden izmed drznih planincev občutil na lastnem stegnu oblino kopit majhnega, črnobelega jeznoritega ponija. Kot se zaključi vsak izlet, se je tudi naš moral končati. »Vesel in … sem prišel domov in se še dolgo po tem spominjal brce.«
Marko Šurc
