čas je za jasna pravila na medprostoru – na smučiščih – med neobratovanjem
V zadnjih letih se v številnih alpskih regijah stopnjuje napetost med turnimi smučarji, upravljavci smučišč in lokalnimi oblastmi. Primer iz Folgaride–Marilleve, kjer so bili turni smučarji deležni policijskega nadzora z orožjem, je sprožil burne odzive in odprl vprašanje, ki ga pozna tudi Slovenija: kako uskladiti varnost, pravila in pravico do gibanja v gorah?
Turno smučanje je zaradi različnih razlogov v zadnjih desetletjih eksplodiralo v priljubljenosti. Ljudje, ki so radi med »in« in imajo (zaradi različnih razlogov) dovolj prostega časa iščejo mir, gibanje, stik z naravo in alternativo gneči na smučiščih. A tam, kjer se poti turnih smučarjev križajo s urejenimi progami, se pojavi vprašanje odgovornosti, varnosti in organizacije.
V Trentu je Gianni Andreis javno pozval pokrajinske oblasti, naj sprejmejo enotno, jasno in smiselno ureditev, namesto da odgovornost prelagajo na posamezne upravljavce smučišč. Njegov poziv je postal simbol širšega problema: prepovedi se kopičijo, pravila pa ostajajo nejasna.
Dogodek, ki je sprožil razpravo, je bil skoraj surrealističen: karabinieri, postavljeni ob progo, da preprečijo spust turnim smučarjem, čeprav so se ti vzpenjali po za to določeni poti in v času, ko smučišče ni obratovalo.
Namesto sodelovanja – militarizacija.
Namesto rešitve – kaznovanje.
Namesto logike – birokracija.
Andreis upravičeno opozarja: isti policisti bi lahko opravljali naloge zapiranja prog, ki so dejansko ključne za varnost. Namesto tega so bili uporabljeni za nadzor nad športniki, ki so želeli le varno zaključiti svojo turo.
Turni smučarji ne zahtevajo posebnih privilegijev. Zahtevajo pa: jasna pravila, ki veljajo povsod enako,
določene in označene poti, določene ure, ko je vzpon in spust dovoljen, sodelovanje med upravljavci, lokalnimi skupnostmi in gorskimi reševalci, spoštovanje, ne stigmatizacije.
To ni nič drugače kot pri planinskih poteh, plezališčih ali kolesarskih parkih: ko je infrastruktura urejena, so konflikti redki.
Andreisov predlog je preprost in smiseln: enotna pokrajinska ureditev, dogovor med smučišči, minimalni posegi v obratovanje (npr. zamik teptanja ene proge za 30 minut), vključevanje lokalne skupnosti, ki živi z goro in od gore.
V Madonni di Campiglio so rešitev našli: ob določenih dnevih je spust dovoljen in nadzorovan s strani gorskih reševalcev. Zakaj to deluje tam, v Folgaridi pa ne?
Gore so (če niso v narodnem parku?) javni prostor. Turno smučanje je del gorske kulture. Prepovedi ne rešujejo težav – ustvarjajo nove.
Ko se mlade, športno aktivne ljudi potiska v kot, se izgublja priložnost za razvoj zdrave, odgovorne gorske skupnosti. Kot pravi Andreis: »Gora pripada tudi ljudem iz dolin. Ponuditi mladim alternativo baru je dolžnost, ne možnost.«
Turni smučarji niso sovražniki smučišč. So del iste zgodbe – zgodbe o ljudeh, ki ljubijo zimo, sneg in gore. Namesto represije potrebujemo: dialog, sodelovanje, enotna pravila, in predvsem zdravo pamet. Kje pa to v tem vse bolj turbulentnem času najti, je pa vprašanje za …
