Foto: Mirko Kunšič
Delo, 7. marec 1994
Vikijeva sveča je bila usodna za Tomaža Petača in Miho Vrečo — Tik pod vrhom je enemu zdrsnilo in naveza je zgrmela v globino
JEZERSKO, 6. marca 1994
Gorski reševalci postaje Jezersko so v soboto pozno popoldne odšli po trupli dveh ljubljanskih alpinistov. Gre za 26-letnega Miha Vrečo in 26-letnega Tomaža Petača, ki sta malo pred četrto popoldne omahnila z Vikijeve sveče, 160 metrov visoke zahtevne smeri levo od Sinjega slapu pod Češko kočo. Padec je videl njun prijatelj Boštjan Ložar, ki pa žal ni mogel storiti ničesar. Bil je blizu vstopa v prej omenjeno ledno smer, značilno po tem, da je izstop iz nje (kot je povedal vodja reševanja Franc Zadnikar) izredno zahteven. In prav v zaključnem delu je prišlo do nesreče. Prvi v navezi je na vrhu varoval soplezalca, ki je premagoval še zadnje metre Vikijeve sveče, ocenjene z minus šesto težavnostno stopnjo. Ko je drugi alpinist iznenada omahnil, je potegnil za sabo tudi varovalca, saj opora v snegu ni zdržala sunka. Oba Ljubljančana sta sicer že nekaj ur prej splezala zahtevno Teranovo smer, ki je mešanica snega in ledu.
Sploh je bilo v soboto v gorah veliko ljudi. Alpinisti so naskakovali ledne smeri, saj je led kompakten, vzponi pa štejejo še med zimske.
Vikijeva sveča je v spodnjem delu 95-stopinjska, medtem ko se v zgornjem »položi« do 45 stopinj. Zato lahko v finišu popusti tudi koncentracija. Poleg tega na vrhu zaradi snega ni možno namestiti svedrovcev, kar pomeni, da prvi v navezi varuje drugega le s cepini. In prav opisane okoliščine so potencialna past celo za najbolj izkušene plezalce. Jezerskim gorskim reševalcem so pri žalostnem transportu do Ancljeve planine pomagali tudi znanci obeh ponesrečenih, ki so bili v soboto blizu kraja nesreče.
Do noči je žalostni sprevod dosegel dolino.
MIRKO KUNŠIČ
