Železar, 9. januar 1975
V soboto, pred dnevom JLA, sta se z Jesenic odpravili dve skupini planincev mladinskega odseka PD Jesenice in krenili, prva proti Valvasorju, druga pa čez Jelen kamen na Pristavo. S Pristave smo po poti, izhojeni s težkimi vojaškimi čevlji prišli do karavle, kjer smo čestitali graničarjem ob njihovem prazniku. Trije smo pot nadaljevali, ostali pa so prisostvovali proslavi.
Glasovi ljudi in ropot motorjev, se je počasi oddaljeval ter se zlil v šumenje vode, ko smo prigazili na Medji dol. Z razdrapanih skal nad nami je vela le še tišina, polna skrivnostnega šelestenja mračnega gozda, ki se je vlekel daleč tja pod plazove Belščice. Zrak je bil prepojen s prijetnim vonjem smole, katere zmrznjeni kristali so se svetili med zelenimi iglicami ruševja. Čez čas smo le prilezli iz objema temnega gozda na greben, ki se je ostro ločil od temnomodrega neba, katerega je razžarjalo toplo sonce. Stare, zarjavele jekle vrvi in razmajani klini, ki že zdavnaj več ne služijo svojemu namenu, so nam trgale rokavice, ko smo se prebijali na Belščico. Toda glej, na vrhu se že nekdo predaja milini sončnih žarkov. Ne, cel trop je bil teh ponosnih živali, katerih dlaka se je lesketala v dnevni luči. Mogoče so imeli ravno občni zbor, na katerem so razpravljali o ukinitvi modernega planinstva?
Nebo na zahodu je pričelo počasi rdeti, na vzhodu pa je že črnelo in se utapljalo v temino noči, ki je grozeče pričela poplavljati vrhove Kamniških Alp. Stali smo na vrhu Stola, katerega pobočja so v rožnatih barvah jemala slovo od sonca, ki je tonilo daleč za bohinjskimi gorami. Le temnomodro nebo, prelivajoče se v oranžno barvo večerne zarje in sive stopinje so ostale za nami, ko smo se spuščali”v mračno dolino, na dnu katere so se že pričele prižigati prve luči.
Marko Šurc
